Božja beseda za nedeljo, 29. julija 2018

17. nedelja med letom (leto B)

»Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi.« (Jn 6,9a)

1. berilo

Na Gospodovo zapoved je za vse dovolj jedi

Berilo iz 2. knjige kraljev (2 Kr 4,42-44)

Tiste dni je neki mož prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu Elizêju prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Njegov sluga pa je rekel: »Kako naj to postavim pred sto mož?« Tedaj je rekel: »Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: ›Jedli bodo in bo še ostalo.‹« Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi.

Psalm 145

Odpev: »Gospod dobrotno odpira svojo roko.«

Ps 145,10-11.15-16.17-18

Gospod, hvalila te bodo vsa tvoja dela,

tvoji zvesti te bodo slavili.

O slavi tvojega kraljestva bodo govorili,

o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali.

Odpev: »Gospod dobrotno odpira svojo roko.«

Oči vseh čakajo na Gospoda,

on jim daje hrano ob pravem času;

svojo roko dobrotno odpira

in izpolni želje vsem živim.

Odpev: »Gospod dobrotno odpira svojo roko.«

Gospod je pravičen na vseh svojih potih,

dobrotljiv v vseh svojih delih.

Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo,

vsem, ki ga kličejo v zvestobi.

Odpev: »Gospod dobrotno odpira svojo roko.«

2. berilo

Eno telo, en Gospod, ena vera, en krst

Berilo iz pisma apostola Pavla Efežanom (Ef 4,1-6)

Bratje in sestre, jaz, jetnik v Gospodu, vas opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.

Evangelij

Lk 7,16

Aleluja

Aleluja. Velik prerok je vstal med nami. Bog je obiskàl svoje ljudstvo. Aleluja.

Kristus daje za vse kruha v obilju

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15)

Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podcast.

Svetnik za vsak dan
Sv. Marta
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

17. nedelja med letom
(26.7.2015 ob 19^h, dolžina: 7:21)

Br. Stane Bešter, kapucin

Druge homilije za ta dan »
Vse homilije »

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 26. julij 2015 ...

…

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 26. julij 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan. Evangelij današnje nedelje (Jn 6,1-15) predstavi veliko znamenje pomnožitve kruha, kakor jo pripoveduje evangelist Janez. Jezus je na obali Galilejskega jezera in obkroža ga velika množica, ki so jo privabila znamenja, ki jih je storil nad bolniki (v. 2). V njem namreč deluje usmiljenja moč Boga, ki ozdravlja vsako zlo tako na telesu kot na duhu. Toda Jezus ni le zdravitelj, je tudi učitelj, saj se je povzpel na goro in je sedel z tipično držo učitelja, ko poučuje. Povzpel se je na tisto naravno 'katedro', ki jo je ustvaril njegov nebeški Oče. V tem trenutku Jezus, ki točno ve, kaj bo storil, preizkuša svoje učence. Kaj storiti, da nasitimo toliko množico? Filip, eden izmed Dvanajsterih, je na hitro preračunal, če organizirajo nabirko, lahko zberejo največ dvesto denarijev za kruh, ki pa ga vsekakor ne bo dovolj, da nasitijo pet tisoč oseb.

Učenci razmišljajo 'tržno', toda Jezus logiko kupovanja za menja za tisto drugo, logiko dajanja. In potem Andrej, še eden od apostolov, brat Simona Petra, predstavi dečka, ki je pripravljen dati na razpolago vse, kar ima, torej pet hlebov in dve ribi. Andrej še doda, da to ni nič za toliko množico (prim. v. 9). Jezus pa je pravzaprav pričakoval ravno to. Ukazal je učencem naj posedejo množico, potem je vzel tiste hlebe in tisti ribi, se zahvalil Očetu in jih razdelil (prim. v. 11). Te geste so tiste iz zadnje večerje, ki dajo Jezusovemu kruhu resničen pomen. Božji kruh je namreč Jezus sam. Ko se z Njim obhajamo, prejmemo njegovo življenje ter postanemo otroci nebeškega Očeta in bratje med sabo. Ko prejmemo obhajilo, srečamo resnično živega in vstalega Jezusa! Udeleževati se evharistije, pomeni vstopiti v Jezusovo logiko, v logiko zastonjskosti in podelitve. In četudi smo revni, lahko vsi vsaj nekaj podarimo. 'Prejeti obhajilo' pomeni tudi zajemati od Kristusa milost, ki nam daje sposobnost podeliti z drugimi to, kar smo in to, kar imamo.

Množica je bila začudena nas pomnožitvijo hlebov, toda dar, ki ga Jezus ponuja, je polnost življenja za sestradanega človeka. Jezus ne poteši samo telesno lakoto, temveč tudi tisto globljo, lakoto po smislu življenja, lakoto po Bogu. In kaj lahko storimo mi, ko se soočimo s trpljenjem, osamljenostjo, revščino in težavami tolikih ljudi? Z godrnjanjem ne bomo rešili ničesar, lahko pa ponudimo tisto malo, kar imamo, kakor deček iz evangelija. Prav gotovo imamo kakšno uro časa, kakšen talent, kakšno pristojnost… Kdo med nami nima svojih 'pet hlebov in dve ribi'? Vsi jih imamo! Če smo pripravljeni izročiti jih v Gospodove roke, bodo dovolj za to, da bo na svetu nekaj več ljubezni, miru, pravičnosti in predvsem veselja. Bog je sposoben pomnožiti naša majhna dejanja solidarnosti in nas napraviti soudeležene pri svojem daru.

Naj naša molitev prispeva k skupnemu prizadevanju, da ne bo nikoli nikomur manjkalo nebeškega kruha, ki podarja večno življenje in vse, kar je potrebno za dostojno življenje, ter da se bo uveljavila logika podeljevanja in ljubezni. Naj nas Devica Marija spremlja s svojo priprošnjo.

Angel Gospodov, nedelja, 29. julij 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Pogumni ste ob tem soncu na trgu. Kompliment! Današnji evangelij (prim. Jn 6,1-15) nam predstavlja pripoved o pomnožitvi hlebov in rib.

Ko je zagledal veliko množico, ki mu je sledila vse do Tiberijskega jezera, se je Jezus obrnil na apostola Filipa in ga vprašal: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« (v. 5). Tistega nekaj denarja, ki so ga imeli Jezus in apostoli, ni zadostoval, da bi nasitili to množico. In glej, Andrej, še eden izmed Dvanajsterih, je k Jezusu pripeljal dečka, ki mu je ponudil to, kar je imel: pet hlebov in dve ribi, ki pa vsekakor, kakor je rekel Andrej, niso nič za tako množico (prim. v. 9). Dober je ta deček! Pogumen je ta deček! Tudi on je videl množico, videl pa je tudi pet hlebov in je rekel: »Tole imam, če je potrebno, so na razpolago«. Ta deček nam da malo misliti. Ta pogum, mladi so takšni, imajo pogum. Pomagati jim moramo, da bodo ostali tako pogumni. Kljub temu pa je Jezus naročil učencem naj posedejo ljudi. Zatem je vzel tiste hlebe in tisti ribi, se zahvalil Očetu in jih razdelil (prim. v. 11), in vsi so imeli hrane do sitega. Vsi so jedli toliko, kot so hoteli.

S tem evangeljskim odlomkom nas bogoslužje pripelje do tega, naj ne odvrnemo pogleda od tistega Jezusa, ki je prejšnjo nedeljo v Markovem evangeliju, potem, ko je videl veliko množico, je imel sočutje z njimi (prim. Mr 6,34). Tudi ta deček s petimi hlebi je razumel to sočutje in je rekel: »Ubogi ljudje… Jaz imam tole.« Sočutje ga je pripeljalo do tega, da je ponudil to, kar je imel. Danes nam Janez ponovno pokaže Jezusa, ki je pozoren do osnovnih potreb ljudi. Dogodek izhaja namreč iz konkretnega dejstva, kajti ljudje so lačni in Jezus vplete svoje učence, da bi bila ta lakota potešena. To je konkretno dejstvo. Množicam Jezus ni dal samo tega, ponudil jim je svojo Besedo, svojo tolažbo, svoje zveličanje in končno svoje življenje, ampak jim je seveda dal tudi to, da je poskrbel za telesno hrano. In mi, njegovi učenci, se ne moremo pretvarjati, da to ni nič. Samo če bomo prisluhnili najpreprostejšim zahtevam ljudi in jim bili ob strani pri njihovih konkretnih bivanjskih situacijah, nam bodo prisluhnili, ko bomo govorili o višjih vrednotah.

Nikoli ne preneha Božja ljubezen do človeštva, ki je lačno kruha, svobode pravičnosti, miru in predvsem njegove božanske milosti. Jezus tudi danes nasičuje, postaja živo navzoč in tolažeč, to pa stori po nas. Zato nas evangelij vabi, naj bomo pripravljeni in dejavni, kot tisti deček, ki je opazil, da ima pet hlebov in je rekel: »Jaz imam to, ti pa boš videl…« Pred krikom lakote, vsake vrste lakote, tolikih bratov in sester po vseh predelih sveta, ne smemo ostali le oddaljeni in nepremični opazovalci. Oznanilo Kristusa, kruha večnega življenja, zahteva velikodušno prizadevanje za solidarnost do revnih, slabotnih, zadnjih, nezaščitenih. To dejanje bližine ter dejavne ljubezni je najboljše preverjanje kvalitete naše vere in sicer tako na osebni ravni kot na nivoju skupnosti.

Na koncu pripovedi, ko so bili nasičeni, je Jezus rekel učencem, naj poberejo koščke, ki so ostali, da se kaj ne bi izgubilo. Želim vam predlagati ta Jezusov stavek: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (v. 12). Pri tem mislim na ljudi, ki so lačni in koliko preostale hrane mi vržemo. Vsakdo med nami naj pomisli: hrana, ki ostane po kosilu, večerji, kam gre? Kaj storimo pri nas doma s tem, kar je ostalo od kosila? Se vrže? Ne. Če imaš to navado, ti dam nasvet, da govoriš s starimi starši, ki so živeli po vojni in jih vprašaj, kaj so storili z obrokom, ki je ostal. Nikoli ne meči hrane, ki je ostala. Ali se jo ponovno uporabi ali pa se jo da tistemu, ki jo lahko poje, ki jo potrebuje. Nikoli metati proč hrane, ki je ostala. To je nasvet in tudi spraševanje vesti, torej, kaj storiti z hrano, ki je ostala.

Prosimo Devico Marijo, da bi na svetu prevladali programi namenjeni razvoju, prehranjevanju, solidarnosti in ne tisti za sovraštvo, oboroževanje in vojno.

Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče ponovno zaustavil ob podobi dečka in ob spraševanju vesti glede hrane: »In ne pozabite na dve stvari. Na podobo, na ikono in na stavek, vprašanje. Podobo pogumnega mladeniča, ki je dal malo, kar je imel, da bi nasitil množico. Vedno imejte za to pogum. Stavek, ki je vprašanje, spraševanje vesti: ''Kaj storimo doma s hrano, ki je ostala?'' Hvala!«

Manj ...

Papež Frančišek

Komentar cerkvenih očetov

Sveti Avguštin razlaga: »Kdo je, če ne Kristus, kruh iz nebes? Da bi lahko človek jedel angelski kruh, je Gospod angelov postal človek. Če ne bi to postal, ne bi imeli njegovega telesa. In če torej ne bi imeli njegovega lastnega telesa, ne bi mogli jesti oltarnega kruha' (Sermone 130,2).« Sveti Avguštin meni, da se je Jezus spet sam umaknil na goro zato, »da bi nakazal, da za množico še ni bilo mogoče razumeti njegovo veličastnost, saj kot ...

…

Več ...

Kdo so cerkveni očetje?

Misli Benedikta XVI.

»Na današnjo nedeljo smo začeli z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Na začetku poglavja je prizor pomnožitve kruha, ki jo zatem Jezus razloži v shodnici v Kafarnaumu, ko pokaže nase kot na 'kruh', ki daje življenje. Dejanja, ki jih je Jezus pri pomnožitvi izvršil, so podobna dejanjem med zadnjo večerjo. 'Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče' (Jn 6,11). Vztrajanje pri tematiki 'kruha', ki je bil razdeljen ter pri 'se zahvalil' (grško eucharistesas), se izrecno ...

…

Več ...

Evangelist omenja, da je bila blizu velika noč (prim. v. 4). S tem se pogled usmeri proti križu, na popolno daritev ljubezni ter proti evharistiji, ponavzočanju tega daru. Kristus tako postaja za ljudi kruh življenja. Sveti Avguštin razlaga: 'Kdo je, če ne Kristus, kruh iz nebes? Da bi lahko človek jedel angelski kruh, je Gospod angelov postal človek. Če ne bi to postal, ne bi imeli njegovega telesa. In če torej ne bi imeli njegovega lastnega telesa, ne bi mogli jesti oltarnega kruha' (Sermone 130,2). Evharistija je trajno, veliko srečanje človeka z Bogom, med katerim Gospod postane naša hrana, daje samega sebe, da nas v sebe preobrazi.

V opisu dogodka pomnožitve je omenjen tudi deček, ki je v tej zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, dal v skupno dobro to malo, kar je imel; pet hlebov in dve ribi (prim. Jn 6,8). Čudež se ni zgodil kar iz nič, temveč iz prve skromne razdelitve tega, kar je preprosti deček imel pri sebi. Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. Bog je namreč sposoben pomnožiti vsako naše majhno dejanje ljubezni ter nas napravi soudeležene pri njegovem daru. Čudež je na množico napravil velik vtis. V Jezusu je namreč videla novega Mojzesa, vrednega te oblasti ter novo mano in s tem zagotovljeno prihodnost. Toda ustavili so se samo ob materialnem vidiku, zato se je Jezus 'ker je spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, spet sam umaknil na goro' (Jn 6,15). Jezus ni namreč zemeljski kralj, ki bi gospodoval, temveč kralj, ki streže in se sklanja nad človeka, da bi nasitil ne samo materialno lakoto, temveč predvsem tisto globljo, lakoto po pravi smeri, po smislu, po Bogu.

Dragi bratje in sestre, prosimo Gospoda, da nam ponovno razodene, kako pomembno je hraniti se s Kristusovim, zvesto in popolnoma zavestno udeleževati se evharistije, da bi bili vedno bolj notranje povezani z Njim. Saj'ni evharistična hrana, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani, da nas pridruži sebi ter nas pritegne vase ' (Evharistija zakrament ljubezni, CD 115,70). Prav tako pa želimo prositi, da bi vsakdo imel dovolj potrebnega kruha za dostojno življenje, da bi se tako odpravile neenakosti in sicer ne z nasilnim orožjem, temveč z razdelitvijo dobrin in ljubeznijo. Izročimo se Devici Mariji ter jo prosimo za njeno materinsko priprošnjo zase ter za naše drage.«

Benedikt XVI. je v letu duhovnikov razložil naloge duhovnikov, ki so po izročilu v bistvu tri: poučevati, posvečevati in voditi. V duhovnih mislih za prejšnjo nedeljo smo slišali o prvem od teh poslanstev, poučevanju, oznanjanju resnice, oznanjanju Boga, ki se je razodel v Kristusu ali – z drugimi besedami – o preroški nalogi, da postavijo človeka v stik z resnico, da mu pomagajo spoznati, kaj je bistveno v njegovem življenju, v samem svetu. »Danes pa bi se rad z vami na kratko ustavil pri drugi nalogi, ki jo ima duhovnik, in sicer nalogi posvečevanja ljudi, zlasti s pomočjo zakramentov in bogoslužja Cerkve.«

Duhovnik – služabnik evharistije
»Dragi duhovniki, živite bogoslužje in obrede z veseljem in z ljubeznijo: to je delovanje, ki ga izvršuje Vstali v moči Svetega Duha v nas, z nami in po nas. Rad bi ponovil nedavno povabilo, da 'se vrnete v spovednico kot na kraj, kjer se obhaja zakrament sprave, pa tudi kraj, kjer pogosteje 'prebivate', da bo vernik lahko našel usmiljenje, nasvet in tolažbo, da se bo čutil ljubljenega in razumljenega od Boga in bo izkusil navzočnost božjega usmiljenja poleg resnične navzočnosti v evharistiji' (Govor Apostolski penitenceriji, 11. marca 2010). Rad bi tudi povabil vsakega duhovnika, naj obhaja in intenzivno živi evharistijo, ki je v srcu naloge posvečevanja; to je Jezus, ki hoče biti z nami, živeti v nas, dati samega sebe, nam pokazati neskončno božje usmiljenje in nežnost. To je edinstvena žrtev Kristusove ljubezni, ki se ponavzočuje, se uresničuje med nami in dospe do samega prestola milosti, božje navzočnosti, objema človeštvo in nas združuje z Bogom (prim. Govor rimski duhovščini, 18. februarja 2010). In duhovnik je poklican, da je služabnik te velike skrivnosti, in to v zakramentu in v življenju. Če 'je veliko cerkveno izročilo upravičeno pretrgalo vez med zakramentalno učinkovitostjo in konkretno bivanjsko situacijo posameznega duhovnika in so tako ustrezno zaščitena upravičena pričakovanja vernikov,' pa to v ničemer ne zmanjšuje 'potrebnosti, še več, neizogibnega teženja k moralni popolnosti, ki mora prebivati v vsakem pristno duhovniškem srcu.' Božje ljudstvo pa tudi upravičeno pričakuje od svojih pastirjev zgled vere in pričevanje svetosti (prim. Govor plenarnemu zasedanju Kongregacije za duhovščino, 16. marca 2009). In prav v obhajanju svetih skrivnosti najde duhovnik temelj svoje posvečenosti (prim. 2. vat k. D 12–13).

Dragi prijatelji, zavedajte se velikega daru, kar so duhovniki za Cerkev in za svet; prek njihovega služenja Gospod še naprej odrešuje ljudi, se ponavzočuje, posvečuje. Naučite se zahvaljevati Bogu in predvsem bodite blizu svojim duhovnikom z molitvijo in podporo, zlasti ko so v težavah, da bodo vedno bolj pastirji po Božjem srcu. Hvala.«

Manj ...

Benedikt XVI.