Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.
1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.
Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in …
Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.
1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.
Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.
In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.
2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu lahko razodene in pokaže, kako Božje delovanje ni v senzaciji ali dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.
Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.
Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.
3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti. Petru tako reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.
Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učencem pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji tako za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastne ladje.
Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.
To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu pripetem na Kristusa in ne na moči lastnih čolnov. Je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.
Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je moč v smeri njegovega pogleda, gre tudi resnično ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.
Ezekijel je krhek človek, a nosi preroški dar. Zvitek, ki ga mora pojesti, kaže, kako naj se hrani z zapisano Božjo besedo in jo oznanja ljudem. Ta beseda ni le grenka, ampak tudi sladka, sporočilo upanja. Hranil se bom z Božjo besedo, da bo razkrila grenkobo, pa tudi prinesla sladkost usmiljenja in Božje bližine. Gospod, hvala za tvojo Besedo. Pomagaj mi, da bom mislil po njej. ...
Evangelij ...
Učenci sprašujejo Jezusa, kdo naj bo spoštovan v skupnosti. On pokaže na otroka, ker zaupa ...
…
Berilo
Ezekijel je krhek človek, a nosi preroški dar. Zvitek, ki ga mora pojesti, kaže, kako naj se hrani z zapisano Božjo besedo in jo oznanja ljudem. Ta beseda ni le grenka, ampak tudi sladka, sporočilo upanja. Hranil se bom z Božjo besedo, da bo razkrila grenkobo, pa tudi prinesla sladkost usmiljenja in Božje bližine. Gospod, hvala za tvojo Besedo. Pomagaj mi, da bom mislil po njej.
Evangelij
Učenci sprašujejo Jezusa, kdo naj bo spoštovan v skupnosti. On pokaže na otroka, ker zaupa Bogu in se mu ves izroča. Jezus se poistoveti z malimi, da kdor nje sprejme, sprejme njega. Ali vidim le velike in pomembne ali znam sprejemati tudi majhne, nemočne, padle? Gospod, pomagaj mi odkrivati slabost in uboštvo, da bom cenil tvoj dar in spoštoval male v družbi.
Gospod mi je rekel: »Ti, sin človekov, poslušaj, kar ti govorim! Ne bodi uporen kakor ta uporna hiša! Odpri svoja usta in jej, kar ti dam!« Pogledal sem, in glej, roka se je stegnila k meni, in v njej je bil knjižni zvitek. Razvil ga je pred menoj; bil je popisan na prednji in zadnji strani. Na njem je bilo zapisano: »Žalovanje, vzdihovanje in gorjé.«
Rekel mi je: »Sin človekov, jej, kar tu najdeš; jej ta zvitek, potem pojdi in govôri Izraelovi hiši!« Odprl sem svoja usta in dal mi je jesti ta zvitek. Rekel mi je: »Sin človekov, nasiti si telo in si napolni notranjost s tem zvitkom, ki ti ga dajem!« Použil sem ga in bil je v mojih ustih sladek kot med. Nato mi je rekel: »Sin človekov, napoti se in pojdi k Izraelovi hiši in jim govori z mojimi besedami!«
Psalm 119
Odpev: »Ljubim Božjo postavo.«
Ps 119,14.24.72.103.111.131
Življenja po tvojih odredbah se veselim
kot največjega bogastva.
Tvoje odredbe so moje veselje,
in tvoji zakoni so moji svetovalci.
Odpev: »Ljubim Božjo postavo.«
Rajši imam tvojo postavo,
kakor tisoče zlata in srebra.
Kako sladki so mi tvoji izreki,
bolj ko med mojim ustom.
Odpev: »Ljubim Božjo postavo.«
Tvoje odredbe so moja dediščina na veke,
ker so veselje mojega srca.
Usta odpiram in vdihavam,
ko hrepenim po tvojih ukazih.
Odpev: »Ljubim Božjo postavo.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, kakšno je upanje, v katero nas je poklical. Aleluja.
Otrok ne smemo zaničevati
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,1-5.10.12-14)
V tistem času so učenci pristopili k Jezusu in rekli: »Kdo je največji v nebeškem kraljestvu?« Jezus je poklical otroka, ga postavil v sredo mednje in rekel: »Resnično, povem vam: Ako se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža kakor ta otrok, tisti je največji v nebeškem kraljestvu. In kdor sprejme katerega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.
Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih; zakaj povem vam, da njih angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.
Kaj se vam zdi? Če ima kdo sto ovac in katera izmed njih zaide, ali ne pusti na gorah devetindevetdesetih in gre iskat tisto, ki je zašla? In če jo najde, resnično, povem vam, veseli se je bolj ko devetindevetdesetih, ki niso zašle. Tako ni volja vašega nebeškega Očeta, da bi se izgubil kateri teh malih.
Benedikt XVI. je med katehezo septembra 2010 o sv. Klari Asiški dejal: »Ena tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne dati odločilen zagon za obnovo Cerkve.« ...
Deviška nevesta Kristusa Klara se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu in bogastvu, da bi živela ...
Benedikt XVI. je med katehezo septembra 2010 o sv. Klari Asiški dejal: »Ena tistih svetnic, ki jih imamo najraje, je nedvomno sv. Klara Asiška, ki je živela v 13. stoletju, sodobnica sv. Frančiška Asiškega. Njeno pričevanje nam kaže, koliko Cerkev dolguje pogumnim ženam z močno vero, kakršna je bila ona, ki so bile sposobne dati odločilen zagon za obnovo Cerkve.«
Deviška nevesta Kristusa Klara se je rodila leta 1193 v aristokratski in bogati družini. Odpovedala se je plemstvu in bogastvu, da bi živela ponižno in v uboštvu ter se oklenila tistega načina življenja, ki ga je ponujal Frančišek Asiški. Čeprav so njeni sorodniki, kakor je bilo takrat v navadi, pripravljali poroko s kakim pomembnim človekom, je Klara pri osemnajstih letih s pogumnim dejanjem, ki sta ji ga navdihnila globoko hrepenenje po hoji za Kristusom in občudovanje Frančiška, zapustila očetno hišo in se samo v spremstvu prijateljice na skrivaj pridružila manjšim bratom pri cerkvici Porciunkuli. Bil je večer cvetne nedelje 1211. Med splošno ganjenostjo je bilo opravljeno zelo simbolično dejanje: Frančišek ji je, medtem ko so njegovi tovariši držali v rokah prižgane bakle, ostrigel lase in Klara je oblekla grobo spokorniško obleko. V tem trenutku je postala deviška nevesta Kristusa, ponižnega in ubogega, in se mu je povsem posvetila.
Prvo zapisano Vodilo Zlasti na začetku svojega redovnega izkustva je imela Klara v Frančišku ne le učitelja, ampak tudi bratskega prijatelja. Prijateljstvo med tema svetnikoma se kaže kot zelo lep in pomemben vidik. Ko se srečata dve čisti in od iste ljubezni do Boga vžgani duši, iz vzajemnega prijateljstva zajemata močno spodbudo za hojo po poti popolnosti. Prijateljstvo je eno najplemenitejših in najbolj vzvišenih čutenj, ki jih božja milost očisti in preobrazi.
Potem ko je nekaj mesecev preživela v drugih meniških skupnostih in se upirala pritiskom sorodnikov, ki niso soglašali z njeno odločitvijo, se je Klara s prvimi tovarišicami ustalila pri cerkvici sv. Damijana, kjer so si bratje zgradili majhen samostan. V tem samostanu je živela več kot 40 let, vse do smrti, ki jo je doletela leta 1253.
Svetniki – veliki dobrotniki človeštva V samostanu pri sv. Damijanu je Klara junaško živela kreposti, ki bi morale zaznamovati vsakega kristjana: ponižnost, duha pobožnosti in spokornosti, ljubezen. Čeprav je bila predstojnica, je hotela sama streči bolnim sestram in se je lotevala tudi najnižjih opravil: ljubezen namreč premaguje vsak odpor; kdor ljubi, z veseljem opravi vsako žrtev. Njena vera v evharistično resnično navzočnost je bila tolikšna, da se je dvakrat zgodil čudež. Zgolj s tem, da je pokazala Najsvetejše, je odgnala saracenske najemniške vojake, ki so bili na tem, da napadejo samostan sv. Damijana in oplenijo Assisi. Tudi ti dogodki so nagnili papeža Aleksandra IV., da jo je razglasil za svetnico že dve leti po smrti, leta 1255.
16 Zato, glej, jo privabim,
jo povedem v puščavo,
spregovorim ji na srce!
17 Potem ji vrnem njene vinograde,
in dolino Ahor naredim za vrata upanja.
Tam bo voljna kakor v mladih dneh,
kakor ob dnevu svojega izhoda iz egiptovske dežele.
21 S teboj se zaročim na veke;
s teboj se zaročim v pravičnosti in pravu,
v ljubezni in usmiljenju;
22 s teboj se zaročim v zvestobi,
in spoznala boš Gospoda.
ali
6 Zakaj Bog, ki je rekel: Iz teme naj zasveti luč, je zasvetil tudi v naših srcih, da bi se svetilo spoznanje božjega veličastva na obrazu Kristusa Jezusa.
7 Imamo pa ta zaklad v prstenih posodah, da je preobilna moč iz Boga in ne iz nas.
8 V vsem nas stiskajo, toda nismo utesnjeni; v negotovosti smo, pa ne obupujemo;
9 preganjajo nas, pa nismo zapuščeni; ob tla nas mečejo, pa nismo pobiti;
10 na svojem telesu vedno okrog nosimo Jezusovo umiranje, da se tudi Jezusovo življenje na našem telesu razodene.
13 Ker pa imamo prav tistega duha vere, kakor je pisano: »Véroval sem, zato sem govoril,« tudi mi vérujemo, zato tudi govorimo,
14 vedoč, da bo on, ki je obudil Jezusa, tudi nas z Jezusom obudil ter obenem z vami predse postavil.
15 Zakaj vse je zaradi vas, da bi se milost po večji množici pomnožila in dala še obilnejšo zahvalo v božjo slavo.
16 Zato ne omagujemo, ampak, dasi se naš zunanji človek uničuje, se naš notranji od dne do dne obnavlja.
17 Zakaj naša sedanja lahka stiska nam pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave,
18 če ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to kar se ne vidi; kar se namreč vidi, je časno, kar se pa ne vidi, je večno.
Psalm 44
Odpev: »Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho.«
Ps 44,11-12.14-17
Poslušaj, hči, glej in nagni svoje uho,
pozabi svoje ljudstvo in hišo svojega očeta!
Kralj si bo želel tvoje lepote,
on je tvoj gospod, njemu se pokloni!
Odpev
Vsa krasna vstopa kraljeva hči,
zlate tkanine so njena obleka.
S pisanim oblačilom ogrnjeno peljejo h kralju,
za njo vodijo k tebi device, njene družice.
Odpev
Spremljajo jih z veseljem in radovanjem,
stopajo v kraljevo palačo.
Na mesto tvojih očetov bodo prišli tvoji sinovi;
postavil jih boš za kneze po vsej zemlji.
Odpev
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Pridi, Kristusova nevesta, prejmi krono, ki ti jo je Gospod pripravil za večno. Aleluja.
Kdor ostane v meni, rodi obilo sadu
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,4-10)
4 Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.
5 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti.
6 Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberó, vržejo v ogenj in zgoré.
7 Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.
8 V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.
9 Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni!
10 Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni.
Svetnik za vsak dan
19. nedelja med letom
Luč Besede rodi življenje
Misli Benedikta XVI.