Božja beseda za nedeljo, 24. septembra 2017

»Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me dejstvo, da Gospod zna uporabljati in delati z ne dovolj dobrim orodjem. Predvsem pa zaupam vašim molitvam. V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, gremo naprej. Gospod nam bo pomagal in Marija njegova Najsvetejša Mati bo na naši strani. Hvala.« To so prve besede, ki jih je v torek, 19. aprila 2005 izrekel ...

Več ...

»Dragi bratje in sestre, po velikem papežu Janezu Pavlu II. so gospodje kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me dejstvo, da Gospod zna uporabljati in delati z ne dovolj dobrim orodjem. Predvsem pa zaupam vašim molitvam. V veselju vstalega Gospoda, z zaupanjem v njegovo stalno pomoč, gremo naprej. Gospod nam bo pomagal in Marija njegova Najsvetejša Mati bo na naši strani. Hvala.« To so prve besede, ki jih je v torek, 19. aprila 2005 izrekel Benedikt XVI. potem, ko je bil izvoljen za papeža.

Benedikt XVI. je v nedeljo 21. septembra 2008 nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja začel z mislijo na te prve besede: »Morda se spomnite, ko sem se na dan moje izvolitve množici zbrani na Trgu sv. Petra spontano predstavil kot delavec v Gospodovem vinogradu. Ravno v današnjem evangeliju (prim Mt 20,1-16a) namreč Jezus pripoveduje priliko o gospodarju vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer pa da vsem isto plačilo ter s tem prebudi negodovanje tistih, ki so delali od prve ure. Jasno je, da ta denar predstavlja večno življenje, dar, ki ga je Bog pripravil vsem. Celo, tisti, ki mislijo, da so 'zadnji', seveda, če ga sprejmejo, postanejo 'prvi' in 'prvi' lahko tvegajo, da so 'zadnji'. Prvo sporočilo prilike je v tem, da gospodar, če tako rečemo, ne prenese brezposelnosti ter hoče, da so vsi zaposleni v njegovem vinogradu. Resnično, prvo plačilo je že to, da smo bili poklicani, da lahko delamo v Gospodovem vinogradu, da mu lahko služimo ter tako sodelujemo pri njegovem delu. To je že po sebi neprecenljivo plačilo, ki poplača vsak trud. Vendar to razume samo tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo. Kdor pa dela samo za plačilo, ne bo opazil niti opazil vrednosti tega neprecenljivega zaklada.

Tisti, ki pripoveduje to priliko je evangelist in apostol, sveti Matej. Želim poudariti, da je Matej sam doživel to izkušnjo (prim. Mt 9,9). On je namreč, preden ga je Jezus poklical, opravljal službo cestninarja. Zaradi tega so ga imeli za javnega grešnika in zato izključenega iz 'Gospodovega vinograda'. Toda vse se je spremenilo, ko je šel Jezus mimo mitnice, ga pogledal in mu rekel: »Hodi za menoj.« Matej je vstal in šel za njim. Od cestninarja je takoj postal Kristusov učenec. Kot 'zadnji' je postal 'prvi', zaradi Božje miselnosti, ki je hvala Bogu, drugačna kot je miselnost tega sveta. 'Kajti moje misli niso vaše misli' pravi Gospod po ustih preroka Izaija, 'in vaše poti niso moje poti' (Iz 55,8). Tudi sveti Pavel je okušal veselje, ko je bil poklican od Gospoda, da bo delal v Gospodovem vinogradu. In koliko dela je opravil! Toda, kakor sam prizna, je bila Božja milost, ki je delovala v njem, tista milost, ki ga je od preganjalca Cerkve preoblikovala v apostola narodov. On sam pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček. Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,21-22). Pavel je dobro razumel, da je že tu na zemlji poplačano, če delamo za Gospoda.

V današnjem bogoslužju je začetek pisma sv. Pavla Filipljanom, torej članom skupnosti, ki jo je ustanovil on sam v mestu Filipe, pomembni rimski koloniji Makedoniji, ki se nahaja v današnji severni Grčiji. Pavel je prišel v Filipe med svojim drugim misijonskim potovanjem z obale Anatolije tako, da je preplul Egejsko morje. S tem je prvič prišel evangelij v Evropo. Smo okoli leta 50, torej okoli dvajset let po Jezusovi smrti in vstajenju. In vendar je že v pismu Filipljanom himna Kristusu, ki predstavlja celovit povzetek njegove skrivnosti: učlovečenja, kenoze to je izpraznjenja, oziroma ponižanja vse do smrti na križu ter poveličanja. Ta ista skrivnost je postala eno z življenjem apostola Pavla, ki je pisal to pismo v zaporu, medtem ko je čakal na obsodbo na smrt ali življenje. Pravi: 'Kajti živeti je zame Kristus in umreti dobiček' (Flp 1,21). V občestvu z živim Jezusom Kristusom dobi življenje, človeško bivanje, novi smisel. Vendar ne samo z Jezusom Kristusom kot zgodovinsko osebnostjo, učiteljem modrosti ali verskim voditeljem, temveč s človekom v katerem osebno živi Bog. Njegova smrt in vstajenje je Vesela novica, namenjena, da iz Jeruzalema doseže vse ljudi in vsa ljudstva, ter od znotraj prenovi vse kulture ter jih odpre za temeljno resnico, da je Bog ljubezen, ki je v Jezusu Kristusu postal človek in je s svojim darovanjem odkupil človeštvo iz suženjstva zla ter mu podaril gotovost upanja.

Sveti Pavel je bil človek, ki je v sebi združeval tri svetove: judovskega, grškega in rimskega. Ni mu po naključju Bog zaupal poslanstva, da ponese evangelij iz Male Azije v Grčijo ter nato v Rim ter tako zgradi most, po katerem se bo razširilo krščanstvo vse do skrajnih meja zemlje. Danes živimo v času nove evangelizacije. Odpirajo se široka obzorja za oznanjevanje evangelija, medtem ko so področja s starodavnim krščanskim izročilom poklicana, da ponovno odkrijejo lepoto vere. Nosilci tega poslanstva so možje in žene, ki lahko kakor sv. Pavel rečejo: 'Kajti živeti je zame Kristus'. Torej posamezniki, družine, skupnosti, ki sprejmejo povabilo, da delajo v Gospodovem vinogradu, kakor je opisano v evangeliju današnje nedelje (prim. Mt 20,1-16) in kot takšni ne zahtevajo za plačilo nič drugega kot to, da smejo biti deležni Kristusovega poslanstva in poslanstva njegove Cerkve. Apostol Pavel še piše: 'Če pa živeti v mesu zame pomeni prinašati sad, res ne vem, kaj naj si izberem' (Flp 1,22), torej popolno združitev s Kristusom onkraj smrti ali služenje njegovemu mističnemu telesu tu na zemlji.

Dragi prijatelji, evangelij je spremenil svet in ga še spreminja kakor reka, ki namaka neizmerno polje. V molitvi se obrnimo na Devico Marijo, da bi v vsej Cerkvi zoreli duhovniški, redovniški in laiški poklici za službo nove evangelizacije.

Manj ...

Neznani pisec pravi, da je »vinograd kraj za gojenje kreposti, kot so ljubeznivost, čistost, potrpežljivost in številne druge odlike.« Sveti Janez Krizostom pa o delavcih, ki so bili ob različnih urah poklicani na delo, torej »ob zori, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne, so tisti, ki so se pridružili Cerkvi v različnih starostnih obdobjih in živeli v pravičnosti.« Sv. Ciril Aleksandrijski razloži besedo 'dan', »s katero Jezus označi celotno obdobje, med katerim poudari različne trenutke ...

Več ...

Neznani pisec pravi, da je »vinograd kraj za gojenje kreposti, kot so ljubeznivost, čistost, potrpežljivost in številne druge odlike.« Sveti Janez Krizostom pa o delavcih, ki so bili ob različnih urah poklicani na delo, torej »ob zori, ob devetih, opoldne, ob treh in ob petih popoldne, so tisti, ki so se pridružili Cerkvi v različnih starostnih obdobjih in živeli v pravičnosti.« Sv. Ciril Aleksandrijski razloži besedo 'dan', »s katero Jezus označi celotno obdobje, med katerim poudari različne trenutke od Adamovega prestopka, pravičnih pri njihovem pobožnem delu, da bi potem jim povrnil dolžno plačilo glede na njihova dejanja.« To bolj podrobno razloži Neznani pisec: »Bog je šel ob zori ven in je poklical Adama in tiste, ki so bili z njim, ob deveti uri je poklical Noeta in tiste, ki so bili z njim, ob poldne je poklical Abrahama, popoldne ob treh Mojzesa in Davida. Ob petih pa je poklical pogane.« Sveti Ciril Aleksandrijski pravi: »Po pravici da Gospod vsakemu njemu pripadajoči 'denarij', torej milost Svetega Duha.« Gregor Veliki zato pravi: »Nihče se ne sme pritoževati nad velikodušnostjo Boga, da je dovolil tistim, ki so manj delali, vstopiti v nebeško kraljestvo.

Manj ...