Brevir za 27. avgust 2025

[S]

[D]

1 Odpev Ljubim te, Gospod, moja moč in moj rešitelj.

2 Odpev Gospod me je rešil, ker me ljubi. 

3 Odpev Luč upanja mi prižigaš, Gospod, in temo razsvetljuješ.

Iz knjige preroka Jeremija (2, 1-13.20-25)

 

Prišla mi je Gospodova beseda: Pojdi, kliči Jeruzalemu na ušesa! Tako govori Gospod: Spominjam se miline tvoje mladosti, ljubezni tvoje zaročne dobe, ko si hodil za menoj v puščavi, v deželi, kjer se ne seje. Sveta posest je bil Izrael Gospodu, prvina njegovih pridelkov. Kdor je to jedel, je moral trpeti; nesreča ga je zadela, govori Gospod. Poslušajte Gospodovo besedo, hiša Jakobova in vse rodovine Izraelove hiše!

Tako govori Gospod: Kaj so našli vaši očetje krivičnega na meni, da so odstopili od mene, da so šli za ničevimi maliki in postali sami ničevi? Niso vprašali: »Kje je Gospod, ki nas je pripeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, v deželi pustinje in nevarnih globeli, po deželi, pusti in mračni, po deželi, po kateri nihče ne hodi in kjer noben človek ne prebiva?« Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. Vi pa ste prišli in oskrunili mojo deželo, in mojo dediščino spremenili v gnusobo. Duhovniki niso vprašali: »Kje je Gospod?« čuvarji postave me niso poznali in voditelji so odpadli od mene. Preroki so prerokovali v Baalovem imenu; za onemoglimi maliki so hodili.

Še zato vas obtožujem, govori Gospod, in otroke vaših otrok obtožujem. Pojdite vendar na otoke Kitijcev in poglejte! Pošljite v Kedar in natančno poizvedujte in poglejte, ali se je zgodilo kaj takega! Ali je zamenjal kateri narod svoje bogove? In ti sploh niso bogovi! A moje ljudstvo je zamenjalo svojega veličastnega Boga za onemogle malike.

Osupnite nad tem, nebesa, in silno se zgrozite, govori Gospod. Saj je dvojno hudobijo storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili, da si izkopljejo kapnice, razpokane vodnjake, ki ne morejo držati vode.

Že davno je tega, kar si zlomil svoj jarem, svoje vezi raztrgal in dejal: »Ne maram ti služiti!« A na vsakem visokem griču, pod vsakim zelenim drevesom si se sklanjal kot blodnica.

Jaz sem te zasadil kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se vendar sprevrgel v sprijeno viničje? Četudi bi se umival s sodo in bi si jemal premnogo luga: tvoja krivda ostane umazana pred mano, govori vsemogočni Gospod. Kako moreš reči: »Nisem se omadeževal, za Baali nisem hodil!« Glej na svoje početje v dolini, pomisli, kaj si storil!

Hitra kamela, ki križa svoja lastna pota, divja oslica, vajena puščave, ki sapo lovi v divjem poželenju. Kdo zadrži njeno gonitev? Kdor koli jo poželi, se mu ni truditi, jo najde ob času njene gonitve. Varuj svojo nogo, da se ne zbosi, in svoje grlo, da se ne užeja! Ti pa praviš: »Nemogoče! Ne! Zakaj tujce ljubim in pojdem za njimi!«

 

SPEV (Jer 2, 21; Mt 21, 43; Iz 5, 7)

Zasadil sem te kot plemenito trto, kot pravo rastlino. Kako si se sprevrgel v sprijeno viničje? * Zato se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.

Upal sem na pravico, pa glej, krivica; na pravičnost, pa glej, brezpravnost! * Zato se vam bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.

[L]

Sv. Avguštin (354-430), konvertit, škof v Hiponu v Severni Afriki, genij krščanske misli, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

Že se je bližal dan - ti si vedel zanj, mi nismo vedeli, ko ji je bilo sojeno, ločiti se od življenja. In zgodilo se je, brez dvoma po skrivno tihih določbah tvoje previdnosti, da sva stala nekega dne sama naslonjena na okno, odkoder je bil razgled na notranji vrt hiše, v kateri smo stanovali - bilo je v Ostiji ob Tiberi - in si ločeni od vrvenja sveta po dolgi in utrudljivi poti v miru nabirali novih moči za popotovanje po morju. Tam sva prijetno kramljala. Pozabljajoč, kar je bilo za nama, in stegujoč se za tem, kar je bilo pred nama, sva se povpraševala vpričo tebe, ki si resnica, kakšno neki bo večno življenje svetnikov, ki ga oko ni videlo in uho ni slišalo in ki v človekovo srce ni prišlo. In žejna sva nastavljala usta svojih src odzgor pritekajočim vodam tvojega studenca, Studenca življenja, ki je pri tebi.

Tako nekako sem govoril. Morda ni bilo povsem tako in ne vseskoz v istih besedah, ali ti veš, Gospod, o čem sva se tisti dan menila in kako se nama je med pogovorom ta svet z vsemi svojimi užitki razblinjal v nič. Tu mi je mati rekla: »Sin, kolikor zadeva mene, me ne veseli nobena stvar več v življenju. Ne vem, kaj naj še počnem na svetu in čemu še živim. Saj se nimam ničemur več nadejati na zemlji. Eno samo je bilo, zaradi česar sem si želela pomuditi se še nekoliko med živimi, namreč da bi videla tebe kot katoliškega kristjana, preden umrem. To željo mi je Bog izpolnil bolj kot obilno, saj mi je dano gledati v tebi celo služabnika božjega, ki se je povsem odpovedal pozemeljski sreči. Kaj torej še delam tu?«

Kaj sem ji na to odvrnil, se ne spominjam prav. Toda komaj pet dni zatem ali kak dan več je nenadoma zbolela za vročico in legla. Ko je tako ležala, jo je obšla nekega dne slabost, da se je trenutek onesvestila. Pritekli smo skupaj, a že se ji je vrnila zavest. Zagledala je mene in brata Navigija, ki sva stala kraj postelje in naju je še tako rekoč napol odsotna vprašala: »Kje sem bila?«

Nato je uprla oči naravnost v naju - bila sva prepala od žalosti - in dejala: »Tu bosta pokopala svojo mater.« Jaz sem molčal in le s silo zadrževal jok. Brat pa je rekel nekaj besed, iz katerih je bilo slišati kakor željo, češ, ljubše bi mu bilo, da bi umrla doma, ne pa na tujem. Ko je bolnica to slišala, ga je s plašnim pogledom karajoče ošinila, kaj da mu prihajajo take misli, nato pa se je ozrla vame in rekla: »Vidiš ga, kaj pravi!« Pa spet obema: »Pokopljita moje truplo kjerkoli: zavoljo njega si ne delajta nemira in skrbi! Prosim vaju samo to, da se me spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta.« Ko je spravila to misel v besede, kakor je pač mogla, je umolknila in znova jo je obšla slabost.

 

SPEV (1 Kor 7, 29.30.31; 2,12)

Čas je kratek, odslej naj bodo, kateri se vesele, kakor bi se ne veselili; in kateri ta svet uživajo, kakor bi ga ne uživali, * zakaj podoba tega sveta preide.

Mi pa nismo prejeli duha sveta, * zakaj podoba tega sveta preide.

Molimo. Dobri Bog, tolažnik žalostnih, usmilil si se solz in prošenj svete Monike za spreobrnitev njenega sina svetega Avguština. Na priprošnjo obeh naj se kesamo svojih grehov in prejmemo milost tvojega odrešenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen..

[S]

[D]

1 Odpev V tvoji luči, Gospod, nam vse postaja svetlo.

2 Odpev Velik si, Gospod, preslaven v svoji moči.

3 Odpev Vzklikajte Bogu z veselim glasom.

[S]

Spev z odpevom

[L]

Odpev k Hvaljen Uslišal si jo, Gospod, nisi prezrl njenih solz, ki so tekle in namakale zemljo na vsakem kraju, kjer je molila.

[S]

[L]

Sklepna prošnja

Dobri Bog, tolažnik žalostnih, usmilil si se solz in prošenj svete Monike za spreobrnitev njenega sina svetega Avguština. Na priprošnjo obeh naj se kesamo svojih grehov in prejmemo milost tvojega odrešenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen..

[D]

Opoldne 1 

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen.

Opoldne

Kratko berilo  (1 Pt 1,15–16)
Kakor je svet ta, ki vas je poklical, bodite tudi sami sveti v vsem vedênju. Zakaj pisano je: »Sveti bodite, ker sem jaz svet.«

– Tvoji duhovniki naj živijo pravično,
– tebi posvečeni naj se radujejo.
 

Molimo. Vsemogočni in usmiljeni Bog, po tvoji dobroti se smemo opoldne odpočiti. Ozri se dobrotno na delo, ki smo ga opravili; popravi v njem, kar je zgrešeno, in pomagaj nam, da ga bomo končali, kot je tebi všeč.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.  

[D]

1 Odpev Ti me varuješ, Gospod, ne bojim se nikogar.

2 Odpev Koprnim po tvoji bližini, Gospod; nikar se pred menoj ne skrivaj.

3 Odpev Kristus je prvorojenec vsega stvarstva, med vsemi zavzema prvo mesto.

[S]

[L]

Odpev k Moja duša Monika je tako v Kristusu živela, da je Boga nenehno poveličevala s svojo vero in dejanji, še preden se je ločila od telesa.

Odpev k Moja duša Monika je tako v Kristusu živela, da je Boga nenehno poveličevala s svojo vero in dejanji, še preden se je ločila od telesa.

[S]

[L]

Sklepna prošnja

Dobri Bog, tolažnik žalostnih, usmilil si se solz in prošenj svete Monike za spreobrnitev njenega sina svetega Avguština. Na priprošnjo obeh naj se kesamo svojih grehov in prejmemo milost tvojega odrešenja.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen..