Na četrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o očetu in dveh sinovih, bolj znan kot prilika o 'izgubljenem sinu' (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja vrhunec duhovnosti ter literature vseh časov. Dejansko, kaj bi bila naša kultura, umetnost, še več, kaj bi bila naša civilizacija, brez razodetja Boga Očeta, ki je poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo, nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da nam ...
Na četrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o očetu in dveh sinovih, bolj znan kot prilika o 'izgubljenem sinu' (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja vrhunec duhovnosti ter literature vseh časov. Dejansko, kaj bi bila naša kultura, umetnost, še več, kaj bi bila naša civilizacija, brez razodetja Boga Očeta, ki je poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo, nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da nam spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obličje, oziroma še bolje, njegovo srce. Potem ko nam je Jezus spregovoril o usmiljenem Očetu, ni več tako kot je bilo, saj namreč poznamo Boga. On je naš Oče, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne ter nam dal vest, ki trpi, če se izgubimo in praznuje, ko se vrnemo.
»Ko Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, o ženi, ki išče drahmo, o očetu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja« (CD 112). Resnično, pastir, ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki sprejme nase s križem celotno grešno človeštvo z namenom, da bi ga odrešil. Izgubljeni sin je mladenič, ki je od očeta dosegel dediščino in »odpotoval v daljno deželo, kjer je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje« (Lk 15,13). Ko ga je zajela revščina, je bil prisiljen delati kot suženj in sprejeti to, da je jedel hrano namenjeno živalim. »Tedaj je šel vase« (v. 17), pravi evangelij. »Besede, ki jih je pripravil za vrnitev, nam omogočijo spoznati pomembnost notranjega romanja, ki ga uresničuje... vrne se 'domov', k sebi, k očetu« (Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, str. 216-207). »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (vv. 18-19). Sveti Avguštin je zapisal: »Beseda sama je, ki ti vpije, da se vrneš« (Izpovedi IV, 11). »In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (v. 20) in poln veselja naročil gostijo.
V priliki o sinu, ki se vrne 'domov', opazimo, da ko se pojavi starejši sin in sicer ogorčen zaradi prazničnega sprejema namenjenega bratu, je ponovno oče, ki mu gre naproti ter ga prosi: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (v. 31). Samo vera lahko spremeni sebičnost v veselje ter vzpostavi prave odnose z bližnjim ter z Bogom. »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden« (v. 35).
V teh zgoraj opisanih obdobjih lahko razberemo trenutke poti človeka v odnosu z Bogom. Lahko je obdobje, ki je kot otroštvo; vera, ki jo vodi potreba in odvisnost. Ko človek odrašča in se osamosvaja, se hoče osvoboditi te podrejenosti ter postati svoboden, odrasel, sposoben sam sebe kontrolirati ter se samostojno odločati, misleč pri tem tudi, da ne potrebuje Boga. To je torej zelo kočljivo obdobje, ki lahko tudi pripelje do ateizma. Vendar pa ateizem zelo pogosto skriva v sebi potrebo po odkritju resničnega Božjega obličja. Na našo srečo, se Bog nikoli ne odpove svoji zvestobi. Tudi ko se mi oddaljimo ter se izgubimo, hodi v svoji ljubezni za nami, odpušča naše napake ter nas v naši notranjosti po vesti kliče in vabi nazaj k sebi. V današnji priliki je obnašanje sinov popolnoma si nasprotno. Mlajši odide ter vedno globlje zabrede, medtem ko starejši ostane doma, a tudi on še nima zrelega odnosa do Očeta, saj takrat, ko se brat vrne, ni srečen, kot je oče, še več, se razjezi in se noče vrniti domov. Dva sina predstavljata dva nezrela načina odnosov do Boga; uporništvo in otroško ubogljivost. Obe ti obliki lahko prerastemo preko izkušnje usmiljenja. Samo, ko okusimo odpuščanje in spoznamo, da smo brezpogojno ljubljeni z ljubeznijo, ki presega našo bedo, pa tudi našo pravičnost, lahko končno vstopimo v resničen sinovski ter svoboden odnos z Bogom.
Dragi prijatelji, premišljujmo to priliko. Glejmo se v obeh sinovih, predvsem pa se zazrimo v Očetovo srce. Vrzimo se v njegovo naročje ter pustimo, da nas prenovi njegova usmiljena ljubezen. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija, Mati usmiljenja.
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas ...
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vključitvijo grešnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problematična. Številne so namreč domneve, vključno s tisto, da starejši brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog še dodaja: »Mlajši sin si je prislužil izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambrož pravi: »Zapustiti hišo svojega očeta pomeni, oddaljiti se od nas samih v nek tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, ločiti se od Kristusa in oditi v temačno deželo, kjer bo dotični ob vse svoje imetje.« Sv. Avguštin nadaljuje: »Privoščiti si kraljevsko razkošnost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambrož: »Lakota, ki jo on okuša, je lakota po Božji besedi in to, da je lačen, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu življenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal blišč hiše svojega očeta za ležišče med prašiči.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Kot da ne bi bilo že vsega dovolj, je postal še tako obupan zaradi lakote, da si je želel hrane prašičev, ki je neužitna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudič.« Filoksen Mabugški pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je še vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega očeta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v očetovo hišo pomeni, vrniti se v raj ter biti pridružen svojim najdražjim.« Sv. Ambrož pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo išče spravo s svojim očetom. On ni več vreden, da bi se imenoval sin, zato želi iti ter postati delavec v očetovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, služabnik zaradi dela in suženj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »Oče je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na božansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Čeprav nekateri razlagalci za starejšega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je težko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starejši brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslušajo zveličavno glasbo, a nočejo vstopiti v Cerkev. Ta starejši sin je vedno z očetom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starejšega sina.«
Tiste dni je Gospod rekel Józuetu: »Danes sem z vas izbrisal egiptovsko sramoto.« Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne. Izraelovi sinovi so šotorili v Gilgálu in štirinajsti dan prvega meseca zvečer obhajali pasho na jerihonski planjavi. Na dan po pashi pa so še istega dne že jedli od pridelkov dežele: nekvašeni kruh in praženo zrnje. Naslednji dan je mana prenehala, ker so že jedli od pridelkov dežele. Izraelovim sinovom mana ni bila več dana in tisto leto so se hranili s pridelki kánaanske dežele.
Psalm 34
Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«
Ps 34,2-7
Slavil bom Gospoda ob vsakem času,
njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.
Z Gospodom se ponaša moja duša,
ponižni naj to slišijo in se veselijo.
Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«
Poveličujte z menoj Gospoda,
njegovo ime vsi skupaj slavimo.
Iskál sem Gospoda in me je uslišal,
vseh mojih strahov me je rešil.
Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«
Glejte nanj in boste žareli od veselja,
vaši obrazi naj ne zardevajo.
Siromak je klical in Gospod je slišal,
iz vseh njegovih stisk ga je rešil.
Odpev: »Okusite in poglejte, kako je Gospod dober.«
2. berilo
Kristus nas je spravil z Očetom
Berilo iz 2. pisma apostola Pavla Korinčanom (2 Kor 5,17-21)
Bratje in sestre, če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave. Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. V Kristusovem imenu smo torej poslani, kakor če bi Bog opominjal po nas; v Kristusovem imenu vas prosimo, spravite se z Bogom. Iz njega, ki ni poznal greha, je za nas narédil greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.
Evangelij
Lk 15,18
Vrstica pred evangelijem
Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.
Izgubljeni sin se vrne k očetu
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32)
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov