Božja beseda za nedeljo, 27. septembra 2015

26. nedelja med letom (leto B), Slomškova nedelja

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame….« (Mr 9,42a)

1. berilo

Bog nam daje svojega duha

Berilo iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 11,25-29)

Tiste dni je Gospod stopil dol v oblaku in govóril z Mojzesom. Nato je vzel od duha, ki je bil nad njim, in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh obstal nad njimi, so začeli prerokovati. A pozneje tega niso več delali. Dva moža pa sta ostala v taboru: enemu je bilo ime Eldád, drugemu pa Medád. Duh je prišel tudi nadnju – bila sta namreč med zapisanimi, a nista šla k šotoru – in prerokovala sta v taboru. Neki mladenič je pritekel in Mojzesu naznanil, rekoč: »Eldád in Medád prerokujeta v taboru.« Tedaj je spregovóril Nunov sin Józue, ki je bil od mladih nog v službi pri Mojzesu, in rekel: »Moj gospod Mojzes, prepovej jima!« Mojzes pa mu je rekel: »Kaj se vnemaš zame? Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!«

Psalm 19

Odpev: »Gospodovi ukazi so pravi.«

Ps 19,8.10.12-13.14

Gospodova postava je popolna, poživlja dušo;

Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.

Gospodov strah je čist, ostaja na veke;

Gospodove sodbe so resnica, vse so pravične.

Odpev: »Gospodovi ukazi so pravi.«

Tudi tvojega služabnika svarijo;

če jih bo izpolnjeval, bo bogato poplačan.

Kdo razume napake?

Meni skritih me očisti!

Odpev: »Gospodovi ukazi so pravi.«

Pred prevzetneži varuj svojega služabnika,

naj ne gospodujejo nad mano.

Tedaj bom brez graje,

rešen bom velike pregrehe.

Odpev: »Gospodovi ukazi so pravi.«

2. berilo

Preperelo bogastvo človeka obtožuje

Berilo iz Jakobovega pisma (Jak 5,1-6)

Bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, ki so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami. Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in zredili svoja srca za dan klanja. Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral.

Evangelij

Prim. Jn 17,17

Aleluja

Aleluja. Gospod, tvoja beseda je resnica. Posveti nas v resnici. Aleluja.

Sprejemajmo vse, ki niso proti nam

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,38-43.45.47-48)

Tisti čas je Janez rekel Jezusu: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila. Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«

Avdio posnetek dnevne Božje besede

Poslušajte kot podcast.

Svetnik za vsak dan
Vincencij Pavelski
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.

Misli Benedikta XVI.

…

Več ...

Nekdo, ki ni hodil z Jezusom, je v njegovem imenu izganjal duhove. Janez mu to hoče braniti, a Jezus mu ne dovoli. Izkoristi dogodek in učence pouči, da Bog lahko dela dobre stvari in celo čudeže tudi zunaj njihovega kroga ter da se lahko dela za Božje kraljestvo na različne načine, tudi tako, da se nekomu ponudi navadno čašo vode. Zato člani Cerkve ne smejo biti ljubosumni, ampak se morajo razveseliti, če nekdo, ki je zunaj skupnosti, dela dobra dela v Kristusovem imenu, kajti dela jih z dobrim namenom in s spoštovanjem. Tudi znotraj same Cerkve se lahko včasih zgodi, da se v duhu globokega občestva s težavo vrednoti in ceni dobre stvari, ki jih opravijo različne cerkvene stvarnosti. Vsi in vedno moramo biti sposobni med seboj se ceniti in spoštovati, slaviti Gospoda zaradi njegove neskončne 'domišljije', s katero deluje v Cerkvi in svetu. V današnjem drugem berilu iz Jakobovega pisma (Jak 5,1-6) apostol zmerja nepoštene bogatine, ki so si s silo nabrali bogastva. Besede apostola Jakoba, s tem ko postavijo v ospredje prazen pohlep po materialnih dobrinah, so močan klic, da jih uporabljamo z vidika solidarnosti in skupnega dobrega ter vedno na vseh ravneh delujemo pravično in moralno.

Pravičnost in sedaqah
V središču Izraelove modrosti najdemo globoko vez med vero v Boga, ki »iz prahu vzdiguje slabotnega« (Ps 113,7) in pravičnostjo do bližnjega. Beseda, ki se v hebrejščini uporablja za krepost pravičnosti, sedaqah, to dobro izraža. Sedaqah namreč pomeni po eni strani polno sprejemanje volje Izraelovega Boga, po drugi pa pravičnost do bližnjega (prim. 2 Mz 20,12–17), zlasti do ubogega, tujca, sirote in vdove (prim. 5 Mz 10,18–19). Toda oba pomena sta povezana, kajti dati ubogemu za Izraelca pomeni povračilo, ki ga je dolžan Bogu, saj se je usmilil revščine njegovega ljudstva. Ni naključje, da je bil dar desetih zapovedi dan Mojzesu na gori Sinaj po prehodu čez Rdeče morje. Spoštovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bolečini' svojega ljudstva in »stopil dol, da ga reši« (2 Mz 3,8). Bog je občutljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslušnost. Zahteva pravičnost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), sužnja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Ali torej za človeka obstaja upanje na pravičnost?

Kristus, Božja pravičnost
Krščansko oznanilo pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, kot zagotavlja apostol Pavel v Pismu Rimljanom: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost ... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri« (Rim 3,21–25). Kakšna je torej Kristusova pravičnost? Predvsem je pravičnost, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva', ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Toda tu se takoj pojavi ugovor: kakšna pravičnost je vendar to, če pravični umre za krivičnega, ta pa v zameno prejme blagoslov, ki pravzaprav pripada pravičnemu? Ali ne prejme tako vsak prav nasprotno od 'svojega'? Tu se v resnici razodeva Božja pravičnost, ki je globoko drugačna od človeške. Bog je po svojem Sinu za nas plačal odkupno ceno, in to res visoko ceno. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu.

Manj ...

Benedikt XVI.

Komentar cerkvenih očetov

Sveti Avguštin pravi: »Ta odlomek nas poučuje, da Božja sodba predvsem visi nad tistimi, ki skušajo otroke luči. Tako kot lahko najdemo zunaj Cerkve kreposti, tako lahko najdemo znotraj nje pokvarjenost nauka. Nobene potrebe ni prepovedati delovanje tistih, ki v Kristusovem imenu izvršujejo velika dela. Tisti, ki še niso prejeli krizme krsta, a delajo dobro, so boljši kot tisti, ki čeprav so kršeni, potiskajo druge v zlo. Če se kreposti in dejavna ljubezen izgubita med izvajanjem discipline, je ogrožen ...

…

Več ...

Kdo so cerkveni očetje?