Na naši poti z Markovim evangelijem smo prejšnjo nedeljo vstopili v drugi del, torej na zadnjo pot proti Jeruzalemu in proti vrhuncu Jezusovega poslanstva. Potem, ko je Peter v imenu apostolov izpovedal vero Vanj in ga priznal za Mesijo (prim. Mr 8,29), je Jezus začel odkrito govoriti o tem, kar se bo na koncu zgodilo. Evangelist prinaša tri zaporedne napovedi smrti in vstajenja v 8., 9., in 10 poglavju. V njih je Jezus na vedno bolj jasen način napovedal, kaj ...
Na naši poti z Markovim evangelijem smo prejšnjo nedeljo vstopili v drugi del, torej na zadnjo pot proti Jeruzalemu in proti vrhuncu Jezusovega poslanstva. Potem, ko je Peter v imenu apostolov izpovedal vero Vanj in ga priznal za Mesijo (prim. Mr 8,29), je Jezus začel odkrito govoriti o tem, kar se bo na koncu zgodilo. Evangelist prinaša tri zaporedne napovedi smrti in vstajenja v 8., 9., in 10 poglavju. V njih je Jezus na vedno bolj jasen način napovedal, kaj ga čaka in to, da je to nujno potrebno. Današnji evangeljski odlomek vsebuje drugo od teh napovedi. Jezus pravi: 'Sin človekov' s tem označi sebe, 'bo izročen ljudem v roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal' (Mr 9,31). Učenci 'pa niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati' (v. 32).
Dejansko, ko beremo ta del Markove pripovedi, postane jasno, da je med Jezusom in učenci globoka notranja razdalja. So namreč, če tako rečemo, na različnih valovnih dolžinah, tako da Učiteljevi govori niso razumljeni, oziroma samo površno. Apostol Peter, potem ko je razodel svojo vero v Jezusa, si dovoli očitati mu, ker je napovedal, da mora biti zavržen in umorjen. Po drugi napovedi trpljenja pa učenci med seboj razpravljajo, kdo med njimi je največji (prim. Mr 9,34). Po tretji pa Jakob in Janez prosita Jezusa, da bi lahko sedela na njegovi desnici in njegovi levici, ko bo v slavi (prim. Mr 10,35-40). So pa še tudi druga znamenja te razdalje. Na primer, učenci ne uspejo ozdraviti božjastnega dečka, ki ga nato Jezus ozdravi z močjo molitve (prim. Mr 9,14-29). Ali ko prinašajo pred Jezusa otroke, jih učenci grajajo, medtem ko je Jezus vznejevoljen nad učenci ter želi, da otroci ostanejo in jim pravi, da samo tisti, ki je kakor otroci, lahko vstopi v Božje kraljestvo (prim. Mr 10,13-16).
Kaj nam pove vse to? Spominja nas, da je Božja logika vedno drugačna od naše, kakor je to razodel Bog sam po ustih preroka Izaija: 'Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod' (Iz 55,8). Zaradi tega je v hoji za Gospodom, za človeka vedno potrebna globoka spreobrnitev, torej sprememba mišljenja in življenja. Potrebno je odpreti srce za poslušanje, pustiti se razsvetliti in notranje preoblikovati. Glavna točka, v kateri se Bog in človek razlikujeta, je ošabnost. V Bogu ni ošabnosti, saj je popolna polnost in je ves usmerjen v ljubiti in darovati življenje, medtem ko je v nas ljudeh ošabnost močno zakoreninjena in je zato potrebna nenehna budnost in očiščevanje. Mi, ki smo majhni, se hočemo pokazati pred drugimi velike in biti prvi. Bog pa se ne boji ponižati se in biti zadnji. Devica Marija je popolnoma'usklajena' z Bogom. Z zaupanjem ji kličimo, naj nas uči zvesto hoditi za Jezusom po poti ljubezni in ponižnosti.
V evangeliju te nedelje Jezus drugič napove svojim učencem svoje trpljenje, smrt in vstajenje (prim. Mr 9,30-31). Evangelist Marko je zelo poudaril močno nasprotje med Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo učiteljevih besed in odločno zavračajo zamisel, da bi šel On v smrt (prim. Mr 8,32), ampak celo razpravljajo, kdo med njimi 'je največji' (prim. Mr 9,34). Jezus jim je potrpežljivo razlagal svojo logiko, logiko ljubezni, ki je v služenju, vse do darovanja samega sebe: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).
To je krščanska logika, ki izhaja iz resnice o človeku, ustvarjenem po Božji podobi, a istočasno zaznamovanem s sebičnostjo, posledico izvirnega greha. Vsakega človeka privlači ljubezen, ki je konec koncev Bog sam, vendar pa pogosto človek izbere napačne konkretne načine ljubezni. Tako pogosto iz začetne pozitivne težnje, sicer okužene z grehom, lahko pridejo na dan hudobni nameni in dejanja. Na to nas v današnjem bogoslužju spomni Jakobovo pismo: »Kjer sta namreč zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakršna hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska, brez hinavščine.« Apostol takole zaključi: »Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir« (Jk 3,16-18). Ob teh besedah pomislimo na pričevanje tolikih kristjanov, ki ponižno in v tišini, živijo v službi drugim zaradi Gospoda Jezusa in delujejo konkretno kot služabniki dejavne ljubezni in posledično kot 'mojstri' miru.
Brez dvoma, ni lahko hoditi za Kristusom, toda, kakor On sam pravi, samo tisti, ki bo izgubil lastno življenje zaradi Njega in zaradi evangelija, ga bo rešil (prim. Mr 8,35) in tako dal polni smisel svojemu bivanju. Ni druge poti za njegove učence, ni druge poti za pričevanje njegove ljubezni in za napredovanje v evangeljski popolnosti.
Sveti Janez Krizostom skuša razbrati, koliko je bilo učencem po Gospodovem naznanilu jasno glede njegove smrti. »Tudi po vseh teh razodevajočih čudežih, tudi ko je glas iz nebes razkril Jezusovo pravo istovetnost in po oznanilu njegove smrti in vstajenja, učenci niso razumeli najpomembnejšega dela njegove pridige ter so bili glede tega, kar jim je napovedal, zaskrbljeni.« ...
Sveti Avguštin pravi: »Kristjan mora rasti kot drevo, da najprej najde svoje korenine in jih utrdi z naukom, nato pa se mora dvigniti ...
Sveti Janez Krizostom skuša razbrati, koliko je bilo učencem po Gospodovem naznanilu jasno glede njegove smrti. »Tudi po vseh teh razodevajočih čudežih, tudi ko je glas iz nebes razkril Jezusovo pravo istovetnost in po oznanilu njegove smrti in vstajenja, učenci niso razumeli najpomembnejšega dela njegove pridige ter so bili glede tega, kar jim je napovedal, zaskrbljeni.«
Sveti Avguštin pravi: »Kristjan mora rasti kot drevo, da najprej najde svoje korenine in jih utrdi z naukom, nato pa se mora dvigniti kvišku z vso svojo ljubeznijo in karitativnostjo.« Sv. Gregor iz Nise pa pravi: »Upoštevati moramo Kristusovo pravilo, s katerim nas uči živeti z drugimi, da smo ponižni pred našimi brati (in sestrami). Sv. Janez Krizostom pa doda: »Najponižnejši učenci so bliže resnici kakor nečimrni.« V Hermasovem Pastirju pa je zapisano: »Za tiste, ki živijo v Božjem kraljestvu je značilna otroška nedolžnost.« Tertulijan zato pravi: »Potrebno je biti notranje pripravljen, da drugega sprejmemo s ponižnostjo, tako gostoljubno, kot da bi v njem bil Kristus.«
Brezbožniki so govorili: »Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe pri naši vzgoji. Poglejmo, ali so njegove besede resnične, prepričajmo se, kakšen bo njegov konec. Če je namreč pravični res Božji sin, se bo zanj Bog zavzel in ga rešil iz roke nasprotnikov. S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto, da se bomo prepričali o njegovi potrpežljivosti. Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah rešil Bog.«
Psalm 54
Odpev: »Gospod podpira mojo dušo.«
Ps 54,3-4.5.6-8
O Bog, v svojem imenu me reši,
v svoji mogočnosti mi izreci sodbo.
O Bog, usliši mojo molitev,
prisluhni izrekom mojih ust.
Odpev: »Gospod podpira mojo dušo.«
Zakaj tujci so se dvignili zoper mene,
nasilneži mi strežejo po življenju,
na Boga se ne ozirajo.
Glej, Bog pa mi pomaga.
Odpev: »Gospod podpira mojo dušo.«
Glej, Bog pa mi pomaga,
podpira mojo dušo.
Rad ti bom opravljal daritve,
hvalil bom tvoje ime, Gospod, ker si dober.
Odpev: »Gospod podpira mojo dušo.«
2. berilo
Delajmo za mir, da bo rastla pravičnost
Berilo iz Jakobovega pisma (Jak 3,16-4,3)
Preljubi, kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki uresničujejo mir.
Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v vaših udih? Želite, a nimate. Ubijate in ste nevoščljivi, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč za to, da bi to porabili za svoje naslade.
Evangelij
prim. 2 Tes 2,14
Aleluja
Aleluja. Bog nas je poklical po evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa. Aleluja.
Jezusov učenec je drugim služabnik
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,30-37)
Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov