Božja beseda za nedeljo, 14. maja 2017

Iz zavrženosti v izbranost in dragocenost
Vsak od nas se globoko v sebi boji zavrženosti. Čisto vsak. Bojimo se biti spregledani, pozabljeni, nepomembni in neopaženi. Hočemo biti srečni, izpolnjeni, hočemo biti podarjeni drugemu in potrebujemo drugega, ki se podarja nam. To nam daje smisel življenja. To je hrepenenje po nebesih, kjer je vse le še podaritev in sreča.
In Bog ve, kako zelo se bojimo zavrženosti in kako malo verjamemo v Božjo ljubezen. Prav zato je hotel prehoditi pot, ki nam prebuja ...

Več ...

Iz zavrženosti v izbranost in dragocenost
Vsak od nas se globoko v sebi boji zavrženosti. Čisto vsak. Bojimo se biti spregledani, pozabljeni, nepomembni in neopaženi. Hočemo biti srečni, izpolnjeni, hočemo biti podarjeni drugemu in potrebujemo drugega, ki se podarja nam. To nam daje smisel življenja. To je hrepenenje po nebesih, kjer je vse le še podaritev in sreča.
In Bog ve, kako zelo se bojimo zavrženosti in kako malo verjamemo v Božjo ljubezen. Prav zato je hotel prehoditi pot, ki nam prebuja srh. Prehodil je to pot zavrženosti in jo celo pretvoril v izbranost in dragocenost, da se ne bi nikoli nihče več počutil izključenega.
On je postal zadnji, kamen, ki so ga zidarji zavrgli. On je postal kamen spotike, ob katerega so se zaletavali mnogi. Za marsikoga ni bil le kamen, ampak je postal skala, ob kateri se je pohujševal.
Bil je živi kamen, ki so ga ljudje zavrgli. A postal je vogelni kamen. Ta isti kamen, ki so ga ljudje zavrgli, je bil pri Bogu izbran in dragocen. Ključen. In ta kamen je bil sam Božji Sin. Da bi nihče več ne pozabil, da je lestvica pri Bogu drugačna. Bog ne vidi, kakor vidijo ljudje, on ve, kako dragocen in izbran je vsak kamen, brez izjeme.
Vsi smo doživeli občutke zapuščenosti, izdanosti in zavrženost. In tam obtičali. Ali pa se začeli boriti in dokazovati svojo pomembnost.
Tu stopamo na področje, ki ga tako lepo opisuje prvo berilo - področje zunanjih služb. To področje je v mnogih primerih postalo in še postaja bojišče za iskanje in dokazovanje lastne moči in s tem prevlade nad drugimi. Tisto, kar se vidi navzven, ljudje hitro napravimo za lestvico pomembnosti in tekme, spregledamo pa jedro.
Jezus je sam pokazal, kako je vsak poklican, da se kot živi kamen vzida in pusti vzidati v duhovno zgradbo in tako na svojem področju daruje duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. In vsaka daritev je Bogu dragocena, brez bolj in manj ... ker tam ni lestvice.
V prvem berilu torej srečamo službo molitve in oznanjevanja Božje besede ter službo strežbe pri mizi, kamor bi lahko simbolno prišteli vsa za življenje potrebna opravila, službo, šolo študij, skratka vse tisto, kar ni najbolj častno in opaž, kar je samoumevno, da bo narejeno.
In zdi se mi, da se je pri nas močno izoblikovalo mnenje, da so za področje molitve in oznanjevanja Božje besede določeni duhovniki, ostali pa opravljajo svoje delo "strežbe pri mizi". In če grem še ožje na področje strežbe pri mizi, se zdi, kakor da je to ostalo edino področje, kjer je ženska v Cerkvi najbolj zaželena in sprejeta. Ko pa želi postati sogovornica, dejavna in prisotna s svojo intuicijo, postane kar malo "nevarna". In to ni prav. To ni skladno s tem, kar Kristus imenuje Cerkev.
Možje, ki so bili izbrani za diakone, za tiste, ki bodo stregli pri mizi, so bili polni vere in Svetega Duha. Štefan, eden od njih, je prvi oznanjeval Resnico in zanjo dal svoje življenje. Prvi, ki je do konca izpolnil službo molitve in oznanjevanja Božje besede.
Pomembno je torej, da se v zunanjih službah ne izgubimo. Pomembno je, da vsak prepozna sebe kot tistega, ki je poklican moliti in oznanjevati Božjo besedo in to medtem ko streže pri mizi - medtem, ko opravlja in dela opravila, ki so potrebna. In pomembno je, da se tisti, ki se s celim življenjem na poseben način posveti poslanstvu molitve in oznanjevanja, upa tudi streči pri mizi.
Kajti postali smo izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last. Poklicani k temu, da se na svojem mestu strežemo, molimo in oznanjamo. Poklicani smo k darovanju, ki nas edino lahko osreči. To pomeni stopiti v nebesa. To pomeni sprejeti služno duhovništva, zaupano vsem kristjanom.
Službeno duhovništvo mora zato vselej biti zgolj v službi splošnega duhovništva, da bi vsakega spomnili na to, da je izbran in dragocen kamen, poklican k daritvi. Službeno duhovništvo nikoli in nikdar ne bi smelo postati polje premoči, dokazovanja oblasti ali celo priviligirani kamen. Jezus je hotel mesto zadnjega kamna in ne mesto zlatega, središčnega, opaženega kamna, ob katerem se morajo vsi umakniti.
To je pot, ki jo je pokazal Jezus. Sebe samega je dal za Pot. Pokazal je, da pri njem ne obstaja priviligiranih kamnov in pomembnejših kamnov, temveč si želi ljudstvo, ki je živo, ki svoje življenje spreminja v pesem, v daritev ljubezni. Vsi v duhovnih poklicih naj bi še toliko bolj sebe in druge spominjali na ta velik poklic in dostojanstvo izvoljenega rodu.
Jezusova pot je za vsakega enaka. Ključno vprašanje je samo eno; Si upam Bogu dati vse? Si upam tako silno zaupati v Boga, da sem pripravljen izpustiti vse in postati poslušen Besedi, ki me vodi? Si upam postati kakor Jezus, ki je bil z Očetom eno? On ni govoril sam od sebe, ni opravljal del sam od sebe, ampak je pustil, da Oče deluje v njem. In delal je velike stvari. In še večje kot te lahko mi, če upamo izpustiti svoje poti in sprejeti Pot, ki nam je pokazana.
A tudi v nas se bodo takoj, ko bomo jasno prepoznali Pot, oglašali izgovori. Tudi mi nosimo v sebi Tomaža in Filipa. Tomaža, ki se ob spoznanju Resnice naredi čisto nemočnega in nebogljenjega. Tistega, ki nič ne zmore. "Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?" In Filip, ki mu vedno zmanjka ravno še ena stvar za to, da bi potem res nekaj naredil. Samo še Očeta nam pokaži, pa bo zadosti. Samo še to izpeljem, potem pa res začnem drugače. Samo še to mi manjka, pa grem za Njim, samo še to moram končati, potem pa .... Potem pa?
Jezus je Pot odprl, zavrženost nima več smrtnega strupa. V Njem je namreč vsak enako poklican k vzidavi v njegovo Telo, vsak je enako pomemben, izbran in dragocen. Pokazal je, da pri njem ni lestvic nazivov in uglednosti. Vse, kar šteje je srce, ki ne prešteva, ampak da vse. Kjerkoli že.

Manj ...

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam! ...

Prvo berilo nam razodeva ob prizoru polaganja rok na prve diakone, da ...

Več ...

Homilija, Yankee Stadium, Bronx, New York, 20. april 2008
V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi svojim apostolom naj verujejo vanj, saj je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6). Kristus je pot, ki vodi k Očetu, je resnica, ki daje smisel človeškemu bivanju ter je izvir tistega življenja, ki je večno veselje z vsemi svetimi v nebeškem kraljestvu. Držimo torej Gospoda za besedo! Obnovimo vero vanj ter popolnoma zaupajmo njegovim obljubam!

Prvo berilo nam razodeva ob  prizoru polaganja rok na prve diakone, da je Cerkev enotna zato, ker je  apostolska, to pomeni, da je vidna enotnost utemeljena na apostolih, ki jih je Kristus izbral in postavil za priče njegovega vstajenja, ter se je iz tega porodilo to kar Sveto pismo imenuje 'poslušnost vere’ (Rim 1,5; Apd 6,7).

Avtoriteta... poslušnost. Priznati moramo, da dandanes teh besed ne moremo kar tako izgovarjati. Ti dve besedi predstavljata namreč 'kamen spotike' za mnoge naše sodobnike še posebej tiste, ki živijo v taki družbi, ki upravičeno poudarja vrednost osebne svobode. In vendar z lučjo vere v Jezusa Kristusa, ki je pot, resnica in življenje, lahko pridemo do popolnejšega pomena in celo do lepote, ki ga odsevata ti dve besedi. Evangelij nas uči, da resnično svobodo, svobodo Božjih otrok, lahko najdemo samo, če izgubimo sebe, kar je namreč skrivnost ljubezni. Samo če izgubimo sami sebe, nam pravi Gospod, bomo v resnici našli sebe (prim. 17,33). Resnična svoboda začne cveteti, ko se oddaljimo od jarma greha, ki zamegljuje naša zaznavanja in slabi našo odločnost ter začnemo gledati Vanj, v vir naše dokončne sreče, ki je neizmerna ljubezen, neizmerna svoboda in življenje brez konca. V njegovi volji je naš mir.

Resnična svoboda je torej zastonjski Božji dar, sad našega spreobrnjenja k njegovi resnici, tisti resnici, ki nas osvobaja (prim. Jn 8,32). Ta svoboda resnice pa prinaša s seboj nov in osvobojen pogled na stvarnost. Ko se postavimo v Kristusovo misel (prim. Flp 2,5) se nam odprejo nova obzorja. V luči vere znotraj občestva s Cerkvijo, najdemo tudi navdih in moč, da postanemo evangeljski kvas za ta svet, postanemo luč sveta, sol zemlje (prim. Mt 5,13-14). Soli pa je, če tako rečemo, zaupan 'apostolat', da preoblikuje naša življenja in tudi svet v katerem živimo, vedno bolj po Božjem zveličavnem načrtu.

Čudovit pogled na svet, ki ga je spremenila osvobajajoča resnica evangelija, odseva v opisu Cerkve, današnjega drugega berila. Apostol nam pravi, da je Kristus, ki je vstal od mrtvih, vogalni kamen svetišča, ki ga še tudi danes gradi Sveti Duh. In mi, udi Kristusovega telesa, smo s krstom postali 'živi kamni tega svetišča ter po milosti postali deležni Božjega življenja, blagoslovljeni s svobodo Božjih otrok ter usposobljeni darovati duhovne žrtve, ki so njemu všeč (prim. 1Pt 2,5). Kaj je torej ta žrtev za katero smo poklicani, da jo udejanjimo, če ne to, da usmerimo vsako misel, vsako besedo ali dejanje k resnici evangelija ter izročimo vse naše moči za službo Božjega kraljestva?

V današnjem evangeliju Gospod obljublja svojim učencem, da bodo delali še večja dela, kot jih je delal On (prim. Jn 14,12). Dragi prijatelji, samo Bog v svoji previdnosti ve, kaj še mora v vašem delovanju storiti njegova milost. Med tem pa nas Gospodova obljuba napolnjuje z trdnim upanjem. Pridružimo našo molitev Njegovi saj smo živi kamni tistega duhovnega svetišča, ki je njegova Cerkev, ena, sveta, katoliška in apostolska. Povzdignimo oči k njemu, ki tudi sedaj pripravlja prostor za nas v hiši svojega Očeta. Okrepljeni s Svetim Duhom delujmo s obnovljeno gorečnostjo za širjenje njegovega Kraljestva.

Raduj se Kraljica nebeška, 22. maj 2011
Dragi bratje in sestre! Evangelij današnje pete velikonočne nedelje nam prinaša dvojno zapoved vere: verovati v Boga in verovati v Jezusa. Gospod je namreč rekel svojim učencem: 'Verujte v Boga, tudi vame verujte!' (Jn 14,1). To nista dve ločeni dejanji, temveč eno samo dejanje vere; namreč popolna privolitev Očetovemu zveličavnemu delovanju po svojem Edinorojenem Sinu. Z Novo zavezo je konec Očetove nevidnosti. Bog je pokazal svoj obraz, kakor je to zatrdil Jezus v odgovoru apostolu Filipu: 'Kdor je videl mene, je videl Očeta' (Jn 14,9). Božji Sin nas je s svojim učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem osvobodil sužnosti greha, nam podaril svobodo Božjih otrok, ter nam dal spoznati Božje obličje, ki je ljubezen. Boga lahko vidimo, saj je viden v Kristusu. Sveta Terezija Avilska piše »da se ne smemo oddaljiti od tega, kar predstavlja vso našo dobrino in vse naše sredstvo, to je od najsvetejše človečnosti našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Notranji grad). Samo če verujejo v Kristusa ter ostanejo povezani z njim lahko učenci, med njimi smo tudi mi, nadaljujejo z njegovim nenehnim delovanjem v zgodovini. Gospod pravi: 'Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal' (Jn 14,12).

Verovati v Jezusa pa pomeni, hoditi vsak dan za njim v naših običajnih vsakodnevnih opravilih. “Značilno za Božjo skrivnost je, da deluje na ponižen način. Počasi, počasi ustvarja v veliki zgodovini človeštva svojo zgodovino. Bog je postal človek, vendar na način, da bi ga njegovi sodobniki ter oblasti tistega časa lahko čisto prezrli. Trpel je in umrl ter kot Vstali želi priti do človeštva samo po veri svojih, katerim se razodeva. Neprestano ponižno trka na vrata naših src in če mu odpremo, nas počasi usposobi, da 'vidimo'” (Jezus iz Nazareta II.) Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj in ta cilj je Oče. Za nas kristjane, za vsakega od nas torej Pot k Očetu pomeni pustiti se voditi Jezusu, njegovi besedi Resnice ter sprejeti dar njegovega Življenja. Naj tudi nam velja povabilo sv. Bonaventure: “Odpri torej oči, napni duhovno uho, odpri svoje ustnice ter razpoloži svoje srce, da boš lahko v vseh stvareh videl, poslušal, hvalil, ljubil, častil, slavil in poveličeval svojega Boga” (Itinerarium mentis in Deum, I, 15).

Dragi prijatelji, zavzetost oznanjati Jezusa Kristusa, ki je 'pot, resnica in življenje' (Jn 14,6) je temeljna naloga Cerkve. Prosimo Devico Marijo, naj vedno pomaga pastirjev Cerkve in vsem, ki v različnih službah oznanjajo veselo zveličavno novico, da bi se Božja Beseda širila ter bi se množilo število učencev (prim. Apd 6,7).

Manj ...

Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj«. Sveti Avguštin o Jezusovem odhodu pravi, »da gre nam pripravit prostor, vendar gre tako, da ga ne vidimo, se skrije, da lahko vanj verujemo. Prostor bo namreč pripravljen, ko bomo živeli iz vere, ko enkrat to verujemo, si to tudi želimo in ko si to želimo, tudi ...

Več ...

Sveti Avguštin je trdil, »da je bilo potrebno, da je Jezus rekel: 'Jaz sem pot, resnica in življenje' (Jn 14,6), saj ko enkrat poznamo pot, nam ostane, da spoznamo še cilj«. Sveti Avguštin o Jezusovem odhodu pravi, »da gre nam pripravit prostor, vendar gre tako, da ga ne vidimo, se skrije, da lahko vanj verujemo. Prostor bo namreč pripravljen, ko bomo živeli iz vere, ko enkrat to verujemo, si to tudi želimo in ko si to želimo, tudi dobimo, saj je želja ljubezni, že priprava prostora.«

Neljubi dogodek iz Apostolskih del glede vdov iz helenizma je zanimiv za Neznanega pisca iz Aleksandrije za razumevanje ustroja Cerkve, za sv. Janeza Krizostoma, ker spregovori o polaganju rok, za Bedo Častitljivega, ker opisuje način izbire diakonov. Sv. Luka pa ta dogodek uporabi kot uvod v pripoved o Štefanu, za razumevanje katere sta ključna njegov govor ter mučeništvo.

Manj ...