Božja beseda za nedeljo, 14. oktobra 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangelij, ki je iz 10. poglavja Markovega evangelija, je sestavljen iz treh prizorov, ki jim dajejo ton trije Jezusovi pogledi.

Prvi prizor predstavlja srečanje med Učiteljem in nekom, ki je v vzporednem odlomku v Matejevem evangeliju poistoveten z »mladeničem«. Ta je pritekel k Jezusu, pokleknil pred njim in ga imenoval 'Dobri učitelj'. Vprašal ga je: »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?, torej sreče.« (Mr 10,17). 'Večno življenje'

Dragi bratje in sestre, dober dan. Današnji evangelij, ki je iz 10. poglavja Markovega evangelija, je sestavljen iz treh prizorov, ki jim dajejo ton trije Jezusovi pogledi.

Prvi prizor predstavlja srečanje med Učiteljem in nekom, ki je v vzporednem odlomku v Matejevem evangeliju poistoveten z »mladeničem«. Ta je pritekel k Jezusu, pokleknil pred njim in ga imenoval 'Dobri učitelj'. Vprašal ga je: »Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?, torej sreče.« (Mr 10,17). 'Večno življenje' ni samo življenje 'onkraj', temveč je polno, izpolnjeno, brezmejno življenje. Kaj moramo torej storiti, da ga dosežemo? Jezusov odgovor povzame zapovedi, ki se nanašajo na ljubezen do bližnjega. Glede tega se temu mladeniču ni moglo nič očitati. Očitno pa je, da mu izpolnjevanje zapovedi ni zadostovalo, ni mu potešilo njegove želje po polnosti. Jezus je zaznal to željo, ki jo je mladenič nosil v srcu, zato se je njegov odgovor spremenil v 'ljubeč pogled', poln nežnosti in naklonjenosti. Tako pravi evangelij: »ozrl se je vanj, ga vzljubil« ( v. 21). Zavedal se je, da je dober fant. Jezus pa je tudi razumel, kje je šibka točka njegovega sogovornika, in mu je podal konkreten predlog, torej dati vse kar ima ubogim in iti za njim. Ta mladenič pa je imel razdeljeno srce med dva gospodarja, med Bogom in denarjem in je žalosten odšel. To razodeva, da ne moreta živeti skupaj vera in navezanost na bogastvo. Tako je na koncu začetno mladeničevo navdušenje ugasnilo v nesreči propadle hoje (za Jezusom).

V drugem prizoru evangelist usmeri pozornost na Jezusove oči. Tokrat gre za zamišljen pogled, za opozorilo. Tako pravi: »Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« (v. 23). Začudenim učencem, ki so se spraševali: »Kdo se potem more zveličati?« (v. 26), je Jezus odgovoril s opogumljajočim pogledom, torej s tretjim pogledom in rekel, da je zveličanje » nemogoče ljudem, ne pa Bogu!« (v. 27). Če se zaupamo Gospodu, lahko gremo preko vseh preprek, ki nas ovirajo pri hoji za njim po poti vere. Zaupati se Gospodu. On nam bo dal moč, On nam da zveličanje, On nas spremlja na poti.

Tako smo prišli do tretjega prizora, do tiste slovesne Jezusove izjave: »Resnično, povem vam, kdor pusti vse zato, da bo hodil za menoj, bo imel v prihodnjem veku večno življenje, in stokratno povrnjeno že tukaj. V tem ' stokratno' so stvari, ki jih je nekdo prej imel in jih je zapustil, ki pa jih je našel neskončno pomnožene. Kdor se reši dobrin, prejme v zamenjamo uživanje resnične dobrine, kdor se osvobodi sužnosti stvari, pridobi svobodo v služenju za ljubezen, kdor se odpove posedovanju stvari, pride do veselja darovanja. To je to, kar je Jezus dejal: »Večje veselje je v dajanju kot v prejemanju.«

Mladenič ni pustil, da bi ga osvojil Jezusov ljubeči pogled in tako mu ga ni mogel vrniti. Samo če s ponižno hvaležnostjo sprejmemo Gospodovo ljubezen, se rešimo zapeljevanja malikov in slepote naših utvar. Denar, užitek, uspeh očarajo, a zatem razočarajo. Obljubljajo življenje, a povzročijo smrt. Jezus od nas zahteva, da se odtrgamo od tega lažnega bogastva in vstopimo v resnično, polno pristno in svetlo življenje. Vprašam vas mlade, fante in dekleta, ki ste sedaj na trgu: »Ste začutili Jezusov pogled na sebi? Kaj mu želite odgovoriti? Želite zapustiti ta trg z veseljem, ki nam ga daje Jezus ali z žalostjo v srcu, ki nam ga posvetnost ponuja?

Naj nam Devica Marija pomaga odpreti naše srce za Jezusovo ljubezen, za Jezusov pogled, ki edini lahko poteši našo žejo po sreči.

Drugo berilo nam je povedalo, da je "Božja beseda živa, učinkovita in ostra" (Heb 4,12). Prav tako je: Božja Beseda ni le skupek resnic ali spodbudna duhovna pripoved; ne, je živa Beseda, ki zadeva življenje, ki ga preoblikuje. Tam Jezus osebno, On, ki je živa Beseda Boga, govori na naše srce.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med slovesno sveto mašo, ki jo je danes dopoldan daroval na Trgu svetega Petra, in med katero je za svetnike razglasil sedem blaženih: papeža Pavla VI., Oskarja Romera, Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in Nuncija Sulprizia. Ob tej priložnosti je sveti oče nosil palij in pastoral Pavla VI., cingulum s sledovi krvi Oskarja Romera ter uporabil kelih papeža Pavla VI.

Evangelij nas posebej vabi k srečanju z Gospodom, po zgledu »nekoga«, ki »je pritekel« k njemu (prim. Mr 10,17). Lahko se poistovetimo s tistim človekom, čigar imena besedilo ne navede – skoraj kot bi predlagalo, da bi lahko predstavljal vsakega izmed nas. On vpraša Jezusa, kaj naj stori, da bo »deležen večnega življenja« (v. 17). Sprašuje po življenju za vedno, po življenju v polnosti: kdo izmed nas ga ne bi želel? Vendar pa opazimo, da ga želi kakor dediščino, ki bi jo imel, kakor dobrino, ki se jo pridobi, osvoji z lastnimi močmi. Da bi posedoval to dobrino, je izpolnjeval zapovedi vse od svojega otroštva in za to, da bi dosegel cilj, je pripravljen izpolnjevati tudi druge; zato vpraša: »Kaj moram storiti, da bom imel?«

Jezusov odgovor ga potre. Jezus se ozre vanj in ga vzljubi (prim. v. 21). Jezus spremeni perspektivo: od izpolnjevanja zapovedi zato, da bi dobil plačilo, na zastonjsko in popolno ljubezen. Tisti nekdo je govoril v smislu povpraševanja in ponudbe, Jezus pa mu predlaga povest ljubezni. Reče mu, naj preide od izpolnjevanja zakonov na podaritev samega sebe; od tega, da bi delal zase, k temu, da bi bil z Njim. Poda mu »oster« predlog življenja: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi ter hodi za menoj!« (v. 21)

Tudi tebi Jezus pravi: »Pridi, hodi za menoj!« Pridi: ne stoj na mestu, saj ni dovolj, da ne delaš nič slabega, za to, da bi bil Jezusov. Hodi za menoj: ne hodi za Jezusom le takrat, ko se ti ljubi ko ti ugaja, ampak ga išči vsak dan; ne bodi zadovoljen z izpolnjevanjem zapovedi, s tem, da daš malo miloščine in zmoliš kakšno molitev: najdi v Njem Boga, ki te vedno ljubi, smisel tvojega življenja, moč, da se daruješ.

Jezus pravi tudi: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim.« Gospod ne teoretizira o revščini in bogastvu, ampak gre naravnost k življenju. Prosi te, da pustiš to, kar obtežuje srce, da se izprazniš dobrin. Saj če je srce polno dobrin, ne bo prostora za Gospoda, ki bo postal ena izmed drugih stvari. Zato je bogastvo nevarno in – Jezus pravi – da otežuje celo zveličanje. Ne zato, ker bi bil Bog strog, ne! Problem je z naše strani: to, da imamo preveč, da želimo preveč, nam duši srce in zato postajamo nesposobni ljubiti. Zato sv. Pavel spominja, da je »pohlep po denarju korenina vsega zla« (1Tim 6,10). To vidimo: kjer se postavi v središče denar, ni prostora za Boga in ni prostora niti za človeka.

Jezus je radikalen. On da vse in zahteva vse: da popolno ljubezen in zahteva nedeljeno srce. Tudi danes se nam daje kot živi Kruh; ali mu moremo dati v zameno drobtine? Njemu, ki je postal naš služabnik celo tako, da je šel za nas na križ, ne moremo odgovoriti le z izpolnjevanjem določenih zapovedi. Njemu, ki nam ponuja večno življenje, ne moremo dati le nekega delčka časa. Jezus se ne zadovolji z določenim »odstotkom ljubezni«: ne moremo ga ljubiti 20, 50 ali 60-odstotno. Ali vse ali nič.

Dragi bratje in sestre, naše srce je kakor magnet: pusti se privlačiti ljubezni, vendar pa se lahko pritrdi le na enem mestu in mora izbrati: ali bo ljubilo Boga ali bo ljubilo bogastvo sveta (prim. Mt 6,24); ali bo živelo za to, da bo ljubilo ali bo živelo zase (prim. Mr 8,35). Vprašajmo se, na kateri strani smo. Vprašajmo se, na kateri točki smo v naši povesti ljubezni z Bogom. Ali se zadovoljimo s kakšno zapovedjo ali sledimo Jezusu kot zaljubljeni, resnično pripravljeni kaj pustiti zaradi Njega?

Jezus sprašuje vsakega izmed nas in vse nas kot Cerkev na poti: ali smo Cerkev, ki le pridiga o dobrih predpisih ali smo Cerkev-nevesta, ki se za svojega Gospoda vrže v ljubezen? Ali mu resnično sledimo ali se vračamo na stopinje sveta, kakor tisti nekdo? Skratka, nam zadošča Jezus ali iščemo mnoge druge gotovosti sveta?

Prosimo za milost, da bi znali pustiti zaradi ljubezni do Gospoda: pustiti bogastvo, hrepenenje po vlogah in močeh, strukture, ki niso več primerne za oznanjevanje evangelija, bremena, ki zavirajo poslanstvo, zanke, ki nas privezujejo na svet. Brez skoka naprej v ljubezni, naše življenje in naša Cerkev zbolita za »egocentrično samovšečnostjo« (Veselje evangelija, 95): išče se veselje v nekaterih bežnih užitkih, zapira se v nerodovitno čvekanje; prepusti se enoličnosti krščanskega življenja brez zagona, kjer malo narcisizma zakrije žalost, ker ostanemo neizpolnjeni.

Tako je bilo za tistega nekoga, ki – kot pravi evangelij – »je žalosten odšel« (v. 22). Zasidral se je v zapovedi in v svoje mnoge dobrine, ni dal srca. In kljub temu, da je srečal Jezusa in prejel njegov ljubezniv pogled, je odšel žalosten. Žalost je dokaz neizpolnjene ljubezni. Je znamenje mlačnega srca. Medtem ko srce, ki je razbremenjeno dobrin, ki svobodno ljubi Boga, vedno širi veselje, tisto veselje, ki je danes zelo potrebno. Sveti papež Pavel VI. je zapisal: »Sredi svojih stisk morajo naši sodobniki poznati veselje in slišati njegov spev« (Apostolska spodbuda O krščanskem veselju, I). Jezus nas danes vabi, naj se vrnemo k izvirom veselja, ki so srečanje z Njim, pogumna izbira, da bi tvegali za to, da bi mu sledili, zadovoljstvo, da bi nekaj pustili, da bi objeli njegovo življenje. Svetniki so prehodili to pot.

To je storil Pavel VI. po zgledu apostola, čigar ime je privzel. Kakor on je svoje življenje razdal za Kristusov evangelij, premoščal nove meje ter bil njegova priča pri oznanjevanju in dialogu, prerok ekstravertirane Cerkve, ki gleda oddaljene in skrbi za revne. Pavel VI. je tudi v naporu in sredi nerazumevanj z navdušenjem pričeval o lepoti in veselju o popolni hoji za Jezusom. Danes nas še vedno spodbuja, skupaj s koncilom, katerega modri krmar je bil, naj živimo svojo skupno poklicanost: vsesplošno poklicanost k svetosti. Ne k polovičarstvu, ampak k svetosti.

Lepo je, da je skupaj z njim in drugimi današnjimi svetniki in svetnicami msgr. Oskar Romero, ki je zapustil gotovosti sveta, celo svojo varnost, da bi dal življenje, kot uči evangelij, blizu revnim in svojim ljudem, s srcem, ki je bilo namagneteno z Jezusom in z brati. Isto lahko rečemo za Frančiška Spinellija, Vincencija Romana, Marijo Katarino Kasper, Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove in tudi za našega neapeljskega fanta Nuncija Sulprizia. Mlad, pogumen in ponižen svetnik je, ki je znal srečati Jezusa v trpljenju, v tišini in darovanju samega sebe. Vsi ti svetniki so v različnih okoliščinah z življenjem prevedli današnjo Besedo, brez mlačnosti, brez preračunavanja, z vnemo, da bi tvegali in pustili. Bratje in sestre, naj nam Gospod pomaga posnemati njihove zglede.

»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« S tem vprašanjem se začenja kratek pogovor, zapisan v evangeljskem odlomu današnje nedelje, med nekom, drugje je omenjen kot bogati mladenič, in Jezusom (prim. Mr 10,17-30). Nimamo veliko podrobnosti o tej neznani osebnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji. Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje. Pa vendar vse to,

»Kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« S tem vprašanjem se začenja kratek pogovor, zapisan v evangeljskem odlomu današnje nedelje, med nekom, drugje je omenjen kot bogati mladenič, in Jezusom (prim. Mr 10,17-30). Nimamo veliko podrobnosti o tej neznani osebnosti. Iz nekaterih potez pa kljub temu lahko zaznamo njegovo iskreno željo, biti deležen večnega življenja tako, da bi pošteno in krepostno živel na zemlji. Pozna namreč zapovedi in jih vse od svojega otroštva zvesto spolnjuje. Pa vendar vse to, kar je seveda pomembno, ne zadošča, saj mu Jezus pravi, da mu eno manjka, tisto bistveno. Potem ko je božji Učitelj videl, da je dobro pripravljen, ga je vzljubil in mu predlagal kvalitativni preskok, ga poklical k junaški svetosti. Od njega je namreč zahteval, naj pusti vse, da bo lahko hodil za njim: »Prodaj, kar imaš, in daj ubogim... nato pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

»Pridi in hôdi za menoj!« To je krščanska poklicanost, ki izvira iz predloga Gospodove ljubezni in se lahko uresniči samo preko odgovora, ki prav tako izhaja iz ljubezni. Jezus vabi svoje učence k popolni podaritvi svojega življenja, brez preračunavanja ali se splača in z brezpogojnim zaupanjem v Boga. Svetniki sprejmejo to zahtevno povabilo ter stopijo z ponižno učljivostjo na pot hoje za križanim in vstalim Kristusom. Njihova popolnost, po logiki vere, ki pa je včasih človeško nerazumljiva, je v tem, da ne postavljajo več v središče sebe, temveč v izbiri iti proti toku živijo po evangeliju.

V evangeliju današnje nedelje (Mr 10,17-30) je osnovna tematika bogastvo. Jezus uči, da je za bogatega težko vstopiti v Božje kraljestvo, ni pa nemogoče, saj lahko Bog osvoji srce osebe, ki ima veliko dobrin in jo potisne k solidarnosti in k delitvi s tistimi, ki jih potrebujejo, z revnimi in tako vstopiti v logiko darovanja. Na ta način vstopi oseba na pot Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, 'zaradi vas postal ubog, čeprav je bil bogat, da bi vi po njegovem uboštvu obogateli' (2Kor 8,9).

Kakor se pogosto dogaja v evangelijih, se vse začne s srečanjem; tokrat Jezusa z nekom, 'ki je imel veliko premoženje' (Mr 10,22). Ta je od svoje mladosti zvesto izpolnjeval vse zapovedi Božje postave, a še ni našel resnične sreče. Zaradi tega je vprašal Jezusa, kaj storiti, 'da bom imel večno življenje'(Mr 10,22). Po eni strani ga je, kakor vse, privlačila polnost življenja, po drugi strani pa je, navajen zanašati se na lastno bogastvo, mislil, da si je mogoče tudi večno življenje na neki način 'pridobiti'. Morda s spolnjevanjem kakšne posebne zapovedi. Jezus je spoznal globoko željo, ki je v tej osebi in se je, kot omenja evangelist, z ljubečim pogledom ozrl nanj, z Božjim pogledom (prim v. 21). Jezus pa je tudi razumel, v kateri točki je ta človek slaboten in to je ravno navezanost na svoje dobrine. Zato mu je predlagal, naj da vse ubogim, tako da njegov zaklad, torej njegovo srce, ne bo več na zemlji, temveč v nebesih in dodal: 'Pridi! Hôdi za menoj!' (v. 22). Ta pa, namesto, da bi z veseljem sprejel Jezusovo povabilo, je žalosten odšel (prim. v. 23), ker se ni uspel odtrgati od svojega bogastva, ki mu ne bo moglo nikoli dati sreče in večnega življenja.

Na tej točki Jezus da svojim učencem in tudi danes nam, svoj poduk: 'Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!' (v. 23). Učenci so se ob teh besedah čudili, še bolj pa potem, ko je Jezus dodal: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.' Ko jih je videl, da so strmeli, je rekel: 'Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče' (prim. vv. 24-27). Sveti Klemen Aleksadrijski takole razlaga: 'Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje' (Kateri bogataš se bo zveličal? 27,1-2).

Jezus torej lahko resnično zagotavlja srečno bivanje in večno življenje, vendar pa po drugačni poti, kot si je predstavljal bogat mladenič. Ne namreč po poti dobrega dela, ki izhaja iz spolnjevanja zapovedi, temveč po izbiri 'Božjega kraljestva', ki je dragocen biser, za katerega je vredno prodati vse, kar kdo ima (prim. Mt 13,45-46).  Bogati mladenič ni uspel narediti tega koraka. Kljub Kristusovemu ljubečemu pogledu (prim. Mr 10,21), pa se njegovo srce ni uspelo odtrgati od stvari, ki jih je imel. Za tem je sledil Jezusov poduk učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!«(Mr 10,23). Zemeljsko bogastvo namreč zaposluje in obremenjuje človekov razum ter srce. Jezus ne pravi, da je bogastvo slabo, ampak da oddaljuje od Boga, če ni, če tako rečemo, investirano za Božje kraljestvo, torej porabljeno kot pomoč tistemu, ki živi v revščini.

Razumevanje tega je sad modrosti, o kateri govori prvo berilo. Dragocenejša je od srebra in zlata, celo od lepote ali zdravja in celo od luči, ker njen plamen ne pozna pojemanja (prim. Mdr 7,10). Seveda te modrosti ne moremo razumeti samo kot intelektualno razsežnost. Je veliko več, je modrost srca, kakor pravi Psalm 89. Je dar, ki prihaja od zgoraj (prim. Jn 3, 17), od Boga in se jo pridobi z molitvijo (prim. Mdr 7,7). Modrost ni daleč od človeka, je blizu njegovega srca (prim. 5Mz 30,14). To je namreč postava prve zaveze, ki jo je Bog po Mojzesu sklenil z Izraelom. Deset zapovedi vsebuje Božjo Modrost. Ravno zato je Jezus v evangeliju zatrdil, da je za 'vstop v življenje' potrebno spoštovati zapovedi (prim. Mr 10,19). Potrebno je, vendar pa ni zadosti. Saj, kakor pravi sv. Pavel, zveličanje ne prihaja iz postave, temveč iz milosti. Sveti Janez pa spominja, da je bila postava dana po Mojzesu, medtem ko sta milost in resnica prišli po Jezusu Kristusu (prim. Jn 1,17). Da bi dosegli zveličanje, se je potrebno v veri odpreti Kristusovi milosti. Ta pa vsakemu, ki se nanj obrne, postavi zahteven pogoj: »Pridi in hôdi za menoj!« (Mr 10,21).

V zgodovini Cerkve je veliko zgledov bogatih oseb, ki so lastne dobrine upravljale na evangeljski način in dosegle svetost. Pomislimo samo na sv. Frančiška, na sveto Elizabeto Ogrsko ali na sv. Karla Boromejskega. Devica Marija, Sedež Modrosti, naj nam pomaga z veseljem sprejeti Jezusovo povabilo, da bomo vstopili v polnost življenja.