Govoriti o spreobrnjenju pomeni, vstopiti v srčiko krščanskega sporočila in hkrati h koreninam človeškega bivanja. Današnja Božja beseda nas o tem razsvetli s tremi liki spreobrnjencev. Prvi je David. Odlomek iz druge Samuelove knjige nam prinaša enega najbolj dramatičnih pogovorov v Stari zavezi. Pogovor se odvija okoli žgoče obtožbe, s katero beseda Boga izrečena po preroku Natanu, razgali kralja, ki je na višku svoje politične kariere padel na najnižji nivo svojega moralnega življenja. Za pravilno dojemanje dramatične napetosti tega pogovora, ...
Govoriti o spreobrnjenju pomeni, vstopiti v srčiko krščanskega sporočila in hkrati h koreninam človeškega bivanja. Današnja Božja beseda nas o tem razsvetli s tremi liki spreobrnjencev. Prvi je David. Odlomek iz druge Samuelove knjige nam prinaša enega najbolj dramatičnih pogovorov v Stari zavezi. Pogovor se odvija okoli žgoče obtožbe, s katero beseda Boga izrečena po preroku Natanu, razgali kralja, ki je na višku svoje politične kariere padel na najnižji nivo svojega moralnega življenja. Za pravilno dojemanje dramatične napetosti tega pogovora, je dobro imeti pred očmi tako zgodovinsko kot teološko obzorje. Gre namreč za obzorje ljubezni, s katero je Bog izbral Izrael kot svoje ljudstvo. Z njim je sklenil zavezo in poskrbel za ozemlje ter svobodo. David je eden od členov v zgodovini te nenehne Božje skrbi za svoje ljudstvo. Izbran je bil v zelo težkem trenutku ter postavljen ob kralja Savla, da bi postal njegov naslednik. Bog pa je imel tudi namen glede potomstva povezanega z mesijanskim načrtom, ki se bo v Kristusu,'Davidovem sinu', v polnosti uresničil.
Lik kralja Davida je podoba tako zgodovinske kot verske veličine. Zato toliko bolj izstopa podlost, v katero je padel, ko je s strastjo zaslepljen vzel Betsabejo možu, enemu njegovih najbolj zvestih vojščakov in ga tudi hladnokrvno ukazal ubiti. Ob tem se resnično zgrozimo ter se vprašamo, kako lahko Božji izvoljenec tako nizko pade? Človek je resnično veličina in beda ob enem. Veličina, ker nosi v sebi podobo Boga in ker je od Njega ljubljen ter beda, ker lahko zlorabi svobodo, sicer njegov posebni privilegij in se obrne proti svojemu Stvarniku. Božja sodba, izrečena po Natanu Davidu, osvetljuje intimne plasti vesti, tiste, kjer vojske, moč, javno mnenje ne veljajo nič, ampak kjer je vsak sam z Bogom. Beseda: 'Ti si tisti mož', Davida pribije na njegovo krivdo. Popolnoma zadet od te besede, začne kralj proces iskrenega kesanja in se tako odpre ponujenemu usmiljenju. To je pot spreobrnjenja.
V odlomku iz pisma Galačanom pa je nakazan še en vidik poti spreobrnjenja. Razloži ga drugi velik spreobrnjenec, apostol Pavel. Njegove besede se nahajajo v kontekstu razprave, ki je zaposlovala prvotno skupnost, saj so številni kristjani, ki so prihajali iz judovstva, hoteli razlagati zveličanje na podlagi izpolnjevanja del Stare zaveze in tako izničiti Kristusovo novost ter vesoljnost njegovega sporočila. Pavel se postavi za pričo in oznanjevalca milosti. Na poti v Damask sta žareč Kristusov obraz ter Njegov močan glas iztrgala njegovo nasilno gorečnost preganjalca ter prižgala novo gorečnost za Križanega, ki spravlja v svojem križu med sabo tako tiste, ki so blizu, kot tiste, ki so daleč (prim. Ef 2,11-22). Pavel je namreč razumel, da je v Kristusu dopolnjena vsa postava. Kdor se namreč pridruži Kristusu, se z Njim združi, ter tako izpolni postavo. Prinašati Kristusa in s Kristusom Boga vsem narodom je postalo njegovo poslanstvo. 'Kajti Kristus je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem, da je podrl steno pregrade...' (Ef 2,14). Njegova zelo osebna izpoved ljubezni istočasno izrazi to, kar je bistveno in skupno krščanskemu življenju: 'Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe' (Gal 2,20b). In kako naj odgovorimo na takšno ljubezen, če ne tako, da s tem, ko objamemo Kristusa križanega, živimo njegovo življenje. 'Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni' (Gal 2,20a).
Sedaj pa prihajamo v evangeljsko osrčje današnje Božje Besede. Jezus sam nam v odlomku iz Lukovega evangelija razloži dinamiko pristnega spreobrnjenja tako, da nam da za zgled grešnico, ki ji je bilo odpuščeno, ker je ljubila. Priznati moramo, da si je ta žena veliko upala. Njen način, kako se je postavila pred Jezusa, mu s svojimi solzami močila noge, jih brisala s svojimi lasmi in poljubljala ter mazilila z dišečim oljem, je pohujšal tiste, ki so na osebe, kot je bila ona, gledali z neusmiljenim očesom sodnika. Povsem nasprotno pa nas gane Jezusova nežnost do te žene, ki so jo mnogi izkoristili in prav tako mnogi obsojali. V Jezusovem pogledu in njegovem srcu pa ona prejme razodetje Boga Ljubezni.
Da se izognemo nesporazumom, je potrebno poudariti, da Jezus s tem, ko izkaže usmiljenje, ne zmanjša pomena moralnih zakonov. Za Jezusa je dobro dobro in zlo je zlo. Usmiljenje namreč ne spremeni značaja greha, temveč ga sežge z ognjem ljubezni. Ta očiščujoč in ozdravljajoč učinek se uresniči, če naleti v človeku na ljubezen, ki vključuje priznanje Božje postave, iskreno kesanje in namen po novem življenju. Grešnici iz evangelija je bilo mnogo odpuščeno, ker je močno ljubila. V Jezusu nam Bog podarja ljubezen in hkrati zahteva ljubezen.
Sv. Peter Krizolog pravi: »Jezus je vstopil v farizejevo hišo, da bi v mesu udejanjil nebeško delovanje. Žena, ki mazili Jezusove noge je Cerkev, ki je šla k farizeju Simonu. Ta predstavlja shodnico.« Sv. Ambrož to nadalje pojasni: »Kristus je prišel ter prinesel zveličanje in žena, to je Cerkev, takoj hitela k Njemu.« Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Ženine geste ljubezni do Jezusa izražajo s simbolom Gospodovo poučevanje.« Sv. Peter Krizolog k temu dodaja: »Ter kažejo na ...
Sv. Peter Krizolog pravi: »Jezus je vstopil v farizejevo hišo, da bi v mesu udejanjil nebeško delovanje. Žena, ki mazili Jezusove noge je Cerkev, ki je šla k farizeju Simonu. Ta predstavlja shodnico.« Sv. Ambrož to nadalje pojasni: »Kristus je prišel ter prinesel zveličanje in žena, to je Cerkev, takoj hitela k Njemu.« Sv. Klemen Aleksandrijski pravi: »Ženine geste ljubezni do Jezusa izražajo s simbolom Gospodovo poučevanje.« Sv. Peter Krizolog k temu dodaja: »Ter kažejo na to, da ga je sprejela kot Božjega preroka, ki je prišel odpuščati tudi najtežjim grešnikom. Kakor žena, tako tudi Cerkev odgovori Jezusu po veri, saj On je tisti sodnik, ki bo ločil ovce od kozlov.« Sv. Ambrož ponovno: »Grešnica, ne pa tudi farizej, razume, da je Jezus prerok, ona in ne farizej, je vernica.« Sv. Avguštin dodaja: »Ker je žena ponižna, so ji odpuščeni grehi.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Farizeja Simona je ta žena ponižala. Njene ustnice so postale posvečene ob poljubljanju Jezusovih nog in njen greh ji je bil odpuščen.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Vprašanje ljubezni je najprej omenjeno v priliki o dveh dolžnikih, ki predstavljata dve ljudstvi, torej Jude in pogane.« Sv. Janez Krizostom pravi: »Vsi ljudje so dolžniki pred Bogom, toda v svoji domišljavosti pogosto ne prepoznajo, da so v dolgovih, še več, zaradi tistega malega, kar so povrnili, se obnašajo pred Bogom kot upniki.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Jezus je v znamenju sprave povedal Simonu tole priliko. To, kar je žena od Jezusa zdravnika prejela v odpuščanju njenih grehov, je čudežna ozdravitev, enaka čudežnim ozdravitvam, ki jih je Jezus delal po vsej Galileji. Žena torej izpove, da je Jezus Bog in ne farizej Simon, ki ga vidi le kot človeka.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »On je s tem, ko je odpustil grehe ženi, ki je z oljem oblila njegove noge, pokazal, da je dokončen, eshatološki prerok.« Sv. Ambrož iz vsega tega izpelje trditev: »V ozadju vsega tega je milostni Božji načrt ter njegova vera v Jezusa. Jezus je namreč v središču tega načrta, saj je ljubezen in njegova ljubezen odpušča grehe.«
Tiste dni je prerok Natán rekel Davidu: »Tako govorí Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke. Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono. Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si stóril, kar je húdo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetéjca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev. Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetéjca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹« David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: »Gospod ti je tudi odpústil greh - ne boš umrl.«
Psalm 32
Odpev: »Odpústi, Gospod, krivdo mojega greha.«
Ps 32,1-2.5.7.11
Blagor tistemu, ki mu je pregreha odvzeta,
ki so mu grehi odpuščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ne najde prevare.
Odpev: »Odpústi, Gospod, krivdo mojega greha.«
Svoj greh sem ti dal spoznati,
svoje krivde nisem prikrival.
Dejal sem: »Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.«
In ti si odpústil krivdo mojega greha.
Odpev: »Odpústi, Gospod, krivdo mojega greha.«
Ti si moje zavetje, varoval me boš pred vsako stisko,
obdal me boš z veseljem ob rešitvi.
Veselite se v Gospodu, radujte se, pravični,
vriskajte vsi, ki ste v srcu iskreni.
Odpev: »Odpústi, Gospod, krivdo mojega greha.«
2. berilo
V meni živi Kristus
Berilo iz pisma apostola Pavla Galačanom (Gal 2,16.19-21)
Bratje in sestre, vémo, da človeka ne opravičijo dela postave, ampak edinole vera v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave. Noben človek namreč ne bo opravičen po delih postave. Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi žível Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe. Ne zametujem Božje milosti; kajti če pravičnost prihaja po postavi, potem je Kristus umrl zaman.
Evangelij
1 Jn 4,10
Aleluja
Aleluja. Bog nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Aleluja.
Jezus odpusti spokorjeni grešnici
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 7,36-8,3)
Tisti čas je nekdo izmed farizejev prosil Jezusa, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo. In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica, izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabástrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močíti s solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem. Ko je to videl farizej, ki ga je povabil, je sam pri sebi dejal: »Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je; vedel bi, da je grešnica.«
In Jezus mu je odgovóril: »Simon, nekaj bi ti rad povedal.« On pa mu je rekel: »Učitelj, povej.« »Neki úpnik je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpústil. Kateri od njiju ga bo bolj ljubil?« Simon je odgovóril: »Mislim, da tisti, kateremu je več odpústil.« On pa mu je rekel: »Prav si presodil.«
In obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge; ta pa mi je s solzami zmočila noge in jih obrisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi; ta pa mi ni nehala poljubljati nog, odkar sem prišel. Glave mi nisi mazilil z oljem; ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpustí, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi!« Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?« On pa je rekel ženi: »Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«
Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu. Z njim so bili dvanajsteri in nekaj žená, ki jih je ozdravil hudih duhov in bolezni: Marija, imenovana Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, Ivana, žena Heródovega oskrbnika Husa, Suzana in veliko drugih, ki so jim stregle s svojim premoženjem.
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov