Ko se je Jezus spustil v reko Jordan, je vodi prepustil svoje veličastvo in takrat je voda prejela posvečevalno moč, Jezus pa je v zameno nase vzel umazanijo človeštva. To je čudovita zamenjava, zaradi katere je božji Sin zapustil nebo in sprejel človeško naravo, da bi le-to dvignil do nedoumljivega dostojanstva. Česa takega je zmožna samo Ljubezen!
Ob krstu smo tako prejeli vse, kar je Sin zastonj in brez naših zaslug podaril človeštvu - odrešenje in vnovično moč, da postanemo in …
Ko se je Jezus spustil v reko Jordan, je vodi prepustil svoje veličastvo in takrat je voda prejela posvečevalno moč, Jezus pa je v zameno nase vzel umazanijo človeštva. To je čudovita zamenjava, zaradi katere je božji Sin zapustil nebo in sprejel človeško naravo, da bi le-to dvignil do nedoumljivega dostojanstva. Česa takega je zmožna samo Ljubezen!
Ob krstu smo tako prejeli vse, kar je Sin zastonj in brez naših zaslug podaril človeštvu - odrešenje in vnovično moč, da postanemo in se imenujemo Božji otroci, ponovno oblečeni v božji sijaj ter ponovno eno z Bogom. Nič več nismo odrezani iz Odnosa, temveč smo po Njegovi daritvi ponovno vključeni in vcepljeni v Božje življenje, ki se pretaka po nas.
Kristus nas, kakor pravi apostol Janez v drugem berilu, res ni prišel rešit samo z vodo, temveč tudi s krvjo, saj se je naša odrešitev dopolnila s prelitjem njegove Krvi. Tretji pričevalec našega krsta pa je Sveti Duh, kajti samo v Njem in po Njem smo lahko vcepljeni v Kristusovo telo, ki je danes Cerkve, samo v Svetem Duhu in po Njem lahko živimo to novost Božjega življenja in samo v Njem postajamo eno s Trojico. Zato voda, kri in Duh.
S krstom nam je bilo torej ogromno podarjeno. Vrnjeno nam je bilo dostojanstvo, ki smo ga zaradi neposlušnosti izgubili in vrnjeno nam je deleženje Boga. Človek je z grehom postal sam in ogrožen, s krstom pa ponovno vključen v Božje življenje in občestvo mnogih ter tako za vedno ozdravljen osamljenosti in samozadostnosti.
Potrebno nam je le še aktivirati resnico, ki se je ob krstu že zgodila, da bi končno lahko zaživeli kot tisti, ki imajo smrt že za seboj!
Prerok Izaija nam v prvem berilu čudovito pomaga in kaže pot do tega, da bi se milost krsta v nas tudi razplamtela. Vabi nas, naj si upamo priti h Gospodu točno taki, kot smo. Kolikokrat zapravljamo denar, energijo in čas za stvari, ki izpijejo in izžamejo, ostajamo pa daleč stran od Izvira, ki edini odžeja in edini omogoča duši uživati sočno jed.
Zato: "Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."
Priti k Besedi in ji dati čas, je torej edino, kar nas prosi Gospod. Da bi nam ta Beseda, polna Duha in Modrosti, naučila hoditi po Poteh, ki so daleč nad potmi, po katerih bi spontano hodili sami, naučila Misli, ki so kakor nebo visoko nad našimi mislimi. Božje namreč gre čez človeško, ker vidi dlje in globlje, zato tako vztrajno vabi človeka, da bi se prepustil tej Modrosti in tako izkusil dopolnjenost.
In nenazadnje se ob tem, ko dajemo čas Besedi dogaja tudi čudovita priprava, ki jo Izaija opisuje s snegom in dežjem, ki prihajata izpod neba, da zemljo napojita, naredita rodovitno in brstečo, da bo lahko sejalcu dala seme in uživalcu kruha. Kdo od nas pa si ne želi rodovitnosti? Kdo od nas si ne želi, da bi njegovo srce ne bilo mehka zemlja za stoteren sad?
Biti ob Besedi, si upati poslušati in nahraniti svojo dušo v sočni jedi, tako postaja ključno vabilo današnje nedelje. Za nas bi moralo to postajati vsakdanji kruh. Le tako bodo tudi naša dejanja postajala vedno bolj užitni in dišeči kruh za ta svet.
Ogromno smo prejeli! Zastonj! Naj bo naš skromen odgovor ponižno in hvaležno srce, ki si upa sijati v veličini dostojanstva resnice, da je ljubljeno in objeto! Ker je prejelo mesto sina in hčere, nad katerim se veseli Bog in vsa nebesa.
Morda je čas, da se nad seboj razveselimo tudi mi!
Jezus je Božji prvorojenec, po katerem je ustvarjen svet. Vendar je postal človek in izkusil vso človeško krhkost ter bedo. S tem si je pridobil človeštvo in ga rešil nemoči v suženjstvu greha. Zato bom odprt za njegovo ljubezen in skrb. Gospod, prihajaj k meni in me dvigaj k prvotnemu dostojanstvu. Hvala za dar tvoje smrti, ki premaguje hudobijo človeštva in mi zagotavlja, da se morem polno uresničiti v ljubezni. ...
Evangelij ...
Jezus uči v Kafarnaumu. Besede potrjuje avtoriteta Duha, da se bo ...
…
Berilo
Jezus je Božji prvorojenec, po katerem je ustvarjen svet. Vendar je postal človek in izkusil vso človeško krhkost ter bedo. S tem si je pridobil človeštvo in ga rešil nemoči v suženjstvu greha. Zato bom odprt za njegovo ljubezen in skrb. Gospod, prihajaj k meni in me dvigaj k prvotnemu dostojanstvu. Hvala za dar tvoje smrti, ki premaguje hudobijo človeštva in mi zagotavlja, da se morem polno uresničiti v ljubezni.
Evangelij
Jezus uči v Kafarnaumu. Besede potrjuje avtoriteta Duha, da se bo zgodilo, kar pravi. Tako izžene iz človeka nečistega duha. Začudeni poslušalci se sprašujejo, kdo je on. Z vso odgovornostjo in navdušenjem bom sprejemal Jezusovo besedo, da me bo spremenila, prenovila in okrepila. Gospod, pomagaj mi, da bom sprejel tvoje besede in bo tvoje oznanilo s polno močjo delovalo v meni.
Bog ni angelom podredil prihodnjega sveta, o katerem govorimo. Pričeval pa je nekdo na nekem mestu: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? Le malo nižjega od angelov si ga naredil, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga postavil nad dela svojih rok; vse si podvrgel njegovim nogam.« Ko mu je namreč vse podvrgel, ni nič pustil, kar bi mu ne bilo podvrženo. Zdaj pa še ne vidimo, kako bi mu bilo vse podvrženo.
Jezusa, njega, ki je bil malo nižji od angelov, da bi po Božji milosti smrt okusil za vse, pa vidimo zaradi smrtnega trpljenja venčanega s slavo in častjo. Spodobilo se je namreč, da je Bog, za katerega je vse in po katerem je vse, s trpljenjem poveličal njega, ki je pripeljal mnogo sinov v slavo in je začetnik njih zveličanja. Kateri posvečuje in kateri se posvečujejo, so namreč vsi iz enega. Iz tega vzroka se ne sramuje imenovati jih brate, ko pravi: »Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil.«
Psalm 8
Odpev: »Svojemu Sinu si dal vso oblast.«
Ps 8,2.5.6-7.8-9
Gospod, naš Gospod,
kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!
Kaj je človek, da se ga spominjaš,
ali sin človekov, da skrbiš zanj?
Odpev: »Svojemu Sinu si dal vso oblast.«
In vendar, naredil si ga le malo nižjega od angelov,
s slavo in častjo si ga ovenčal;
dal si mu oblast nad deli svojih rok,
in vse podvrgel njegovim nogam.
Odpev: »Svojemu Sinu si dal vso oblast.«
Drobnico in vso goved,
in tudi poljske živali,
ptice pod nebom in ribe v morju,
vse, kar hodi po morskih stezah.
Odpev: »Svojemu Sinu si dal vso oblast.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Tvoja beseda je svetilka mojim nogam in luč na moji stezi. Aleluja.
Jezus uči kot tisti, ki ima oblast
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,21-28)
V mestu Kafarnaum je v soboto Jezus stopil v shodnico ter učil. Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki. Bil pa je v shodnici človek z nečistim duhom, ki je zakričal: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – Božji svetnik.« Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel in zavpil z močnim glasom ter šel iz njega. Vsi so ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!« In hitro se je razširil glas o njem po vsej okolici v Galileji.
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
Nedelja Jezusovega krsta
Luč Besede rodi življenje