V središču besednega bogoslužja 32. nedelje med letom je uboga vdova, oziroma bolj natančno, je dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. 'Vdovin dar' je namreč postal sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Pred tem pa bi rad izpostavil pomembnost kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče ...
V središču besednega bogoslužja 32. nedelje med letom je uboga vdova, oziroma bolj natančno, je dejanje, ki ga je izvršila, ko je vrgla v tempeljsko zakladnico ves drobiž, ki ji je še ostal. To dejanje je zaradi Jezusovega pozornega pogleda postalo pregovorno. 'Vdovin dar' je namreč postal sinonim za darežljivost tistega, ki brez zadržkov da tisto malo, kar ima. Pred tem pa bi rad izpostavil pomembnost kraja, v katerem se odvija ta evangeljski dogodek. To je jeruzalemski tempelj, versko središče izraelskega ljudstva in srce vsega njegovega življenja. Tempelj je kraj slovesnega in javnega češčenja, je tudi romarski kraj, kraj tradicionalnih obredov, rabinskih razprav, kot na primer tistih, ki jih prinaša evangelij med Jezusom in rabini tistega časa, v katerih Jezus uči s posebno oblastjo, z oblastjo Božjega Sina. On je namreč izrekel ostre sodbe, kakor smo slišali, na račun pismoukov, zaradi njihove hinavščine, ker se oni po eni strani kažejo zelo pobožne, po drugi strani pa izkoriščajo uboge ljudi tako, da jim nalagajo obveznosti, ki pa jih sami ne izpolnjujejo. Skratka, Jezusu je, kot je videti, tempelj kot kraj molitve zelo pri srcu in zato ga hoče očistiti neprimernih navad, še več, želi razodeti globlji pomen, ki je povezan z dopolnitvijo njegove skrivnosti, skrivnosti njegove smrti in njegovega vstajenja, med katero bo on sam postal novi in dokončni tempelj, kraj kjer se srečata Bog in človek, Stvarnik in njegova stvaritev.
Dogodek o vdovinem novčiču je torej postavljen v ta kontekst in nas pripelje preko pogleda Jezusa samega, ki se je osredotočil na bežno, a odločilno podrobnost: na dejanje zelo revne vdove, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Tudi nam, kakor tistega dne učencem, Jezus pravi: 'Bodite pozorni! Dobro poglejte, kaj počne ta vdova, saj je v njenem dejanju navzoč zelo pomemben nauk'. Ta namreč izraža temeljno značilnost tistih, ki so 'živi kamni' tega novega templja, to je popolno podaritev sebe Gospodu in bližnjemu. Vdova iz evangelija, kakor tudi tista iz Stare zaveze, da vse, da samo sebe in se za druge izroči v Božje roke. In to je trajni pomen daru uboge vdove, ki jo je Jezus pohvalil, saj je dala več, kot bogataši, ki so dali iz svojega preobilja, ona pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje (prim. Mr 12,44) in tako dala samo sebe.
Dragi prijatelji! Izhajajoč iz te evangeljske podobe želim sedaj kratko razmišljati o skrivnosti Cerkve, živem Božjem templju. Cerkev je namreč živ konkreten duhovni organizem, ki nadaljuje v času in prostoru, daritev Božjega Sina, na videz, glede na razsežnosti sveta in zgodovine, nepomembno žrtev, pa vendar odločilno v Božjih očeh. Kakor pravi pismo Hebrejcem tudi v besedilu današnje nedelje, je Bogu zadostovala Jezusova žrtev, ki jo je 'enkrat daroval', da bi odrešil ves svet (prim. Heb 9,26.28), saj ta edina daritev vsebuje vso ljubezen učlovečenega Božjega Sina, kakor dejanje vdove vsebuje vso ljubezen te žene do Boga in bratov ter sester. Tej daritvi nič ne manjka in nič se ji ne more dodati. Cerkev, ki se nenehno poraja iz evharistije, iz Jezusove samopodaritve, je nadaljevanje tega daru, tega preobilja, ki se izraža v uboštvu, te celote, ki se v koščku daruje. Cerkev je Kristusovo Telo, ki se celotno daruje, Telo, ki je razlomljeno ter se deli mnogim in je v nenehnem sprejemanju volje svoje Glave, Kristusa.
Besedno bogoslužje današnje nedelje nam za zgled vere predstavi vzporedno dve vdovi: prvo iz Prve knjige kraljev (1Kr 17,10-16), ter drugo iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44). Obe ženi sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je omenjena v ciklu pripovedi o preroku Eliju. Ta je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil ter za kos kruha. Žena mu je odgovorila, da ji je ostala samo še pest moke in malo olja. Toda, ker je prerok vztrajal in obljubljal, da če ga bo poslušala, ji moka in olje ne bosta pošla, ga je uslišala in bila poplačana. Drugo vdovo, tisto iz evangelija, je Jezus opazil v jeruzalemskem templju, oziroma bolj natančno pri zakladnici, v katero so ljudje dajali darove. Jezus je videl, da je ta vdova vrgla v zakladnico, dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji, kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala'od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje' (Mr 12,44).
Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov, razumno danih skupaj, lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starodavnosti je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da objektivno stanje pomanjkanja, v tem primeru dejstvo, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje. Sveti papež Leon Veliki takole trdi: 'Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov' (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3).
Devica Marija je popoln zgled tistega, ki daruje sebe vsega z zaupanjem v Boga. S to vero je rekla angelu svoj 'Tukaj sem' ter sprejela Gospodovo voljo. Marija, pomagaj vsakemu od nas v tem letu vere, poživiti zaupanje v Boga in njegovo Besedo.
Hegemon pravi: »Farizeji so se omejili opazovati samo zunanje stvari, pri tem pa so pozabili zaščititi svojo dušo pred grehom, saj je tisti, ki je ustvaril telo, ustvaril tudi dušo.« Sv. Avguštin o vdovinem daru pravi, da ni bil tehtan glede na težo, ampak na dobro voljo, s katero je bil darovan.« Sveti papež Leon Veliki pa takole trdi: »Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva ...
Hegemon pravi: »Farizeji so se omejili opazovati samo zunanje stvari, pri tem pa so pozabili zaščititi svojo dušo pred grehom, saj je tisti, ki je ustvaril telo, ustvaril tudi dušo.« Sv. Avguštin o vdovinem daru pravi, da ni bil tehtan glede na težo, ampak na dobro voljo, s katero je bil darovan.« Sveti papež Leon Veliki pa takole trdi: »Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov« (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3). Sv. Hieronim pa pravi: »Količina bogastva ne šteje nič za vstop v kraljestvo.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Gospod ni bil pozoren na količino denarja, temveč na velikodušnost, saj tisti, ki kljub temu, da imajo malo, dajo vse, s tem izrazijo vero, ki je veliko bolj dragocena od vseh tistih, ki imajo veliko, pa dajo le en del.« Cezar iz Arlesa pa pravi, da »za dosego kraljestva zadostuje le dobra volja.« Sv. Avguštin pravi: »Kraljestvo lahko osvojimo tako z bogastvom bogatega, kakor s kozarcem vode, ki ga ponudimo revežu.«
Tiste dni je prerok Elija vstal in šel v Sarépto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Zaklical je za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« Ko je šla, da mu jo prinese, je zaklical za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha v roki!« Rekla je: »Kakor živí Gospod, tvoj Bog, nič pečenega nimam, samo prgišče moke v loncu in malo olja v vrču. In glej, nabiram suhljad, da pojdem in pripravim to zase in za sina, da bova pojedla in potem umrla.« Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. Kajti tako govorí Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹« Šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina. Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod govóril po Eliju.
Psalm 146
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Ps 146,7-10
Gospod varuje zvestobo na veke.
Gospod pomaga do pravice zatiranim.
Gospod daje kruha lačnim,
Gospod osvobaja jetnike.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Gospod odpira oči slepim,
Gospod dviga potrte,
Gospod ljubi pravične.
Gospod varuje tujce.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
Gospod podpira siroto in vdovo,
pota krivičnih pa uničuje.
Gospod bo kraljeval na veke,
tvoj Bog, o Sion, od roda do roda.
Odpev: »Hvali, moja duša, Gospoda!«
2. berilo
Kristus se je enkrat daroval in vse odrešil
Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 9,24-28)
Kristus ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas prikazal pred Božjim obličjem. Tudi ne zato, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je s svojo žrtvijo odpravil greh. Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.
Evangelij
Mt 5,3
Aleluja
Aleluja. Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Aleluja.
Uboga vdova je dala več kot vsi
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,38-44)
Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov