Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku svojega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11) nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta, s katerim se zaključi božični čas. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli odeti v čudovito Božjo svetlobo. Nadalje nam božični čas pripoveduje o zvezdi, ki je vodila Modre od vzhoda pa vse do hiše v Betlehemu ter nas končno povabi naj pogledamo v nebo, ...
Besede, ki jih evangelist Marko navaja na začetku svojega evangelija: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Mr 1,11) nas uvedejo v jedro današnjega praznika Gospodovega krsta, s katerim se zaključi božični čas. V sklopu božičnih slovesnosti razmišljamo o Jezusovem rojstvu, kakor so ga napovedali angeli odeti v čudovito Božjo svetlobo. Nadalje nam božični čas pripoveduje o zvezdi, ki je vodila Modre od vzhoda pa vse do hiše v Betlehemu ter nas končno povabi naj pogledamo v nebo, ki se je odprlo nad reko Jordan ter se je zaslišal Božji glas. Vse to so znamenja, po katerih nam Gospod neutrudno ponavlja: »Da, tukaj sem. Poznam vas. Ljubim vas. Obstaja pot, ki od mene vodi k vam. Je pa tudi pot, ki se od vas dviga k meni.« Stvarnik je v Jezusu postal otrok, človeško bitje kakor mi z namenom, da bi ga lahko videli in se ga dotaknili. Hkrati pa je s tem, ko je postal majhen otrok, zasvetila luč njegove veličine. Ravno s tem, ko se je ponižal do nemoči nebogljene ljubezni, je namreč pokazal, v čem je resnična veličina, še več, pokazal je, kaj pomeni biti Bog.
Pomen božiča, kakor tudi pomen bogoslužnega leta je v tem, da se približamo božjim znamenjem in jih prepoznamo vtisnjene v dogodkih vsakdanjega življenja ter bi se tako naše srce odprlo Božji ljubezni. Če sta božič in Gospodovo razglašenje zato, da začnemo videti, da se nam odprejo oči in srce za skrivnost Boga, ki je prišel, da bi bil z nami, pa nas praznik Jezusovega krsta uvede v vsakodnevnost osebnega odnosa z Njim. Saj se je ravno s potopitvijo v vode Jordana, združil z nami. Krst je namreč most, če tako rečemo, ki ga je On zgradil med sabo in nami, je pot, ki nam je postala dostopna, božja mavrica nad našim življenjem, obljuba velikega 'da' Boga, vrata upanja in hkrati znamenje, ki nam kaže pot po kateri naj bi zavzeto in s veseljem hodili, da bi ga srečali in s tem začutili, da smo od njega ljubljeni.
Sveti Marko pripoveduje, da je, medtem ko je Janez Krstnik pridigal na obrežju Jordana in oznanjal nujnost spreobrnjenja, saj je prihod Mesije blizu, prišel Jezus, pomešan med ljudmi, da bi bil krščen. Janezov krst je namreč krst pokore, drugačen od zakramenta, ki ga bo ustanovil Jezus. A se je v tem že začelo razodevati Odrešenikovo poslanstvo, saj se je v trenutku, ko je stopil iz vode, zaslišal glas z neba in se je nadenj spustil Sveti Duh (Mr 1,10). Nebeški Oče ga je razglasil za svojega ljubljenega sina ter tako javno potrdil njegovo vesoljno zveličavno poslanstvo, ki se bo v polnosti dopolnilo z njegovo smrtjo na križu ter z vstajenjem. Od takrat, z velikonočno žrtvijo namreč, bo postalo odpuščanje grehov popolno in vesoljno. S krstom se torej ne potopimo v vode Jordana z namenom prizadevati si za spreobrnjenje, temveč pride nad nas odrešilna Kristusova kri, ki nas očisti in odreši. Ljubljeni Očetov Sin, nad katerim ima Oče veselje, je tisti, ki nam je ponovno pridobil dostojanstvo in veselje, da se lahko imenujemo in v resnici smo Božji otroci.
Angelus, 8. januar 2012 Bog je začetek obstajanja vsake stvari. Na poseben način pa je Oče vsakega človeškega bitja: z njim ali z njo ima edinstven ter oseben odnos. Vsak od nas je od Boga hoten in ljubljen. A tudi v tem odnosu z Bogom, če tako rečemo, se lahko ponovno rodimo, postanemo to, kar smo. To se zgodi po veri, po resničnem in osebnem 'da' Bogu, viru in temelju mojega bivanja. S tem 'da' sprejmem življenje kot dar Očeta, ki je v nebesih, kot dar starša, ki ga ne vidim, vendar vanj verujem in čutim v globini svojega srca, da je Oče meni, kakor tudi vsem človeškim bratom in sestram ter, da je Oče, ki je neizmerno dober in zvest. Na čem je utemeljena ta vera v Boga Očeta? Utemeljena je v Jezusu Kristusu. On in njegova zgodovina nam razodevata Očeta, da ga lahko spoznamo v tolikšni meri, kolikor je to pač na tem svetu mogoče. Verovati, da je Jezus Kristus, Božji Sin, nam omogoči, da se ponovno rodimo od zgoraj, od Boga, ki je Ljubezen (prim. Jn 3,3). Imejmo pred očmi, da nihče sam od sebe ne postane človek. Bili smo rojeni, ne da bi pred tem karkoli naredili. 'Pasiven' biti rojeni, je pred našim 'aktivnim' nekaj narediti. Enako velja tudi pri tem, da smo kristjani. Nihče ne more postati samo po lastni volji kristjan, saj se moramo ponovno roditi pri novem rojstvu. Sveti Janez pravi: 'Tistim pa, ki so ga sprejeli, je dal moč, da postanejo Božji otroci' (Jn 1,12). To je pomen zakramenta krsta. Krst je to novo rojstvo, ki je pred našim delovanjem. V veri lahko gremo Kristusu naproti, vendar lahko le po njem postanemo kristjani. Samo On lahko da odgovor na naše hotenje, nam da dostojanstvo, moč, da postanemo Božji otroci. Tega mi sami od sebe nimamo.
Dragi prijatelji, z nedeljo Gospodovega krsta, se zaključi božični čas. Zahvalimo se Bogu za to veliko skrivnost, ki je vir poživitve za Cerkev in tudi za ves svet. Bog je postal sin človekov, da bi človek postal Božji otrok. Poživimo v nas veselje, da smo otroci, tako kot ljudje kakor tudi kot kristjani. Rojeni in prerojeni za novo božansko bivanje. Rojeni iz ljubezni očeta in matere ter prerojeni iz Božje ljubezni po svetem krstu.
Devico Marijo, Kristusovo Mater in mater vseh, ki verujejo vanj, prosimo, naj nam pomaga, da bomo v resnici živeli kot Božji otroci, ne samo z besedami, temveč z dejanji. Sveti Janez piše: 'To pa je njegova zapoved, da verujemo v ime njegovega Sina Jezusa Kristusa in se ljubimo med seboj, kakor nam je zapovedal' (1Jn 3,23).
Sv. Gregor Nazianški, sv. Ambrož in sv. Avguštin so si enotni: »Čeprav večni Sin ni imel nobene zunanje potrebe po krstu, se je svobodno podvrgel Janezovemu krstu.« Sv. Hipolit pravi: »Odprla so se nebesa in začela se je porajati nova sprava med Stvarnikom in stvarstvom in sicer po Odrešeniku, o katerem je pričeval Sveti Duh.« O golobu, ki je preprosta in dobra žival in ki nikogar ne poškoduje, pravi sv. Janez Krizostom, da prestavlja nedolžnost, ...
Sv. Gregor Nazianški, sv. Ambrož in sv. Avguštin so si enotni: »Čeprav večni Sin ni imel nobene zunanje potrebe po krstu, se je svobodno podvrgel Janezovemu krstu.« Sv. Hipolit pravi: »Odprla so se nebesa in začela se je porajati nova sprava med Stvarnikom in stvarstvom in sicer po Odrešeniku, o katerem je pričeval Sveti Duh.« O golobu, ki je preprosta in dobra žival in ki nikogar ne poškoduje, pravi sv. Janez Krizostom, da prestavlja nedolžnost, sv. Beda, da preprostost in sv. Avguštin, da milost. Sv. Beda o tem pravi: »Kdor opazuje obnašanje goloba, se uči miru.« Tertulijan pa pravi: »Po vesoljnem potopu, s katerim je bil svet očiščen stare krivde, ali če tako rečemo, po krstu sveta, je golob vsej zemlji naznanil pomiritev nebeške jeze.« Sv. Gregor Tavmaturg pravi, da »golob predstavlja Jezusa kot novega Noeta, ki vodi naravo, ki povsod propada.« Origen vidi v tem dogodku Sveto Trojico: »V Jezusovem krstu je Oče pričeval, Sin je bil pričevanje in Sveti Duh je to potrdil. Tako se je v reki Jordan začelo razodevanje trinitarične skrivnosti«, »ko se Sin pokazal kot človek in Sveti Duh kot golob« pa dodaja sv. Avguštin. Origen pojasni: »Jezus ni s krstom postal Božji Sin, ampak je od vedno Očetov Sin«, »z večnim sinovstvom, katero lahko naš razum le z občudovanjem in čudenjem zre« pa zaključi sv. Ambrož.
To govorí Gospod: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemíte vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcépil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za voditelja in zapovedníka narodom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal. Iščite Gospoda, dokler se pusti najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota,« govorí Gospod. »Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi póti in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napójil zemljo, jo narédil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.«
Spev z odpevom
Odpev: »Zajemite vode iz studencev odrešenja.«
Iz 12,2-6
Glej, Bog je moja rešitev,
ne bojim se, saj vanj zaupam.
Gospod Bog je moja moč in moja pesem,
v njem je moja rešitev.
Odpev: »Zajemite vode iz studencev odrešenja.«
Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.
Zahvaljujte se Gospodu, njegovo ime kličite,
oznanjajte med narodi njegova dela,
razglašajte, da je njegovo ime vzvišeno.
Odpev: »Zajemite vode iz studencev odrešenja.«
Pojte Gospodu, ker je stóril velika dela,
naj jih razglašajo po vsej zemlji.
Vzklikajte in vriskajte, sionski prebivalci,
velik je med vami Izraelov Sveti.
Odpev: »Zajemite vode iz studencev odrešenja.«
2. berilo
Pričujejo Duh, voda in kri
Berilo iz 1. Janezovega pisma (1 Jn 5,1-9)
Preljubi, kdor veruje, da je Jezus res Kristus, je rôjen iz Boga; in vsak, kdor ljubi roditelja, ljubi tudi tistega, ki je od njega rôjen. Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi. In njegove zapovedi niso težke. Vse, kar je rojêno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera. Kdo premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus Božji Sin? Jezus Kristus je tisti, ki je prišel z vodo in s krvjo, ne le z vodo, ampak z vodo in s krvjo. Duh to pričuje, kajti Duh je resnica. Trije namreč pričujejo: Duh in voda in kri. In to troje je eno. Če sprejmemo že človeško pričevanje, je Božje pričevanje večje, kajti pričevanje Boga je v tem, da je pričeval za svojega Sina.
Evangelij
Prim. Jn 1,29
Aleluja
Aleluja. Janez je zagleda Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel:
Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,7-11)
Tisti čas je Janez oznanjal: »Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji in Janez ga je krstil v Jordanu. Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob. In zaslišal se je glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov