Božja beseda za nedeljo, 10. avgusta 2014

V evangeljskem odlomku današnje nedelje srečamo Jezusa, ki se je umaknil na goro, kjer je vso noč prečul v molitvi. Gospod, sam, stran od množice in učencev, razodeva svojo intimno povezanost z Očetom ter kaže na potrebo po molitvi v samoti, stran od hrupa sveta. Ta oddaljiti se pa ne pomeni nezanimanja do oseb ali prepustiti apostole same sebi. Prav nasprotno, kot pripoveduje sveti Matej, je Jezus 'primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na ...

Več ...

V evangeljskem odlomku današnje nedelje srečamo Jezusa, ki se je umaknil na goro, kjer je vso noč prečul v molitvi. Gospod, sam, stran od množice in učencev, razodeva svojo intimno povezanost z Očetom ter kaže na potrebo po molitvi v samoti, stran od hrupa sveta. Ta oddaljiti se pa ne pomeni nezanimanja do oseb ali prepustiti apostole same sebi. Prav nasprotno, kot pripoveduje sveti Matej, je Jezus 'primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran' (Mt 14,22) in bi jih tam ponovno srečal. 'Čoln pa se je medtem oddaljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter' in 'ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim' (v. 24-25). Učenci so se vznemirili in so ga imeli za prikazen ter 'od strahu zavpili' (v. 26). Niso ga prepoznali, niso razumeli, da je Gospod. Jezus jih je pomiril: 'Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!' (v. 27).

To je dogodek, v katerem so cerkveni očetje našli bogastvo pomenov. Morje predstavlja sedanje življenje ter nestanovitnost vidnega sveta. Nevihta nakazuje vsakovrstno trpljenje in težave, ki stiskajo človeka. Čoln pa predstavlja Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus in jo vodijo apostoli. Jezus želi vzgajati učence, da bodo v življenju s pogumom prenašali nasprotovanja ter zaupali v Boga, v Njega, ki se je na gori Horeb razodel preroku Eliju v 'glasu rahlega šepeta' (1Kr 19,12). Evangeljski odlomek se nadaljuje z dejanjem apostola Petra, ki je prevzet od ljubezni do Učitelja, prosil, da bi mu šel po vodi naproti. 'Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: “Gospod, reši me!” (Mt 14,30). Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil: 'Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe' (Enarr. in Ps. 95,7: PL 36, 1233). Peter namreč ne hodi po vodi iz lastne moči, temveč zaradi božje milosti, v katero veruje. Ko pa ga prevzame dvom, ko njegov pogled ni usmerjen na Jezusa, temveč v strah pred vetrom, ko popolnoma ne zaupa Učiteljevim besedam, pomeni, da se začenja notranje oddaljevati od njega in tvega, da se utopi v morju življenja. Tako tudi mi, če vidimo samo sebe, postanemo odvisni od tokov in ne moremo več iti skozi viharje življenja. Veliki mislec Romano Guardini je zapisal, 'da je Gospod vedno blizu, saj je ob korenini našega bitja. Kljub temu pa moramo okušati naš odnos z Bogom med nasprotnima poloma oddaljenosti in bližine. Bližina nas utrjuje, oddaljenost nas preizkuša.

Dragi prijatelji, izkušnja preroka Elija, ki je slišal Božji mimohod ter Petrova slabotna vera, nam dasta razumeti, da nam Gospod, še preden ga mi iščemo ali ga pokličemo, pride On sam naproti. Zniža nebo, da nas prime za roko in nas dvigne na svojo višino. Od nas pričakuje samo, da mu popolnoma zaupamo. Prosimo Devico Marijo, zgled popolnega zaupanja v Boga, da bi sredi tolikšnih skrbi, problemov, težav, ki razburkajo morje našega življenja, odmevale v naših srcih Jezusove pomirjajoče besede, ki jih pravi tudi nam: 'Pogum, jaz sem, ne bojte se!' in bi v nas rastla vera Vanj.

Iz homilije Benedikta XVI. med pastoralnim obiskom v Sveti Mariji v Leuci in v Brindisiju, ki ležita ob morju.
Zato, Marija na morju življenja in zgodovine sije kot Zvezda upanja. Ne sveti sama od sebe temveč odseva svetlobo Kristusa, to je tistega Sonca, ki se je pojavilo na obzorju človeštva. Če sledimo Zvezdi Mariji in se med našim potovanjem oziramo nanjo bomo pluli proti Kristusu tudi v trenutkih teme in nevihte. Apostol Peter je dobro poznal to izkušnjo, saj jo je osebno doživel. Neke noči, ko so skupaj z drugimi učenci pluli na Galilejskem jezeru iz enega konca obale do drugega, jih je zajela nevihta. Čoln so tako premetavali valovi, da niso mogli naprej. V tem trenutku jih je Jezus dohitel tako, da je hodil po vodi. Povabil je Petra naj stopi iz čolna in mu pride naproti. Peter je naredil nekaj korakov med valovi, potem se je začel potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Gospod ga je prijel za roko in ga rešil (prim. Mt 14,24-33). Ta dogodek je bil za Petra znamenje preizkušnje, ki jo bo moral Peter prestati med Jezusovim trpljenjem. Ko so Gospoda prijeli, se je Peter zbal in ga trikrat zatajil, podlegel je tej močni nevihti. Toda, ko so se njegove oči srečale z Jezusovim pogledom, ga je zajelo Božje usmiljenje, da se je zjokal ter ga dvignilo iz padca.


Petrova in Marijina vera sta se združili v tem svetišču. Tu lahko zajemamo iz dvojnega vira krščanske izkušnje: marijanskega in petrinskega. Oba vam bosta pomagala, dragi bratje in sestre, začeti z obnovo vaše vere pri Kristusu, da boste lahko odgovorili na zahteve današnjega časa. Marija vas bo učila, kako nenehno v tišini molitve prisluhniti Gospodu, kako z velikodušnostjo in razpoložljivostjo sprejeti njegovo Besedo ter iz globine srca ponuditi same sebe Bogu, svoje konkretno življenje, da bo lahko večna Beseda z močjo Svetega Duha postala tudi danes v naši zgodovini 'meso'. Marija vam bo pomagala zvesto hoditi za Jezusom, se mu pridružiti pri žrtveni daritvi, nositi v srcu veselje vstajenja ter živeti v nenehni učljivosti Svetemu Duhu. Sveti Peter pa vas bo ob tem učil čutiti in verovati z Cerkvijo, ter nas tako utrdil v katoliški veri.

Manj ...

Sveti Janez Krizostom pravi: »Jezus se je umaknil na goro, da bi nas poučil o koristnosti samote med trenutki molitve.« Sv. Hilarij iz Poitiersa vidi v današnjem odlomku veliko simbolov: »Samota, čoln, odslovitev množice imajo svoj natančen simboličen pomen; so predpodoba njegovega končnega prihoda ter njegove slave.« Kromacij Oglejski k temu dodaja: »Jezusov čudež hoje po vodi je bil pred mnogimi leti preroško napovedan, saj kaže na nekoga, ki lahko hodi po vodi tako, kot bi hodil ...

Več ...

Sveti Janez Krizostom pravi: »Jezus se je umaknil na goro, da bi nas poučil o koristnosti samote med trenutki molitve.« Sv. Hilarij iz Poitiersa vidi v današnjem odlomku veliko simbolov: »Samota, čoln, odslovitev množice imajo svoj natančen simboličen pomen; so predpodoba njegovega končnega prihoda ter njegove slave.« Kromacij Oglejski k temu dodaja: »Jezusov čudež hoje po vodi je bil pred mnogimi leti preroško napovedan, saj kaže na nekoga, ki lahko hodi po vodi tako, kot bi hodil po zemlji, ker je resnično človek in hkrati edinorojeni Božji Sin.« Sv. Janez Krizostom nadalje pravi: »Jezus ne skoči učencem takoj na pomoč, ampak jih preko strahu poučuje, kako se soočiti z nevarnostmi ter nadlogami.« O Petru sv. Janez Krizostom pravi: »S slabostjo mesa ter v strahu pred smrtjo izgine Petrova gotovost.« Tudi sv. Hilarij iz Poitiersa se ustavi ob Petru, ki se potaplja: »On zakriči in prosi Gospoda, da ga reši. Ta krik je izraz njegovega kesanja.« Sveti Avguštin, ki si je predstavljal, da nagovarja apostola, je razložil:»Gospod, se je sklonil in te prijel za roko. S svojimi močmi ne moreš vstati. Oprimi se roke Njega, ki se je spustil vse do tebe.«

Manj ...