Božja beseda za nedeljo, 1. oktobra 2023

Homilija, nedelja, 1. oktober 2017, Bologna
Danes nas (Božja beseda) izziva preko prilike o dveh sinovih, ki na očetovo prošnjo, naj gresta v njegov vinograd, odgovorita: prvi »ne«, vendar potem gre; drugi »da«, a pa potem ne gre. Vendar pa je med prvim sinom, ki je len, in med drugim, ki je hinavec, velika razlika. Poskušajmo si predstavljati, kaj se je zgodilo v njuni notranjosti. V srcu prvega je po »ne«-ju še odmevalo očetovo povabilo; v drugem pa je

Homilija, nedelja, 1. oktober 2017, Bologna
Danes nas (Božja beseda) izziva preko prilike o dveh sinovih, ki na očetovo prošnjo, naj gresta v njegov vinograd, odgovorita: prvi »ne«, vendar potem gre; drugi »da«, a pa potem ne gre. Vendar pa je med prvim sinom, ki je len, in med drugim, ki je hinavec, velika razlika. Poskušajmo si predstavljati, kaj se je zgodilo v njuni notranjosti. V srcu prvega je po »ne«-ju še odmevalo očetovo povabilo; v drugem pa je bil kljub »da«-ju očetov glas zakopan. Spomin na očeta je ponovno zbudil prvega sina iz lenobe, medtem ko je drugi, ne glede na to, da je vedel, kaj je dobro, svojo besedo postavil na laž s svojim dejanjem. Postal je neobčutljiv za glas Boga in vesti ter je tako brez težav sprejel dvojno življenje. Jezus s to priliko pred nas postavlja dve poti. Kakor izkusimo sami, nismo vedno pripravljeni reči »da« z besedami in dejanji, ker smo grešniki. Vendar pa lahko izberemo, če želimo biti grešniki na poti, ki ostajajo v poslušanju Gospoda in se takrat, ko padejo, kesajo in ponovno vstanejo, kakor prvi sin; ali pa sedeči grešniki, ki so pripravljeni sami sebe opravičevati vedno in samo z besedami glede na to, kar jim koristi.

To priliko je Jezus namenil nekaterim verskim voditeljem tistega časa, ki so bili podobni sinu, ki je živel dvojno življenje, medtem ko so običajni ljudje pogosto ravnali kakor drugi sin. Ti voditelji so vedeli in razlagali vse, na formalno brezhiben način, kakor pravi intelektualci vere. Vendar pa niso bili ponižni, da bi poslušali, pogumni, da bi si postavljali vprašanja, niso imeli moči, da bi se kesali. In Jezus je zelo strog: pravi, da bodo šli celo cestninarji pred njimi v Božje kraljestvo. Gre za strogo grajo, ker so bili cestninarji pokvarjeni izdajalci domovine. Kakšna je bila torej težava teh voditeljev? Niso delali napak v določeni stvari, ampak v načinu življenja in razmišljanja pred Bogom: v besedah in z drugimi so bili nepopustljivi varuhi človeških izročil, nezmožni razumeti, da je življenje po Bogu na poti in zahteva ponižnost, da se odpremo, kesamo in začnemo znova.

Kaj to pomeni za nas? Da ne obstaja krščansko življenje, zamišljeno za mizo, znanstveno zasnovano, kjer zadošča izpolniti nekaj načel, da bi si pomirili vest: krščansko življenje je ponižna pot vesti, ki ni nikoli toga in je vedno v odnosu z Bogom; ki se zna kesati in se Mu izročati v svojih slabostih, ne da bi si kadarkoli domišljala, da sama sebi zadošča. Na ta način se premaguje tisto starodavno zlo, katerega je Jezus razkrival v priliki: hinavščina, dvojno življenje, klerikalizem, ki je povezan z legalizmom, z oddaljenostjo od ljudi.

Ključna beseda je kesati se: kesanje je tisto, ki nam omogoča, da ne postanemo togi; da spremenimo naše »ne«-je Bogu v »da« ter »da« grehu v »ne« zaradi Gospodove ljubezni. Volja Očeta, ki vsak dan rahločutno govori naši vesti, se izpolnjuje le v obliki kesanja in neprenehnega spreobrnjenja. Skratka, na poti vsakega posameznika obstajata dve možnosti: biti skesani grešniki ali hinavski grešniki. Vendar pa to, kar šteje, niso razmišljanja, ki opravičujejo in skušajo varovati zunanji videz, ampak srce, ki napreduje z Gospodom, se vsak dan bori, se kesa ter se vrne k Njemu. Kajti Gospod išče čiste v srcu, ne čistih »na zunaj«.

Vidimo torej, dragi bratje in sestre, da Božja beseda koplje v globine, »presoja misli in namene srca.« (Heb 4,12) Vendar pa je prav tako aktualna: prilika nas spominja tudi na odnose med očeti in sinovi, ki niso vedno lahki. Danes, ob hitrih medgeneracijskih spremembah, močneje zaznavamo potrebo po neodvisnosti od preteklosti, včasih celo vse do upora. Vendar pa je po zaprtostih in dolgih tišinah na eni ali drugi strani dobro ponovno priti do srečanja, tudi če so še prisotna nesoglasja, ki pa morejo postati spodbuda za novo ravnovesje. Kakor v družini, tako tudi v Cerkvi in družbi: nikoli se ne odpovedati srečanju, dialogu, iskanju novih poti, da bi hodili skupaj.

Na poti Cerkve pogosto pride do vprašanja: kam iti, kako iti naprej? Ob koncu tega dneva vam želim zapustiti tri oporne točke. Prva je Beseda, ki je kompas za to, da hodimo ponižni, da ne bi izgubili Božje poti in padli v posvetnost. Druga je Kruh, evharistični kruh, saj se vse začne z evharistijo. V evharistiji srečamo Cerkev: ne v govoricah in kronikah, ampak tukaj, v Kristusovem telesu, ki ga prejemajo grešni ljudje, ki pa se čutijo ljubljeni ter zato želijo ljubiti. Tukaj se začne in se vsakič ponovno znajde, to je neizogiben začetek tega, kako naj bomo kot Cerkev. To glasno razglaša tudi Evharistični kongres: Cerkev se tako zbira, rojeva in živi ob evharistiji, z Jezusom, prisotnim in živim, da bi ga častili, prejeli in podarili vsak dan. Tretja oporna točka pa so ubogi. Žal tudi danes veliko ljudi nima potrebnih stvari za življenje. Vendar pa obstaja tudi veliko tistih, ki so ubogi v smislu, da ne prejemajo naklonjenosti, osamljeni, Božji ubožci. V vseh njih najdemo Jezusa, saj je Jezus na svetu hodil po poti uboštva, izpraznjenja, kakor pravi sveti Pavel v drugem berilu: »Sam sebe je izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika.« (Flp 2,7) Od evharistije k ubogim, pojdimo, da bomo srečali Jezusa. Na oltarju je reprodukcija napisa, ki ga je kardinal Lercaro rad videl zapisanega na oltarju: »Če delimo nebeški kruh, kako ne bi delili zemeljskega?« Dobro nam bo delo, če se bomo tega vedno spominjali. Beseda, Kruh, ubogi: prosimo za milost, da ne bi nikoli pozabili teh osnovnih živežev, ki nas podpirajo na poti.«

Angel Gospodov, nedelja, 27. september 2020
S svojim pridiganjem o Božjem kraljestvu se Jezus zoperstavi religioznosti, ki ne vključuje človeškega življenja, ki ne nagovarja vesti in njene odgovornosti pred dobrim in zlom. To je dokazal tudi s priliko o dveh sinovih, ki nam je na voljo iz Matejevega evangelija (prim. 21,28-32). Na očetovo povabilo naj gresta delat v vinograd, prvi sin naglo odgovori »ne«, ne grem, a se potem pokesa in gre. Medtem ko drugi sin takoj odgovori »da« oče, a v resnici tega ne stori. Pokorščina ni v tem, da rečemo »da« ali »ne«, temveč v delovanju, v obdelovanju vinograda, v uresničevanju Božjega kraljestva, v opravljanju dobrega. S tem preprostim primerom hoče Jezus prerasti religioznost, ki je razumljena kot izpolnjevanje zunanjih praktik in navad, ki ne vpliva na življenje in na ravnanje oseb. Površinska religioznost, samo obrednost v slabem pomenu besede.

Vidni predstavniki te »fasadne« religioznosti, ki je Jezus ne odobrava, so bili tedaj »veliki duhovniki in starešine ljudstva« (Mt 21,23), ki jih bodo, kakor jih je posvaril Gospod, v Božjem kraljestvu prehiteli cestninarji in prostitutke (prim. v 31.). Jezus jim pravi: »Cestninarji in prostitutke bodo pred vami v nebeškem kraljestvu«. Ta trditev pa nikakor ne sme voditi v misel, da delajo dobro tisti, ki ne sledijo Božjim zapovedim in ne sledijo morali ter govorijo: »Sicer pa so tisti, ki hodijo v cerkev slabši kot mi«. Ne, to ni Jezusov nauk. Jezus ne pokaže na cestninarje in prostitutke kot na zglede življenja, ampak kot »privilegirance milosti«. Rad bi poudaril to besedo milost. Milost, saj je spreobrnjenje vedno milost. Milost, ki jo Bog ponudi vsakemu, ki se odpre in spreobrne k Njemu. Dejansko so se te osebe, ko so poslušale njegovo pridiganje, se pokesale in so spremenile življenje, pomislimo naprimer na Mateja, na sv. Mateja ki je bil cestninar, izdajalec svoje domovine.

V današnjem evangeliju je prvi brat, ki da boljši zgled in sicer ne zaradi tega, ker je svojemu očetu rekel »ne«, ampak ker se je po »ne« spreobrnil k »da«. Pokesal se je. Bog je potrpežljiv z vsakim od nas. Ne utrudi se, ne odneha po našem »ne«, pusti nas svobodne, tudi če se oddaljimo od Njega in pogrešimo. Čudovito je pomisliti na Gospodovo potrpežljivost. Kako nas Gospod vedno pričakuje; vedno ob nas, da nam pomaga, toda spoštuje našo svobodo in s trepetom pričakuje naš »da«, da bi nas ponovno sprejel v svoje očetovske roke ter bi nas napolnil s svojim brezmejnim usmiljenjem. Vera v Boga od nas zahteva, da se vsak dan znova odločimo za dobro in ne za zlo, za izbiro resnice in ne laži, izbiro ljubezni do bližnjega in ne sebičnosti. Kdor se spreobrne k tej izbiri, potem ko je okusil greh, bo našel prve sedeže v nebeškem kraljestvu, kjer je več veselja zaradi enega grešnika, ki se spreobrne, kot za devetindevetdeset pravičnih (prim. Lk 15,7).

Toda spreobrnjenje, spremeniti srce je proces, ki nas očiščuje moralnih prevlek. Večkrat je ta proces boleč, saj ni poti svetosti brez kakšne odpovedi in brez duhovnega boja. Bojevati se za dobro, bojevati se, da ne bi padli v skušnjavo. Storiti z naše stvari to kar lahko, da pridemo do življenja, ki poteka v miru in veselju blagrov. Današnji evangelij torej izpostavlja način življenja kristjana, ki ga vsekakor ne sestavljajo sanje in lepa pričakovanja, temveč konkretno prizadevanje, da bi se vedno bolj odprli Božji volji in za ljubezen do bratov in sester. Toda to, tudi najmanjše konkretno prizadevanje, ne moremo opraviti brez milosti. Spreobrnjenje je milost za katero moramo vedno prositi: »Gospod, daj mi milost, da se poboljšam. Daj mi milost, da bom dober kristjan«.

Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo dojemljivi za delovanje Svetega Duha. On je tisti, ki omehča trdoto src in jih pripelje do kesanja, da se doseže življenje in zveličanje, ki ju je Jezus obljubil.

Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja v Castel Gandolfu, 28. septembra 2008, spregovoril o evangeljski priliki o očetu in dveh sinovih, ki ju pošlje delat v vinograd. Osnovno temo ponižnosti pa je povezal z obletnico smrti papeža Janeza Pavla I.

»Današnje bogoslužje nam predstavi evangeljsko priliko o dveh sinovih, ki ju je oče poslal delat v svoj vinograd. Eden je takoj rekel: da, potem pa ni šel. Drugi pa je najprej zavrnil, potem pa se je pokesal

Benedikt XVI. je v nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja v Castel Gandolfu, 28. septembra 2008, spregovoril o evangeljski priliki o očetu in dveh sinovih, ki ju pošlje delat v vinograd. Osnovno temo ponižnosti pa je povezal z obletnico smrti papeža Janeza Pavla I.

»Današnje bogoslužje nam predstavi evangeljsko priliko o dveh sinovih, ki ju je oče poslal delat v svoj vinograd. Eden je takoj rekel: da, potem pa ni šel. Drugi pa je najprej zavrnil, potem pa se je pokesal in ugodil očetovi želji. S to priliko je Jezus poudaril svojo posebno ljubezen do grešnikov, ki se spreobrnejo ter nas poučil, da je za sprejem daru zveličanja potrebna ponižnost. Tudi sv. Pavel nas danes v odlomku iz pisma Filipljanom spodbuja k ponižnosti. 'Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe' (Fil 2,3). To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu, ki je iz ljubezni do nas slekel Božjo slavo, postal človek ter se ponižal vse do smrti na križu (prim. 2,5-8). Glagol, ki je pri tem uporabljen, ekenosen, v grščini dobesedno pomeni 'je sam sebe izpraznil', zelo jasno pokaže na izredno ponižnost ter neskončno ljubezen Jezusa, najponižnejšega Služabnika.

Ko sem razmišljal ob teh svetopisemskih odlomkih, sem takoj pomislil na papeža Janeza Pavla I. On je za svoje škofovsko geslo izbral geslo sv. Karla Boromejskega: Humilitas. To je beseda, ki povzame bistvo krščanskega življenja ter pokaže na nujno krepost za tistega, ki je v Cerkvi poklican v vodstveno službo. V eni izmed štirih splošnih avdienc, ki jih je imel Janez Pavel I. med svojim kratkim papeževanjem, je z zanj tako značilnim domačim tonom med drugim dejal: 'Priporočil bi vam eno samo krepost, ki je tako ljuba Gospodu. On sam je rekel: učite se od mene, ki sem krotak in iz srca ponižen. Četudi ste kaj velikega storili, recite: nekoristni služabniki smo'. Ob tem je še dodal: 'V nas pa je pravzaprav drugačna težnja: pokazati se'. Ponižnost lahko imamo za njegovo duhovno oporoko.«

Benedikt XVI. je med katehezo, ki jo je imel o Gregorju Velikem navedel spise, v katerih svetnik govori o ponižnosti, predvsem glede potešitve želje po poznavanju svetih tekstov: »Približati se k Svetemu pismu, da bi potešil svojo željo po znanstvenem spoznanju, pomeni podleči napuhu ter tvegati zdrs v herezijo. Intelektualna ponižnost je torej prvo pravilo za tistega, ki želi po sveti knjigi prodreti v nadnaravne resničnosti. Ponižnost pa ne izključuje trdega študija. Je pa nujno potrebna, da bodo sadovi duhovno koristni in da se resnično vstopi v globlji pomen besedila. Samo s to notranjo držo se resnično posluša ter končno zazna Božji glas. Končno pa pa razumevanje Božje Besede ne velja nič, če spoznanje ne vodi v delovanje'.«