Brevir za 7. december 2019

SV. AMBROŽ, ŠKOF IN CERKVENI UČITELJ
Obvezni god
Sv. Ambrož (+ 397) je bil visok državni uradnik. Ko se je šele pripravljal na krst, so ga ljudje že izbrali za škofa v Milanu. Kot pridigar, učitelj in pisatelj je bil vzoren pastir svoje črede. Umrl je 4. aprila 397, današnji dan pa je spomin njegove posvetitve za škofa.

Gospod, odpri moje ustnice,

Ps 99 Veselje prihajajočih v svetišče

S pesmijo slavite Gospoda, *

veselo mu pojte vsi prebivalci zemlje.

Z veseljem služite Bogu, *

radostno vstopajte v njegovo svetišče.

Védite: samo Gospod je Bog, on edini, *

on nas je ustvaril.

Mi smo njegovo ljudstvo, *

skrbi za nas kot pastir za ovce.

Vstopite v njegovo svetišče s petjem, *

s hvalnicami v njegove svete dvore.

Častite ga in njegovo ime slavite, *

Gospod je dober in usmiljen.

Rodovi prihajajo in odhajajo, *

on pa ostane zvest za vse čase.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

O svetlo sonce večnosti,
ki razsvetljuješ vse stvari
in v duše vlivaš milosti,
naj pesem ta te počasti.

 

Ti z ognjem si Duha prižgal
svetilke žive, jih navdal,
da že stoletja kažejo
rodovom svetlo pot v nebo.

 

Enako tudi naš svetnik
je Božje luči bil glasnik,
nas večnih je resnic učil,
zato zdaj hválimo ga vsi.

 

A tebe prosi naj, Gospod,
da bi hodili vsi za njim,
živeli, kakor je učil,
in zgled njegov posnemali.

 

Predobri Oče, usliši nas,
in ti, njegov edini Sin,
in Sveti Duh, naš Tolažnik,
en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 104 Gospod je zvest svojim obljubam

Slavite Gospoda in ga hvalite, *

oznanjujte med narodi njegova čudovita dela.

Pojte mu in igrajte, *

pripovedujte o vseh njegovih čudežih.

Ponašajte se z njegovim svetim imenom, *

naj se veselijo vsi, ki iščejo Gospoda. —

 

Odkrivajte Božjo moč iz stvarstva, *

iščite vedno njegovo bližino.

Spominjajte se čudežev, ki jih je storil, *

odločitev, ki jih je izrekel,

vi, potomci Abrahama, Božjega služabnika, *

vi, sinovi Božjega izvoljenca Jakoba. —

 

Gospod je naš Bog, on edini; *

njegove zapovedi veljajo za vso zemljo.

Nikoli ne bo prelomil svoje zaveze, *

obljube, ki jo je dal za vedno. 

Zaveze, ki jo je sklenil s svojim ljudstvom, *

obljube, ki jo je dal svojim izvoljencem. —

 

Postavo je potrdil našim očetom *

in jo dal kot večni zakon svojim služabnikom.

Bog je rekel: »Dal vam bom obljubljeno deželo, *

to bo vaša lastnina za vedno.«

Tedaj jih je bilo malo po številu, *

bili so neznatni in tujci v oni deželi.

Potovali so od naroda do naroda, *

od enega ljudstva do drugega.

Gospod ni nikomur pustil, da bi jih stiskal, *

zaradi njih so bili kaznovani sosednji kralji.

Rekel je: »Ne dotikajte se mojih maziljencev *

in mojim prerokom ne storite nič hudega.« —

Prišla je lakota v egiptovsko deželo, *

pošle so vse zaloge žita.

Bog je poslal v Egipt Jožefa, *

ki je bil prodan za sužnja.

Noge so mu vtaknili v spone, *

okrog vratu so mu nadeli verige.

V ječi je bil, dokler se ni spolnila njegova napoved, *

ki jo je potrdila Gospodova beseda. —

 

Na faraonov ukaz so ga izpustili, *

osvobodili na njegovo povelje.

Postavil ga je za gospodarja svoji hiši *

in upravitelja vsej svoji posesti.

S svojim zgledom je poučeval njegove kneze, *

razlagal modrost njegovim starešinam. —

Izraelci so prišli v egiptovsko deželo, *

izvoljeno ljudstvo je gostovalo v Egiptu.

Tam je Bog namnožil svoje ljudstvo, *

da je postalo močnejše od Egipčanov.

Zato so jih začeli sovražiti *

in krivično ravnati z njimi.

Nato je Bog poslal Mojzesa, svojega služabnika, *

in Arona, ki mu ga je dal za pomočnika.

Delala sta čudovita znamenja, *

velike čudeže v egiptovski deželi. —

 

Nastopila je tema, povsod se je zmračilo, *

a Egipčani so se še vedno upirali.

Voda se je v kri spremenila, *

da so poginile vse ribe.

Žabe so napolnile vso deželo, *

prilezle so celo v faraonovo palačo.

Množica muh je pokrila vse kraje, *

v rojih so brenčali komarji.

Namesto dežja je padala debela toča, *

bliskalo se je in treskalo po njihovi zemlji.

Trte in smokve so bile uničene, *

drevje polomljeno po sadovnjakih. —

 

Priletele so kobilice in murni brez števila, *

požrli so vso povrtnino in poljske pridelke.

Pomrli so jim vsi prvorojenci, *

padel je cvet njihovega naroda. —

 

Potem je Bog izpeljal svoje ljudstvo, *

obloženo s srebrom in zlatom.

V vseh njihovih rodovih *

ni bilo niti enega siromaka.

Egipčani so se veselili njih odhoda, *

obšel jih je strah pred njimi.

Bog je razgrnil oblak, da je kril Izraelce podnevi, *

poslal je ognjeni steber, da jim je svetil ponoči. —

 

Ko so prosili, so priletele prepelice, *

hranil jih je z nebeškim kruhom.

Ko je Mojzes udaril po skali, je pritekla voda, *

tekla je v puščavi kot reka.

Gospod se je spomnil svoje svete obljube, *

ki jo je dal Abrahamu, svojemu služabniku. —

 

Izpeljal je svoje ljudstvo iz sužnosti *

ob radostnih vzklikih in velikem veselju.

Dal jim je obljubljeno deželo, *

polastili so se bogastva drugih narodov.

Zato pa naj bi se držali njegovih ukazov *

in spolnjevali Božje zapovedi. —

- Gospod je razodel Jakobu svojo besedo,

- svoje zakone in zapovedi Izraelu.

 

Tako mi je govoril Vsemogočni: Pojdi, postavi prežarja! Kar bo videl, naj naznani! Če vidi vod jezdecev, pare konjenikov, vod oslov, vod velblodov, naj pazljivo posluša, zelo pazljivo!

Ta zavpije: »Na stražnem stolpu, Vsemogočni, stojim neprestano podnevi, na straži postajam vse noči. Glej, prihaja vod jezdecev, pari konjenikov!« Spregovoril je in rekel: »Padel je, padel Babilon. Vse podobe njegovih bogov so raztreščene na tleh.«

Moje zdrobljeno, zmlačeno ljudstvo! Kar sem slišal od Gospoda nad vojskami, od Izraelovega Boga, sem vam sporočil.

Izrek o Dumi. Iz Seira mi kličejo: »Čuvaj, kako daleč je noč? Čuvaj, kako daleč je noč?« Čuvaj pravi: »Pride jutro, pa tudi noč. Če hočete vprašati, vprašajte; pridite zopet!«

SPEV (Raz 18, 2. 4. 5)

Angel je zaklical z močnim glasom: Padel je veliki Babilon. In slišal sem drug glas z neba, ki je govoril: * Zapusti ga, moje ljudstvo, da ne postaneš deležno njegovih pregreh.

Njegove pregrehe so segle do neba in Gospod se je spomnil njegovih krivic. * Zapusti ga, moje ljudstvo, da ne postaneš deležno njegovih pregreh.

Sv. Ambrož (ok. 330-397), škof v Milanu, eden štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov

 

Prejel si duhovniško poslanstvo in na krmilu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, da te ne bodo mogli zmesti hudi viharji tega sveta! Res je morje veliko, prostrano, vendar se ne boj, zakaj on je Cerkev utemeljil na morjih in jo ustalil na tekočih vodah.

Zato Gospodova Cerkev, zgrajena na apostolski skali, po pravici neomajno kljubuje tako številnim tokovom sveta in se upira silam podivjanega morja, ki ji še temeljev ne more načeti. Vanjo res pljuskajo valovi, a je ne stresejo. Čeprav prvine tega sveta često v velikem hrupu udarijo vanjo in se odbijejo, Cerkev trdno drži v rokah varen rešilni pristan, kamor sprejema tiste, ki so v nevarnosti. Čeprav se ziblje na morskih valovih, vendar plove tudi po rekah, predvsem po tistih rekah, o katerih je rečeno: Reke dvigajo svoje bučanje, reke dvigajo svoj hrum. So namreč take reke, ki bodo tekle iz osrčja tistega, ki se bo odžejal pri Kristusu in prejel Svetega Duha. Te reke torej dvignejo svoje bučanje, kadar so polne duhovne milosti.

Tudi taka reka je, ki se steka v svete kakor hudournik. Obstoji pač tudi silna reka, ki razveseli spokojno in mirno dušo. Kdor zajame iz te prepolne reke, kakor je zajel evangelist Janez in Peter in Pavel, povzdigne svoj glas; kakor so apostoli z glasnim oznanjanjem razširili glas evangeljske pridige v vse pokrajine sveta, tako tudi ta začne oznanjati Gospoda Jezusa.

Odžejaj se torej pri Kristusu, da bo zadonel tudi tvoj glas! Zajemi vode pri Kristusu, tiste vode, ki hvali Gospoda! Na več krajih zajemi vode, ki rosi iz preroških oblakov!

Kdor zajame vodo v gorah in jo k sebi napelje ali jo črpa iz studencev, jo tudi drugim deli - kakor oblak. Napoji torej svojega duha, da bo tvoja zemlja vlažna, namakana iz pravih studencev.

Kdor veliko bere in tudi razume, bo poln, kdor pa je poln, lahko druge zaliva. Zato Sveto pismo pravi: Če so oblaki polni dežja, ga izlijejo na zemljo.

Naj bodo tvoji govori tekoči, razumljivi, pregledni, da boš lahko vlival ljudstvu v ušesa prikupne besede o nraveh, da boš z milino svoje besede navduševal ljudstvo, da bo šlo voljno za teboj, kamor ga pelješ.

Tvoji govori naj bodo modri. Tudi Salomon pravi: Ustnice modreca so orožje razuma; in drugje: tvoje ustnice naj se držijo vsebine, to je, naj bo zgradba tvojih govorov pregledna, smisel jasen, da tvoj govor ali razlaga ne bo potrebovala dodatnih pojasnil. Tvoj govor naj sam sebe podpira in nobena tvoja beseda naj ne bo prazna in brez smisla.

SPEV (2 Tim 4, 2; Sir 48, 4.8)

Oznanjuj besedo, vztrajaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari! * Opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem!

Kdo je tebi enak in se more ponašati s teboj, ki pripraviš kralje, da se spokorijo? * Opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem!

Sklepna prošnja
Molimo. Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil sveti škof Ambrož učitelj katoliške vere in zgled apostolske gorečnosti. Daj svoji Cerkvi škofe po svojem srcu, ki naj jo pogumno in modro vodijo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

O Kristus, naš najboljši si učitelj,
na svetlo pot zveličanja nas vodiš,
imaš besede večnega življenja
le sam ti edini.

 

Ti zaročenko Cerkev navdihuješ,
z nebeško jo modrostjo razsvetljuješ,
da sveti vedno kakor luč vsem ljudstvom
na poti življenja.

 

Izbiraš sam si modre učenike,
ki kakor zvezde jasne so na nebu,
odkrivajo globoke nam resnice,
nas vodijo k tebi.

 

Zato, Učitelj večni, slava tebi,
ki čudovite milosti Duha odkrivaš
z besedo svojih svetih in nas vabiš
v svoje kraljestvo.

 

Naj mož pravični, ki ga zdaj slavimo,
za ljudstvo tvoje prosi, tukaj zbrano,
dokler ne pelo bo na veke pesmi
ti v rajski svetlobi. Amen.

Ps 118,145–152  (XIX)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, iz vsega srca te prosim: *

usliši me, tvoje zakone hočem spolnjevati.

Reši me, ko te kličem, *

naj ne pozabim tvoje postave. —

 

Pred jutranjim svitom prihajam in prosim, *

zaupam v tvoje obljube.

Vso noč ne zatisnem očesa, *

ker premišljujem tvoje besede. —

 

Gospod, poslušaj me, saj si dober, *

poživi me in mi pomagaj.

Bližajo se mi krivični preganjalci, *

daleč so od tvoje postave. —

 

Gospod, ti si pri meni, *

zvest si v svojih sklepih.

Že davno sem spoznal iz tvojih odločitev, *

da je tvoja postava nespremenljiva in trdna na veke. —

2 Mz 15,1–4a.8–13.17–18  Zahvalna pesem Izraelcev

 Zmagovalci so peli pesem Mojzesa, Božjega služabnika (Raz 15,2–3).

 

Pojmo Gospodu, ker je mogočen, *

preganjalce na konjih je potopil v morje. —

 

Gospod  je moja moč in moja pesem, *

Gospod me je rešil.

Moj Bog je, zato ga proslavljam; *

Bog mojega očeta je, zato ga poveličujem.

Gospod je kakor bojevnik, *

njegovo ime je Vsemogočni.

Faraonove vozove je pogreznil v morje *

in potopil vso njegovo vojsko. —

 

Njegov veter je nakopičil vode in zajezil valovje, *

ki se je strdilo sredi morja.

Sovražnik je rekel: »Pojdem za njimi, *

dohitel jih bom in plen razdelil.

Vse bom polovil, *

izdrl svoj meč in jih uničil.«

Toda Gospodov veter jih je potopil v morje, *

kot svinec so se pogreznili v silnem vodovju. —

 

Gospod, kdo je močnejši od tebe, *

kdo je tako veličasten v svetosti?

Strmim, ko gledam tvoja dela, *

saj ti delaš čudeže.

Stegnil si svojo desnico *

in preganjalce je požrla globina.

Usmiljeno si vodil svoje ljudstvo *

in si ga rešil.

Tvoja sveta moč ga je vodila *

proti tvojemu svetemu prebivališču. —

 

Naselil jih boš v hriboviti obljubljeni deželi, *

kjer si pripravil sebi stalno bivališče.

Tam boš postavil svoje svetišče, *

in boš kraljeval na veke in zmeraj. —

Ps 116 Hvalnica dobremu Bogu

 

Hvalite Gospoda, vsi narodi, *

slavite ga, vsa ljudstva. —

 

Velika je do nas njegova dobrota, *

Gospodova zvestoba traja na veke. —

Kratko berilo  (Mdr 7,13–14)
Brez zahrbtnega namena sem se naučil modrosti, brez zavisti jo delim, njenega bogastva ne prikrivam. Zakaj neizčrpen zaklad je ljudem; kateri ga rabijo, si pridobe Božje prijateljstvo, priporočeni z darovi vzgoje.

O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

Hvali in časti jih vsa Cerkev.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— O modrosti svetnikov pripovedujejo ljudstva.

V čast cerkvenemu učitelju Sveti učitelji Cerkve se bodo lesketali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

V čast cerkvenemu učitelju Sveti učitelji Cerkve se bodo lesketali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost.

Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal življenje za svoje ovce, hvalímo in ga prosímo:

V svetih pastirjih si razodeval svoje usmiljenje in ljubezen,

– izkazuj nam še naprej po njih svojo dobroto.

Po svojih namestnikih še zdaj izvršuješ svojo učiteljsko in pastirsko službo,

– ne nehaj nas ti sam po njih voditi.

Po svojih svetih pastirjih, ki si jih postavil v službo svojemu ljudstvu, si ti sam naš dušni in telesni zdravnik,

– ne nehaj nam dajati delivcev Božjega življenja.

Svoje ljudstvo si poučeval z modrostjo in ljubeznijo svetnikov,

– po naših pastirjih nas nenehno vzgajaj k svetosti.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Vsemogočni Bog, po tvoji dobroti je bil sveti škof Ambrož učitelj katoliške vere in zgled apostolske gorečnosti. Daj svoji Cerkvi škofe po svojem srcu, ki naj jo pogumno in modro vodijo.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resničen mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,33–40  (V)      Hvala Božji postavi

 

Svojo pot mi, Gospod, pokaži, *

po njej bom zvesto hodil.

Daj mi razumnost, da bom ohranil tvojo postavo *

in jo spolnjeval z vsem srcem. —

 

Po poti svojih ukazov me vodi, *

samo po njej me veselí hoditi.

Nagni mi srce k svojim odredbam, *

varuj me pohlepa po bogastvu. —

 

Odvrni mi oči od ničevosti, *

s svojo besedo me poživi.

Svojemu služabniku spolni obljubo, *

dano tistim, ki te ljubijo. —

 

Bojim se sramote, odvrni jo od mene, *

tvoja volja me vodi k sreči.

Glej, hrepenim po tvojih zapovedih, *

v svoji pravičnosti me poživi. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
Devic prejasna váruhinja,
prečista Bogorodica,
nebeška vrata vzvišena,
veselja vir si našega.

 

Med trnjem bela lilija
in golobica lepa vsa,
kraljevega rodu si hči,
ozdravljaš bolne nas ljudi.

 

Razženi temne sence nam,
vrtincev skritih reši nas
in skoz besneče nam vodé
blodečim varno pot odpri.

 

Edine izmed vseh ljudi
okužil ni te dedni greh,
hudobni kači glavo stri,
ko zalezuje Božji rod.

 

Slavimo Sina tvojega,
Očeta, Svetega Duha,
ki te obdal je z milostmi,
da sveta si nad vse stvari. Amen.

Hvalite Gospoda vsi, ki mu služite, *

hvalite ga in slavite.

Naj bo slavljeno ime Gospodovo *

zdaj in na veke. —

 

Gospodovo ime naj bo hvaljeno *

od sončnega vzhoda do zahoda.

Gospod je vzvišen nad narode, *

njegovo veličastvo se dviga nad nebesa.

Kdo je enak Gospodu, našemu Bogu? *

Vzvišen je nad nebo in zemljo. —

 

Iz prahu dviga siromaka, *

iz blata povišuje ubožca.

Sprejme ga med izvoljene, *

med kneze svojega ljudstva.

Nerodovitni daje, da ima družino *

in je vesela mati med svojimi otroki. —

Ps 147 Jeruzalem znova pozidan

 

Hvali Gospoda, Jeruzalem, *

hvali svojega Boga, o Sion. —

 

Utrdil je zapahe pri tvojih vratih, *

blagoslovil tvoje otroke v tebi.

Tvoji deželi daje živeti v miru, *

hrani te z najboljšo pšenico.

Na zemljo pošilja svojo besedo, *

njegovo oznanilo se hitro širi. —

 

Snežno odejo razgrinja kot volno, *

kakor pepel potresa slano.

Točo siplje kot drobtine kruha, *

kaj more obstati pred njegovim mrazom?

Na njegovo besedo pa se vse raztaja, *

veter zaveje in stečejo vode. —

 

Svojemu ljudstvu je oznanil svojo besedo, *

zakone in zapovedi svojim izvoljenim.

Tako ni storil nobenemu narodu, *

ni jim razodel svoje postave. —

Ef 1,3–10  Bog je rešitelj

 

Hvaljen Bog in Oče *

našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Blagoslovil nas je iz nebes v Kristusu *

z vsakršnim duhovnim blagoslovom. —

 

Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izvolil, *

da bi bili pred njim sveti in brezmadežni.

V ljubezni nas je vnaprej določil in sklenil, *

naj bomo zanj posinovljeni po Jezusu Kristusu. —

 

Zato slavimo veličastvo njegove milosti, *

s katero nas je oblagodaril v svojem ljubljenem Sinu.

 

V njem imamo odrešenje po njegovi krvi *

in odpuščanje grehov. —

 

Obilno je razlil na nas bogastvo svoje milosti *

v vsej modrosti in razumnosti.

 

Razodel nam je skrivnost svoje ljubezni *

po svojem sklepu, ki ga je vanj položil. —

 

To je izvršil v polnosti časov *

in v Kristusu spet zedinil vse v eni glavi;

zedinil vse, kar je v nebesih, *

in vse, kar je na zemlji. —

Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Sovražnik se ne more veseliti zmage nad menoj.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Poveličujem te, Gospod, ker si me izbral.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Nebeški Oče je hotel, da Marijo, mater njegovega Sina, častijo vsi rodovi. Poveličujmo ga s hvalnicami in ponižno prosimo:

O Bog, ki delaš čudeže, ti si dal brezmadežni Devici Mariji, da je z dušo in telesom deležna Jezusove nebeške slave,

– privedi tudi nas do iste sreče, saj smo tvoji otroci.

Marijo si nam dal za nebeško mater, na njeno priprošnjo podeli bolnikom zdravje, žalostnim tolažbo, grešnikom odpuščanje,

– vsem pa mir in zveličanje.

Mariji si dal, da je mati usmiljenja in dobrote,

– naj čutijo vsi, ki so v nevarnosti, njeno materinsko roko.

Hotel si, da je bila Marija v Jezusovem in Jožefovem domu gospodinja in mati,

– naj z njeno pomočjo vse družinske matere skrbijo za ljubezen in svetost v družini.

Marijo si v nebesih kronal za kraljico,

– naj se naši rajni z vsemi svetimi vekomaj veselijo v tvojem kraljestvu.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Pod tvoje varstvo pribežimo,

o sveta Božja Porodnica.

Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti,

o častitljiva in blagoslovljena Devica.