Brevir za 5. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 67   Gospodovo zmagoslavje

Bog se vzdigne in razkropijo se njegovi sovražniki; *

vsi, ki ga črtijo, zbežijo izpred njegovega obličja.

Dim se zgubi v vetru, vosek se stopi na ognju, *

to je podoba grešnikov: vsi zginejo pred Bogom.

Pravični pa naj se veselijo in vriskajo, *

pred Božjim obličjem naj uživajo v radosti. —

 

Pojte Bogu, prepevajte v čast njegovemu imenu. *

Pripravite pot njemu, ki biva v oblaku.

Imenuje se Gospod, Najvišji, *

veselo vzklikajte pred njegovim obličjem. —

 

Sirotam je oče in varuh vdovam, *

on je naš Bog in biva med nami.

Pripravlja dom zapuščenim in rešuje jetnike, *

samo uporniki ostanejo v deželi, kjer ni vode. —

 

Ko si hodil, o Bog, pred svojim ljudstvom skozi puščavo, *

se je tresla zemlja.

Pred teboj so se majala nebesa, *

trepetal je Sinaj pred Izraelovim Bogom.

Obilen dež si poslal svoji deželi, *

izsušeni zemlji si vrnil rodovitnost.

V njej je prebivalo tvoje ljudstvo, *

ubožcem si jo pripravil v svoji dobroti. —

Gospod je rekel samó besedo *

in veliko glasnikov je že oznanilo zmago.

»Kralji z vojskami so se v diru razbežali, *

od obilnega plena so ljudje veliko dobili.

Od zlata in srebra se je lesketalo taborišče, *

kakor se svetlikajo golobje peruti.

Ko je Vsemogočni razkropil kralje, *

so ležali sovražniki kakor klasje po toči.«  —

 

Onstran Jordana so visoke gore, *

onstran Jordana so strme gore.

Mogočne gore, zakaj zavidate gori Sion, *

ki si jo je Bog izvolil za večno bivališče?

Ko Gospod prihaja v svoje svetišče, *

ga obdajajo tisoči spremljevalcev.

Šel je v višavo, iz sužnosti je izpeljal rešene; *

prejel je v dar ljudi, tudi take, ki ga ne ljubijo. —

 

Gospod, iz dneva v dan te slavimo, *

dobrotno nas ohranjaš in nam pomagaš.

Naš Bog je Bog, ki rešuje; *

je celo Gospodar nad smrtjo.

Poniža tudi najbolj uporne sovražnike, *

zlomi napuh tistih, ki se povišujejo. —

 

Rekel je: »Strmoglavim jih z najvišje gore, *

iz najglobljega skrivališča jih potegnem.

Kaznoval jih bom, kakor so zaslužili, *

vpričo vseh bodo pokončani.« —

- Zdaj je čas milosti,

- zdaj so dnevi zveličanja.

 

Ko je izraelsko ljudstvo videlo, da Mojzes odlaša priti z gore, se je zbralo pri Aronu in so mu rekli: »Vstani, naredi nam boga, ki bo šel pred nami! Kajti ne vemo, kaj se je prigodilo Mojzesu, temu možu, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele.« Aron jim je odgovoril: »Izderite zlate uhane, ki so v ušesih vaših žen, sinov in hčera ter jih prinesite k meni!«

In vse ljudstvo si je izdrlo zlate uhane, ki so bili v njihovih ušesih, in so jih prinesli k Aronu. Vzel jih je iz njihovih rok, jih prelil v zlivek in napravil iz tega ulito tele. Tedaj so rekli: »To je tvoj bog, Izrael, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!« Ko je Aron to videl, je sezidal oltar pred njim; potem je Aron razglasil: »Jutri bo praznik za Gospoda!« Drugo jutro so zgodaj vstali, darovali žgalne daritve in žrtvovali mirovne daritve; potem je ljudstvo sedlo jest in pit, nato so vstali, da so se zabavali.

Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, ga molili, mu darovali in rekli: 'To je tvoj bog, Izrael, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!'« Gospod je dalje rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo in, glej, trdovratno ljudstvo je. In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!«

Mojzes pa je prosil Gospoda, svojega Boga, in rekel: »Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi govorili Egipčani: ,Zlovoljno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje?' Odvrni se od togote svoje jeze in naj ti bo žal zaradi zla, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim obljubil: ,Namnožil bom vaš zarod kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, bom dal vašemu zarodu v večno posest!'« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi zla, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.

Mojzes se je odpravil nazaj in je šel z gore z obema tablama postave v roki; tabli sta bili popisani na obeh straneh, popisani sta bili spredaj in zadaj. Tabli sta bili božje delo in pisava je bila božja pisava, vrezana v tabli.

Ko je Jozue slišal hrup vreščečega ljudstva, je dejal Mojzesu: »Bojno vpitje je v taboru.« Odgovoril je: »To ni glas ukajočih zaradi zmage ne glas vpijočih zaradi poraza, glas prepevajočih slišim.« Ko se je približal taboru, je videl tele in ples. Tedaj se je vnel Mojzesov srd in vrgel je tabli iz roke ter ju razbil pod goro. Zgrabil je tele, ki so ga bili naredili, in ga sežgal v ognju in ga zmlel v prah, stresel ga v vodo in to dal piti Izraelovim sinovom.

 

SPEV (Ps 105, 20.21.22; Rimlj 1, 21.23)

Živega Boga so zamenjali za malika, za podobo neumne živali. * Pozabili so Boga, ki jih je rešil, in na znamenja, ki jih je delal v Egiptu, velika božja dela ob Rdečem morju.

Otemnelo je njih nespametno srce. Zamenjali so veličastvo neminljivega Boga s podobo, slično minljivemu človeku. * Pozabili so Boga, ki jih je rešil, in na znamenja, ki jih je delal v Egiptu, velika božja dela ob Rdečem morju.

Sv. Peter Krizolog (ok. 380-450), škof v Ravenni v Italiji, pisec 176 govorov, v katerih razlaga Sveto pismo

 

Trije temelji so, bratje, na katerih stoji vera, se dviga pobožnost in sloni krepost: molitev, post in usmiljenje. Kar molitev prosi, doseže post, prejme usmiljenje. Trije temelji so in vendar so eno, ker je v medsebojnem podpiranju zagotovljen njih obstoj.

Duša molitve je post, življenje posta pa je usmiljenje. Nihče naj jih ne skuša razmikati enega od drugega, ker ne prenesejo ločitve. Kdor ima le en temelj ali pa nima vseh treh skupaj, nima ničesar. Zato kdor moli, naj se posti; kdor se posti, pa naj bo usmiljen in naj usliši prosilčevo prošnjo, ker ta pričakuje uslišanje. Kdor si pred prosilcem ne zamaši ušes, mu Bog prisluhne.

Kdor se posti, naj pomisli, kaj se pravi biti lačen. Sočuten naj bo do lačnega človeka, ki se v lakoti sklicuje na Boga. Tisti, ki pričakuje usmiljenja, naj se sam usmili; kdor prosi za milosrčnost, naj jo sam uresničuje; kdor hoče na posodo dobiti, naj posodi. Prosilec je nepošten, ako zahteva to, kar bližnjemu odreka.

Človek, sam sebi bodi merilo usmiljenja: tako, kakor hočeš in kolikor hočeš! Želiš, da bi takoj dosegel usmiljenje? Z isto naglico se ti usmili svojih bližnjih na tak način! Molitev torej, usmiljenje in post naj bodo naš zagovornik in obramba pri Bogu, enoten troglasni zagovor.

Kar smo bili zapravili po malomarnosti, si pridobivajmo nazaj s postom. Žrtvujmo naše duše obenem s postom, saj je to, po prerokovih besedah, naš najodličnejši dar Bogu: Daritev Bogu je skesan duh, skesanega in ponižnega srca, Bog, ne zametuješ.

Človek, podari Bogu svojo dušo in mu daruj svoj post, da bo to čista in živa žrtev, sveto darovanje, hkrati zate in za Boga. Kdor Bogu ne prinese takšne daritve, ne doseže opravičenja. Ni namreč tako velik siromak, da ne bi mogel darovati samega sebe.

Da bo pa Bog sprejel daritve, naj hodi za njimi usmiljenje. Post ne vzklije, če ga ne zaliva usmiljenje, posuši se ob suši usmiljenja. To, kar je za zemljo dež, je usmiljenje za post. Čeprav kdo ob postu neguje srce, mrtvi počutnost, ruje hudobije, seje kreposti, ako ne bo točil voda usmiljenja, ne bo bral sadov.

Če se postiš, pa usiha tvoje usmiljenje, vedi, da usiha tvoja njiva; kar pa seješ v usmiljenju, bo do vrha napolnilo tvojo shrambo. Zato, o človek, glej, da z varčevanjem ne boš izgubljal, zbiraj z razdajanjem. Kar daš revežu, daš sebi, kajti česar ne boš prepustil bližnjemu, tudi sebi ne boš ohranil.

 

SPEV (Tob 12, 8.9)

Molitev s postom in miloščino je boljša kakor spravljati zaklade zlata. * Zakaj miloščina izbrisuje grehe.

Miloščina pomaga doseči usmiljenje in večno življenje. * Zakaj miloščina izbrisuje grehe.

Sklepna prošnja
Molimo. Vedno zvesti Bog, naj nas nikdar ne zapusti tvoja milost, ki nas z njo sprejemaš v svojo službo in nam je nenehno v pomoč.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

O Kristus, prava luč sveta,
preženi vso temo srca,
krepost naj v dušah se blešči,
ko spet začenja se nov dan.

 

Ko daješ milosti nam čas,
spokornega še daj duha,
v dobroti spreobrni vse,
ki čakaš nas usmiljeno.

 

O daj, da spokorimo se
vsaj malo, in odpusti nam,
saj večji si v usmiljenju,
kot grehi vsega so sveta.

 

Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan,
ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi,
ker prenovljeni bomo v njem.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 84   Naše zveličanje je blizu

 

Gospod, usmilil si se svoje dežele, *

nazaj si pripeljal izgnance.

Odpustil si krivdo svojemu ljudstvu, *

izbrisal vse njihove grehe.

Odložil si svojo sveto jezo, *

odnehal od svoje silne nevolje. —

 

Prenôvi nas, Bog, naš zveličar, *

ne huduj se več nad nami.

Se boš mar srdil vekomaj, *

boš raztegnil svojo jezo na vse rodove?

Ali nas ne boš znova poživil, *

da se bo tvoje ljudstvo veselilo v tebi?

Gospod, skaži nam svoje usmiljenje *

in daj nam svoje rešenje. —

 

Slišim Gospoda Boga govoriti, *

govori nam o miru.

Govori svojemu ljudstvu in svojim zvestim, *

tistim, ki se s srcem spreobrnejo k njemu.

Blizu je rešitev vsem, ki se ga bojijo, *

Gospodova slava se bo vrnila v deželo.

Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala, *

pravičnost in mir se poljubila.

Zvestoba bo pognala iz zemlje, *

nebesa bodo poslala pravičnost. —

 

Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo, *

obrodila bo bogate sadove.

Spremljala ga bo pravičnost, *

podelil nam bo zveličanje. —

Iz 26,1–4.7–9.12   Pesem po zmagi

 

Naše sveto mesto je močno in utrjeno, *

njegovo obzidje in nasip si ti, naš rešitelj.

Odprite vrata, da vstopi pravično ljudstvo, *

ki ti hoče biti zvesto. —

 

Njegovo mišljenje je stanovitno, *

ti mu naklanjaš mir, ker vate zaupa.

Vedno zaupajte v Gospoda, *

v Gospoda, močnega Boga, na veke. —

 

Pravični hodi po pravi poti, *

uravnal si mu pot k miru in sreči.

Gospod, na tvoji poti smo vztrajali, *

z vsem srcem smo te pričakovali.

Moja duša hrepeni po tebi ponoči, *

moj duh in moje srce te išče že navsezgodaj.

Ko nas zadevajo tvoje preizkušnje, *

se učimo tvoje modrosti. —

 

Gospod, ti nam boš mir podaril: *

vse, kar delamo, je tvoje delo. —

Ps 66   Gospoda naj slavijo vsi narodi

 

O Bog, bodi nam milostljiv, *

pokaži nam svojo dobroto.

Naj spoznajo tvojo pot vsi na zemlji, *

naj tvoje zveličanje osreči vse narode. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Veselijo in radujejo naj se narodi, *

ker jim vladaš in jih vodiš po pravici. —

 

O Bog, slavijo naj te ljudstva, *

slavijo naj te vsa ljudstva.

Zemlja je obrodila svoje sadove, *

Gospod, naš Bog, nas je blagoslovil.

Bog je zares dober, *

zato naj ga spoštujejo in častijo vsi narodi. —