Brevir za 6. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 88,2–38  Gospodovo usmiljenje do Davidove hiše

Gospod, tvojo ljubezen bom na veke opeval, *

tvojo zvestobo bom oznanjal vsem rodovom.

Tvoja zvestoba je zasidrana v nebesih, *

rekel si: »Moje usmiljenje ima večne temelje. —

 

Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem; *

Davidu, svojemu služabniku, sem prisegel.

Za zmeraj utrdim tvoje potomstvo, *

za vse rodove utemeljim tvoj prestol.« —

 

Gospod, nebesa slavijo tvoja čuda, *

tvojo zvestobo opevajo angelski zbori.

Kdo se more v nebesih primerjati Gospodu, *

kdo mu je podoben med angeli?

Bog je vzvišen nad vsemi svetimi, *

velik in čudovit, bolj kot vsi okoli njega. —

 

Kdo ti je enak, Gospod, Bog vsemogočni? *

Mogočen si, venča te tvoja zvestoba.

Ti gospoduješ viharnemu morju, *

ti krotiš besneče valovje.

S hudimi šibami si kaznoval Egipčane, *

s svojo močno roko si razkropil sovražnike. —

 

Tvoja so nebesa, zemlja in vesolje, *

kar je v njih, si ti naredil.

Sever in jug si ti ustvaril, *

zahod in vzhod se radujeta tvojega imena.

Ti si mogočna obramba in varno zavetje, *

ti si moja trdna opora.

Pravičnost in pravica sta temelj tvojega kraljestva, *

pred teboj hodita milost in zvestoba. —

 

Blagor ljudstvu, ki te proslavlja, *

povsod ga spremljaš z ljubečim pogledom.

V tvojem imenu se bodo vedno veselili, *

se tolažili s tvojo pravičnostjo.

Vsa njihova moč prihaja od tebe, *

vse premorejo s pomočjo tvoje milosti.

Gospod nas zvesto varuje, *

sam sveti Bog nas vlada. —

Nekdaj si govoril: »Nadel sem krono junaku, *

povzdignil sem izvoljenca izmed svojega ljudstva.

Našel sem Davida, svojega služabnika; *

da bi mi bil posvečen, sem ga mazilil.

Zato bo z njim vedno moja močna roka, *

podpirala ga bo moja desnica. —

 

Ne bo ga premagal sovražnik, *

ne bo ga stiskal hudobnež.

 

Njegove nasprotnike bom ponižal, *

kaznoval njegove sovražnike.

Moja zvestoba in milost ga bosta spremljali, *

njegova moč se bo dvignila v mojem imenu.

Njegovo oblast razširim do morja, *

do velike reke njegovo pravico. —

 

Klical me bo: ‚Ti si moj oče, *

moj Bog, moje zavetje in moja rešitev.‘

Postavim ga za prvorojenca, *

za najvišjega med vladarji zemlje.

Na veke mu ohranim svojo naklonjenost *

in moja zaveza z njim ostane trdna.

Njegov rod bo trajal na veke, *

njegov prestol ostane vekomaj.« —

- Spreobrnimo se in delajmo pokoro,

- da bomo novi ljudje z novim srcem.

 

V tistih dneh je Mojzes vzel šotor in ga razpel za Gospoda zunaj tabora, nekoliko proč od tabora, in ga imenoval shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel ven k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora.

Kadar koli je šel Mojzes ven k šotoru, je vstalo vse ljudstvo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora ter gledal za Mojzesom, dokler ni prišel k šotoru. Ko je pa Mojzes prišel k šotoru, se je spustil dol oblačni steber ter stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom. Ko je vse ljudstvo videlo, da je oblačni steber stal pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo ter se poklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. Govoril pa je Gospod z Mojzesom od obličja do obličja, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov služabnik, Nunov sin Jozue, ki je bil še mladenič, se ni umaknil iz šotora.

Potem je Mojzes rekel Gospodu: »Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!« Odgovoril je: »Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve. Milostljiv bom, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« Nato je dejal: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.«

Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; postavi se na skalo! Ko pojde moje veličastvo mimo, te postavim v votlino skale in razprostrem svojo roko nadte, dokler ne odidem mimo. Ko potem odmaknem svojo roko, me boš videl v hrbet, moje obličje pa se ne more videti.«

Gospod je stopil dol v oblaku. Mojzes pa je stal ondi poleg njega ter klical ime Jahve. Gospod je šel mimo njega in klical: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho, vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.«

Tedaj se je Mojzes hitro priklonil do tal in molil, govoreč: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod v naši sredi. Ljudstvo je namreč trdovratno. A odpusti našo krivdo in našo pregreho in vzemi nas za svojo lastnino!«

Mojzes je šel s Sinajske gore; obe tabli postave sta bili v Mojzesovi roki, ko je šel z gore; in Mojzes ni vedel, da žari koža njegovega obličja zaradi pogovora z njim. Aron in vsi Izraelovi sinovi so videli Mojzesa in glej, njegovo obličje je žarelo, zato so se mu bali približati. Mojzes pa jih je poklical in prišli so k njemu Aron in vsi knezi občine in Mojzes je govoril z njimi. Nato so se približali vsi Izraelovi sinovi in zapovedal jim je vse, kar je slišal od Gospoda na Sinajski gori.

Ko je Mojzes nehal z njimi govoriti, je dal zagrinjalo na svoje obličje. Kadar je prišel pred Gospoda, da bi z njim govoril, je snel zagrinjalo, dokler ni odšel. Potem je odšel in govoril Izraelovim sinovom vse, kar mu je bilo zapovedano. Izraelovi sinovi so videli Mojzesovo obličje, da je žarela koža njegovega obličja. Potem pa je Mojzes zopet dal zagrinjalo na obličje, dokler ni šel in govoril z Gospodom.

SPEV (2 Kor 3,13.18.15)

Mojzes si je deval zagrinjalo na obraz, da bi Izraelovi sinovi ne ugledali njegovega sijaja, ki je bil minljiv. * Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj, kakor po Gospodovem duhu.

Do danes zakriva zagrinjalo srca Izraelovih sinov. * Mi vsi pa z odgrnjenim obrazom gledamo kakor v ogledalu Gospodovo slavo in se tako v isto podobo spreminjamo iz sijaja v sijaj, kakor po Gospodovem duhu.

Sv. Teofil (+ ok. 186), škof v Antiohiji, grški razlagalec vere poganskim bralcem

Če mi porečeš, naj ti pokažem svojega Boga, ti bom rekel: Pokaži mi ti svojega človeka in jaz ti bom pokazal svojega Boga. Pokaži mi torej, ali oči tvoje duše vidijo in ušesa tvojega srca slišijo.

Taki, ki imajo dober telesni vid, zaznavajo dogajanje zemeljskih stvari in preiskujejo različne pojave: luč in temo, belo in črno, pokvečeno in lepo, skladja in neskladja, natančne in nenatančne meritve, pretiravanja in pomanjkljivosti. Vse to velja tudi za stvari, ki jih zaznajo ušesa, za visoke in nizke, neprijetne in prijetne glasove. Podobno je tudi z duhovnimi ušesi in očmi, ko gre za zaznavanje Boga.

Bog je namreč viden za tiste, ki ga morejo gledati, in sicer če imajo vsaj odprte oči. Oči imajo sicer vsi, a nekateri tako zamegljene, da še sonca ne vidijo. Vendar zato, ker slepi ne vidijo, sonce še ni ugasnilo; krivdo, da ne vidijo, naj ti pač pripišejo sebi in svojim slabim očem. Grehi in slaba dejanja tudi tebi zastirajo oči duha.

Človeška duša mora biti čista kakor bleščeče ogledalo. Kakor človek ne vidi svojega obraza v ogledalu, ki ga je načela rja, tako tudi človek v grehih ne more videti Boga.

Toda če hočeš, lahko ozdraviš. Pojdi k zdravniku, da bo ozdravil tvoje duhovne oči. Kdo neki je ta zdravnik? To je Bog sam, ki po Besedi in Modrosti zdravi in daje življenje. Po Besedi in Modrosti je namreč Bog vse ustvaril, kajti z Gospodovo besedo je nebo narejeno in z dihom njegovih ust vsa nebesna vojska. Silna je njegova modrost! V svoji modrosti si je zamislil zemljo, njegova izkušenost je oblikovala nebo, razumnost odpira prepade in iz oblakov razliva dež.

Če te stvari razumeš, človek, in če boš čisto, sveto in pravično živel, boš mogel videti Boga. Pred vsem tem pa mora biti v tvojem srcu vera in strah božji, potem boš šele to lahko razumel. Ko boš slekel umrljivost in si nadel neumrljivost, boš gledal Boga po meri svojih zaslug. Bog bo namreč tvoje umrljivo telo obudil, ga združil z neumrljivo dušo, in tedaj boš postal nesmrten. Tedaj boš mogel gledati Neumrljivega, seveda če boš tu vanj veroval.

 

SPEV (Prim. 2 Kor 6, 2.4.5.7)

Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve. Prizadevajte si živeti v veliki potrpežljivosti in pogostnih postih. * Z orožjem pravice in z božjo močjo.

V vsem bodimo kot božji služabniki v veliki potrpežljivosti in v pogostnih postih. * Z orožjem pravice in z božjo močjo.