Brevir za 4. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 49   Pravo Božje češčenje

Najvišji Gospod, naš Bog, je spregovoril, *

poklical je vso zemljo od vzhoda do zahoda.

Z gore Sion se sveti Božje veličastvo, *

naš Bog prihaja med močnim grmenjem.

Pred njim gre užigajoč ogenj, *

nevihta divja okrog njega. —

 

Z višave Gospod kliče nebesa in zemljo, *

da bo sodil svoje ljudstvo:

»Zberite mi moje zveste, *

ki so z daritvijo sklenili z menoj zavezo.«

Nebesa oznanjajo Božjo pravičnost, *

priznavajo Boga za najvišjega sodnika. —

»Poslušaj,  moje ljudstvo, *

jaz ti bom govoril.

Hočem te opomniti: *

Le jaz sem tvoj Bog, le jaz edini.

Zaradi tvojih daritev te ne grajam, *

vedno so mi pred očmi tvoje žrtve.

Ne potrebujem tvojega premoženja, *

ne imetja tvoje hiše. —

 

Moje so zveri po gozdovih, *

moje so številne gorske živali.

Poznam vse ptice pod nebom, *

zapovedujem vsemu, kar se giblje po polju.

Ko bi bil lačen, bi ne pravil tebi; *

moj je namreč svet in vse, kar ga napolnjuje. —

 

Mar jem meso darovanih živali, *

mar pijem kri klavne daritve?

Daruj Bogu hvalno daritev *

in izpolni, kar si Najvišjemu obljubil.

Kliči me ob dnevu stiske, *

rešil te bom in pel mi boš slavo.« —

- Spreobrnite se in verujte evangeliju,

- približalo se je božje kraljestvo.

 

Tiste dni je Gospod rekel Mojzesu: »Stopi ti in Aron, Nadab in Abiu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin in molite od daleč! Mojzes sam naj se mi približa, oni pa naj se ne bližajo, tudi ljudstvo naj ne hodi z njim.«

Tedaj je prišel Mojzes in povedal ljudstvu vse zapovedi Gospodove in vse zakone; in vse ljudstvo je odgovorilo z enim glasom: »Vse zapovedi, ki jih je dal Gospod, bomo spolnjevali.«

Mojzes je zapisal vse Gospodove besede. Potem je zjutraj zgodaj vstal in postavil oltar pod goro in dvanajst kamnov za dvanajst Izraelovih rodov.

Nato je poslal mladeniče izmed Izraelovih sinov, da so darovali žgalne daritve in žrtvovali junce kot mirovne daritve za Gospoda. Mojzes je vzel polovico krvi in jo vlil v sklede, polovico krvi pa je zlil na oltar. Potem je vzel knjigo zaveze in jo glasno prebral ljudstvu. Tedaj so rekli: »Vse, kar je zapovedal Gospod, bomo pokorno spolnjevali.« Nato je vzel Mojzes kri in z njo pokropil ljudstvo ter rekel: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami po vseh teh besedah.«

Tedaj so šli na goro, Mojzes in Aron, Nadab in Abiu in sedemdeset izmed Izraelovih starešin. In videli so Izraelovega Boga, pod njegovimi nogami je bila kakor podoba iz safirovih plošč, jasna kakor samo nebo. In ni stegnil svoje roke zoper izvoljence Izraelovih sinov, videli so Boga. Potem so jedli in pili.

Gospod je rekel Mojzesu: »Pridi k meni na goro in ostani tukaj! Dal ti bom namreč kamniti tabli s postavo in zapovedmi, ki sem jih zapisal za njihov pouk.« Vzdignil se je torej Mojzes s svojim služabnikom Jozuetom in Mojzes je pri odhodu na božjo goro rekel starešinam: »Čakajte tukaj naju, dokler se k vam ne vrneva! Glejte, pri vas sta Aron in Hur; ako ima kdo pravdo, naj se obrne nanju.«

Ko je Mojzes prišel na goro, je goro pokril oblak. Gospodovo veličastvo se je spustilo na goro Sinaj in oblak jo je pokrival šest dni; sedmi dan je poklical Mojzesa iz oblaka. Prikazen Gospodovega veličastva je bila pred očmi Izraelovih sinov kakor goreč ogenj na vrhu gore. Mojzes je šel v sredo oblaka, ko je stopil na goro. Štirideset dni in štirideset noči je ostal Mojzes na gori.

 

SPEV (Sir 45, 5.6; Apd 7, 38)

Bog je dal Mojzesu, da je slišal njegov glas in ga popeljal v oblak. * Položil je v njegovo roko zapovedi, postavo življenja in razumnosti, naj uči Jakoba njegovih ukazov in Izraela njegovih odredb.

To je tisti, ki je bil pri množici v puščavi z angelom in mu je govoril na Sinajski gori. * Položil je v njegovo roko zapovedi, postavo življenja in razumnosti, naj uči Jakoba njegovih ukazov in Izraela njegovih odredb.

Sv. Bazilij Veliki (330-379), škof v Cezareji v Mali Aziji, eden velikih vzhodnih cerkvenih očetov, oče vzhodnega meništva

 

Katera je torej prava hvala in v čem je človek res velik? S tem, pravi prerok, naj se hvali, kdor se hoče hvaliti, da spoznava in priznava, da sem jaz Gospod.

V tem je dostojanstvo človekovo, slava in veličastnost: prav spoznavati njega, ki je velik, se z njim združiti in iskati slavo pri Gospodu slave.

Apostol govori: Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu, potem ko je bil rekel: Kristus nam je postal modrost od Boga in pravičnost in posvečenje in odrešenje, da, kakor je pisano: ,Kdor se hvali, naj se hvali v Gospodu'.

To je popolno in celostno hvaljenje v Bogu, ko se človek več ne povzdiguje s svojo pravičnostjo, marveč prizna, da mu prave pravičnosti manjka, ker je opravičen edino z vero v Kristusu.

Pavel se ponaša s tem, da prezira lastno pravičnost, išče pa po Kristusu dano pravičnost, ki je iz Boga po veri, da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, tako da mu postaja podoben v njegovi smrti, če bi kako prišel do vstajenja od mrtvih.

Tu se zruši vsako visoko povzdigovanje napuha. Prav nič ti ne ostane, o človek, da bi se napihoval, ko pa je tvoja hvala in upanje samo v tem, da vsemu svojemu odmiraš in iščeš življenje le v Kristusu. Prvine tega že imamo, že jih okušamo, ko povsem živimo iz božjih darov in milosti.

Bog je namreč, ki iz blagohotnosti v vas dela, da hočete in delate. Bog nam svojo Modrost, ki jo je naprej določil v naše poveličanje, razodeva po svojem Duhu.

Za premagovanje naporov nam Bog daje moč. Bolj kakor oni vsi sem se trudil, pravi Pavel, toda ne jaz, marveč božja milost, ki je z menoj.

Bog rešuje iz nevarnosti proti vsakemu človeškemu pričakovanju. Sami sebi, pravi apostol, smo že izrekli smrtno obsodbo; tako naj bi ne zaupali v same sebe, ampak v Boga, ki mrtve obuja. On nas je iz tolikšne smrtne nevarnosti rešil in nas rešuje; in vanj upamo, da nas bo tudi v prihodnje reševal.

SPEV (Modr I5, 3; Jan 17, 3)

Tebe poznati, o Bog, je popolna pravičnost. * Spoznati tvojo pravičnost in moč je korenina nesmrtnosti.

To je večno življenje, da spoznajo tebe, edinega, pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. * Spoznati tvojo pravičnost in moč je korenina nesmrtnosti.