Brevir za 16. marec 2019

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 104 Gospod je zvest svojim obljubam

Slavite Gospoda in ga hvalite, *

oznanjujte med narodi njegova čudovita dela.

Pojte mu in igrajte, *

pripovedujte o vseh njegovih čudežih.

Ponašajte se z njegovim svetim imenom, *

naj se veselijo vsi, ki iščejo Gospoda. —

 

Odkrivajte Božjo moč iz stvarstva, *

iščite vedno njegovo bližino.

Spominjajte se čudežev, ki jih je storil, *

odločitev, ki jih je izrekel,

vi, potomci Abrahama, Božjega služabnika, *

vi, sinovi Božjega izvoljenca Jakoba. —

 

Gospod je naš Bog, on edini; *

njegove zapovedi veljajo za vso zemljo.

Nikoli ne bo prelomil svoje zaveze, *

obljube, ki jo je dal za vedno. 

Zaveze, ki jo je sklenil s svojim ljudstvom, *

obljube, ki jo je dal svojim izvoljencem. —

 

Postavo je potrdil našim očetom *

in jo dal kot večni zakon svojim služabnikom.

Bog je rekel: »Dal vam bom obljubljeno deželo, *

to bo vaša lastnina za vedno.«

Tedaj jih je bilo malo po številu, *

bili so neznatni in tujci v oni deželi.

Potovali so od naroda do naroda, *

od enega ljudstva do drugega.

Gospod ni nikomur pustil, da bi jih stiskal, *

zaradi njih so bili kaznovani sosednji kralji.

Rekel je: »Ne dotikajte se mojih maziljencev *

in mojim prerokom ne storite nič hudega.« —

Prišla je lakota v egiptovsko deželo, *

pošle so vse zaloge žita.

Bog je poslal v Egipt Jožefa, *

ki je bil prodan za sužnja.

Noge so mu vtaknili v spone, *

okrog vratu so mu nadeli verige.

V ječi je bil, dokler se ni spolnila njegova napoved, *

ki jo je potrdila Gospodova beseda. —

 

Na faraonov ukaz so ga izpustili, *

osvobodili na njegovo povelje.

Postavil ga je za gospodarja svoji hiši *

in upravitelja vsej svoji posesti.

S svojim zgledom je poučeval njegove kneze, *

razlagal modrost njegovim starešinam. —

Izraelci so prišli v egiptovsko deželo, *

izvoljeno ljudstvo je gostovalo v Egiptu.

Tam je Bog namnožil svoje ljudstvo, *

da je postalo močnejše od Egipčanov.

Zato so jih začeli sovražiti *

in krivično ravnati z njimi.

Nato je Bog poslal Mojzesa, svojega služabnika, *

in Arona, ki mu ga je dal za pomočnika.

Delala sta čudovita znamenja, *

velike čudeže v egiptovski deželi. —

 

Nastopila je tema, povsod se je zmračilo, *

a Egipčani so se še vedno upirali.

Voda se je v kri spremenila, *

da so poginile vse ribe.

Žabe so napolnile vso deželo, *

prilezle so celo v faraonovo palačo.

Množica muh je pokrila vse kraje, *

v rojih so brenčali komarji.

Namesto dežja je padala debela toča, *

bliskalo se je in treskalo po njihovi zemlji.

Trte in smokve so bile uničene, *

drevje polomljeno po sadovnjakih. —

 

Priletele so kobilice in murni brez števila, *

požrli so vso povrtnino in poljske pridelke.

Pomrli so jim vsi prvorojenci, *

padel je cvet njihovega naroda. —

 

Potem je Bog izpeljal svoje ljudstvo, *

obloženo s srebrom in zlatom.

V vseh njihovih rodovih *

ni bilo niti enega siromaka.

Egipčani so se veselili njih odhoda, *

obšel jih je strah pred njimi.

Bog je razgrnil oblak, da je kril Izraelce podnevi, *

poslal je ognjeni steber, da jim je svetil ponoči. —

 

Ko so prosili, so priletele prepelice, *

hranil jih je z nebeškim kruhom.

Ko je Mojzes udaril po skali, je pritekla voda, *

tekla je v puščavi kot reka.

Gospod se je spomnil svoje svete obljube, *

ki jo je dal Abrahamu, svojemu služabniku. —

 

Izpeljal je svoje ljudstvo iz sužnosti *

ob radostnih vzklikih in velikem veselju.

Dal jim je obljubljeno deželo, *

polastili so se bogastva drugih narodov.

Zato pa naj bi se držali njegovih ukazov *

in spolnjevali Božje zapovedi. —

- Kdor živi resnico, prihaja k luči,

- da se razodenejo njegova dela.

Tiste dni so Izraelovi sinovi odrinili iz Ramesesa v Sukot, okoli šeststo tisoč pešcev, mož brez otrok. Tudi dosti ljudstva, ki se jim je pridružilo, je šlo z njimi ter drobnica in goved, silno veliko živine. In spekli so iz testa, ki so ga prinesli iz Egipta, opresne podpepelnike, ker ni bilo skvašeno; kajti izgnali so jih iz Egipta, da se niso mogli muditi in si tudi brašna niso pripravili.

Časa, ki so ga Izraelovi sinovi prebili v Egiptu, je bilo štiristo trideset let. Po štiristo tridesetih letih so izšla ravno ta dan vsa krdela Gospodova iz egiptovske dežele. To je bila za Gospoda noč bedenja, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele; to noč naj bedijo za Gospoda vsi Izraelovi sinovi od roda do roda.

Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: »To je postava za velikonočno jagnje. Noben tujec naj ne je od njega. Vsak suženj pa, kupljen za denar, sme od njega jesti, če ga obrežeš. Gostač in najemnik naj od njega ne je. Je naj se v isti hiši; ne nosite nič mesa ven iz hiše; in ne zlomite na njem nobene kosti! Vsa Izraelova občina naj ga obhaja. Če biva pri tebi tujec in hoče obhajati velikonočno jagnje za Gospoda, naj se obrežejo vsi njegovi moški, in potem sme pristopiti, da ga obhaja, in naj bo kakor domačin; nihče pa, ki ni obrezan, ne sme od njega jesti. Ena postava naj bo za rojaka in za tujca, ki biva sredi med vami.«

»Ko te pripelje Gospod v deželo Kanaancev, kakor je prisegel tebi in tvojim očetom, in ko ti jo da, tedaj odloči za Gospoda, karkoli je prvorojeno! Tudi vsak prvenec tvoje živine, če je samec, je Gospodov. Vsakega prvenca osla pa odkupi z jagnjetom; če ga ne odkupiš, mu zlomi tilnik! Odkupi pa pri svojih sinovih vsakega prvorojenca človekovega! In če te nekega dne tvoj sin vpraša: ,Kaj je to?' mu odgovori: ,Z močno roko nas je izpeljal Gospod iz Egipta, iz hiše sužnosti. Ko se je branil faraon nas odpustiti, je ubil Gospod vse prvorojence v egiptovski deželi od prvorojenca človekovega do prvenca živine; zato darujem Gospodu vse, kar je prvorojeno, če je samec, in odkupujem vsakega prvorojenca svojih sinov. In naj ti bo za znamenje na tvoji roki in za spomin med tvojimi očmi, da nas je Gospod z močno roko izpeljal iz Egipta.'«

SPEV (Prim. Lk 2, 22.23.24)

Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, * kakor je pisano v Gospodovi postavi: vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu.

Dali so zanj v daritev dve grlici ali dva golobčka, * kakor je pisano v Gospodovi postavi: vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu.

Drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor (1962-65) je prenovil liturgijo ter zastavil pomembne smernice za dejavnejšo vlogo laikov, ekumensko približevanje drugim cerkvam in medverski dialog

 

Današnji svet se kaže istočasno kot močnega in slabotnega, kot sposobnega napraviti to, kar je najboljše in kar je najslabše, in odprta mu je pot ali v svobodo ali v suženjstvo, ali k napredku ali v zaostalost, ali v bratstvo ali v sovraštvo. Človeku poleg tega prihaja v zavest njegova dolžnost, da pravilno usmerja sile, ki jih je sam prebudil in ki ga lahko strejo ali pa mu služijo. Zato sam sebi zastavlja vprašanja. Neravnovesja, zaradi katerih trpi sedanji svet, so vsekakor povezana s tistim temeljnim neravnovesjem, ki ima svoje korenine v človekovem srcu.

V človeku samem se namreč med seboj bojuje več prvin. Človek kot stvar z ene strani izkustveno doživlja, kako je v marsičem omejen, z druge strani pa se v svojem hrepenenju čuti brezmejnega in poklicanega k višjemu življenju: Mnogi miki ga privlačijo; stalno je prisiljen, da izbira med več stvarmi in da se nekaterim odpove. Še več, kot slaboten in grešen človek neredko dela to, česar noče, in ne stori tega, kar bi hotel. Tako v samem sebi trpi razdvojenost, iz katere izvirajo tudi tolikeri in tako številni razdori v družbi.

Premnogi, katerih življenje je okuženo s praktičnim materializmom, so seveda daleč od tega, da bi jasno dojeli to dramatično stanje; ali pa jih moreča beda ovira, da ne morejo o njem razmišljati. Mnogi mislijo, da bodo našli svojo pomiritev v mnogovrstnih razlagah stvarnosti. Nekateri pa pričakujejo resnično in vsestransko osvoboditev človeškega rodu edinole od človeške prizadevnosti in so prepričani, da bo bodoče človekovo kraljestvo na zemlji potešilo vse želje njegovega srca.

Tudi takih ne manjka, ki obupujejo nad smislom življenja in hvalijo drznost tistih, ki menijo, da je človeško bivanje brez sleherne lastne smiselnosti, in ji poskušajo dati celotno smiselnost zgolj iz moči svojega lastnega duha.

Vendar pa spričo današnjega svetovnega razvoja vedno bolj raste število tistih, ki postavljajo ali z novo ostrino občutijo najbolj temeljna vprašanja: Kaj je človek? Kaj je smisel trpljenja, zla, smrti? Vse to so namreč stvari, ki kljub tolikemu napredku obstajajo še dalje. Čemu vse zmage, dosežene za tako visoko ceno? Kaj more človek prinesti družbi, kaj more od nje pričakovati? Kaj bo prišlo za tem zemeljskim življenjem?

Cerkev pa veruje, da Kristus, ki je za vse umrl in vstal, po svojem Duhu človeku podeljuje luč in moč, da bo mogel odgovoriti na svoj vzvišeni poklic; in Cerkev veruje, da nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi mogli biti odrešeni. Prav tako veruje, da je v njenem Gospodu in učeniku ključ, središče in cilj vse človeške zgodovine.

Cerkev vrh tega zatrjuje, da pod vsemi spremembami obstoji marsikaj takega, kar se ne spreminja; in to ima svoj zadnji temelj v Kristusu, ki je isti včeraj, danes in na veke.

SPEV (1 Kor 15, 55-56.57; Žal 3, 25)

Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? Želo smrti je greh. * Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Dober je Gospod njemu, ki ga čaka, duši, ki ga išče. * Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Sklepna prošnja
Molimo. Večni Oče, obrni nas k sebi, da bomo iskali, kar je edino potrebno, in opravljali dela krščanske ljubezni. Tako te bomo najlepše častili.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, prava luč sveta,
preženi vso temo srca,
krepost naj v dušah se blešči,
ko spet začenja se nov dan.

 

Ko daješ milosti nam čas,
spokornega še daj duha,
v dobroti spreobrni vse,
ki čakaš nas usmiljeno.

 

O daj, da spokorimo se
vsaj malo, in odpusti nam,
saj večji si v usmiljenju,
kot grehi vsega so sveta.

 

Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan,
ko vse na novo zacvete,
naj veselimo se ga vsi,
ker prenovljeni bomo v njem.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 118,145–152  (XIX)   Hvala Božji postavi

 

Gospod, iz vsega srca te prosim: *

usliši me, tvoje zakone hočem spolnjevati.

Reši me, ko te kličem, *

naj ne pozabim tvoje postave. —

 

Pred jutranjim svitom prihajam in prosim, *

zaupam v tvoje obljube.

Vso noč ne zatisnem očesa, *

ker premišljujem tvoje besede. —

 

Gospod, poslušaj me, saj si dober, *

poživi me in mi pomagaj.

Bližajo se mi krivični preganjalci, *

daleč so od tvoje postave. —

 

Gospod, ti si pri meni, *

zvest si v svojih sklepih.

Že davno sem spoznal iz tvojih odločitev, *

da je tvoja postava nespremenljiva in trdna na veke. —

2 Mz 15,1–4a.8–13.17–18  Zahvalna pesem Izraelcev

 Zmagovalci so peli pesem Mojzesa, Božjega služabnika (Raz 15,2–3).

 

Pojmo Gospodu, ker je mogočen, *

preganjalce na konjih je potopil v morje. —

 

Gospod  je moja moč in moja pesem, *

Gospod me je rešil.

Moj Bog je, zato ga proslavljam; *

Bog mojega očeta je, zato ga poveličujem.

Gospod je kakor bojevnik, *

njegovo ime je Vsemogočni.

Faraonove vozove je pogreznil v morje *

in potopil vso njegovo vojsko. —

 

Njegov veter je nakopičil vode in zajezil valovje, *

ki se je strdilo sredi morja.

Sovražnik je rekel: »Pojdem za njimi, *

dohitel jih bom in plen razdelil.

Vse bom polovil, *

izdrl svoj meč in jih uničil.«

Toda Gospodov veter jih je potopil v morje, *

kot svinec so se pogreznili v silnem vodovju. —

 

Gospod, kdo je močnejši od tebe, *

kdo je tako veličasten v svetosti?

Strmim, ko gledam tvoja dela, *

saj ti delaš čudeže.

Stegnil si svojo desnico *

in preganjalce je požrla globina.

Usmiljeno si vodil svoje ljudstvo *

in si ga rešil.

Tvoja sveta moč ga je vodila *

proti tvojemu svetemu prebivališču. —

 

Naselil jih boš v hriboviti obljubljeni deželi, *

kjer si pripravil sebi stalno bivališče.

Tam boš postavil svoje svetišče, *

in boš kraljeval na veke in zmeraj. —

Ps 116 Hvalnica dobremu Bogu

 

Hvalite Gospoda, vsi narodi, *

slavite ga, vsa ljudstva. —

 

Velika je do nas njegova dobrota, *

Gospodova zvestoba traja na veke. —

Kdor govori, kar je prav, bo prebival v tvoji bližini.
— Kdor govori, kar je prav, bo prebival v tvoji bližini.

Prav tako, kdor ne stori nič hudega svojemu bližnjemu.
— Kdor govori, kar je prav, bo prebival v tvoji bližini.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Kdor govori, kar je prav, bo prebival v tvoji bližini.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Slavimo Kristusa Gospoda, ki je zato ustanovil kopel prerojenja in pogrnil mizo svojega telesa in besede, da bi vsi postali nova stvar. Prosimo ga:

Jezus, krotki in iz srca ponižni, nauči nas usmiljenja, dobrote in ponižnosti,

– da bomo do vseh ljudi dobri in potrpežljivi.

Odpri nam oči, da bomo zares bližnji revnim in zatiranim

– in tako posnemali tebe, usmiljenega Samarijana.

Tvoja Mati, sveta Devica, naj posreduje za vse redovnice,

– da bodo zveste obljubam in v čast Cerkvi.

Usmili se nas in nam podeli svojo milost,

– odpusti nam grehe in izbriši kazni.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Sklepna prošnja
Večni Oče, obrni nas k sebi, da bomo iskali, kar je edino potrebno, in opravljali dela krščanske ljubezni. Tako te bomo najlepše častili.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

V tej uri Kristus je razpet
na križu klical: Žejen sem.
Naj žejo po pravičnosti
zbudi nam, ki ga molimo.

 

Naj glad po njem začutimo,
ki nas s seboj nasitil bo.
Naj duša grehe zamrzi,
po čednosti zahrepeni.

 

Ljubezen Svetega Duha
naj naša srca prepoji,
telesa strast naj ohladi
in dušo mlačno razžari.

 

Prosímo vdano Kristusa,
Očeta in obeh Duha:
Trojica sveta, močni Bog,
usmili vsega se svetá. Amen.

Ps 118,33–40  (V)      Hvala Božji postavi

 

Svojo pot mi, Gospod, pokaži, *

po njej bom zvesto hodil.

Daj mi razumnost, da bom ohranil tvojo postavo *

in jo spolnjeval z vsem srcem. —

 

Po poti svojih ukazov me vodi, *

samo po njej me veselí hoditi.

Nagni mi srce k svojim odredbam, *

varuj me pohlepa po bogastvu. —

 

Odvrni mi oči od ničevosti, *

s svojo besedo me poživi.

Svojemu služabniku spolni obljubo, *

dano tistim, ki te ljubijo. —

 

Bojim se sramote, odvrni jo od mene, *

tvoja volja me vodi k sreči.

Glej, hrepenim po tvojih zapovedih, *

v svoji pravičnosti me poživi. —

Ps 33   Gospod je zavetje pravičnega

Slavim Gospoda v vsakem času, *

vedno mu prepevam hvalne speve.

Na ves glas ga hvalim, *

da ubogi slišijo in se veselijo.

Poveličujte z menoj Gospoda, *

njegovo ime skupno slavimo. —

 

Iskal sem Gospoda in me je uslišal, *

vseh mojih strahov me je rešil.

Glejte nanj in se razveselite, *

ni vam treba zardevati.

Ubožec je klical in Gospod ga je slišal, *

rešil ga je iz njegove stiske.

Angel varuje tiste, ki se boje Gospoda, *

da jih reši vsega hudega. —

 

Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, *

blagor človeku, ki vanj zaupa.

Slavite Gospoda, njegovi zvesti, *

njim, ki ga častijo, nič ne manjka.

Celo bogati obubožajo in stradajo, *

Bogu zvesti pa ničesar ne pogrešajo. —

Pridite, ljudje, in poslušajte, *

učil vas bom, kako je treba Boga spoštovati.

Ali hočeš srečno živeti *

in dolgo uživati dobrote? —

 

Varuj svoj jezik hudobije *

in svoja usta zvijače.

Ogibaj se krivice in delaj dobro, *

išči miru in si zanj prizadevaj. —

 

Z očetovsko ljubeznijo gleda Bog na pravične *

in skrbno posluša njihove prošnje.

Natančno opazuje vse, ki delajo hudo, *

in še njihov spomin zbriše z zemlje. —

 

Komaj pravični zakličejo, jih že sliši, *

iz vseh njihovih stisk jih reši.

Hitro potolaži potrta srca *

in skesanim rad pomaga. —

 

Mnogo nadlog zadeva pravičnega, *

a iz vseh ga Bog rešuje.

Varuje njegovo življenje, *

nič hudega se mu ne bo zgodilo. —

 

Grešnika pogublja njegova hudobija, *

kaznovani bodo, kateri črtijo pravičnega.

Bog rešuje življenje svojih zvestih služabnikov, *

ne bo se kesal, kdor se k njemu zateka. —

Slavimo Gospoda.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Poslušaj nas, dobrotni Bog,
v spokornosti te prosimo,
naj duše posveti nam post
spokornih štirideset dni.

 

Ti veš, kako slabotni smo,
srce je tvoje usmiljeno,
glej, spet se k tebi vračamo
in odpuščanja prosimo.

 

Grešili smo, to vsak prizna,
kesamo se iz dna srca:
imenu tvojemu bo v čast,
če odpustiš nam vse dolgé.

 

Pomagaj s svojo milostjo,
da zdržnost ukroti telo
in duh se dvigne, okrepi,
da tebi zvesto služimo.

 

Nakloni, troedini Bog,
kar verni vsi te prosimo,
da mnogo nam sadov rodi
pobožna vnema postnih dni. Amen.

Ps 118,105–112   (XIV)   Hvala Božji postavi

 

Tvoja beseda mi je kakor svetilka, *

je kakor luč na moji poti.

Prisegam in hočem prisego držati, *

da bom spolnjeval tvoje pravične odloke. —

 

Silno sem potrt in ponižan, *

ohrani me pri življenju po svoji besedi.

Sprejmi, Gospod, mojo molitev, *

daj mi spoznati svoje sklepe. —

 

Moje življenje je zmeraj v nevarnosti, *

vendar tvoje postave ne pozabljam.

Grešniki mi nastavljajo zanke, *

vendar od tvojih zapovedi ne odstopam. —

 

Tvojo postavo sem prejel od svojih očetov, *

vse življenje mi bo v veselje.

Z vsem srcem si bom prizadeval, *

da jo bom spolnjeval vedno in natančno. —

Ps 15   Slavospev Bogu posvečenih

 

Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam, *

ti si moj Bog, zame sreče ni brez tebe.

Zelo spoštujem tebi zveste *

in cenim poštene na zemlji.

Tisti, ki hodijo za tujimi bogovi, *

si sami množijo bolečine.

Ne bom daroval krivim bogovom, *

ne omadeževal z njihovimi imeni svojih ustnic. —

 

Gospod, ti si moj delež in moje veselje, *

ti vodiš mojo usodo.

Ako imam tebe, sem srečnejši in bogatejši *

kakor tisti, ki so mu odmerili najlepše posestvo.

Slavim te, Gospod, za to spoznanje, *

še ponoči me vest opominja k ljubezni do tebe.

Gospod, tebe imam vedno v svojih mislih, *

dokler boš ti ob meni, ne bom omahnil.

Zato se veseli moje srce in raduje moja duša, *

a tudi moje telo bo počivalo varno. —

 

Moje življenje se ne bo končalo v grobu, *

svojemu služabniku ne boš dal strohneti.

Pokazal mi boš pot življenja, polnost veselja pri sebi, *

večne radosti na svoji desnici. —

Flp 2,6–11 Kristus je Božji služabnik

 

Jezus Kristus je bil v božjem sijaju, *

a ni ljubosumno varoval enakosti z Bogom.

Sam sebe je izničil, *

podobo hlapca je vzel nase.

Ljudem je postal podoben *

in bil po zunanjosti kakor človek.

Ponižal se je in je bil pokoren, *

pokoren do smrti, smrti na križu. —

 

Zato ga je Bog povišal *

in mu dal ime, ki je nad vsa imena.

V Jezusovem imenu se zato pripogne vsako koleno *

v nebesih, na zemlji in pod zêmljo.

Vsi jeziki naj priznajo Jezusa Kristusa za Gospoda *

v slavo Boga Očeta. —

Kratko berilo  (1 Kor 1,4.10)
Vedno hvalim Boga zaradi vas, za Božjo milost, ki vam je dana v Kristusu Jezusu. Opominjam pa vas, bratje, v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, govorite vsi isto in naj ne bo med vami razprtij, temveč bodite popolni v enem duhu in enem mišljenju.

Gospodov blagoslov je tam, kjer se bratje ljubijo.
— Gospodov blagoslov je tam, kjer se bratje ljubijo.

Tam daje življenje na veke.
— Gospodov blagoslov je tam, kjer se bratje ljubijo.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Gospodov blagoslov je tam, kjer se bratje ljubijo.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Slavimo Boga, ki za vse skrbi, in ga prosimo:

Bog, ti si vir resnice in dobrote, podeli zboru škofov svoje darove

– in ohrani njim zaupane vernike v nauku apostolov.

Napolni s svojo ljubeznijo vse, ki smo deležni istega kruha življenja,

– naj se z njim čim tesneje povezujemo v telesu tvojega Sina.

Naj slečemo starega človeka z njegovimi deli

– in oblečemo novega človeka, Kristusa, tvojega Sina.

Zaradi pokore nam vsem odpusti grehe

– in nam podeli sad Kristusovega odrešenja.

Vsi, ki so umrli v tvojem miru, naj te brez konca hvalijo v nebesih,

– kjer upamo, da te bomo tudi mi večno slavili.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

O Bog, ozri se name in me poslušaj.

 

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

O Kristus, ti si luč in dan,

razsvétli našo temno noč,

ti večne Luči si odsvit

in dušam našim luči vir.

 

Zaupno prosimo, Gospod,

da bi nas varoval v temi,

naj duh počiva brez skrbi,

spokojno ure nam tekó.

 

Ko sen zakrije nam oči,

srce naj s tabo še bedi;

dobrota tvoja, tvoja moč,

naj zla nas brani vsakega.

 

Skušnjavca zvitega odbij,

nas reši vseh nevarnosti,

obvaruj nas, ki tvoji smo

in s tvojo rešeni krvjo.

 

Z Očetom večnim, Kristus Kralj,

vesolje vse naj te slavi

in Tolažnika Svetega

sedaj, vse dni in vekomaj. Amen

 

Ps 4 Večerna zahvala Bogu

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

Pravični Bog, usliši me, ko te kličem v stiski: *

usmili se me in usliši mojo molitev. —

 

Ljudje, doklej boste zakrknjeni, *

zakaj ljubite nečimrnost in prevaro?

Vedite, da Bog čudovito varuje svoje prijatelje, *

tudi mene bo uslišal, ko ga kličem. —

 

Bojte se Boga in nikar ne grešite, *

preden zaspite, mislite nanj v sveti tihoti.

V njegove roke se vdano izročite *

in zaupajte v Gospoda. —

 

Mnogi govorijo: »Kje najdemo srečo?« *

Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi.

Ti me osrečuješ z večjim veseljem *

kot vse zemeljske dobrine in užitki. —

 

V miru naj hitro zaspim in počivam, *

saj me ti, moj Bog, skrbno varuješ.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

1 Odpev Usmili se me, Gospod, in usliši mojo molitev.

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Ps 133 Večerna molitev v svetišču

 

Slavite zdaj Gospoda, *

vsi Gospodovi služabniki.

Vi, ki služite v njegovi hiši v nočnih urah, *

dvigajte roke k Svetemu in ga slavite. —

 

Iz svetišča naj se razliva blagoslov Gospoda, *

ki je ustvaril nebo in zemljo.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

2 Odpev V nočnih urah slavite Gospoda.

 

Kratko berilo (5 Mz 6,4–7)

Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini. Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičuj jih svojim otrokom ter govori o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po poti, ko se ulegaš ali ko vstajaš.

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Večni Bog, ostani z nami to noč, da bomo jutri s tvojo pomočjo vstali in se veselili vstajenja Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

O Gospa moja, o Mati moja, tebi se vsega darujem;
in da se ti vdanega skažem, ti danes posvetim:
svoje oči, svoja ušesa, svoja usta in svoje srce, sebe popolnoma vsega.
Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest. Amen.