Brevir za 16. februar 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

 —

 —

- Spreobrnimo se h Gospodu, svojemu Bogu,

- milostljiv je in usmiljen.

 

V tistih dneh je neki mož iz Levijevega rodu šel in se oženil z Levijevo hčerjo. Žena je spočela in rodila sina. Ko je videla, da je lep, ga je skrivala tri mesece. Ko ga pa ni mogla dalje skrivati, je vzela zanj pletenico iz papirusovega ličja, jo zamazala z asfaltom in s smolo, položila vanjo dečka in jo postavila v ločje kraj Nila. Njegova sestra pa se je ustopila od daleč, da bi videla, kaj se bo z njim zgodilo.

Tedaj je prišla faraonova hči, da bi se kopala v Nilu. Zagledala je pletenico sredi ločja in poslala svojo deklo, da bi jo prinesla. Ko jo je odprla, je zagledala otroka, in glej, jokajoč deček je bil. Zasmilil se ji je in je dejala: »To je kateri izmed hebrejskih otrok!« Nato je rekla njegova sestra faraonovi hčeri: »Ali naj grem in ti pokličem doječo ženo izmed Hebrejk, da ti bo otroka dojila?« Faraonova hči je odgovorila: »Pojdi!«

Deklica je šla in poklicala otrokovo mater. Tej je faraonova hči rekla: »Vzemi tega otroka in mi ga hrani in jaz ti bom dala za to plačilo!« Žena je otroka vzela in ga dojila. Ko pa je otrok dorastel, ga je pripeljala faraonovi hčeri. Vzela ga je za sina in imenovala Mojzes, rekla je namreč: »Iz vode sem ga potegnila.«

V tem času, ko je bil Mojzes dorastel, je šel k svojim bratom in videl njih težka dela. Tedaj je videl, da je Egipčan tepel Hebrejca, enega izmed njegovih bratov. Ko se je ozrl sem in tja in videl, da ni nikogar, je Egipčana ubil in ga zakopal v pesek.

Ko je šel drugi dan spet ven, glej, sta se prepirala dva Hebrejca. Rekel je tistemu, ki je delal krivico: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?« Odgovoril je: »Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika med nama? Ali me misliš ubiti, kakor si ubil Egipčana?« Mojzes se je prestrašil in dejal: »Resnično, stvar se je zvedela.«

Faraon je to zvedel in hotel Mojzesa usmrtiti. Mojzes pa je zbežal izpred faraonovega obličja in se ustavil v madianski deželi. Usedel se je pri nekem studencu. Madianski duhovnik pa je imel sedem hčera. Prišle so zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo drobnico. Tedaj so prišli pastirji in jih odgnali. Mojzes pa je vstal, se zanje zavzel in napojil njih drobnico. Ko so prišle k očetu Raguelu, je rekel: »Zakaj ste prišle danes tako hitro?« Odgovorile so: »Neki Egipčan nas je rešil iz rok pastirjev; tudi vodo nam je pridno zajemal in napojil drobnico.« Tedaj je hčeram dejal: »Kje je? Zakaj ste vendar moža pustile? Pokličite ga, da bo jedel kruh!«

Mojzes pa se je odločil bivati pri tem možu. In Raguel je dal Mojzesu svojo hčer Seforo. Ko je porodila sina, mu je Mojzes dal ime Gersam; rekel je namreč: »Tujec sem v tuji deželi.«

 

SPEV (Hebr 11, 24-25.26.27)

Ker je veroval, je Mojzes, ko je dorastel, odklonil, da bi ga imenovali sina faraonove hčere; rajši si je izvolil trpljenje z božjim ljudstvom kakor trenutno korist od greha. * Kajti mislil je na božje povračilo.

Sramoto božjega izbranca je imel za večje bogastvo kakor egiptovske zaklade; ker je veroval, je zapustil Egipt. * Kajti mislil je na božje povračilo.

Sv. Janez Zlatousti (ok. 350-407) iz Antiohije, škof v Carigradu, neustrašen branitelj vere in nravnosti

 

Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom. Kakor se telesne oči z gledanjem svetlobe polnijo z lučjo, tako tudi dušo, ki zre Boga, ožarja njegova neizrekljiva svetloba. Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.

Ni dovolj, da dvigamo duha k Bogu samo v času globoke molitve, temveč tudi ko opravljamo kakršno koli dolžnost. Naj oskrbujemo revne ali se posvečamo bližnjemu ali kaj koristnega delamo, vedno imejmo svoje želje pri Bogu in mislimo nanj. Tako bodo naša dela, povezana z ljubeznijo do Boga, kakor dobro začinjena hrana všeč Gospodu vesolja. Tako bomo uživali sadove združenja z njim vse življenje, ko bomo večino svojega časa posvetili njemu.

Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Čisto hrepenenje po Bogu je neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja božja milost. O njej pravi apostol: Ne znamo prositi, kakor je treba, temveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi.

Če komu Bog nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj.

Zato pa najprej okrasi svojo hišo s prijazno skromnostjo in prisrčno ponižnostjo, ožarja naj jo luč pravičnosti. Z dobrimi deli olepšaj svoj dom kot z zlatimi okraski in namesto s slikami in mozaiki jo opremi z vero in velikodušnostjo. Nad vse to pa postavi kot krov svojega doma molitev. Tako boš pripravil svoje domovanje za Gospoda in ga boš sprejel kakor v bleščečem kraljevskem dvoru. S svojo milostjo je namreč že stopil v svetišče tvoje duše in čaka, da ga boš molil in častil.

 

SPEV (Žal 5, 20; Mt 8, 25)

Zakaj nas hočeš, Gospod, za vedno pozabiti, zakaj nas hočeš zapustiti? * Obrni nas k sebi in se spreobrnemo!

Gospod, reši nas, potapljamo se. * Obrni nas k sebi in se spreobrnemo!