Povabilo
Bogoslužno branje
Hvalnice
Dnevna molitvena ura
Večernice
Sklepna molitvena ura
Povabilo
Začetek
Gospod, odpri moje ustnice,
- da bom oznanjal tvojo hvalo.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
Pridite, prepevajmo Gospodu, *
vzklikajmo Bogu, svojemu zveličarju.
Stopimo mu naproti s hvalnim petjem, *
z veselimi spevi ga hvalimo.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
veliki vladar nad vsemi vladarji.
V njegovi roki so globine zemlje, *
višine gorá so njegove.
Njegovo je morje, on ga je naredil, *
njegova je zemlja, on jo je ustvaril.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
v ponižnosti molimo njega, ki nas je ustvaril.
On je naš Bog, mi njegovo ljudstvo, *
on nas živi in vodi kot svoje ovce.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
»Ne zakrknite svojih src kakor nekoč v puščavi.
Tam so me vaši očetje skušali in izzivali, *
čeprav so videli moja dela.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
to nezvesto ljudstvo, ki se ne drži mojih potov.
Potem sem v svoji nevolji prisegel: *
Ne bodo videli obljubljene dežele.«
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
Odpev Pridite, molimo Kristusa, ki je bil za nas skušan in je trpel.
Ali: O da bi danes poslušali Gospodov glas, ne zakrknite svojih src.
Bogoslužno branje
Psalmi so od petka IV. tedna
Lastno
vrstica po psalmih, 1. berilo, spev po 1. berilu, 2. berilo, spev po 2. berilu, sklepna prošnja
Začetek molitvene ure
O Bog, ozri se name in me poslušaj.
Gospod, pridi in mi pomagaj.
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.
[D]
Ob delavnikih
Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.
Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.
Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.
Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.
1 Odpev Naši očetje so nam pripovedovali o Gospodovi moči in njegovih čudovitih delih.
Ps 77,1–39 Gospodova dobrota in nezvestoba njegovega ljudstva
To se je zgodilo kot podoba in je bilo zapisano v svarilo nam (1 Kor 10,11).
I
Poslušaj moj nauk, moje ljudstvo, *
pazite, kaj vam bom povedal.
Odprl bom svoja usta in govoril v prilikah, *
razodel bom skrivnosti starodavne dobe. —
Kar smo slišali in se naučili, *
ne bomo prikrivali svojim otrokom,
kar so nam naši očetje izročili, *
bomo pripovedovali prihodnjim rodovom,
o Gospodovih slavnih delih in o njegovi moči, *
o čudežih, ki jih je storil. —
Svojemu ljudstvu je zapovedal, *
naj izročijo sinovom, kar je naročil očetom,
naj zvedo tudi prihodnji rodovi, *
njihovi potomci naj povedo svojim otrokom,
naj v Boga zaupajo in Gospodovih del ne pozabljajo, *
marveč spolnjujejo njegove zapovedi.
Naj ne postanejo kakor njihovi očetje *
uporno in trmasto ljudstvo,
ljudstvo s hudobnim srcem *
in nezvesti svojemu Bogu. —
Celo posebej od Boga poklicani *
so svojega Gospoda izdali v boju.
Niso se držali Božje zaveze, *
niso hoteli živeti po njegovi postavi.
Pozabili so na njegovo dobroto, *
na znamenja, ki jim jih je pokazal.
Pred njih očeti je delal čudeže *
v deželi Nila, v Spodnjem Egiptu. —
Razdelil je Rdeče morje in jih čez povedel, *
postavil je vode kakor zidove.
Vodil jih je podnevi z oblakom *
in vso noč z ognjeno svetlobo.
Razklal je skalo v puščavi *
in jim dal vode v obilju.
Izvabil je iz pečine potoke, *
voda je tekla kot reka.
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
1 Odpev Naši očetje so nam pripovedovali o Gospodovi moči in njegovih čudovitih delih.
2 Odpev Izraelovi sinovi so jedli mano in pili iz duhovne skale, ki jih je spremljala.
II
Še naprej so zoper Boga grešili *
in v pustinji žalili Najvišjega.
Boga so skušali v svojih srcih, *
ko so terjali jed po svoji poželjivosti.
Zoper Boga so govorili: *
»Mar nam more Bog pogrniti mizo v puščavi?
Res, udaril je skalo in vode so pritekle, *
ali pa bo mogel dati kruha in mesa svojemu ljudstvu?«
Ko je to slišal, se je Gospod razsrdil *
in njegova jeza je vzkipela zoper Božje ljudstvo.
Kajti niso verovali v Gospoda, *
v njegovo pomoč niso zaupali. —
Kljub temu je zapovedal oblakom na nebu, *
odprl je nebeška vrata.
Padala je mana za hrano, *
kruh iz nebes jim je podelil.
Angelski kruh je jedel človek, *
vsi so se nasitili s hrano, od Boga poslano.
Zbudil je vzhodnik na nebu, *
s svojo močjo je dvignil južni veter.
Priletelo je toliko ptic, kolikor je peska ob morju, *
mesa so dobili v izobilju.
Padale so v njihov tabor, *
okoli njihovih šotorov.
Jedli so in se zelo nasitili, *
izpolnil jim je njih poželenje. —
Vendar še niso odnehali v svoji nenasitnosti, *
zato je zoper nje vzkipela Božja jeza.
Meso je bilo še v njihovih ustih, *
ko jim je kuga pomorila veljake in mladino.
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
2 Odpev Izraelovi sinovi so jedli mano in pili iz duhovne skale, ki jih je spremljala.
3 Odpev Spomnili so se, da je Bog njihov varuh in rešitelj.
III
Kljub vsem čudežem Izraelci niso verovali, *
ampak so dalje grešili.
Zato je Bog hitro naredil konec njihovemu življenju, *
kaznoval jih je z naglo smrtjo.
Ko jim je šlo za življenje, so ga iskali *
in se k njemu vračali skesani.
Spomnili so se, da je Bog njihov varuh, *
Bog najvišji, njihov rešitelj.
Toda varali so ga s svojimi usti, *
lagali mu s svojim jezikom.
Niso bili odkritosrčni do njega, *
njegovi zavezi niso ostali zvesti. —
Bog pa je usmiljen, odpušča krivdo *
in ne uniči grešnikov.
Nenehno zadržuje svojo jezo *
in vsega svojega srda ne izlije.
Spominja se: iz mesa je človek, *
kakor dih je, ki odhaja in se ne vrača.
Slava Očetu in Sinu *
in Svetemu Duhu.
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *
in vekomaj. Amen.
3 Odpev Spomnili so se, da je Bog njihov varuh in rešitelj.
[L]
- Spreobrnimo se h Gospodu, svojemu Bogu,
- milostljiv je in usmiljen.
PRVO BERILO
Iz četrte Mojzesove knjige (14, 1-25)
Mojzes prosi za uporno ljudstvo
Vsa Izraelova občina je zagnala krik in vik, in ljudstvo je jokalo tisto noč. Vsi Izraelovi sinovi so godrnjali zoper Mojzesa in Arona in vsa občina jima je govorila: »O da bi bili umrli v egiptovski deželi ali da bi umrli v tej puščavi! Zakaj nas vodi Gospod v to deželo, da pademo pod mečem? Naše žene in naši otroci bodo v plen. Ali ni bolje za nas, da se vrnemo v Egipt?« In govorili so drug drugemu: »Postavimo si poglavarja in vrnimo se v Egipt!«
Mojzes in Aron sta tedaj padla na svoje obličje pred vso zbrano občino Izraelovih sinov. Nunov sin Jozue pa in Jefonov sin Kaleb, ki sta bila tudi med ogledniki dežele, sta pretrgala svoja oblačila in rekla vsej občini Izraelovih sinov: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je zelo lepa dežela. Če nam je Gospod naklonjen, nas bo pripeljal v to deželo in nam jo dal, deželo, v kateri teče mleko in med. Le ne upirajte se Gospodu in ne bojte se ljudstva te dežele! Kajti kakor kruh jih bomo pojedli. Brez obrambe so ostali. Z nami pa je Gospod. Nikar se jih ne bojte!«
Tedaj ju je vsa občina mislila posuti s kamenjem. Toda Gospodovo veličastvo se je prikazalo nad shodnim šotorom vsem Izraelovim sinovom. Gospod pa je rekel Mojzesu: »Doklej me bo zaničevalo to ljudstvo? Doklej mi ne bodo verjeli kljub vsem znamenjem, ki sem jih storil med njimi? Udarim jih s kugo in jih iztrebim, iz tebe pa naredim narod, večji in mogočnejši, kakor je ta.«
Mojzes je rekel Gospodu: »Če Egipčani to slišijo, saj si s svojo močjo odpeljal to ljudstvo iz njihove srede, bodo povedali prebivalcem te dežele. Slišali so, da si ti, Gospod, sredi tega ljudstva, da se ti, Gospod, razodevaš iz oči v oči, da tvoj oblak stoji nad njimi in da ti hodiš pred njimi podnevi v oblačnem stebru in ponoči v ognjenem stebru. Ako torej to ljudstvo pokončaš kakor enega moža, bodo narodi, ki so slišali glas o tebi, rekli: ,Ker Gospod ni mogel pripeljati tega ljudstva v deželo, ki jim jo je s prisego obljubil, jih je pomoril v puščavi.'
Naj se torej tvoja moč, Gospod, zdaj poveliča, kakor si govoril: Gospod je prizanesljiv in velik v milosti, odpušča krivdo in hudobijo; vendar pa nikakor ne pušča brez kazni, ampak pokori krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega roda. Odpusti, prosim, krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju, kakor si prizanašal temu ljudstvu od Egipta do semkaj!«
Gospod je rekel: »Odpuščam po tvoji besedi. Toda kakor resnično živim in bo z Gospodovim veličastvom napolnjena vsa zemlja: Vsi ti možje, ki so videli moje veličastvo in moja znamenja, ki sem jih storil v Egiptu in v puščavi, pa so me vendar že desetkrat skušali in niso poslušali mojega glasu, nikakor ne bodo videli dežele, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom. Nihče od vseh teh, ki so me zaničevali, je ne bo videl. Svojega služabnika Kaleba pa bom, ker je bil drugega duha in mi bil popolnoma zvest, pripeljal v deželo, ki jo je že obhodil, in njegov zarod jo bo dobil v delež. Amalečana in Kanaanca pustite bivati v dolini! Jutri se obrnite in odrinite v puščavo po poti proti Rdečemu morju!«
SPEV (Ps 102, 8.9.13.14)
Gospod je milostljiv in usmiljen, potrpežljiv in zelo milosrčen. Ne spominja se več naših grehov, njegova nevolja ne traja dolgo. * Kakor je oče usmiljen z otroki, tako se Gospod usmili tistih, ki ga častijo.
Dobro ve, kakšni smo, saj nas je ustvaril; spominja se, da smo iz zemlje. * Kakor je oče usmiljen z otroki, tako se Gospod usmili tistih, ki ga častijo.
DRUGO BERILO
Sv. Atanazij (295-373), škof v Aleksandriji v Egiptu, pregnanec, borec zoper arijanstvo, pisatelj apologetskih, dogmatskih, zgodovinskih in eksegetskih spisov
Iz Velikonočnih pisem sv. Atanazija, škofa (5. pismo, 1-2)
Velikonočna skrivnost zbližuje oddaljene vernike
Bratje moji, lepo je preiti z enega praznika k drugemu, od ene molitve k drugi in z ene slovesnosti na drugo slovesnost. Blizu je čas, ki začenja novo dobo, praznovanje svete velike noči, v kateri se je naš Gospod žrtvoval za nas. Mi se seveda krepčamo z jedjo življenja in razveseljujemo svoje srce z dragoceno Kristusovo krvjo, kakor da bi pili iz studenca. In vendar smo še naprej žejni in zmeraj še hrepenimo. On pa se daje žejnim in za praznični dan s svojo dobrotljivostjo vabi k sebi vsa nepotešena srca: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.
Ne pogasi človeku žeje samo takrat, ko ta pristopi, ampak vsakokrat, če le izrazi prošnjo, mu je dovoljeno, da se približa Odrešeniku. Milost tega praznika ni omejena na določeno dobo in njegov bleščeči žarek ne pozna zatona; vedno razsvetli tiste, ki si tega želijo. Z nenehno močjo pa sije v kristjanih, ki so že razsvetljeni ter ponoči in podnevi premišljujejo svete knjige. Ti so kakor človek, ki ga sveti psalm blagruje z besedami: Blagor človeku, ki ne zaide na kriva pota, ne pohaja z grešniki in ne poseda s hudobneži; veseli pa se božjih zapovedi ter jih noč in dan premišlja.
Dragi moji! Bog je od začetka postavil za nas ta praznik z namenom, da bi ga obhajali vsako leto. Za naše odrešenje je izročil v smrt svojega Sina in zaradi istega namena nam je dal velikonočni praznik, v katerega je usmerjeno vse bogoslužno leto. Ta praznik nas s svojo skrivnostjo vodi skozi vse nadloge tega sveta. Po njem nam naklanja tisto odrešilno veselje, ki veča bratstvo med ljudmi. S svojim skrivnostnim delovanjem nas združuje v eno občestvo in vse kristjane duhovno povezuje, kjerkoli so. Združuje nas v skupni molitvi in zahvali, ki je običajna ob takih slovesnostih. Čudež božje dobrotljivosti je, kako nas ta praznik združuje vse, tiste, ki se zberejo od daleč, in tiste, ki so razkropljeni po daljnih krajih, in nas vse tesno zbliža po veri.
SPEV (Sof 3, 8.9; Jan 12, 32)
Počakajte me, govori Gospod, do dneva, ko vstanem. * Tedaj bom dal ljudstvu spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime in mi služili v skupni vnemi.
Jaz bom, ko bom z zemlje povzdignjen, vse pritegnil k sebi. * Tedaj bom dal ljudstvu spet čiste ustnice, da bodo vsi klicali moje ime in mi služili v skupni vnemi.
Sklepna prošnja
Molimo. O Bog, naši slabotni naravi si pripravil vso potrebno pomoč. Daj, da jo bomo z veseljem sprejemali, ko nas prenavljaš, in te slavili z resnično svetim življenjem.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Molimo. O Bog, naši slabotni naravi si pripravil vso potrebno pomoč. Daj, da jo bomo z veseljem sprejemali, ko nas prenavljaš, in te slavili z resnično svetim življenjem.
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, ki s teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.
Slavimo Gospoda.
– Bogu hvala.