Brevir za 14. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 43   Božje ljudstvo v stiski

O Bog, na lastna ušesa smo slišali, *

naši očetje so nam pripovedovali

o tvojih čudovitih delih, ki si jih storil *

v njihovih dneh, v dneh starodavnih.

Ti sam si izgnal druge narode, *

da si naredil prostor našim dedom.

Uničil si ljudstva, *

da si nje naselil v obljubljeni deželi. —

 

Niso si namreč osvojili dežele z mečem, *

niso zmagali z lastno roko.

Zmagovala je tvoja desnica in tvoja navzočnost, *

ker si bil z njimi sklenil zavezo. —

 

Ti si naš Bog, tebe priznavamo za Gospoda, *

ti si dal zmago svojemu ljudstvu.

S teboj smo premagali svoje sovražnike, *

v tvojem imenu smo prepodili svoje nasprotnike. —

 

Ne zanašamo se na svojo spretnost, *

ne prinaša nam zmage naše orožje.

Edino ti nam pripravljaš zmago nad sovražniki, *

nje pa ogrinjaš v sramoto.

Gospodova je zmaga in slava, *

njegovo ime bomo slavili na veke. —

Zdaj si nas pa zavrgel in osramótil, *

ne bojuješ se več z nami.

Zapodil si nas v beg pred sovražnikom *

in izročil v plen našim nasprotnikom.

Dal si, da delajo z nami kot s klavnimi ovcami, *

razkropil si nas med narode. —

 

Pod ceno si prodal svoje ljudstvo *

in pri tem nisi kaj prida zaslužil.

Dal si nas v sramotenje našim sosedom, *

da se nam rogajo in nas zasmehujejo.

Za svarilni zgled si nas postavil narodom, *

da zdaj ljudstva majejo z glavo nad nami. —

 

Vedno mislimo na svojo sramoto, *

obraz nam zaliva rdečica,

na ves glas nas sramotijo in zasmehujejo, *

sovražijo nas in preganjajo. —

- Kdor premišljuje Gospodovo postavo,

- bo obrodil dober sad ob svojem času.

 

Tiste dni je izraelsko ljudstvo odrinilo od Haserota in taborili so v Faranski puščavi. Gospod je govoril Mojzesu: »Pošlji si mož, da ogledajo kanaansko deželo, ki jo hočem dati Izraelovim sinovom! Pošljite po enega moža od vsakega rodu njihovih očetov! Sleherni med njimi bodi knez!«

Mojzes jih je torej po Gospodovem ukazu poslal iz Faranske puščave, same može, ki so bili poglavarji Izraelovih sinov. Rekel jim je: »Oglejte deželo, kakšna je, in ljudstvo, ki v njej prebiva, je li močno ali slabo, ali ga je malo ali mnogo; kakšna je dežela, ki v njej prebiva, je li dobra ali slaba; in kakšna so mesta, ki v njih prebiva, ali so odprta ali utrjena; in kakšna je zemlja, je li mastna ali pusta, je li drevje po njej ali ne! Srčni bodite in prinesite nekaj sadu dežele!«

Bil pa je čas zgodnjega grozdja. Šli so torej in ogledali deželo od Sinske puščave do Rohoba, do poti proti Ematu. Šli so v Negeb in prišli do Hebrona; tam so bivali Enakovi sinovi Ahiman, Sisaj in Tolmaj; Hebron pa je bil pozidan sedem let poprej kot Tanis v Egiptu. Prišli so do Eskolske doline; tam so odrezali mladiko vinske trte z enim grozdom, ki sta ga nosila na drogu po dva moža; tudi nekaj granatnih jabolk in smokev. Tisti kraj se je imenoval Eskolska dolina zaradi grozda, ki so ga tam odrezali Izraelovi sinovi.

Po štiridesetih dneh so se vrnili, ko so bili deželo ogledali. In ko so se vrnili, so prišli k Mojzesu in Aronu in k vsej občini Izraelovih sinov v Faransko puščavo, v Kades. Poročali so jima in vsej občini ter jima pokazali sad dežele. Tako so mu pripovedovali in govorili: »Prišli smo v deželo, kamor si nas poslal. Zares teče v njej mleko in med in tole je njen sad. Toda ljudstvo, ki biva v deželi, je močno in mesta so utrjena in zelo velika; tudi Enakove sinove smo videli ondi. Amalek prebiva v pokrajini Negebu; Hetejci, Jebusejci in Amorejci prebivajo na pogorju, a Kanaanci prebivajo ob morju in poleg Jordana.«

Med ljudstvom je vstal nemir zoper Mojzesa. Kaleb pa je miril ljudstvo in rekel: »Le pojdimo in se polastimo te dežele, saj jo bomo premagali!« Možje pa, ki so hodili z njim, so rekli: »Nikakor ne moremo iti nad to ljudstvo, ker je močnejše ko mi.« In so razvpili pred Izraelovimi sinovi deželo, ki so jo bili ogledali, govoreč: »Dežela, ki smo jo prehodili, da bi jo ogledali, je dežela, ki žre svoje prebivalce. Vsi ljudje, ki smo jih videli v njej, so ljudje visoke postave; videli smo tam tudi velikane, sinove Enakove, iz rodu velikanov: zdelo se nam je, da smo kakor kobilice, in tako smo se morali tudi njim zdeti.«

 

SPEV (5 Mz 1,31.32.26.27)

V puščavi te je Gospod, tvoj Bog, nosil, kakor nosi človek svojega sinčka. * Kljub temu niste zaupali v Gospoda, svojega Boga.

Niste hoteli iti, ampak ste se povelju Gospoda, svojega Boga, uprli in godrnjali. * Kljub temu niste zaupali v Gospoda, svojega Boga.

Sv. Leon Veliki (papež od 440-461), pisec številnih pisem in govorov, iz katerih odsevata dobrota in jasen nauk

 

Pravi častilec Gospodovega trpljenja naj z očmi svojega srca tako gleda na križanega Jezusa, da v njegovem telesu spozna sebe.

Vztrepetaj človek ob trpljenju svojega Odrešenika, razkoljejo naj se skale nevernih duš in tisti, ki so jih težili grobovi umrljivosti, naj se rešijo težkega bremena in vstanejo. Prikažejo naj se tudi znamenja bodočega vstajenja v svetem mestu, to se pravi v božji Cerkvi, in v srcih naj se zgodi že zdaj, kar se mora izvršiti v telesih.

Nikomur, četudi je slaboten, ni vnaprej onemogočena zmaga križa, in ni človeka, ki bi mu Kristus ne pomagal s svojo prošnjo. Če je bil dober do mnogih, ki so se postavili proti njemu, koliko bolj bo dober do tistih, ki hočejo biti njegovi.

Odstranjena je nevednost, omiljena je težava in Kristusova sveta kri je pogasila tisti ognjeni meč, ki je zapiral pokrajino življenja. Tema stare noči se je umaknila pred pravo lučjo.

Krščansko ljudstvo je povabljeno k nebeškemu bogastvu in vsi prerojeni se lahko vrnejo v izgubljeno domovino, razen če si kdo ne zapre tiste poti, ki se je odprla razbojnikovi veri.

Poskrbimo, da ne bo dejavnost sedanjega življenja ustvarjala v nas preveč tesnobe ali pa preveč drznosti, in bi si zaradi tega ne mogli prizadevati z vsem srcem za podobnost z našim Odrešenikom in posnemati njegovega zgleda. Vse je namreč storil in prenesel za naše odrešenje, da bi krepost, ki je bila v Glavi, bila tudi v udih njegovega skrivnostnega telesa.

Katerega človeka bi božja Beseda, ki se je učlovečila in naselila med nami, izključila iz svojega usmiljenja, razen tistega, ki ne veruje? In kako bi ne mogel biti povezan s Kristusom, če sprejmeš njega, ki je sprejel našo naravo? Kako bi ne bil prerojen v Duhu, v katerem je bil on rojen? Kdo dalje v njem ne spozna svojih slabosti? Kdo ne vidi, da je bil v podobi hlapca, ko je jedel, počival v spanju, bil žalosten v skrbeh, se jokal iz sočutja?

In ker je bilo treba ozdraviti našo naravo starih ran in očistiti nereda greha, je božji Edinorojenec postal tudi človekov sin, da bi imel vso človeško resničnost in hkrati vso popolnost božanstva.

Naše je, kar je ležalo mrtvo v grobu, kar je vstalo tretji dan in kar se je vzdignilo nad vse nebeške višine na desnico Očetovega veličastva. Naše je zato, da bi tudi mi prišli v skupnost njegove slave, če hodimo po poti njegovih zapovedi in če se ne sramujemo izpovedati tega, kar je v telesni ponižnosti povzročilo naše odrešenje. Kajti očitno se bo izpolnilo to, kar je napovedal: Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.

 

SPEV (1 Kor 1,18.23)

Beseda o križu je tistim, ki se pogubljajo, nespamet, * nam pa, kateri smo na poti zveličanja, božja moč.

Mi oznanjamo Kristusa, križanega, Judom pohujšanje, a poganom nespamet, * nam pa, kateri smo na poti zveličanja, božja moč.