Brevir za 15. oktober 2019

SV. TEREZIJA VELIKA, DEVICA IN CERKVENA UČITELJICA
Obvezni god
Sv. Terezija (1515–1582) iz španskega mesta Avila je s pomočjo sv. Janeza od Križa obnovila v karmeličanskih samostanih prvotnega duha. Je znana po duhovnih spisih in globokem duhovnem življenju. Umrla je 15. oktobra 1582.
Skupne molitve v čast svetim devicam ali cerkvenim učiteljem.

Gospod, odpri moje ustnice,

Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, *

njegov je ves svet, njegovi vsi prebivalci.

Sredi morja mu je dal močne temelje *

in ga utrdil nad vodami.

Kdo pojde na Gospodovo goro, *

kdo bo stal na njegovem svetem kraju?

Kdor je nedolžnih rok in čist v srcu, *

ne misli hudega in ne snuje prevare.

Ta bo prejel blagoslov od Gospoda *

in plačilo Boga, svojega odrešenika.

To je rod tistih, ki te iščejo, *

ki hočejo spoznati tebe, o Bog naših očetov.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod, močni in silni, mogočni v boju.

Na stežaj se odprite, starodavne duri, *

da vstopi kralj veličastva.

Kdo je ta kralj veličastva? *

Gospod vesolja, on je kralj veličastva.

kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Aleluja.

Za eno devico
Prijeten spev naj se glasi,
z njim Božje ljudstvo naj časti
devico, ki jo na ta dan
sprejelo sveto je nebo.

 

Slavila v svetu Kristusa
je vselej vdanega srca,
zdaj tisočeren je odmev
med svetimi rodil njen spev.

 

S krepostjo svete čistosti
slabost telesa zmagala,
prezirala varljivi svet,
zvestó za Kristusom je šla.

 

Kot njo, o Kristus, vodi nas,
odganjaj vse sovražnike,
izbriši grehov madeže,
v kreposti vse utrdi nas.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 101 Izseljenčeve želje in prošnje

Gospod, usliši mojo molitev, *

moj klic naj pride k tebi.

Ne skrivaj zdaj pred menoj svojega obličja, *

ko me gorje tako stiska.

Skloni se k meni; *

ko te kličem, me naglo usliši.  —

 

Kot dim se izgubljajo moji dnevi, *

moje telo izgoreva kakor v ognju.

Volja mi gine, kot se suši trava, *

še jesti se mi ne ljubi.

Od svojega silnega trpljenja *

sem postal kost in koža. —

 

Podoben sem osamljeni ptici, *

postal sem kot skovir v razvalinah.

Brez sna sem in vzdihujem *

kakor zapuščen vrabec na strehi.

Neprestano se mi rogajo sovražniki, *

nasprotniki me obkladajo z žalitvami. —

 

Moj kruh ima okus po pepelu, *

moja pijača se meša s solzami.

Kakor me je prej tvoja milost povzdignila visoko, *

tako me je zdaj moj greh globoko ponižal.

Moji dnevi se nagibajo k zatonu, *

venem kakor pokošena trava. —

Gospod, ti ostaneš na veke, *

tvoja slava traja vekomaj.

Bodi milostljiv svojemu svetemu mestu, *

prišla je ura, da se ga usmiliš.

Tvoji zvesti ljubijo še njegove kamne, *

smilijo se jim njegove razvaline. —

 

Tvoje ime bodo častili tuji narodi, *

vsi vladarji zemlje tvojo vsemogočnost,

ker bo Gospod spet pozidal Sion *

in se prikazal v svojem veličastvu.

Tedaj bo uslišal molitev siromakov, *

ne bo zavrgel njihovih prošenj. —

 

Naj se zapiše za prihodnje rodove, *

naj ljudstvo, ki bo šele rojeno, hvali Gospoda:

Gospod se je ozrl s svojega vzvišenega svetišča, *

z nebes je pogledal na zemljo.

Slišal je zdihovanje jetnikov, *

na smrt obsojene je rešil.

Naj odmeva Gospodovo ime na Síonu, *

njegovo veličastvo naj hvalijo v Jeruzalemu,

ko se bodo zbrala ljudstva in kraljestva, *

da bi služila Gospodu. —

Gospod je moje moči zlomil sredi pota, *

skrajšal je moje dneve.

Moj Bog, ne daj, da bi umrl v najlepših letih, *

saj ti preživiš vse rodove.

V začetku si ustvaril zemljo, *

tudi nebo je tvoje delo.

Oba bosta prešla, ti pa ostaneš, *

kakor oblačilo se vse postara.

Kakor obleko, ki se menja, boš vse zamenjal, *

vse bo preminilo.

Ti pa si vedno isti *

in tvoja leta nimajo konca.

Naši potomci bodo prebivali tukaj, *

tudi njihovi otroci bodo srečni v tvojem varstvu. —

– Ljudstvo moje, poslušaj moj nauk.
– Prisluhni mojim besedam.

 

V osmem mesecu, drugo leto kralja Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, rekoč: Gospod se je zelo srdil nad vašimi očeti. Reci torej ljudem! Tako govori Gospod nad vojskami: Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Ne bodite kakor vaši očetje, ki so jih prejšnji preroki pozivali: »Tako govori Gospod nad vojskami: Zapustite vendar svoja hudobna pota in svoja hudobna dejanja!« Toda niso me poslušali in niso me ubogali, govori Gospod. Vaši očetje, kje so? In preroki, ali žive vekomaj? Toda moje besede in moje naredbe, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom, ali niso dosegle vaših očetov? Tedaj so bili osramočeni in so morali priznati: »Kakor je Gospod nad vojskami odločil, da nam stori po našem vedenju in naših delih, tako je storil.«

Štiriindvajseti dan enajstega meseca (to je mesec šebat), v drugem letu Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, takole: Imel sem videnja ponoči. Glej, mož je sedel na rdečem konju, bil je med mirtami v dolini, in za njim so stali rdeči, svetlorjavi in beli konji. Rekel sem: »Kdo so ti, gospod?« Angel, ki je z menoj govoril, mi je rekel: »Hočem ti pokazati, kdo so.« Mož, ki je bil med mirtami, se oglasi, rekoč: »To so ti, ki jih je Gospod poslal, da pogledajo po zemlji.« Oni se obrnejo h Gospodovemu angelu, ki je bil med mirtami, in rečejo: »Prepotovali smo zemljo in glej, vsa zemlja je v miru.« Gospodov angel je spregovoril in rekel: »Gospod nad vojskami, doklej boš odlašal s svojim usmiljenjem do Jeruzalema in do judovskih mest, na katera se srdiš že sedemdeset let?« In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre, tolažilne besede.

Nato mi reče angel, ki je z menoj govoril: »Oznani, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami. Goreče ljubim Jeruzalem in vnet sem za Sion. In velik je moj srd zoper prevzetne narode, zakaj ko sem se le malo ujezil, so kaznovali čez mero!« Zatorej govori Gospod: Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu. Moja hiša v njem bo obnovljena, govori Gospod nad vojskami, in merilna vrv se bo spet razpela čez Jeruzalem. Oznani še to: Tako govori Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo spet v obilju blagoslova. Gospod se bo zopet usmilil Siona in iz Jeruzalema bo napravil zopet svoje izvoljeno mesto.

Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, štirje rogovi. Rekel sem angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj pomenijo ti?« Odgovoril mi je: »To so rogovi, ki so Juda, Izraela in Jeruzalem razmetali.« Nato mi je Gospod pokazal štiri kovače. Rekel sem: »Čemu so prišli ti?« Odgovoril mi je: »Onile so rogovi, ki so Juda razmetali, da si nihče ni upal dvigniti glave; in ti so prišli, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove narodom, ki so dvignili svoj rog zoper Judovo deželo, da jo raztepejo.«

SPEV (Zah 1,16; Raz 21, 23)

Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Mesto ne bo potrebovalo ne sonca ne meseca, kajti njegov svetilnik je Jagnje * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Sv. Terezija Velika (1515-1582) iz Avile v Španiji, obnoviteljica karmeličanskega reda, učiteljica duhovnega življenja

 

Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje.

V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem.

Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.

SPEV (Ps 72, 27.28; 1 Kor 6,17)

Kdor se oddaljuje od tebe, Gospod, je na poti v pogubljenje. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.

Kdor se druži z Gospodom, je en Duh. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
Poslanka Kralja večnega
očetno hišo zapustiš,
da bi v dežele tuje šla
za evangelij Božji umret.

 

A čaka te milejša smrt,
trpljenje slajše bo tvoj del:
ljubezen Božja ranila
do smrti tvoje bo srce.

 

Ljubezni žrtev blažena,
zaneti ogenj v srcih nam,
obvaruj ognja večnega
vse tebi vdane vernike.

 

Izbrani, čisti zbor devic
naj, ženin Jezus, te slavi:
spev svatovski naj ti, Gospod,
na veke vse prepevajo. Amen.

Ps 100 Molitev dobrega vladarja

 

Opeval bom ljubezen in pravico, *

Gospod, poslušaj mojo pesem.

Ljubim življenje brez graje, *

pridi in mi pomagaj. —

 

Doma bom ohranil srce čisto, *

ne bom prenašal, kar je zlo in krivično.

Kdor dela hudo, ne bo obstal pri meni, *

ker sovražim hudobijo. —

 

Ne maram izprijenega človeka, *

hudobnega nočem poznati.

Kdor svojega bližnjega skrivaj obrekuje, *

bo moral pred menoj umolkniti.

Kdor se baha in razkazuje, *

ne bo ostal v moji družbi. —

 

Moje oči se ozirajo na zveste v deželi, *

da bi jih poklical v svojo službo.

Kdor hodi po poštenih potih, *

naj mi pomaga pri delu.

V moji hiši ne bo prebival, *

kdor snuje prevaro.

Kdor ima v ustih lažnive besede, *

ne bo ostal v moji navzočnosti.

Dan za dnem bom preganjal hudobijo v deželi, *

tako bom rešil Gospodovo mesto. —

Dan 3,26.27.29.34-41 Azarijeva molitev v ognjeni peči

 

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

hvale vreden in slaven na veke.

Pravično si ravnal z nami, *

karkoli si nam storil.

Pregrešili smo se in delali hudo, *

odstopili smo od tebe in veliko grešili. —

 

Prosimo, ne zavračaj nas za zmeraj, *

to bo v slavo tvojega imena.

Ne razdiraj svoje zaveze, *

ne odteguj nam svojega usmiljenja.

Spomni se nas zaradi Abrahama, svojega ljubljenca, *

zaradi svojih svetih služabnikov Izaka in Jakoba. —

 

Obljubil si jim, da jih boš namnožil kakor zvezde na nebu, *

in njihov zarod kakor pesek ob morski obali.

Postali pa smo manjši od vseh narodov, *

ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi svojih grehov. —

 

Zdaj nimamo ne kralja ne preroka *

ne voditelja ne žgalne daritve.

Ni klavne ne jedilne daritve ne kadila *

in ne kraja, kjer bi pred teboj darovali prvine.

O da bi pri tebi našli milost *

in bi nas sprejel skesane in ponižne.

Kakor neštevilne žgalne daritve *

naj velja danes pred teboj naša daritev.

Naj ti bo prijetna, *

naj ne bomo osramočeni, ko vate zaupamo. —

 

Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, *

ljubimo te in iščemo tvojo naklonjenost. —

Ps 143,1–10   Molitev za zmago in mir

 

Slavim te, Gospod, moje pribežališče, *

ti me usposabljaš za boj s sovražnikom.

Ti si moj dobrotnik in varuh, *

moja obramba, moj osvoboditelj.

Vate zaupam, moje zavetje, *

ti mi podvrzi vsa ljudstva. —

 

Gospod, kaj je človek, da se zanj meniš, *

sin človekov, da nanj misliš?

Človek je kakor veter, ki mine, *

njegovi dnevi so kot senca, ki preide. —

 

Gospod, odpri nebo in nastopi, *

dotakni se gorá in se bodo kadile.

Zaženi blisk in razkropi sovražnike, *

tvoje ognjene puščice naj jih zbegajo.

Stegni svojo roko z višave in me osvobodi, *

iz velikih vodá me reši in iz roke tujcev.

Njihova usta govorijo lažnivo, *

njih desnica krivo prisega. —

 

O Bog, zapel ti bom novo pesem, *

s harfo na deset strun jo bom spremljal.

Saj ti deliš vladarjem zmago *

in rešuješ mene, svojega služabnika. —

Kratko berilo  (Vp 8,7)
Velike vode ne morejo pogasiti ljubezni in je ne preplaviti reke. Če bi kdo dal za ljubezen vse imetje svoje hiše, bi bilo to še premalo.

Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.

Tebe samega iščem.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Moje srce ti govori: Tvoje obličje iščem, Gospod.

Glejte, pametna družica, preselila se je h Kristusu, v zboru svetih se blešči kot sonce na nebu.

Hvaljen (Lk 1,68-79)

Hvaljen, Gospod, Bog naših očetov, *

obiskal je svoje ljudstvo in nas odrešil.

Obudil nam je mogočnega Zveličarja *

v hiši svojega služabnika Davida.

Napovedal ga je po svojih svetih prerokih, *

ki so ga oznanjali od davnih vekov.

Rešil nas bo naših sovražnikov, *

otel iz rok vseh, ki nas črtijo.

Izkazal nam je usmiljenje, kakor je obljubil očetom, *

spomnil se je svoje svete zaveze.

Prisegel je Abrahamu našemu očetu, *

da bomo rešeni iz rok sovražnikov.

Brez strahu bomo služili Gospodu *

v svetosti in pravičnosti vse dni življenja. —

 

In ti, dete, boš prerok Najvišjega, *

pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat mu pota.

Po tebi bo ljudstvo spoznalo Odrešenika, *

ki ga bo rešil njegovih grehov.

Obiskal nas bo po prisrčnem usmiljenju Vsemogočnega *

kakor sonce, ki vzhaja z višave.

Razsvetlil bo vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, *

in naravnal na pot miru vse naše korake. —

Glejte, pametna družica, preselila se je h Kristusu, v zboru svetih se blešči kot sonce na nebu.

Kristusu, zaročencu in kralju devic, vzklikajmo in ga zaupno prosimo:

Tebe so ljubile svete device kot svojega edinega zaročenca,

– naj nas nobena stvar nikoli ne loči od tebe.

Marijo, svojo mater, si kronal za kraljico devic,

– naj ti po njeni priprošnji vedno služimo s čistim srcem.

Tvoje služabnice niso bile navezane na svet in so skrbele za to, kar je tvojega,

– naj nas ne premoti podoba tega minljivega sveta.

Pametne družice so čakale na ženina,

– naj bomo čuječi, ko se pripravljamo na tvoj prihod.

Na priprošnjo svete Terezije, pametne in razumne device,

– nam daj, da bomo živeli modro, čisto in nedolžno.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Vladar mogočni, pravi Bog,

v modrosti vodiš časov tek,

s svetlobo jutro razsvetliš

in poldan s soncem razžariš.

 

Pogási ogenj razprtij,

vročine kvarne reši nas,

telesno zdravje okrepčaj

in srcem daj resnični mir.

 

Predobri Oče, usliši nas,

in ti, njegov edini Sin,

in Sveti Duh, naš Tolažnik,

en Bog in kralj na vekomaj. Amen.

Ps 118,137–144  (XVIII)   Hvala Božji postavi 

 

Pravičen si, Gospod, pravičen, *

tvoje sodbe so prave. 

Kar si določil, je vse pravično, *

vse trdna in čista resnica. —

 

Žalosten sem in ogorčen, *

ker moji nasprotniki pozabljajo tvoje besede.

Tvoja govorica, Gospod, je čista in jasna *

in jaz, tvoj služabnik, jo ljubim. —

 

Majhen sem in preziran, *

a tvojih zapovedi ne pozabljam.

Tvoja pravičnost je večna pravičnost, *

tvoji zakoni so sama resnica. —

 

Zadeli sta me nadloga in stiska, *

a tvoje zapovedi so mi v veselje.

Tvoji zakoni so pravilni na veke, *

pouči me in bom znal prav živeti. —

Ps 87   Molitev v hudi bolezni

Gospod, moj Bog, ves dan vpijem, *

tudi ponoči tožim.

Naj pride k tebi moja molitev, *

prisluhni moji prošnji. —

 

Moja duša je polna bridkosti, *

moje življenje se bliža smrti.

Za umirajočega me imajo, *

mislijo, da sem z močmi pri kraju.

Med mrtve so me že prišteli, *

sem kakor tisti, ki ležijo v grobovih.

Zdi se mi, da se jih več ne spominjaš, *

da ne skrbiš več zanje. —

 

Pahnil si me v globoko jamo, *

v temo in zapuščenost.

Trdo me je zadela tvoja desnica, *

zgrnile so se name vse bolečine. —

Moji prijatelji so me zapustili, *

moja bolezen se jim gnusi. 

Zaprtega me imajo in nikamor ne morem, *

oči mi medlijo od hudega.

Gospod, ves dan vzdihujem, *

svoje roke stegujem k tebi. —

 

Ali moreš storiti za mrtve več kot za žive, *

ali naj mrliči vstanejo in te hvalijo?

Ali v grobu govorijo o tvoji dobroti *

in v kraljestvu smrti o tvoji zvestobi?

Mar se v smrtni temi razodevajo tvoja čuda *

in v deželi pozabljenja tvoja ljubezen? —

 

Moj Bog, na ves glas te kličem, *

že zjutraj se dviga k tebi moja molitev.

Zakaj me tako dolgo ne pogledaš *

in skrivaš svoje obličje pred mano?

Mučim se nesrečen od mladosti, *

prenašam težke bolezni in hiram.

Hudo si me preskušal s trpljenjem, *

strahovi so me zagrinjali kakor divje vodovje.

Zapustili so me prijatelji in znanci, *

pozabljen sem ostal v smrtni stiski. —

Slavimo Gospoda.

Aleluja.

Pesem
Poslanka Kralja večnega
očetno hišo zapustiš,
da bi v dežele tuje šla
za evangelij Božji umret.

 

A čaka te milejša smrt,
trpljenje slajše bo tvoj del:
ljubezen Božja ranila
do smrti tvoje bo srce.

 

Ljubezni žrtev blažena,
zaneti ogenj v srcih nam,
obvaruj ognja večnega
vse tebi vdane vernike.

 

Izbrani, čisti zbor devic
naj, ženin Jezus, te slavi:
spev svatovski naj ti, Gospod,
na veke vse prepevajo. Amen.

Ps 136,1–6   Ob babilonskih rekah

 

Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali, *

spominjali smo se Siona.

Na vrbe ob vodah tuje dežele *

smo obesili svoje citre. —

 

Tam so od nas zahtevali pesmi *

tisti, ki so nas odvedli v sužnost.

Naši mučitelji so hoteli, naj bomo veseli: *

»Pojte nam katero sionskih pesmi!« —

 

Kako naj bi peli Gospodovo pesem *

v tuji deželi?

Če pozabim tebe, Jeruzalem, *

naj se posuši moja desnica.

Naj se mi jezik prilepi v ustih, *

če se ne bom več spominjal tebe,

če ne bom Jeruzalema postavil *

nad vse svoje veselje. —

Ps 137 Zahvala za Božje dobrote

 

Slavil te bom, Gospod, z vsem srcem, *

ker si slišal moje besede.

Vpričo angelov ti bom prepeval, *

v molitvi se bom obračal k tebi.

Slavil te bom zaradi tvoje dobrote in zvestobe, *

nad vse si poveličal svoje ime in svojo obljubo. —

 

Kadarkoli te kličem, me slišiš *

in povečaš moč moji duši.

Gospod, vsi vladarji te bodo slavili, *

ko bodo slišali, kako ti vladaš.

Opevali bodo tvoja pota, *

velika je namreč tvoja slava.

Vzvišen si, Gospod, vendar gledaš tudi na nizkega, *

prevzetnega pa poznaš že od daleč. —

 

Sredi stiske me ohranjaš živega, *

zoper jezo mojih sovražnikov me varuje tvoja desnica.

 

Vem, da mi boš še naprej pomagal, ker si tako dober; *

tvoja stvar sem, nikar me ne zapusti. —

Raz 4,11;5,9.10.12  Pesem odrešenih

 

Gospod, naš Bog, zares si vreden, *

da prejmeš moč in čast in slavo.

Ti si vse ustvaril, *

po tvoji volji je bivalo in bilo ustvarjeno. —

 

Vreden si, Gospod, da vzameš knjigo *

in odpreš njene pečate.

Žrtvovan si bil in nas s svojo krvjo Bogu odkupil *

iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva.

Napravil si nas za kraljestvo in duhovnike našemu Bogu, *

kraljevali bomo na zemlji. —

 

Vredno je Jagnje, ki je bilo umorjeno, *

da prejme moč in modrost in božanstvo.

Njemu čast in vsemogočnost, *

njemu slava in hvala. —

Kratko berilo  (1 Kor 7,32.34)
Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovega, kako bi ugajal Bogu. Ženska, ki ni omožena, in devica skrbi za to, kar je Gospodovega, da bi bila sveta po telesu in po duhu.

Družice vodijo h kralju.
— Družice vodijo h kralju.

Veselo vriskajo, ko vstopajo z nevesto v kraljevo palačo.
— Družice vodijo h kralju.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— Družice vodijo h kralju.

Pridi, Kristusova nevesta, prejmi venec, ki ti ga je Gospod pripravil za vse večne čase.

Moja duša poveličuje Gospoda (Lk 1,46-55)

Moja duša poveličuje Gospoda, *

moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.

Ozrl se je na nizkost svoje dekle, *

glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike reči mi je storil Vsemogočni, *

njegovo ime je sveto.

Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje *

vsem, ki mu zvesto služijo. —

 

Dvignil je svojo močno roko, *

razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.

Mogočne je vrgel s prestola *

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami *

in bogate je odpustil prazne.

Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo, *

kakor je obljubil našim očetom.

Spomnil se je svoje dobrote *

do Abrahama in vseh njegovih potomcev. —

Pridi, Kristusova nevesta, prejmi venec, ki ti ga je Gospod pripravil za vse večne čase.

Kristusa, ki je poveličeval devištvo zaradi nebeškega kraljestva, veselo slavímo in prosímo:

Kristus, svojo Cerkev pripravljaš sebi za čisto nevesto

– naj bo sveta in brezmadežna.

Kristus, svete device so ti šle naproti s svetilkami,

– naj tebi posvečenim služabnicam nikoli ne poide olje zvestobe.

Kristus, s tvojo pomočjo Cerkev kot devica in mati ohranja zvestobo tebi čisto in neokrnjeno,

– naj bodo vsi kristjani vedno zvesti pravi in neokrnjeni veri.

Kristus, svojemu ljudstvu daješ, da se veseli na praznik svete Terezije,

– naj se vedno veselimo tudi njene priprošnje.

Kristus, svete device si sprejel na svatbo svojega ženitovanja,

– dobrohotno popelji naše umrle brate in sestre s seboj na nebeško gostijo.

Oče naš, ki si v nebesih,
posvečeno bodi tvoje ime,
pridi k nam tvoje kraljestvo,
zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.
Daj nam danes naš vsakdanji kruh
in odpusti nam naše dolge,
kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,
in ne vpelji nas v skušnjavo,
temveč reši nas hudega.

Če molitev vodi duhovnik ali diakon:
Gospod z vami.
– In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.
– Amen.
Pojdite v miru.
– Bogu hvala.

Če ni duhovnika ali diakona ali če ta moli sam:
Gospod nas blagoslôvi, nas varuj vsega hudega in pripelji v večno življenje. Amen.

Aleluja.

Pesem 

Končujemo današnji dan,

zato vsi prósimo Boga,

Očeta, stvarnika sveta,

da zla bi nas obvaroval.

 

Naj v tebi, Bog, počivamo,

navzočnost tvojo čutimo

in slavo ti zapojemo,

ko nov dan spet dočakamo.

 

Zgubljene vrni nam moči,

naj zdravja vsak se veseli,

naj tvoje Božje slave sij

vse nočne blodnje prepodi.

 

Vse to nam daj, o večni Bog,

po svojem Sinu Jezusu,

ki s Svetim Duhom in s teboj

kraljuje v slavi vekomaj. Amen.

Ps 142,1–11 Molitev v stiski

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Gospod, usliši mojo molitev, *

čuj mojo prošnjo, ker si zvest in dober.

Ne kliči me pred svojo sodbo, *

saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo. —

 

Sovražnik me preganja in v prah tepta moje življenje, *

pahnil me je v temo kot davno umrle.

Moj duh v meni skoraj ugaša, *

srce mi je otrpnilo.

Tvojih dobrot v davnih dnevih se spominjam, *

razmišljam o vseh tvojih delih. —

 

Svoje roke dvigam k tebi, *

po tebi me žeja kot suho zemljo.

Gospod, hitro me usliši, *

kajti moj duh že omaguje.

Ne skrivaj pred mano svojega obličja, *

da ne bom podoben tem, ki umirajo.

Naj skoraj prejmem tvojo milost, *

kajti v tebe zaupam.

Pokaži mi pot, po kateri naj hodim, *

saj v tvoje roke izročam svoje življenje. —

 

Reši me mojih sovražnikov, *

Gospod, v tebe upam.

Moj Bog si, úči me spolnjevati tvojo voljo, *

v svoji dobroti me varno vodi. —

 

Gospod, zaradi svojega imena me ohrani živega, *

po svoji dobroti me reši iz stiske.

 

Slava Očetu in Sinu *

in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej *

in vekomaj. Amen. —

 

Odpev Ne skrivaj pred mano svojega obličja, Gospod, kajti v tebe zaupam.

 

Kratko berilo (1 Pt 5,8–9)

Trezni bodite, čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri!

V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Rešil si nas, Gospod, zvesti Bog.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
— V tvoje roke, Gospod, se vsega izročam.

Evangeljski slavospev (Lk 2,29-32)

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

 

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru, *

kakor si obljubil s svojo besedo.

Na svoje oči sem videl Zveličarja, *

ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razsvetljenje vseh narodov *

in v slavo Izraela, tvojega ljudstva. – Slava Očetu ... —

 

Odpev Brani nas, Gospod, kadar čujemo; varuj nas, kadar spimo, da bomo čuli s Kristusom in počivali v miru.

Molimo. Usmiljeni Bog, dobrohotno razsvetljuj nocojšnjo noč. Daj nam, svojim služabnikom, da bomo v miru zaspali in se ob zori novega dne v tvojem imenu veseli zbudili.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

Spokojno noč in srečno smrt nam podeli vsemogočni Gospod. Amen.

Premila Mati Zveličarjeva,

odprta vrata nebeška in morska zvezda,

pomagaj ljudstvu, ki je padlo, pa želi vstati.

Ob angelovem oznanjenju

si svojega Stvarnika čudežno spočela

in ostala devica prej in slej,

usmili se grešnikov.