Brevir za 15. oktober 2019

Za eno devico
Prijeten spev naj se glasi,
z njim Božje ljudstvo naj časti
devico, ki jo na ta dan
sprejelo sveto je nebo.

 

Slavila v svetu Kristusa
je vselej vdanega srca,
zdaj tisočeren je odmev
med svetimi rodil njen spev.

 

S krepostjo svete čistosti
slabost telesa zmagala,
prezirala varljivi svet,
zvestó za Kristusom je šla.

 

Kot njo, o Kristus, vodi nas,
odganjaj vse sovražnike,
izbriši grehov madeže,
v kreposti vse utrdi nas.

 

Naj, Jezus, tebi slava bo,
ki iz Device rojen si,
Očetu, Duhu Svetemu
od vekomaj do vekomaj. Amen.

Ps 101 Izseljenčeve želje in prošnje

Gospod, usliši mojo molitev, *

moj klic naj pride k tebi.

Ne skrivaj zdaj pred menoj svojega obličja, *

ko me gorje tako stiska.

Skloni se k meni; *

ko te kličem, me naglo usliši.  —

 

Kot dim se izgubljajo moji dnevi, *

moje telo izgoreva kakor v ognju.

Volja mi gine, kot se suši trava, *

še jesti se mi ne ljubi.

Od svojega silnega trpljenja *

sem postal kost in koža. —

 

Podoben sem osamljeni ptici, *

postal sem kot skovir v razvalinah.

Brez sna sem in vzdihujem *

kakor zapuščen vrabec na strehi.

Neprestano se mi rogajo sovražniki, *

nasprotniki me obkladajo z žalitvami. —

 

Moj kruh ima okus po pepelu, *

moja pijača se meša s solzami.

Kakor me je prej tvoja milost povzdignila visoko, *

tako me je zdaj moj greh globoko ponižal.

Moji dnevi se nagibajo k zatonu, *

venem kakor pokošena trava. —

Gospod, ti ostaneš na veke, *

tvoja slava traja vekomaj.

Bodi milostljiv svojemu svetemu mestu, *

prišla je ura, da se ga usmiliš.

Tvoji zvesti ljubijo še njegove kamne, *

smilijo se jim njegove razvaline. —

 

Tvoje ime bodo častili tuji narodi, *

vsi vladarji zemlje tvojo vsemogočnost,

ker bo Gospod spet pozidal Sion *

in se prikazal v svojem veličastvu.

Tedaj bo uslišal molitev siromakov, *

ne bo zavrgel njihovih prošenj. —

 

Naj se zapiše za prihodnje rodove, *

naj ljudstvo, ki bo šele rojeno, hvali Gospoda:

Gospod se je ozrl s svojega vzvišenega svetišča, *

z nebes je pogledal na zemljo.

Slišal je zdihovanje jetnikov, *

na smrt obsojene je rešil.

Naj odmeva Gospodovo ime na Síonu, *

njegovo veličastvo naj hvalijo v Jeruzalemu,

ko se bodo zbrala ljudstva in kraljestva, *

da bi služila Gospodu. —

– Ljudstvo moje, poslušaj moj nauk.
– Prisluhni mojim besedam.

 

V osmem mesecu, drugo leto kralja Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, rekoč: Gospod se je zelo srdil nad vašimi očeti. Reci torej ljudem! Tako govori Gospod nad vojskami: Vrnite se k meni, govori Gospod nad vojskami, in tudi jaz se vrnem k vam, govori Gospod nad vojskami. Ne bodite kakor vaši očetje, ki so jih prejšnji preroki pozivali: »Tako govori Gospod nad vojskami: Zapustite vendar svoja hudobna pota in svoja hudobna dejanja!« Toda niso me poslušali in niso me ubogali, govori Gospod. Vaši očetje, kje so? In preroki, ali žive vekomaj? Toda moje besede in moje naredbe, ki sem jih zapovedal svojim služabnikom prerokom, ali niso dosegle vaših očetov? Tedaj so bili osramočeni in so morali priznati: »Kakor je Gospod nad vojskami odločil, da nam stori po našem vedenju in naših delih, tako je storil.«

Štiriindvajseti dan enajstega meseca (to je mesec šebat), v drugem letu Darija, je Gospod govoril preroku Zahariju, sinu Barahijevemu, ki je bil sin Idov, takole: Imel sem videnja ponoči. Glej, mož je sedel na rdečem konju, bil je med mirtami v dolini, in za njim so stali rdeči, svetlorjavi in beli konji. Rekel sem: »Kdo so ti, gospod?« Angel, ki je z menoj govoril, mi je rekel: »Hočem ti pokazati, kdo so.« Mož, ki je bil med mirtami, se oglasi, rekoč: »To so ti, ki jih je Gospod poslal, da pogledajo po zemlji.« Oni se obrnejo h Gospodovemu angelu, ki je bil med mirtami, in rečejo: »Prepotovali smo zemljo in glej, vsa zemlja je v miru.« Gospodov angel je spregovoril in rekel: »Gospod nad vojskami, doklej boš odlašal s svojim usmiljenjem do Jeruzalema in do judovskih mest, na katera se srdiš že sedemdeset let?« In Gospod je odgovoril angelu, ki je z menoj govoril, dobre, tolažilne besede.

Nato mi reče angel, ki je z menoj govoril: »Oznani, rekoč: Tako govori Gospod nad vojskami. Goreče ljubim Jeruzalem in vnet sem za Sion. In velik je moj srd zoper prevzetne narode, zakaj ko sem se le malo ujezil, so kaznovali čez mero!« Zatorej govori Gospod: Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu. Moja hiša v njem bo obnovljena, govori Gospod nad vojskami, in merilna vrv se bo spet razpela čez Jeruzalem. Oznani še to: Tako govori Gospod nad vojskami: Moja mesta bodo spet v obilju blagoslova. Gospod se bo zopet usmilil Siona in iz Jeruzalema bo napravil zopet svoje izvoljeno mesto.

Potem sem povzdignil oči in sem videl. Glej, štirje rogovi. Rekel sem angelu, ki je z menoj govoril: »Kaj pomenijo ti?« Odgovoril mi je: »To so rogovi, ki so Juda, Izraela in Jeruzalem razmetali.« Nato mi je Gospod pokazal štiri kovače. Rekel sem: »Čemu so prišli ti?« Odgovoril mi je: »Onile so rogovi, ki so Juda razmetali, da si nihče ni upal dvigniti glave; in ti so prišli, da jih prestrašijo, da odbijejo rogove narodom, ki so dvignili svoj rog zoper Judovo deželo, da jo raztepejo.«

SPEV (Zah 1,16; Raz 21, 23)

Zopet se obrnem poln usmiljenja k Jeruzalemu * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Mesto ne bo potrebovalo ne sonca ne meseca, kajti njegov svetilnik je Jagnje * in moja hiša v njem bo obnovljena.

Sv. Terezija Velika (1515-1582) iz Avile v Španiji, obnoviteljica karmeličanskega reda, učiteljica duhovnega življenja

 

Vpričo tako zvestega prijatelja in junaškega vojskovodja, kot je Jezus Kristus, lahko vse prenesemo. Pomaga nam in nas krepi, ne zapusti nas nikoli, ta naš pravi prijatelj! Sedaj mi je jasno: če hočemo Bogu ugajati in od njega doseči velike milosti, je po njegovi volji potrebno, da te milosti gredo skozi roke najsvetejšega človeka, nad katerim ima njegovo veličastvo veselje.

V tem me potrjuje večkratno izkustvo, a tudi Gospod sam mi je to povedal. Razločno sem videla, da moramo vstopiti skozi ta vrata, če hočemo, da nam njegovo veličastvo razodene velike skrivnosti. Ne iščite torej nobene druge poti, pa čeprav bi bili na najvišji stopnji bogozrenja; kajti le tod hodimo varno. Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.

Mar moremo zahtevati več, kakor da imamo ob sebi tako zvestega prijatelja, ki nas v stiskah in težavah ne zapusti, kakor nas zapuščajo prijatelji tega sveta? Blagor duši, ki ga resnično ljubi in ga ima vsekdar ob sebi! Poglejmo si slavnega apostola Pavla, ki je nenehoma govoril o Jezusu, ker ga je stalno nosil v srcu. Odkar sem spoznala to resnico, sem pazljivo ogledovala svetnike, ki so stali na visoki stopnji bogozrenja, in sem dognala, da niso hodili po nobeni drugi poti kot po tej. Sv. Frančišek to spričuje s svojimi ranami, sv. Anton Padovanski s svojo zaupljivostjo do deteta Jezusa; sv. Bernard, sv. Katarina Sienska in mnogi drugi. Na tej poti moramo hoditi svobodno in se izročiti božjim rokam. Če nas njegovo veličastvo hoče imeti za dvorjane in zaupnike svojih skrivnosti, sprejmimo ta klic z veseljem.

Kadarkoli mislimo na Kristusa, bi se morali spomniti tudi ljubezni, s katero nam je dal toliko milosti, spomniti pa bi se morali tudi velike ljubezni, ki nam jo je Bog skazal s tem, da nam je dal tako dragoceno varščino svoje ljubezni do nas; kajti ljubezen se rodi iz ljubezni. Tudi če bi bili še prav na začetku in še zelo hudobni, bi si morali prizadevati, da tudi mi ljubimo njega; če nam Gospod podeli milost, da se nam ljubezen vtisne v srce, nam bo vse lahko in z najmanjšim trudom bomo v zelo kratkem času dosegli mnogo.

 

SPEV (Ps 72, 27.28; 1 Kor 6,17)

Kdor se oddaljuje od tebe, Gospod, je na poti v pogubljenje. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.

Kdor se druži z Gospodom, je en Duh. * Jaz pa sem srečen, če sem v božji bližini, zato se mu z veseljem izročam v varstvo.