Brevir za 13. marec 2024

Ugoden, bratje, zdaj je čas,
nam dobri Bog ga je poslal,
da bi ozdravil bolni svet
z zdravilom posta, zmernosti.

 

Zdaj dnevi so zveličanja,
od Kristusa ožarjeni,
ko z grehom srca ranjena
se z zmernostjo prenavljajo.

 

Pomagaj nam, o dobri Bog,
da vztrajamo v spokornosti
in srečno vsi tja pridemo,
kjer večna bo velika noč.

 

Trojica sveta, naj slavi
te vse vesoljstvo in časti,
naj duh očiščen, prenovljen
ti poje novo hvalnico. Amen.

Ps 102 Hvalnica Gospodovemu usmiljenju

Z dušo in telesom naj hvalim Gospoda, *

njegovo sveto ime naj slavi vse moje bitje.

Iz vsega srca bi ga rad hvalil, *

in nobene njegovih dobrot ne pozabil. —

 

On odpušča vse moje krivde, *

ozdravlja vse moje slabosti.

Rešuje moje življenje smrti, *

venča me z milostjo in usmiljenjem.

Z dobrotami nasičuje moje življenje *

in mladost se mi obnavlja kakor orlu. —

 

Gospodova dela so pravična, *

vsem zatiranim vrača pravico.

Pokazal je Mojzesu svoja pota, *

Izraelovim sinovom svoja dela. —

Gospod je milostljiv in usmiljen, *

potrpežljiv in zelo milosrčen.

Ne spominja se več naših grehov, *

njegova nevolja ne traja dolgo.

Ne ravna z nami po naših grehih, *

ne vrača nam po naših krivdah. —

 

Kakor se nebo visoko boči nad zemljo, *

tako njegova ljubezen objema vse, ki ga spoštujejo.

Kakor je sončni vzhod daleč od zahoda, *

odriva od nas naše pregrehe.

Kakor je oče usmiljen z otroki, *

tako se Gospod usmili tistih, ki ga častijo. —

 

Dobro ve, kakšni smo, saj nas je ustvaril, *

spominja se, da smo iz zemlje.

Človekovi dnevi so kakor trava, *

razcveti se kakor roža na polju.

Komaj veter vanjo zaveje, že ji cvetje odpade, *

kmalu se nihče več ne spominja, kje je cvetela. —

- Spreobrnimo se in delajmo pokoro,

- da bomo novi ljudje z novim srcem.

 

Tiste dni se je drhal, ki je bila med njimi, vdala poželjivosti; tedaj so tudi Izraelovi sinovi zopet tarnali in so govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu zastonj jedli, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.«

Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč. Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Sem li mar jaz spočel vse to ljudstvo, sem ga mar jaz rodil, da mi praviš: ,Nesi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki si jo s prisego obljubil njihovim očetom?' Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu?

Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ,Daj nam mesa jesti!' Jaz sam ne morem nositi vsega ljudstva; kajti pretežko je zame. Ako hočeš tako z menoj ravnati, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!«

Tedaj je Gospod rekel Mojzesu: »Zberi mi sedemdeset mož izmed Izraelovih starešin, o katerih veš, da so starešine ljudstva in njegovi voditelji! Pripelji jih k shodnemu šotoru, da se postavijo tam poleg tebe! Stopil bom dol in bom ondi govoril s teboj; vzel bom od duha, ki je nad teboj, in ga dal nadnje, da bodo nosili s teboj vred breme ljudstva in ga ne boš več sam nosil. Ljudstvu pa reci: ,Posvetite se za jutri in jedli boste meso! Kajti tarnali ste glasno pred Gospodom in govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? V Egiptu se nam je vendar dobro godilo!« In Gospod vam bo dal mesa jesti. Jedli ga boste ne samo en dan, ne dva dni, ne pet dni, ne deset dni, ne dvajset dni, marveč ves mesec dni, dokler vam ne zasmrdi in se vam ne zagabi. Kajti zavrgli ste Gospoda, ki je med vami, in tarnali pred njim, govoreč: ,Zakaj smo vendar šli iz Egipta?'«

Mojzes je dejal: »Šeststo tisoč mož pešcev šteje ljudstvo, med katerim bivam, in ti praviš: ,Dal jim bom mesa, da ga bodo jedli mesec dni.' Ali se bo zaklalo zanje toliko drobnice in govedi, da bo zanje zadostovalo? Ali se jim bodo zbrale vse ribe morja, da bo zanje dovolj?« Gospod pa je odgovoril Mojzesu: »Ali je morda Gospodova roka preslaba? Sedaj boš videl, ali se bo moja beseda pred teboj spolnila ali ne.«

Mojzes je odšel, povedal ljudstvu Gospodove besede in zbral sedemdeset mož izmed starešin ljudstva ter jih postavil okrog šotora. Gospod je stopil dol v oblaku in govoril z njim; vzel je od duha, ki je bil nad njim in ga dal nad sedemdeset starešin. Ko je duh prišel nadnje, so prerokovali, pozneje pa ne več.

Dva moža pa sta ostala v taboru; enemu je bilo ime Eldad, drugemu pa Medad. Duh je prišel tudi nadnju; bila sta namreč med zapisanimi, nista pa šla k šotoru; in prerokovala sta v taborišču. Pritekel pa je mladenič in naznanil Mojzesu ter rekel: »Eldad in Medad prerokujeta v taborišču.« Tedaj je izpregovoril Nunov sin Jozue, ki je bil izza svoje mladosti Mojzesov služabnik, in rekel: »Moj gospod, Mojzes, zabrani jima!« Mojzes mu je odvrnil: »Kaj se vnemaš zame? O da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo! Da bi dal Gospod svojega duha nadnje!«

Potem se je Mojzes vrnil v tabor, on in Izraelovi starešine.

 

SPEV (Joel 2, 28-29; Apd 1, 8)

Izlil bom svojega Duha na vse človeštvo; vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali. * V tistih dneh bom izlil svojega Duha.

Prejeli boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste moje priče do konca sveta. * V tistih dneh bom izlil svojega Duha.

Sv. Maksim Spoznavalec (ok. 580-662), iz Carigrada pregnan na Kavkaz, mučenec za resnico, da je imel Kristus tudi človeško voljo

 

Oznanjevalci resnice in služabniki božje milosti, vsi, ki so od začetka do danes, vsak v svojem času razlagali božjo odrešilno voljo, vsi ti govorijo: Bogu ni nič ljubšega in prijetnejšega kakor resnično spreobrnjeni ljudje, ki so se pokesali grehov.

Na izredne načine je Bog hotel pokazati, da mu je to veliko ljubše kot vse drugo. Še več. Kot prvo in izredno znamenje brezmejne božje dobrotljivosti je to, da se je božja Beseda hotela v neizrekljivem ponižanju in približanju učlovečiti med nami. Hotela je delati, trpeti in oznanjati, kar je bilo potrebno za nas, božje sovražnike, da se spravimo z Bogom Očetom in tako dosežemo večno življenje, od katerega smo bili izključeni.

Naših bolezni ni zdravil le s čudeži. V svojem trpljenju je vzel nase naše slabosti in s svojo smrtjo je on, nedolžni, plačal našo krivdo, kakor da bi bil on krivec. Osvobodil nas je naših mnogih in strašnih grehov. Učil nas je s svojim zgledom na različne načine, naj mu bomo v dobroti do drugih čim bolj podobni.

Zato je vabil: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo, in: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Dejal je, da je prišel iskat in rešit izgubljeno ovco in da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. S priliko o izgubljeni drahmi je pokazal, da je prišel očistit božjo podobo v človeku, ki je bila v gnusobi greha. Dejal je: Resnično povem vam, v nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori.

Zato je krepčal z vinom in oljem moža, ki je padel med razbojnike in je ob poti popolnoma oropan v svojih ranah ležal napol mrtev. Obvezal ga je, dvignil na živinče ter ga izročil gostilničarju. Plačal je zanj oskrbo in obljubil, da ostalo povrne ob povratku.

Tudi je povedal, da se je dobri oče sklonil k izgubljenemu sinu, ko se je ta vrnil, ga je objel, ker se je vrnil domov, ga oblekel v lepo obleko in mu nadel svoje okrasje in o njegovi preteklosti ni črhnil besede.

Tako je bilo z ovco, ki se je oddaljila od velike božje črede ter blodila po hribih in gričih. Ko jo je našel, je ni s silo vlekel nazaj v stajo. Zadel si jo je na svoje rame in jo s sočutjem nesel k drugim ovcam.

Ljudem pa je klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase. Jarem pomeni zapovedi in življenje po predpisih evangelija. To breme je napor, potreben za pokoro, zato tudi pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vendar še ponovno tolmači božjo pravičnost in dobroto, ko naroča: Bodite sveti, bodite popolni, bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih. Odpuščajte in vam bo odpuščeno in: Vse, kar hočete, da bi vam ljudje storili, storite njim tudi vi.

 

SPEV (Prim. Ezek 33,11; Ps 93,19)

Gospod, če ne bi vedel za tvoje usmiljenje, bi bil v stiski. Rekel si: Nimam veselja nad smrtjo grešnika, ampak nad tem, da se spreobrne in živi. * Kananejko in cestninarja si poklical k pokori.

Ko se mi množe skrbi v srcu, me tvoje tolažbe razveseljujejo. * Kananejko in cestninarja si poklical k pokori.