Božja beseda za ponedeljek, 7. avgusta 2017

Tedaj so Izraelovi sinovi zopet govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu jedli zastonj, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.«

Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna smoli. Ljudstvo je hodilo okrog in jo nabiralo in mlelo na žrmljah ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; njen okus je bil kakor okus oljnatega kolača. Ko je padala ponoči rosa na tabor, je padala nanj tudi mana.

Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč.

Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Ali sem jaz spočel vse to ljudstvo, ali sem ga jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom?‹ Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ›Daj nam mesa jesti!‹ Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva; pretežko je zame. Ako hočeš tako ravnati z menoj, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!«

Ko se je množica nasitila, je Jezus velel učencem, naj stopijo v čoln in se peljejo pred njim na drugo stran; medtem bi on razpustil množice. Ko jih je razpustil, je šel na goro, da bi na samem molil, in ko se je zvečerilo, je bil sam ondi. Čoln pa je bil že več tečajev od brega; premetavali so ga valovi, kajti veter je bil nasproten.

Ob četrti nočni straži pa je šel k njim peš po morju. Ko so ga učenci videli hoditi po morju, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je!« In so od strahu zavpili. Ali Jezus jih je takoj ogovoril: »Bodite brez skrbi, jaz sem; ne bojte se!« Oglasil pa se mu je Peter in rekel: »Gospod, če si ti, mi reci, naj grem k tebi po vodi.« »Pridi!« mu je rekel.

Peter je stopil iz čolna in šel po vodi ter dospel do Jezusa. Ko je pa videl silni veter, se je zbal; začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Takoj pa je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« In stopila sta v čoln in veter je nehal. Ti, ki so bili v čolnu, pa so pristopili, padli predenj in rekli: »Resnično si Božji Sin!« Ko so se prepeljali, so prišli v genezareško pokrajino. Kakor hitro pa so ga možje tega kraja spoznali, so sporočili po vsej tisti okolici; prinesli so mu vse bolnike in ga prosili, da bi se le dotaknili roba njegove obleke; in kateri koli so se ga dotaknili, so ozdraveli.