Berilo iz knjige preroka Sofonija (Sof 3,14-18)
Vriskaj, sionska hči! Ukaj, Izrael! Veséli se, raduj se iz vsega srca, jeruzalemska hči! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Gospod je Izraelov kralj v tvoji sredi, ne boš se več bala zlega. Tisti dan bodo rekli Jeruzalemu: »Sion, ne boj se! Naj ti roke ne omahnejo! Gospod, tvoj Bog je pri tebi, mogočni rešitelj! On se veseli nad teboj v obnovljeni ljubezni; vriskajoč se raduje nad teboj, kakor ob prazniku.« Odvzel sem ti mučno nadlogo.
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 12,9-16)
Bratje in sestre, ljubezen bodi brez hinavščine. Sovražite hudo, držite se dobrega; bratovsko se med seboj ljubite; v spoštovanju drug drugega prekašajte; v gorečnosti ne bodite počasni; v duhu bodite goreči; Gospodu služite. V upanju se veselite; v nadlogi potrpite; v molitvi vztrajajte; s svetimi v potrebah delite; gostoljubje gojite. Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne kolnite! Veselite se z veselimi, jokajte z jokajočimi; bodite med seboj ene misli; ne hrepenite po visokih stvareh, ampak se držite nizkih.
Odpev:
»Velik je med vami Izraelov sveti.«
Glej, Bog je moje rešenje,
zaupam in se ne bojim.
Moja moč in moja pesem je Gospod,
on mi je bil v odrešenje.
Odpev:
»Velik je med vami Izraelov sveti.«
Slavite Gospoda,
kličite njegovo ime,
oznanjujte med ljudstvi njegova dela,
razglašajte, da je vzvišeno njegovo ime.
Odpev:
»Velik je med vami Izraelov sveti.«
Pojte Gospodu, ker je storil velike reči,
naj bo to znano po vsej zemlji.
Vriskajte in radujte se, prebivalci Siona,
velik je med vami Izraelov Svet.
Odpev:
»Velik je med vami Izraelov sveti.«
Lk 1,45
Aleluja
Aleluja. Blagor ti, Devica Marija, ker si verovala, izpolnilo se bo, kar ti je povedal Gospod. Aleluja.
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-56)
Tiste dni je Marija vstala in hitro šla v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je vzkliknila z močnim glasom: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa! In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja poskočilo dete v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala; kajti izpolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod!«
Marija pa je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Kajti ozrl se je na nizkost svoje dekle. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Kajti velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto. Od roda do roda traja njegovo usmiljenje tistim, ki mu v strahu služijo. Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne. Sprejel je svojega služabnika Izraela in se spomnil usmiljenja – kakor je govoril našim očetom – do Abrahama in njegovega roda na veke.« Marija pa je ostala pri Elizabeti nekako tri mesece, potem se je vrnila na svoj dom.

Papežev molitveni namen za julij 2026
ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEŠKEGA ŽIVLJENJA
Molimo za spoštovanje in zaščito človeškega življenja v vseh obdobjih in za to, da bi življenje prepoznavali kot Božji dar.
Svetnik za vsak dan
obiskanje Device Marije
Iz knjige Svetnik za vsak Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Poslušajte kot podkast.
Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po
…
Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.« Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.« Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Krisutsu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončega zveličanja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa»Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«
V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v končnem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda« (Magnificat anima mea Dominum), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega življenja, da namreč ne postavlja sebe v središče, ampak ustvarja prostor srečanja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker
…
V Lukovem evangeliju vidimo Marijo v ljubečem služenju sorodnici Elizabeti, pri kateri ostane »nekako tri mesece« (1,56), da bi ji stala ob strani v končnem obdobju njene nosečnosti. »Moja duša poveličuje Gospoda« (Magnificat anima mea Dominum), pravi pri tem obisku (Lk 1,46) in s tem izrazi celotni program svojega življenja, da namreč ne postavlja sebe v središče, ampak ustvarja prostor srečanja z Bogom tako v molitvi, kakor tudi v služenju bližnjemu; samo tako svet postaja dober. Marija je velika prav zaradi tega, ker noče poveličevati sebe, marveč poveličuje Boga. Ponižna je: noče biti nič drugega kakor Gospodova služabnica (prim. Lk 1,38.48). Marija ve, da k zveličanju sveta prispeva samo s tem, ko ne izvršuje svojih dejanj, marveč se povsem daje na voljo Božji pobudi. Marija je žena upanja. Samo zato, ker veruje Božjim obljubam in pričakuje Izraelovo zveličanje, more priti angel k njej in jo poklicati za odločilno služenje pri teh obljubah. Marija je žena vere. »Blagor ti, ki si verovala«, ji pravi Elizabeta (prim. Lk 1,45). Magnifikat – nekakšen portret njene duše – je ves stkan iz niti Svetega pisma, iz niti Božje besede. Tako je vidno, da je v Božji besedi zares doma. Govori in misli z Božjo besedo; Božja beseda postane njena beseda, in njena beseda se porodi iz Božje besede. Tako je tudi vidno, da so njene misli v harmoniji z Božjimi mislimi, da je njeno hotenje Božje hotenje. Ker je bila povsem prežeta z Božjo besedo, je mogla postati mati učlovečene Besede. In še: Marija je žena, ki ljubi. Kako bi moglo biti drugače? Kot verujoča v veri misli z Božjimi mislimi, hoče kot Bog hoče, zato ne more biti drugače, kot žena, ki ljubi.
Homilija, maša, Bukarešta, petek, 31. maj 2019
Evangelij, ki smo ga poslušali, nas popelje v sredino srečanja z dvema ženama, ki se objameta in vse napolnita s srečo in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestrično zaradi njene vere; Marija čudovita dela, ki jih je Gospod uresničil v svoji služabnici, opeva z veličastnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo več peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki želi prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve učenke: Marija hodi, Marija sreča, Marija se veseli.
Evangelij, ki smo ga poslušali, nas popelje v sredino srečanja z dvema ženama, ki se objameta in vse napolnita s srečo in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestrično zaradi njene vere; Marija čudovita dela, ki jih je Gospod uresničil v svoji služabnici, opeva z veličastnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo več peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki želi prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve učenke: Marija hodi, Marija sreča, Marija se veseli.
Marija hodi … Iz Nazareta v hišo Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. Šla bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; bežala bo v Egipt, da bi rešila Otroka pred Herodom; ponovno bo šla v Jeruzalem vsako leto za Veliko noč, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno značilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpežljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna naše vzpone: nam je sestra na poti. Izkušena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v težavah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki življenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro nežnosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).
Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge žene, matere in babice teh dežel, ki z žrtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame težav, da bi še naprej skrbele za življenje svojih otrok in celotne družine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). Živ spomin je dejstvo, da v vašem narodu živi in utripa močna zavest upanja, onkraj vseh okoliščin, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga želele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obličja, se občuti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odločno recimo: v naših ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.
Marija sreča Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je že v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, išče korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari srečajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najboljše. To je čudež, ki ga spodbudi kultura srečanja, kjer nihče ni zavržen ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi zaželeni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obličje. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori čudeže v svojem ljudstvu.
Sveti Duh je namreč tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas naučil gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril možnosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih – da bi jih »blagoslavljali« – posebej mnoge naše brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura srečanja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili čudež materinstva Cerkve, ki išče, varuje in združuje svoje otroke. Ko se v Cerkvi srečajo različni obredi, ko niso najprej na vrsti naše lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike reči. Odločno recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati srečanje in občestvo.
Marija, ki hodi in sreča Elizabeto, nas spominja, kje je Bog želel prebivati in živeti, katero je njegovo svetišče in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam živi, tam nas čaka. Začutimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, naš Bog, je namreč v naši sredi, je močni rešitelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v naši sredi kot močni rešitelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogoča, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prinašalka Emanuela, Boga z nami.
»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, sužnji svojih žalosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v količini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi žalosti in obupa. Ko živimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se čutili otroci, za katere Bog dela velike reči (prim. v. 49), vse pomanjšamo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo Očeta, močnega zveličarja.
Marija nam prihaja na pomoč, saj namesto, da bi pomanjšala, poveličuje, to je »poveča« Gospoda, hvali njegovo veličino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in ponižna, začenja pri Božji veličini, kljub svojim težavam – ki jih ni bilo malo – je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati čudovite stvari, če ostajamo odprti zanj in za brate.
Pomislimo na velike pričevalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso položili v svet, ampak v Gospoda, in tako so šli naprej. Želim se zahvaliti tem ponižnim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam kažejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.
Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sreča in se veseli, ker je prinesla nekaj večjega od sebe: bila je prinašalka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prinašalci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture srečanja, ki bo na laž postavila ravnodušnost in razdeljenost ter tej zemlji omogočila, da bi na moč opevala Gospodove dobrote.
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Komentar cerkvenih očetov
Misli Benedikta XVI.