Opozorilo: podatki o Božji besedi, godovih in praznikih za pretekla leta niso zanesljivi, še posebej to velja za datume pred letom 1970!

Božja beseda za petek, 28. januarja 2022

Sv. Tomaž Akvinski, obvezni god

Petek 3. tedna med letom (leto II)

»Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej vse razlagal« (Mr 4,34)

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

David potepta Božjo postavo

Berilo iz 2. Samuelove knjige (2 Sam 11,1-4.5-10.13-17)

Ko je preteklo leto, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joaba in z njim svoje hlapce in vse Izraelce. Opustošili so deželo Amonovih sinov ter oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu. Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve palače. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa. David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »To je vendar Eliamova hči Betsabeja, žena Hetejca Urija.« Nato je David poslal poslance in jo dal pripeljati. Ko je prišla k njemu, je bil pri njej.

Ko je žena spočela, je dala Davidu sporočiti: »Spočela sem.« Tedaj je David sporočil Joabu: »Pošlji k meni Hetejca Urija!« Joab je poslal Urija k Davidu. Ko je Urija prišel k njemu, je David vprašal, kako se godi Joabu, kako se godi vojakom in kakšni so bojni uspehi. Potem je David rekel Uriju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urija odšel iz kraljeve palače, so prinesli za njim kraljevo jed. Urija pa je spal pri vratih kraljeve palače s hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Davidu so sporočili: »Urija ni šel v svojo hišo.«

Naslednji dan ga je David povabil, da je pred njim jedel in pil, in ga je upijanil. Toda zvečer je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. Zjutraj je David napisal Joabu pismo in ga poslal po Uriju. V pismu je napisal: »Postavite Urija spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« Ko je tedaj Joab oblegal mesto, je postavil Urija na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. Ko so planili možje iz mesta in se bojevali z Joabom, so padli nekateri izmed vojakov, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urija je umrl.

Psalm 51

Odpev: »Usmili se nas, o Bog, ker smo grešili!«

Ps 51,3-7.10-11

Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti,

po obilnosti svojega usmiljenja izbriši mojo pregreho!

Popolnoma me operi moje krivde

in mojega greha me očisti!

Odpev: »Usmili se nas, o Bog, ker smo grešili!«

Svojo pregreho spoznavam

in moj greh mi je vedno pred očmi.

Zoper tebe samega sem grešil

in, kar je zlo pred teboj, sem storil.

Odpev: »Usmili se nas, o Bog, ker smo grešili!«

Da se skažeš pravičnega s svojim izrekom,

brez graje v svoji sodbi.

Glej, s krivdo sem se rodil

in z grehom me je spočela moja mati.

Odpev: »Usmili se nas, o Bog, ker smo grešili!«

Daj mi slišati radost in veselje,

naj se vzraduje moje strto srce!

Obrni svoj obraz od mojih grehov

in vse moje krivde izbriši!

Odpev: »Usmili se nas, o Bog, ker smo grešili!«

Evangelij

Aleluja

Aleluja. Bog je hotel svet s seboj spraviti v Kristusu in je ustanovil med nami nauk sprave. Aleluja.

Božje seme raste v duši neopazno

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34)

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«

In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.

Sv. Tomaž Akvinski (leto II), obvezni god

Nazaj Koledar Naprej

Berilo

Oznanjamo skrito Božjo modrost

Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 2,1-10)

Ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti vam oznanjat Božje pričevanje. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega. Prišel sem k vam slaboten in v strahu in velikem trepetu, in moja beseda in moja pridiga ni bila v prepričevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanju Duha in moči, da bi vaša vera ne slonela na človeški modrosti, ampak na Božji moči. Modrost pa oznanjamo med popolnimi, toda ne modrosti tega sveta, tudi ne modrosti poglavarjev tega sveta, ki minevajo, temveč oznanjamo v skrivnosti skrito Božjo modrost, ki jo je Bog pred veki vnaprej določil v naše poveličanje; ki je ni spoznal nobeden izmed prvakov tega sveta.

Ko bi jo namreč spoznali, bi Gospoda veličastva ne križali, ampak kakor je pisano: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo,« je nam Bog razodel po svojem Duhu.