Božja beseda za nedeljo, 22. julija 1923

Dragi bratje in sestre, dober dan. Vidim, da ste kljub tej vročini zelo pogumni. Današnji evangelij nam pove, da so apostoli po izkušnji poslanstva zadovoljni, a tudi utrujeni. In Jezus poln razumevanja jim želi dati nekaj časa za oddih, zato jih pelje same zase na samoten kraj, da bi si lahko malo odpočili (prim. Mr 6,31).«Mnogi pa so jih videli, da odhajajo in so razumeli… in so prišli pred njim«' (v. 32). Za ta trenutek

Dragi bratje in sestre, dober dan. Vidim, da ste kljub tej vročini zelo pogumni. Današnji evangelij nam pove, da so apostoli po izkušnji poslanstva zadovoljni, a tudi utrujeni. In Jezus poln razumevanja jim želi dati nekaj časa za oddih, zato jih pelje same zase na samoten kraj, da bi si lahko malo odpočili (prim. Mr 6,31).«Mnogi pa so jih videli, da odhajajo in so razumeli… in so prišli pred njim«' (v. 32). Za ta trenutek pa nam evangelist poda z izredno zgoščenostjo podobo Jezusa, če tako rečemo, fotografira njegove oči ter razbere občutje njegovega srca, tako pravi evangelist: »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (v. 34).«

Vzemimo tri glagole iz te tako nagovarjajoče 'fotografije': videti, imeti sočutje, poučevati. Imenujemo jih lahko glagoli Pastirja. Videti, imeti sočutje, poučevati. Prvi in drugi sta v Jezusovi drži vedno skupaj, saj njegov pogled ni pogled sociologa ali fotoreporterja, ker vedno gleda z očmi srca. Ta dva glagola, Videti, imeti sočutje , predstavita Jezusa kot dobrega Pastirja. Njegovo sočutje pa ni samo človeško občutenje, ampak je ganjenost Mesije, v katerem je Božja nežnost postala meso. In iz tega sočutja se porodi Jezusova želja, da bi nahranil množico s kruhom svoje Besede, da bi jim poučeval Božjo Besedo.

Gospoda sem prosil, da bi me vodil Duh Jezusa, Dobrega Pastirja med apostolskim potovanjem, ki sem ga opravil pred nekaj dnevi v Latinski Ameriki in mi dovolil, da sem lahko obiskal Ekvador, Bolivijo in Paragvaj. Iz vsega srca se Bogu zahvaljujem za ta dar. Zahvaljujem se ljudstvom teh držav za topel in gostoljuben sprejem. Ponovno izražam svojo hvaležnost oblastem teh držav za njihovo gostoljubje in sodelovanje. Prav tako se iz srca zahvaljujem svojim bratom škofom, duhovnikom, posvečenim osebam ter vsem prebivalcem za njihovo toplino, s katero so se dogodkov udeležili. S temi brati in sestrami sem hvalil Gospoda za čudovite stvari, ki jih je storil Božjemu ljudstvu na poti v teh deželah, za vero, ki je poživljala in poživlja njegovo življenje in kulturo. Hvalili pa smo ga tudi za naravne lepote, s katerimi je obogatil te države. Latinsko ameriška celina ima veliko človeških in duhovnih zalog, ohranja krščanske vrednote, ki so tam globoko zakoreninjene, preživlja pa tudi težke družbene in ekonomske probleme. Za svoj prispevek k rešitvi problemov je tudi Cerkev strnila svoje duhovne in moralne moči svojih skupnosti ter začela sodelovati z zdravimi sestavnimi deli družbe. Pred velikimi izzivi s katerimi se mora soočiti evangelij, sem jih povabil, naj zajemajo od Kristusa Gospoda milost, ki rešuje ter daje moč pri prizadevanju za krščansko pričevanje, za povečanje razširjanja Božje Besede, da bi lahko vedno bila ta tako izredna vernost teh ljudstev, vedno zvesto pričevanje evangelija.

Materinski priprošnji Device Marije, ki jo celotna Latinska Amerika kot svojo zavetnico časti pod imenom Naša gvadalupska Gospa, izročam sadove tega nepozabnega apostolskega potovanja.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. 6,30-34) pripoveduje, da so se apostoli po svojem prvem poslanstvu vrnili k Jezusu in ''mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili'' (v. 30).

Po izkušnji poslanstva, prav gotovo navdušujočega, a tudi utrujajočega, potrebujejo počitek. In Jezus, ki je bil poln razumevanja, je v skrbi, da bi jim zagotovil olajšanje, rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (v. 31). Vendar pa tokrat ni bilo mogoče uresničiti Jezusovega namena, saj je množica, ki je ugotovila, kam naj bi se s čolnom namenil skupaj s svojimi učenci, prišla tja pred njihovim prihodom. Isto se lahko zgodi tudi danes. Včasih ne uspemo uresničiti svojih načrtov, ker pride nekaj nepredvidljivo nujnega, ki pomeša naše načrte in zahteva prožnost in razpoložljivost do potreb drugih.

V takšnih okoliščinah smo poklicani posnemati to, kar je storil Jezus: »Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (v. 34). V tem kratkem stavku nam evangelist ponuja še posebej zgoščen flash (hiter pogled) tako, da fotografira oči božanskega Učitelja in njegovo držo. Opazujmo tri glagole te fotografije: videti, imeti sočutje, učiti. Imenujemo jih lahko glagoli Pastirja. Jezusov pogled ni nevtralen pogled, ali še slabše, hladen in odsoten, saj Jezus vedno gleda z očmi srca. In njegovo srce je tako nežno in polno sočutja, da zna zaznati potrebe oseb, tudi najbolj skrite. Poleg tega pa njegovo sočutje ne izraža preprostega čustvenega odziva nad stanjem stiske ljudi, temveč je veliko več. Je namreč Božja drža in vnaprejšnja dovzetnost do človeka in njegove zgodovine. Jezus se je pojavil kot uresničitev Božje skrbi in pozornosti do svojega ljudstva.

Iz dejstva, ker je bil Jezus ganjen ob pogledu na vse te ljudi, ki so potrebovali vodstva in pomoč, bi pričakovali, da bo storil kakšen čudež. A ne, začel jih je učiti mnoge stvari. Poglejte prvi kruh, ki ga Mesija ponudi lačni in izgubljeni množici, to je kruh Besede. Vsi mi potrebujemo besedo resnice, ki nas na poti vodi in razsvetljuje. Brez resnice, ki je Kristus sam, ni mogoče najti pravo usmerjenost v življenju. Ko se oddaljimo od Jezusa ter njegove ljubezni, se izgubimo in bivanje se spremeni v razočaranje ter nezadovoljstvo. Z Jezusom ob strani se lahko z gotovostjo nadaljuje, preraste preizkušnje ter se napreduje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Jezus je postal dar za druge in tako postal zgled ljubezni in služenja za vsakega od nas.

Sveta Marija naj nam pomaga, da si bomo z držo podelitve in služenja naložili probleme, trpljenje in težave svojega bližnjega.

»Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V

»Božja beseda današnje nedelje nam predstavi eno od temeljnih in vedno privlačnih tem Svetega pisma; spomni nas namreč, da je Bog Pastir človeštva. To pomeni, da želi Bog za nas življenje, nas želi voditi na dobre pašnike, kjer se lahko nahranimo in odpočijemo. Ne želi namreč, da se izgubimo in umremo, ampak da na naši poti pridemo do cilja, ki je polnost življenja. Vsak oče in vsaka mati želita ravno to za svoje otroke, namreč dôbro, srečo in uresničitev. V današnjem evangeliju se Jezus predstavi kot Pastir izgubljenih ovc Izraelove hiše. Njegov pogled na ljudi, je 'pastoralni' pogled. V evangeliju današnje nedelje je naprimer rečeno: 'Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari' (Mr 6,34). Jezus s svojim načinom pridiganja ter s svojimi dejanji učlovečuje Boga Pastirja. Poskrbi za bolne in grešnike ter tiste, ki so'izgubljeni' (prim. Lk 19,10), da jih pripelje na varno, v Očetovo usmiljenje.

Med 'izgubljenimi ovcami', ki jih je Jezus pripeljal na varno, je tudi žena, po imenu Marija, doma iz vasi Magdala ob Galilejskem jezeru, ki jo zaradi tega imenujemo Magdalena. Na koledarju Cerkve je namreč danes njen bogoslužni spomin. Evangelist Luka pravi, da je Jezus iz nje izgnal sedem demonov (prim. Lk 8,2), jo rešil popolnega zasužnjenja hudega duha. V čem je torej to temeljito ozdravljenje, ki ga je Bog storil po Jezusu? V resničnem in popolnem miru, ki je sad sprave osebe v sebi in v vseh njenih odnosih, tako z Bogom, kot z drugimi ter s svetom. Dejansko hudi duh nenehno išče, da bi uničil Božje delo tako, da seje razkol v človeškem srcu, med telesom in dušo, med človekom in Bogom, v medsebojnih, družbenih in mednarodnih odnosih, kakor tudi med človekom in stvarstvom. Hudi duh seje vojno. Bog ustvarja mir. Še več, kakor pravi apostol Pavel, Kristus je 'naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl po svojem mesu steno pregrade, to je sovraštvo' (Ef 2,14). Da bi dopolnil to korenito delo sprave, je moral Jezus, Dobri Pastir, postati Jagnje, 'Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta' (Jn 1,29). Samo tako je lahko uresničil čudovito obljubo psalma, ki pravi:
'Le dobrota in milina me bosta spremljali
vse dni mojega življenja;
prebival bom v hiši Gospodovi
vse dni življenja' (Ps 23/22, 6).

Dragi prijatelji, ob teh besedah zadrhti naše srce, saj izražajo našo najglobljo željo, to, za kar smo ustvarjeni: za življenje, za večno življenje! To so besede tistega, kakor Marija Magdalena, ki je okusil Boga v svojem življenju ter pozna njegov mir. Te besede so še kako resnične iz ust Device Marije, ki že za vedno živi na nebeških pašnikih, kamor jo je pripeljalo Jagnje, Pastir. Marija, Mati Kristusa, ki je naš mir, prosi za nas!«