Božja beseda za petek, 16. septembra 2022

Berilo ...

Brez Jezusovega vstajenja bi bila krščanska vera prazna, oznanjevalci bi odšli, večno življenje bi bilo prevara. Toda Pavel je doživel srečanje z Gospodom in vedno znova spoznaval, kako ga drži v življenju. Naslonil se bom na izkušnjo prvih oznanjevalcev in odkrival, kako je moč vstajenja smisel vsega življenja. Gospod, hvala za dar vstajenja, čeprav presega moje razumsko spoznanje. ...

Evangelij ...

Jezus je na vrhuncu svoje dejavnosti. Učenci so ob njem. Spremljajo ga tudi nekatere žene, ki jih je ozdravil in mu od takrat …

Berilo

Brez Jezusovega vstajenja bi bila krščanska vera prazna, oznanjevalci bi odšli, večno življenje bi bilo prevara. Toda Pavel je doživel srečanje z Gospodom in vedno znova spoznaval, kako ga drži v življenju. Naslonil se bom na izkušnjo prvih oznanjevalcev in odkrival, kako je moč vstajenja smisel vsega življenja. Gospod, hvala za dar vstajenja, čeprav presega moje razumsko spoznanje.

Evangelij

Jezus je na vrhuncu svoje dejavnosti. Učenci so ob njem. Spremljajo ga tudi nekatere žene, ki jih je ozdravil in mu od takrat pomagajo. Skupaj z ženami se bom zavedal, da Jezus povsod prinaša osvoboditev od greha in zla, da nastajajo ob njem novi odnosi osvobajanja in služenja. Gospod, reši me vsega, kar me ovira v tvoji službi. Prosim te za dar pozornosti, da bom pomagal ljudem.

Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled - kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje - povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini …

Več ...

Dragi bratje in sestre, v zaporedju naših katehez o velikih osebnostih starodavne Cerkve prihajamo danes do izjemnega afriškega škofa iz 3. stoletja, sv. Ciprijana, ki »je bil prvi škof, ki je v Afriki dosegel krono mučeništva.« V enaki meri je njegov ugled - kakor pričuje diakon Poncij, ki je prvi opisal njegovo življenje - povezan z njegovo književno ustvarjalnostjo in pastoralno dejavnostjo v trinajstih letih med njegovim spreobrnjenjem in mučeništvom (prim. Vita 19,1; 1,1). Ciprijan se je rodil v Kartagini v bogati poganski družini in se po razpuščeni mladosti pri 35 letih spreobrnil v krščanstvo. Sam pripoveduje o svoji duhovni poti: »Ko sem še bival v temi gluhe noči," piše nekaj mesecev po krstu, "se mi je zdelo izredno težko in naporno izpolniti tisto, kar mi je ponujala božja dobrotljivost ... Vezalo me je mnogo zmot mojega preteklega življenja in nisem verjel, da bi se jih mogel osvoboditi, tako sem podpiral grehote in bil naklonjen svojim slabim željam ... Potem pa je prerajajoča voda izmila madeže prejšnjega časa in se je v moje srce od zgoraj vlila luč, ko me je drugo rojstvo prenovilo v povsem novega človeka. Na čudovit način se je tedaj začel razkrajati vsak dvom ... Jasno sem razumel, da je bilo posvetno tisto, kar je prej živelo v meni, usužnjenem od grehov mesa, in da je bilo božansko in nebeško, kar je Sveti Duh zdaj porodil v meni« (Donatu 3-4).

Takoj po spreobrnjenju je bil Ciprijan - ne brez zavisti in odpora - izvoljen v duhovniško službo in za škofovsko dostojanstvo. V kratkem obdobju svojega škofovstva se je soočil s prvima preganjanjema, zapovedanima s cesarskim odlokom, Decijevim (250) in Valerijanovim (257-258). Po posebej krutem Decijevem preganjanju se je moral škof odločno zavzeti, da je v krščanski skupnosti obnovil red in disciplino. Mnogo vernikov se je namreč odreklo veri ali pa se vsaj niso ustrezno zadržali pred preizkušnjo. To so bili tako imenovani lapsi - to je padli -, ki so se goreče želeli vrniti v skupnost. Razprava o njihovem ponovnem sprejemu je razdelila kartažanske kristjane na laksiste in rigoriste. Tem težavam je treba dodati še hudo kugo, ki je prizadela Afriko in zastavila stisk polna teološka vprašanja tako znotraj skupnosti kot tudi v soočenju s pogani. Za sklep naj omenimo še nasprotovanja med Ciprijanom in rimskim škofom Štefanom glede veljavnosti krsta, ki ga poganom podelijo krivoverski kristjani.

V teh res težavnih okoliščinah je Ciprijan pokazal izvrstne voditeljske sposobnosti: bil je strog, a ne neprizanesljiv s padlimi, naklanjal jim je možnost odpuščanja po zgledni pokori; pred Rimom je bil trden v obrambi zdravih izročil afriške Cerkve; bil je nadvse človekoljuben in poln pristnega evangeljskega duha, ko je spodbujal kristjane k bratski pomoči poganom v času kuge; znal je ohranjati pravo mero v opominjanju vernikov - preveč zaskrbljenih za življenje in posvetne dobrine -, da njihovo resnično življenje in resnične dobrine niso od tega sveta; bil je nepremakljiv v boju zoper pokvarjene navade in grehe, ki so ogrožali moralno življenje, zlasti skopost. »Tako je preživljal svoje dneve,« pripoveduje diakon Poncij, »ko je iznenada na ukaz prokonzula prišel na njegovo pristavo policijski poveljnik« (Vita 15,1). Tistega dne je bil sveti škof aretiran in se je po kratkem zaslišanju pogumno soočil z mučeništvom sredi svojega ljudstva.

Ciprijan je napisal številke razprave in pisma, vselej povezane s svojo pastirsko službo Ni bil nagnjen k teološki spekulaciji, pisal je predvsem, da bi gradil skupnost in da bi se verniki znali dobro vesti. Dejansko je Cerkev tema, ki mu je daleč najbolj pri srcu. Razlikuje med vidno, hierarhično Cerkvijo in nevidno, mistično Cerkvijo, silovito pa trdi, da je Cerkev ena sama, utemeljena na Petru. Ne utrudi se ponavljati, da se tisti, »ki zapusti Petrov sedež, na katerem je utemeljena Cerkev, vara, če misli, da je ostal v Cerkvi« (Edinost katoliške Cerkve 4). Ciprijan dobro ve in je to izrazil z močnimi besedami, da »zunaj Cerkve ni rešitve« (Pismo 4,4 in 73,21) in da »ne more imeti Boga za Očeta, kdor nima Cerkve za mater« (Edinost katoliške Cerkve 4). Značilnost Cerkve, ki se ji ne moremo odpovedati, je edinost, ki jo ponazarja Kristusova suknja, scela stkana (prav tam 7). O njeni edinosti pravi, da ima svoj temelj v Petru (prav tam 4) in svojo popolno uresničitev v evharistiji (Pismo 63,13). »Samo en Bog je, samo en Kristus,« opominja Ciprijan, »in ena sama je njegova Cerkev, ena sama vera, eno samo krščansko ljudstvo, povezano v trdni edinosti s cementom sloge. In ni mogoče ločiti tega, kar je eno po naravi« (Edinost katoliške Cerkve 23).

Spregovorili smo, kaj misli o Cerkvi, ne smemo pa prezreti niti Ciprijanovega poučevanja o molitvi. Posebej mi je všeč njegova knjiga o očenašu, ki mi je zelo pomagala bolje razumeti in bolje moliti »Gospodovo molitev«. Ciprijan uči, kako se ravno v očenašu kristjan nauči prav moliti; in poudarja, da je ta molitev v množini, »da tisti, ki moli, ne bi molil samo zase. Naša molitev,« tako piše, »je javna in skupnostna. Ko molimo, ne molimo samo za enega, ampak za vse ljudstvo, ker smo z vsem ljudstvom ena sama stvar« (Gospodova molitev 8). Tako prikaže, kako sta osebna in bogoslužna molitev krepko povezani med seboj. Njuna edinost izhaja iz dejstva, da odgovarjata na sámo Božjo besedo. Kristjan ne pravi »Moj oče«, ampak »Oče naš«, in to tudi v skriti kamrici, ker ve, da je na vsakem kraju, v vsaki okoliščini ud enega in istega Telesa.

»Molimo torej, ljubljeni bratje,« piše kartažanski škof, »kakor nas je naučil Bog, Učitelj. Kadar molimo Boga s tem, kar je njegovo, je to zaupna in ponotranjena molitev, ko dvigamo k njegovim ušesom Kristusovo molitev. Naj Oče prepozna besede svojega Sina, ko izrekamo molitev. On, ki biva v notranjosti duha, naj bo navzoč tudi v glasu ... Kadar molimo, govorimo in molímo tako, da bomo z redom ohranili mir in zadržanost. Pomislimo, da Bog gleda na nas. Treba je ugajati božjim očem tako z držo telesa kot tudi z barvo glasu ... In ko se zberemo z brati in obhajamo božanske daritve z božjim duhovnikom, se moramo spomniti strahospoštovanja in reda, da ne bomo molili sem ter tja v veter z neurejenim glasom niti z bučno gostobesednostjo umazali prošnje, ki jo je treba Bogu priporočiti z zmernostjo, ker Bog ne posluša glasu, ampak srce (non vocis sed cordis auditor est)« (3-4). Gre za besede, ki veljajo še danes in nam pomagajo dobro obhajati sveto bogoslužje.

Gotovo najdemo Ciprijana pri izvirih tistega plodnega teološko-duhovnega izročila, ki v »srcu« vidi privilegirano mesto molitve. Upoštevajoč Sveto pismo in očete je dejansko srce človekova notranjost, kraj, kjer prebiva Bog. V njem se zgodi tisto srečanje, ko Bog spregovori človeku in človek prisluhne Bogu; ko človek govori Bogu in Bog prisluhne človeku; vse to pa znotraj edine Božje Besede. Prav v tem smislu - kot Ciprijanov odmev - Smaragd, opat samostana sv. Mihiela pri Verdunu ob Meusi (Francija) v prvih letih 9. stoletja pričuje, da je molitev »opravilo srca, ne pa ustnic, ker Bog ne gleda na molivčeve besede, ampak na njegovo srce« (Diadem menihov 1).

Predragi, naj bo tudi naše srce »srce poslušalca«, o katerem nam govorijo Sveto pismo (prim. 1 Kr 3,9) in očetje. Tako ga potrebujemo! Samo tako bomo lahko v polnosti izkusili, da je Bog naš Oče in da je Cerkev, sveta Kristusova nevesta, resnično naša mati.

Manj ...