Božja beseda za nedeljo, 15. julija 2012

Angel Gospodov, nedelja, 15. julij 2018 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 6,7-13) pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja Dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da »bi bili z njim« (Mr 3,14), poslušali njegove besede ter opazovali njegove geste ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih »poslal po dva in dva« (Mr 6,7) v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste »pripravništvo« za to, kar bodo …

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 15. julij 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Mr 6,7-13) pripoveduje o trenutku, ko Jezus pošilja Dvanajstere v poslanstvo. Potem ko jih je enega po enega poklical po imenu, da »bi bili z njim« (Mr 3,14), poslušali njegove besede ter opazovali njegove geste ozdravljanja, jih sedaj ponovno zbere, da bi jih »poslal po dva in dva« (Mr 6,7) v vasi, kamor se je namenil iti. To je neke vrste »pripravništvo« za to, kar bodo bili poklicani delati po vstajenju z močjo Svetega Duha. Evangeljski odlomek se zaustavi ob misijonarskem stilu, ki ga lahko povzamemo v dveh točkah: poslanstvo ima »središče« in poslanstvo ima »obličje«.

Učenec, misijonar ima predvsem svoje središče sklicevanja, ki je Jezus. Pripoved to nakaže s tem, da uporabi nekaj glagolov, kjer je On subjekt: »poklical je k sebi (Jezus)«, »jih začel pošiljati«, »dajal jim je oblast«, »naročil jim je«, »govoril jim je« (vv. 7.8.10). S tem je odhod in delovanje apostolov prikazano kot razširjanje iz enega središča, torej kot predlaganje Jezusove navzočnosti in delovanja v njihovem misijonskem delovanju. To razodeva, kako apostoli nimajo nič svojega za oznanjat, niti svojih sposobnosti za pokazat, temveč govorijo in delujejo kot poslani, kot Jezusovi glasniki.

Ta evangeljski dogodek se tiče tudi nas, in to ne samo duhovnikov, temveč vseh krščenih, ki so poklicani pričevati v različnih življenjskih področjih Kristusov evangelij. Prav tako pa je tudi za nas to poslanstvo pristno samo, če izhaja iz nespremenljivega središča, ki je Jezus. To ni pobuda posameznih vernikov, niti skupin, še manj velikih združenj, ampak je to poslanstvo Cerkve neločljivo povezano z njenim Gospodom. Noben kristjan ne oznanja evangelij »iz sebe«, temveč poslan po Cerkvi, ki je od Kristusa prejela to poslanstvo. Ravno s krstom postanemo misijonarji. Krščeni, ki ne čuti, da bi oznanjal evangelij, oznanjal Jezusa, ni dober kristjan.

Druga značilnost misijonarskega stila je, če tako rečemo, »obličje«, ki temelji na skromnosti sredstev. Njegova oprema namreč odgovarja kriteriju skromnosti. Dvanajsteri imajo namreč naročilo »naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu« (v. 8). Učitelj želi, da so svobodni in gibčni, brez podpore in brez uslug, z gotovostjo samo do ljubezni Njega, ki jih pošilja, okrepljeni samo z njegovo besedo, ki jo gredo oznanjat. Palica in sandali so oprava romarjev, kajti ti so glasniki Božjega kraljestva in ne vsemogočni menedžerji, ne neodstavljivi funkcionarji in tudi ne zvezdniki na turneji.

Pomislimo na primer na to škofijo, katere škof sem. Pomislimo na nekatere svetnike rimske škofije: na sv. Filipa Nerija, na sv. Benedikta Jožefa Labreta, sv. Aleša, sv. Ludoviko Albertoni, sv. Frančiško Rimsko, sv. Gašperja Del Bufala. Niso bili funkcionarji ali podjetniki, ampak ponižni delavci Kraljestva. Imeli so to »obličje«. In k temu »obličju« pripada tudi način, s katerim je sprejeto sporočilo, saj se lahko zgodi, da niso sprejeti ali poslušani (prim. v. 11). Tudi to je uboštvo, torej izkušnja polomije. Pripetljaj z Jezusom, ki je bil zavržen in križan, vnaprej naznanja usodo njegovega glasnika. Samo če smo povezani z Njim, ki je umrl in vstal, uspemo najti pogum za evangeliziranje.

Devica Marija, prva učenka in misijonarka Božje Besede, naj nam pomaga prinašati svetu sporočilo evangelija v ponižnem in žarečem veselju, kljub zavračanju, nerazumevanju ali preganjanju.

Manj ...

»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v …

Več ...

»Postavitev dvanajsterih je povsem razločno znamenje, da je Jezus Nazarečan imel namen, zbrati občestvo zaveze. V njem naj bi razodel, da so se izpolnile obljube, ki so bile izrečene očetom in ki vedno govorijo o sklicevanju skupaj, o zedinjenju in edinosti. Jezus je izvolil dvanajstere, jih uvedel v življenjsko občestvo s seboj in jim dal deležnost pri svojem poslanstvu oznanjevanja kraljestva v besedi in dejanju (prim. Mr 6,7-13). S tem je Jezus hotel povedati, da je napočil poslednji čas, v katerem je na novo ustanovljeno Božje ljudstvo, ljudstvo dvanajsterih rodov, ki zdaj postaja njegova Cerkev in obsega vsa ljudstva.

Dvanajsteri, ki so bili poklicani iz različnih okolij, že samo s svojim bivanjem postajajo poziv vsemu Izraelu, naj se spreobrne in se pusti zbrati v novi zavezi, ki je polna in popolna izpolnitev stare zaveze.  Jezus jim je pri zadnji večerji, pred svojim trpljenjem, zaupal nalogo, naj obhajajo njegov spomin. To dejstvo kaže, da je hotel občestvu kot celoti, v osebi njegovih dvanajsterih voditeljev, dati naročilo, naj bo v zgodovini znamenje in orodje tistega dokončnega eshatološkega zbiranja, ki se je začelo v njem.« »Kristus, učlovečena, križana in obujena Beseda, je Gospod vsega: je Zmagovalec, Pantokrator, in tako je v sebi za vedno združil vse stvari (prim. Ef 1,10).«

»Med številnimi področji delovanja je sinoda o Božji Besedi posebej priporočila pospeševanje sprave in miru. V sedanjem okolju je bolj kot kdajkoli potrebno vnovič odkriti v Božji Besedi studenec sprave in miru, kajti po njej Bog spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Kristus je naš mir, On podira zidove delitev. Številna sinodalna pričevanja so govorila o hudih in krvavih spopadih in napetostih na našem planetu. Včasih se zdi, da se takšne sovražnosti kažejo kot medverski spopadi. Še enkrat želim poudariti, da vera ne more nikoli opravičiti nestrpnosti ali vojne. V imenu Boga ni mogoče uporabiti sile! Vsaka vera bi morala spodbujati razumno ravnanje in pospeševati etične vrednote, ki spodbujajo družbeno sožitje.«

»Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da je Božja Beseda... Beseda sprave, kajti po njej spravlja s seboj vse stvari (prim. Ef 1,10). Božje usmiljeno odpuščanje, utelešeno v Jezusu, grešnika spet dvigne. Božja beseda, razsvetljuje vernika, da spozna svoje grehe, ga kliče k spreobrnjenju in mu vliva zaupanje v Božje usmiljenje.«

»V Svetem pismu najdemo razodeto našo poklicanost k svetosti: 'Bodite sveti, ker sem jaz svet' (3Mz 11,44). Sveti Pavel je zatem podčrtal njene kristološke korenine: 'Oče nas je pred stvarjenjem sveta izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni' (Ef 1,4). Tako lahko vsakdo izmed nas sliši pozdrav bratom in sestram rimske občine: 'Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa' (Rim 1,7).«

Osredinjenost v Kristusu je vidna tudi v današnjem drugem berilu iz Pisma Efežanom. Apostol Pavel pokaže, kako se je uresničil blagoslov, in sicer v štirih delih, od katerih se vsak začenja z besedami »v njem«. Le-te se nanašajo na Jezusa Kristusa. »'V njem' nas je Oče izbral še pred stvarjenjem sveta; 'v njem' smo po njegovi krvi prejeli odrešenje; 'v njem' smo postali dediči, bili vnaprej določeni, da smo 'hvala njegovega veličastva'; 'v njem' vsi, ki verujejo v evangelij, prejmejo pečat Svetega Duha.« Besede svetega Pavla vsebujejo vidik, ki ga je Bonaventura nato pomagal razširiti v Cerkvi: »Celotna zgodovina ima za središče Kristusa, ki vsaki dobi zagotavlja tudi novosti in prenovo.« Zato delo Kristusa in Cerkve po besedah svetega očeta nikoli ne nazaduje, ampak vedno napreduje.

Manj ...