Božja beseda za nedeljo, 12. avgusta 2012

Angel Gospodov, nedelja, 9. avgust 2015 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija, v katerem Jezus potem, ko je storil velik čudež pomnožitve kruha, razloži množici pomen tega 'znamenja' (Jn 6, 41-51). Kakor je pred tem storil s Samarijanko, ko je izhajal iz izkušnje žeje in znamenja vode, tako tu Jezus izhaja iz izkušnje lakote in znamenja kruha, da bi razodel samega sebe ter povabil k veri Vanj. ...

Množica ga išče in posluša, …

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 9. avgust 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo se nadaljuje branje šestega poglavja Janezovega evangelija, v katerem Jezus potem, ko je storil velik čudež pomnožitve kruha, razloži množici pomen tega 'znamenja' (Jn 6, 41-51). Kakor je pred tem storil s Samarijanko, ko je izhajal iz izkušnje žeje in znamenja vode, tako tu Jezus izhaja iz izkušnje lakote in znamenja kruha, da bi razodel samega sebe ter povabil k veri Vanj.

Množica ga išče in posluša, saj je zaradi čudeža ostala navdušena, hoteli so ga postaviti za kralja. Ko pa Jezus začne trditi, da je On sam resnični kruh, se številni pohujšajo in začenjajo med sabo godrnjati: »Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« (Jn 6,42). Tedaj jim Jezus odgovori: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal«, in doda: »Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47).

Ta Gospodova beseda nas začudi in nam da misliti. »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal. Kdor veruje, ima večno življenje« (vv. 44.47). Ta beseda uvaja namreč v dinamiko vere, ki je odnos. Razmerje med človeško osebo in Osebo Jezusom, kjer ima odločilno vlogo Oče in seveda tudi Sveti Duh, ki ga tu predpostavljamo. Ni dovolj samo srečati Jezusa, da se veruje Vanj, ni dovolj brati Sveto pismo, evangelij, je sicer pomembno, a ni dovolj, biti navzoč pri kakšnem čudežu… Toliko oseb je bilo zelo blizu Jezusu, a mu niso verjele, še več, zaničevale so ga in obsodile. Sprašujem se zakaj to? Jih ni pritegnil Oče? To pa zato, ker je bilo njihovo srce zaprto za delovanje Božjega Duha. Bog oče nas vedno pritegne k Jezusu, mi se zapremo. Medtem pa vera kot seme v globini srca vzklije, ko pustimo, da nas Oče pritegne k Jezusu in gremo k njemu z odprtim srcem, z odprto dušo, brez predsodkov. Tedaj v njegovem obličju prepoznamo Božje obličje in v njegovih besedah Božjo Besedo, saj smo po Svetem Duhu vstopili v razmerje ljubezni in življenja, ki je med Jezusom in Bogom Očetom. Tu dobimo darilo, dar vere.

Tedaj lahko s takšno držo vere razumemo tudi pomen 'Kruha življenja', ki nam ga daje Jezus in o katerem takole pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,51). V Jezusu, v njegovem 'mesu', torej v njem kot konkretnem človeku, je navzoča vsa Božja ljubezen, ki je Sveti Duh. Kdor se pusti pritegniti tej ljubezni, gre z vero k Jezusu in od Njega prejme življenje, večno življenje.

Tista, ki je na edinstven način živela to izkušnjo je Devica iz Nazareta, Marija, prva človeška oseba, ki je verjela Bogu ter sprejela Jezusovo meso. Učimo se od Nje, naše Matere, veselja in hvaležnosti za dar vere. Dar, ki ni 'zaseben', 'zasebna last' temveč za podelitev: »Je za življenje sveta!

Angel Gospodov, nedelja, 12. avgust 2018

Dragi bratje in sestre, dragi mladi Italijani, dober dan! V današnjem drugem berilu nam sv. Pavel namenja nujno povabilo: »Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve« (Ef 4,30). Toda, kako se žalosti Svetega Duha? Vsi smo ga prejeli s krstom in s birmo, zato je potrebno, da ne žalostimo Svetega Duha, živeti na način, ki je skladen s krstnimi obljubami, obnovljenimi med sveto birmo. Te obljube imajo dva vidika: odpoved zlu in pripadati dobremu.

Odpovedati se zlu pomeni, reči »ne« skušnjavam, grehu, satanu. Še bolj konkretno to pomeni reči »ne« kulturi smrti, ki se kaže v begu od resničnosti v lažno srečo, zaznamovano z lažjo, prevaro, krivičnostjo in zaničevanjem drugega. Vsemu temu se reče »ne«. Kako se temu reče? »Ne.« Novo življenje, ki nam je bilo dano v krstu in ima kot svoj vir Svetega Duha, zavrača vedenje, ki ga obvladujejo čustva ločitve in nesoglasja. Zaradi tega apostol Pavel opominja naj odstranimo iz svojega srca vsakršno ujedljivost, vsakršno besnenje, jezo, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred« (v. 31). Teh šest elementov ali nagnjenj, ki kalijo veselje Svetega Duha, zastrupljajo srce in vodijo v kletev proti Bogu in proti bližnjemu.

Vendar pa ne zadostuje ne delati hudo, da smo dobri kristjani. Potrebno je pripadati dobremu in delati dobro. Zato sv. Pavel nadaljuje: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (v. 32). Večkrat se zgodi, da slišimo nekatere, ki pravijo: »Nikomur ne delam nič hudega.« Misli, da je svetnik. Ne. Pa dobro, mu delaš? Koliko oseb ne počne nič hudega, pa tudi ne nič dobrega in zato njihovo življenje mineva v ravnodušnosti, v brezčutnosti, v mlačnosti. Taka drža je nasprotna evangeliju in je nasprotna tudi značaju vas mladih, ki ste že po naravi dinamični, zagreti in pogumni. To si zapomnite. Če si boste zapomnili: »Dobro je ne delati slabo, je slabo ne delati dobrega.« Ponovimo: »Dobro je ne delati slabo, je pa slabo ne delati dobro.«

Danes vas spodbujam, da postanete protagonisti v dobrem! Ne zadovoljite se s tem, da ne delate nič slabega, saj je vsak kriv za tisto dobro, ki bi ga lahko storil, pa ga ni. Ni dovolj ne sovražiti, potrebno je odpuščati; ni dovolj ne biti zagrenjen, potrebno je moliti za sovražnike; ni dovolj ne biti vzrok za ločitev, potrebno je prinašati mir tja, kjer ga ni; ni dovolj ne govoriti slabo o drugih, potrebno je prekiniti to, če slišimo slabo govoriti o drugem. Ustaviti govorice. To pomeni delati dobro. Če se ne upremo zlu, ga z molkom množimo. Potrebno je posredovati tam, kjer se širi zlo, kajti zlo se širi tam, kjer ni smelih kristjanov, ki se mu uprejo z dobrim in ki hodijo, kot opominja sv. Pavel, v dejavni ljubezni.

Manj ...

Branje šestega poglavja Janezovega evangelija, ki nas spremlja te nedelje med bogoslužjem, nas je vodilo od razmišljanja o čudežni pomnožitvi, med katero je pet ječmenovih hlebov in dve ribi zadostovalo, da se je pet tisoč mož nasitilo, do povabila, ki ga Jezus namenja tistim, ki jih je nasitil, naj delajo za jed, ki ostane za večno življenje. Želi jim pomagati razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil; da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo …

Več ...

Branje šestega poglavja Janezovega evangelija, ki nas spremlja te nedelje med bogoslužjem, nas je vodilo od razmišljanja o čudežni pomnožitvi, med katero je pet ječmenovih hlebov in dve ribi zadostovalo, da se je pet tisoč mož nasitilo, do povabila, ki ga Jezus namenja tistim, ki jih je nasitil, naj delajo za jed, ki ostane za večno življenje. Želi jim pomagati razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil; da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je On kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,41) in ki dokončno nasiti. Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega.

V hebrejski misli je bilo jasno, da je resnični kruh iz nebes, ki je hranil Izraela, Postava, Božja beseda. Izraelsko ljudstvo je z jasnostjo spoznalo, da je Tora, temeljni in trajni Mojzesov dar in da je osnovni element, po katerem so se razlikovali od drugih narodov ta, da so poznali Božjo voljo in torej pravo pot življenja. Sedaj Jezus, ki se je razodel kot kruh iz nebes, pričuje, da je on osebno, učlovečena Božja Beseda, po kateri lahko postane Božja volja človekova hrana, ki usmerja in vzdržuje bivanje.

Dvomiti v Jezusovo božanstvo, kakor so to storili Judje v današnjem evangeljskem odlomku, pomeni nasprotovati Božjemu delu. Oni so namreč trdili: Jožefov sin je. Poznamo njegovega očeta in mater! (prim. Jn 6,42). Niso šli onkraj njegovega zemeljskega izvora in so zato zavrnili, da bi ga sprejeli kot Božjo Besedo, ki je meso postala. Samo kogar je pritegnil Bog Oče, kdor ga posluša in se mu pusti poučiti, lahko veruje v Jezusa, ga sreča ter se hrani z Njim in tako ima življenje v polnosti, večno življenje.

V evharistiji se razodeva načrt ljubezni, ki vodi vso odrešenjsko zgodovino (prim. Ef 1,10; 3,8–11). V tej zgodovini se troedini Bog, ki je ljubezen sama (prim. Jn 4,7–8), v polnosti poveže z našim človeškim bivanjem. Pod podobama kruha in vina, pod katerima se nam Kristus daruje pri velikonočni gostiji (prim. Lk 22,14–20; 1 Kor 11,23–26), je navzoče Božje življenje, ki prihaja k nam in se nam podarja v zakramentalni podobi.

Ko je Gospod Jezus, ki je postal za nas hrana resnice in ljubezni, govoril o daru svojega življenja, nam je zagotovil: »Kdor jé od tega kruha, bo živel vekomaj«(Jn 6,51). »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn6,51). S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govore nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov (prim. Mt 20,34; Mr 6,34; Lk 19,41). Na zelo človeški način je Jezus izražal Božji zveličavni načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa.

Tako prepoznavam v ljudeh, ki jih srečujem, brate in sestre, za katere je Gospod dal svoje življenje in jim tako izkazal »ljubezen do konca« (Jn 13,1). Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge in si prizadeva za bratski in pravičnejši svet.

Ko se priporočamo Devici Mariji, jo prosimo, naj nas vodi na srečanje z Jezusom, da bo naše prijateljstvo z Njim vedno močnejše. Prosimo jo, naj nas uvede v polno občestvo ljubezni s njenim Sinom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da nas bo v globini našega bitja prenovil.«

Manj ...