Benedikt XVI. je o skrivnosti Jezusovega poznavanja nebeškega Očeta spregovoril v velikonočni poslanici leta 2008 »Vstal sem in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo nas je Jezus iz Nazareta napravil za božje posinovljene otroke, tako da se moremo zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja, kako je nekega dne ...
Benedikt XVI. je o skrivnosti Jezusovega poznavanja nebeškega Očeta spregovoril v velikonočni poslanici leta 2008 »Vstal sem in sem še vedno in zmeraj s teboj.« Te besede nas vabijo, da se zazremo v vstalega Kristusa in pustimo, da njihov glas odmeva v našem srcu. S svojo odrešilno žrtvijo nas je Jezus iz Nazareta napravil za božje posinovljene otroke, tako da se moremo zdaj tudi mi vključiti v skrivnostni razgovor med njim in Očetom. Na misel nam prihaja, kako je nekega dne rekel svojim poslušalcem: »Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,27). S tega vidika razumevamo, da trditev, ki jo danes vstali Jezus naslavlja na Očeta: »Še vedno in zmeraj sem s teboj« kot v odsevu zadeva tudi nas, »otroke Boga, sodediče s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja tudi mi prav danes vstajamo v novo življenje. Ko svoj glas pridružujemo njegovemu, izjavljamo, da hočemo ostati za vedno z Bogom, našim neskončno dobrim in usmiljenim Očetom.
Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.
Urbi et orbi, 23. marec 2008 Tako vstopamo v globino velikonočne skrivnosti. Presenetljivi dogodek Jezusovega vstajenja je v bistvu dogodek ljubezni: ljubezni Očeta, ki izroča Sina v odrešenje sveta; ljubezni Sina, ki se prepušča Očetovi volji za vse nas; ljubezni Duha, ki obudi Jezusa od mrtvih v njegovo preobraženo telo. In še več: to je dogodek ljubezni Očeta, ki “znova objema” Sina, ko ga odeva v svojo slavo; ljubezni Sina, ki se z močjo Duha vrača k Očetu, odet v našo preobraženo človeškost. Današnja slovesnost, nam torej kliče, naj se spreobrnemo k Ljubezni; nas vabi, naj živimo v zavračanju sovraštva in sebičnosti in učljivo sledimo stopinjam Jagnjeta, žrtvovanega za naše odrešenje, naj posnemamo krotkega in v srcu ponižnega Odrešenika, ki daje počitek našim dušam (prim. Mt 11,29)
O Jezusovem povabilu: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28), je Sveti oče spregovoril med homilijo pri sveti maši na brnskem letališču med apostolskim potovanjem na Češkem.
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Te Jezusove besede so zapisane nad vrati v vašo stolnico v Brnu. Sedaj jih namenja vsakemu izmed nas in še doda: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,29-30). Jezus povabi vsakega učenca, naj se ustavi pri Njem in bo dobil pri Njem tolažbo, podporo in počitek. A lahko ostanemo ravnodušni pred njegovo ljubeznijo? Tukaj, kakor tudi drugje, so mnogi v preteklih stoletjih veliko trpeli, da bi ostali zvesti evangeliju in niso izgubili upanja. Številni, ki so se žrtvovali, da bi povrnili človeku dostojanstvo in svobodo ljudstvom, so našli v velikodušni privolitvi Kristusu moč, ustvariti prenovljeno človeško kulturo. To je možno tudi v sedanji družbi, v kateri se porajajo številne oblike revščine zaradi osamljenosti, ne čutiti se ljubljene, zaradi zavračanja Boga ali zaradi tragičnega zapiranja človeka vase, ko misli, da zadošča sam sebi ali pa celo, ko misli, da je samo nepomembno in minljivo dejstvo. V tem današnjem svetu, ki postane odtujen, če zaupa samo človeškim načrtom, je lahko samo Kristus naše gotovo upanje. Kristjani smo poklicani, da to oznanilo vsak dan z našim pričevanjem širimo.
Angelus, 3. julij 2011 Dragi bratje in sestre! Gospod Jezus danes v evangeliju ponavlja besede, ki jih zelo dobro poznamo: »'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28-30).
Ko je Jezus hodil po Galileji in oznanjal Božje kraljestvo ter ozdravljal mnoge bolne, je začutil sočutje do množic, kajti bile so utrujene in onemogle kakor ovce brez pastirja (prim. Mt 9,35-36). Ta Jezusov pogled se zdi, da razteza vse do danes tudi v današnji svet. Tudi danes se ustavlja na mnogih ljudeh, obteženih s težkimi življenjskimi pogoji in tudi prikrajšanih za trdne oporne točke, s katerimi bi našli življenjski smisel in cilj. Onemogle množice se nahajajo v najrevnejših državah, utrujene od pomanjkanja; in tudi v najbogatejših državah so mnogi moški in ženske nezadovoljni, naravnost bolni zaradi potrtosti. Pomislimo tudi na mnoge, ki so ostali brez doma ali na begunce, ki z izseljevanjem iz svoje domovine tvegajo lastno življenje. Jezusov pogled se ustavlja na vseh teh ljudeh, ali bolje, na vsakem od teh otrok Očeta, ki je v nebesih, ter ponavlja: Pridite k meni vsi vi…«
Jezus vsem obljublja okrepčilo, a postavlja pogoj: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.« Kaj je ta jarem, ki namesto da bi oteževal, olajšuje, in namesto da bi tlačil, dviguje? Kristusov jarem je postava ljubezni, je njegova zapoved, ki jo je zapustil svojim učencem. Resnično zdravilo za rane človeštva, bodisi materialne, kot sta lakota in nepravičnost, bodisi psihološke in moralne, je življenjsko pravilo, utemeljeno na bratski ljubezni, ki ima svoj izvir v Božji ljubezni. Zato je treba zapustiti pot prevzetnosti in nasilja, ki se jo poslužuje za doseganje položajev vedno večje moči in uspeha za vsako ceno. Tudi v odnosu do okolja je treba opustiti agresivnost in sprejeti pametno 'krotkost'. Predvsem pa v človeških, medosebnih in družbenih odnosih, je pravilo spoštovanja in nenasilja, torej moč resnice proti vsakemu nasilju, tisto, kar lahko zagotovi prihodnost, vredno človeka.
Sv. Avguštin pravi: »Vse stvarstvo je izraženo z dvema besedama: nebo in zemlja.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Arijanci imajo v tem odlomku za dokaz Sinove podrejenosti Očetu stavek, ko se Kristus zahvaljuje Očetu. Apostolsko izročilo pa na to njihovo trditev odgovarja, da nič ne more preprečiti Sinu, ki je istega bistva z Očetom, hvaliti in slaviti ga s tem, da odreši svet, ki je pod njim.« ...
Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že ...
Sv. Avguštin pravi: »Vse stvarstvo je izraženo z dvema besedama: nebo in zemlja.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Arijanci imajo v tem odlomku za dokaz Sinove podrejenosti Očetu stavek, ko se Kristus zahvaljuje Očetu. Apostolsko izročilo pa na to njihovo trditev odgovarja, da nič ne more preprečiti Sinu, ki je istega bistva z Očetom, hvaliti in slaviti ga s tem, da odreši svet, ki je pod njim.«
Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi Očeta, ki je že predvidel, da bo Beseda prešla od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, čeprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribiče, nevajene zla, pa je imenoval otročiče, katerim lahko razodene svojo Besedo.«Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo Očeta, ker poznamo Sina.«Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razložita: »Samo Oče pozna Sina in samo božanski Sin pozna večnega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Božje globine, ker je sodeležen pri Očetu in Sinu.« Sveti Avguštin se sprašuje: »Kaj se naučimo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj ponižnosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje moč tistemu, ki ga prenaša. Ne podpiramo namreč mi milosti, temveč je milost, ki nas podpira.«
To govorí Gospod: »Silno se raduj, hči síonska, vzklikaj, hči jeruzalémska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličku, na žrebetu oslice. Uničil bo vozove v Efrájimu in konje v Jerúzalemu, uničil bo bojni lok in narodom oznanil mir. Njegova oblast bo segala od morja do morja, od veletóka do koncev zemlje.«
Psalm 145
Odpev: »Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati.«
Ps 145,1-2.8-9.10-11.13-14
Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati,
slaviti tvoje ime na vekov veke.
Vsak dan ti bom prepeval slavo,
hvalil bom tvoje ime na vekov veke.
Odpev: »Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati.«
Gospod je milostljiv in usmiljen,
počasen za jezo in velik v dobroti.
Gospod je dober vsakomur,
usmiljen je z vsemi svojimi deli.
Odpev: »Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati.«
Gospod, hvalila te bodo vsa tvoja dela,
tvoji zvesti te bodo slavili.
O slavi tvojega kraljestva bodo govorili,
o tvoji mogočnosti bodo pripovedovali.
Odpev: »Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati.«
Gospod je zvest v vseh svojih besedah,
dobrotljiv v vseh svojih delih.
Gospod podpira vse, ki padajo,
dviga vse, ki so potrti.
Odpev: »Moj Bog in moj Kralj, hočem te poveličevati.«
2. berilo
Z Duhom mrtvimo dela telesa, da bomo živeli
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,9.11-13)
Bratje in sestre, vi ne živite po mêsu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa prebiva v vas Duh njega, ki je obúdil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obúdil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po njem. Če namreč živíte po mesu, boste umrli, če pa z Duhom mrtvite dela telesa, boste živeli.
Evangelij
Prim. Mt 11,25
Aleluja
Aleluja. Slávljen si, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si malim razodel skrivnosti nebeškega kraljestva. Aleluja.
Jezus je krotak in v srcu ponižen
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 11,25-30)
Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.
Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov