Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne ...
Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili. »Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja, potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu, kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom. V današnjem evangeliju Jezus govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti vse in sprejeti na videz nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij Jezusa Kristusa. Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spremlja velika množica, predvsem namenjena Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov. V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.
Če se sedaj ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk 9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi ravno na ta način sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja. To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v na videz tako trdem evangeljskem odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno, če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj velja.
Sv. Avguštin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi strani pa moramo sovražiti naše družine, če nas ovirajo pri večnem življenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje družine, temveč da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avguštin dodaja: »Istočasno ne smemo pustiti, da naša naravna mati in naša čustva do nje nadomestijo našo ljubezen do svete ...
Sv. Avguštin razlaga: »Pred nami je velik paradoks. Po eni strani moramo ljubiti svoje sovražnike, po drugi strani pa moramo sovražiti naše družine, če nas ovirajo pri večnem življenju.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »V resnici nam Kristus pravi, ne da ne smemo ljubiti svoje družine, temveč da si ne smemo dovoliti ljubiti jo bolj kot njega.« Sv. Avguštin dodaja: »Istočasno ne smemo pustiti, da naša naravna mati in naša čustva do nje nadomestijo našo ljubezen do svete matere Cerkve, ki nas hrani z hrano, ki traja večno.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi: »To k čemur nas Jezus kliče je, da smo križani, umremo in smo pokopani z njim v krstu.« Tertulijan pa pravi: »Apostoli so tu kot zgled tistih, ki so zapustili vse, da nosijo križ.« Sv. Simeon novi teolog dodaja: »Križ je na koncu seznama žrtev povezanih s pogoji, kdo je učenec. Smrt za Kristusa je zadnja preizkušnja, da smo sprejeti med Jezusove učence.« Sv. Ciril Aleksandrijski povzema: »Obe priliki učita, da biti Jezusov učenec zahteva nepremagljivo moč in vztrajno gorečnost.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Vse to vodi do končne kvalitete učenca in do naslednjega namena prilik, to je k odpovedi bogastvu, ter da vsak nosi svoje breme.«
Kateri človek sploh more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče Gospod? Misli umrljivih so namreč bojazljive, naše sodbe nestanovitne, kajti minljivo telo tlači dušo, zemski šotor utesnjuje zaskrbljeni um. Saj komaj dojemamo, kar je na zemlji, težko najdemo, kar imamo v rokah. Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem? Kdo bi spoznal tvojo voljo, ko bi ne bil ti dal modrosti, ko ne bi bil z višav poslal svojega svetega Duha? Tako pa so zemljanom pota izravnana in ljudje so poučeni o tem, kaj ti je po volji, po modrosti so bili rešeni.
Psalm 90
Odpev: »Gospod, ti si naše prebivališče od roda do roda.«
Ps 90,3-4.5-6.12-13.14.17
Ti storiš, da se človek vrača v prah
in govoriš: »Vrnite se, človeški sinovi.«
Zakaj v tvojih očeh je tisoč let
kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža.
Odpev: »Gospod, ti si naše prebivališče od roda do roda.«
Razblinijo se kakor sanje v jutru.
Kakor trava so, ki hitro požene:
zjutraj vzcvete in poganja,
zvečer ovene in usahne.
Odpev: »Gospod, ti si naše prebivališče od roda do roda.«
Gospod, daj nam spoznati, kako dolgo je naše življenje,
da pridemo do srčne modrosti.
Vrni se, Gospod! Doklej boš odlašal?
Bodi usmiljen do svojih služabnikov!
Odpev: »Gospod, ti si naše prebivališče od roda do roda.«
Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto,
da bomo vriskali in se veselili vse svoje dneve.
Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!
Delo naših rok utrdi nad nami!
Odpev: »Gospod, ti si naše prebivališče od roda do roda.«
2. berilo
Kristjan sprejme sužnja za brata
Berilo iz pisma apostola Pavla Filemonu (Flm 1,9-10.12-17)
Dragi Filémon, Pavel, starec, zdajle tudi jetnik Kristusa Jezusa, te v imenu ljubezni prosim za svojega otroka, ki sem ga rodil v verigah, za Onézima. Pošiljam nazaj k tebi njega, svoje srce. Sicer bi ga bil rad zadŕžal pri sebi, da bi mi stregel namesto tebe, ko sem vklenjen zaradi evangelija. Vendar nisem hôtel storiti ničesar brez tvojega soglasja, da bi tvoje dobro delo ne bilo videti nekako prisiljeno, ampak prostovoljno. Morda je bil zato za kratek čas ločen od tebe, da bi ga spet pridóbil za zmeraj, in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, ki je nadvse ljub najprej meni, še toliko bolj pa tebi, tako kot človek kakor tudi v Gospodu. Če me imaš torej za družabnika, ga sprejmi kakor mene.
Evangelij
Ps 119,135
Aleluja
Aleluja. Razjásni svoj obraz nad svojim služabnikom, úči me svojih zakonov. Aleluja.
Odpoved prinaša svobodo
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,25-33)
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov