Božja beseda za nedeljo, 8. julija 2012

Angel Gospodov, nedelja, 8. julij 2018 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 6,1-6) predstavlja Jezusa, ki se je vrnil v Nazaret in je šel v soboto poučevat v shodnico. ...

Od takrat, ko je šel in je začel pridigati po bližnjih naseljih in vaseh, še ni stopil v svoj domači kraj. Vrnil se je. Zato je prišel ves kraj poslušat tega sina svojega ljudstva, o katerem se je sloves, da je razumen učitelj in mogočni zdravilec, razširila po …

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 8. julij 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangeljski odlomek (prim. Mr 6,1-6) predstavlja Jezusa, ki se je vrnil v Nazaret in je šel v soboto poučevat v shodnico.

Od takrat, ko je šel in je začel pridigati po bližnjih naseljih in vaseh, še ni stopil v svoj domači kraj. Vrnil se je. Zato je prišel ves kraj poslušat tega sina svojega ljudstva, o katerem se je sloves, da je razumen učitelj in mogočni zdravilec, razširila po vsej Galileji in še čez. Vendar pa se je to, kar se je nakazovalo kot uspeh, sprevrglo v presenetljivo zavrnitev do mere, da Jezus ni mogel storiti nobenega čudeža, ampak samo nekaj ozdravitev (prim. v. 5). Dinamiko tega dne je evangelist Marko ponovno podrobno sestavil: Nazarečani najprej poslušajo, se čudi, zatem se zmedeni sprašujejo: Od kod njemu te stvari, ta modrost… in na koncu se pohujšajo, saj so v njem prepoznali tesarja, sina Marije, ki so ga videli odraščati (prim. vv. 2-3). Zato je Jezus zaključil z izrazom, ki je postal pregovor: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju« (v. 4).

Vprašajmo se, kako to, da so Jezusovi rojaki prešli od čudenja do nevere? Primerjali so Jezusov skromen izvor in njegove sedanje sposobnosti: mizar je, ni študiral, pa vendar pridiga bolje kot pismouki in dela čudeže. In namesto, da bi se odprli resničnosti, so se pohujšali. Za prebivalce Nazareta je Bog prevelik, da bi se tako ponižal in spregovoril po tako preprostem človeku! To je pohujšanje učlovečenja, ta osupljiv dogodek Boga, ki postane meso, ki misli s človeškim razumom, dela in deluje s človeškimi rokami, ljubi s človeškim srcem, Boga, ki trdo dela, je in spi, kot vsak od nas. Božji Sin preobrne vsakršne človeške vzorce, kot naprimer niso bili učenci, ki so Gospodu umili noge, temveč je Gospod umil učencem noge (prim. Jn 13,1-20). V vsakem obdobju, ne samo v tistem, je to vzrok za pohujšanje in nevero, prav tako tudi danes.

Obrat, ki ga je storil Jezus, obvezuje njegove učence tako včeraj kot danes k osebnemu in skupnostnemu preverjanju. Tudi dandanes se lahko zgodi, da gojimo predsodke, ki preprečujejo, da bi razbrali realnost. Zato nas Gospod danes vabi, zavzamemo držo ponižnega poslušanja in učljivega pričakovanja, saj se nam Božja milost pogosto predstavi na presenetljiv način, ki ni v skladu z našimi pričakovanji. Naprimer, skupaj pomislimo na mati Terezijo iz Kalkute. Ena »majčkena sestrca«, za katero ne bi dal nihče 10 lir, je hodila po ulicah ter pobirala umirajoče, da bi imeli dostojno smrt. Ta »majčkena sestrca« je s svojo molitvijo in s tem, kar je delala, storila čudeže. Majhnost te žene je naredila prevrat pri izvajanju dejavne ljubezni v Cerkvi. To je primer današnjih dni.

Bog se namreč ne pokorava predsodkom. Potruditi se moramo, da odpremo srce in razum za sprejem božje resničnosti, ki nam prihaja naproti. Gre za to, da imamo vero. Pomanjkanje vere je ovira za Božjo milost. Številni krščeni živijo, kakor da bi Kristus ne obstajal. Ponavljajo geste in znamenja vere, a to ne odseva njihove resnične pripadnosti Jezusu in njegovemu evangeliju. Vsak kristjan, vsi mi, vsak od nas pa je nasprotno poklican poglobiti to temeljno pripadnost s tem, da jo skuša pričevati s temu skladnim življenjem, katerega osnovna nit je dejavna ljubezen.

Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da raztopi trdoto srca in omejenost razuma, da bomo odprti za njegovo milost, za njegovo resnico in za njegovo poslanstvo dobrote in usmiljenja, ki je namenjeno vsem, brez kakršnega koli izključevanja.

Angel Gospodov, nedelja, 4. julij 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (Mr 6,1-6) nam pripoveduje o nezaupljivosti Jezusovih sovaščanov. On se je, potem, ko je pridigal po drugih vaseh Galileje, ponovno vrnil v Nazaret, kjer je odraščal z Marijo in Jožefom. In na soboto je začel učiti v shodnici. Številni, ki so ga poslušali, so se spraševali: »Od kod njemu vsa ta modrost? Ali ni to sin tesarja in Marije, torej naših sosedov, ki jih dobro poznamo?« (prim. vv. 1-3). Zaradi takšne reakcije je Jezus potrdil resnico, ki je postala del ljudske modrosti: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši« (v. 4). To večkrat rečemo.

Zaustavimo se pri drži Jezusovih rojakov. Lahko bi rekli, da oni poznajo Jezusa, a ga ne prepoznajo. Razlika je med poznati in prepoznati. Dejansko nam ta razlika da razumeti, da lahko poznamo različne stvari o neki osebi, imeti idejo o njej, zaupati temu, kar o njej pravijo drugi, morda jo kdaj pa kdaj srečati v četrti, vendar vse to ne zadostuje. Gre za, rekel bi, redno, površinsko poznavanje, ki ne prepozna edinstvenosti te osebe. To je tveganje, v katero lahko pademo vsi, ko mislimo, da vemo veliko o neki osebi, še slabše pa, da jo etiketiramo ter jo zapremo v svoje predsodke. Podobno Jezusovi rojaki ga poznajo že 30 let in mislijo, da vedo vse. »Ni to fant, ki smo ga videli odraščati, sin tesarja in Marije? Od kod mu te stvari?« Nezaupanje… V resnici pa niso nikoli opazili, kdo v resnici je Jezus. Ustavijo se pri zunanjosti in tako zavrnejo Jezusovo novost.

Tukaj pa vstopimo ravno v jedro problema. Ko pustimo, da prevlada udobnost navade, diktatura predsodkov, je težko se odpreti novosti in pustiti se čuditi. Mi to obvladujemo z navadami, s predsodki… Končno pridemo do tega, da iz življenja, izkušenj in celo od oseb, iščemo samo potrditve naših idej in shem, da se nam ne bi bilo potrebno truditi s spremeniti se. To se lahko zgodi tudi nam kristjanom z Bogom, ko mislimo, da poznamo Jezusa, da že vemo veliko o Njem in da zadostuje ponavljati stvari od nekdaj. Toda brez odprtosti za novost in predvsem – dobro poslušajte – odprtosti za Božja presenečenja, brez čudenja, vera postane utrujene litanije in počasi ugasne in postane navada, družbena navada. Rekel sem eno besedo: čudenje. Kaj je čudenje? Začudenje je ravno takrat, ko se zgodi srečanje z Bogom: »Srečal sem Gospoda«. Toda berimo evangelij. Večkrat ljudje, ki srečajo Jezusa in ga prepoznajo, čutijo začudenje. Mi pri srečanju z Bogom moramo iti po tej poti, da začutimo začudenje. To je kot garancijski list, da je bilo to srečanje resnično in ne iz navade.

In končno, zakaj ga Jezusovi rojaki ne prepoznajo in ne verjamejo vanj? Kje je vzrok? Zakaj torej? Z nekaj besedami lahko rečemo, da ne sprejmejo pohujšanja inkarnacije (učlovečenja). Ne poznajo te skrivnosti učlovečenja in je ne sprejmejo. Toda vzrok je nezaveden in čutijo, da je pohujšljivo, če se Božja brezmejnost razodeva v majhnosti našega mesa, da je Božji Sin tesarjev sin, da se božanskost skriva v človeškosti, da Bog prebiva v obličju, besedah in dejanjih preprostega človeka. Pohujšanje je torej ta njegova konkretnost, njegova »vsakdanjost«. Bog je postal konkreten v človeku, Jezusu iz Nazareta, postal je spremljevalec na poti, postal je eden od nas. »Ti si eden od nas«, je reči to Jezusu, lepa molitev. Saj nas eden od nas razume, nas spremlja, nam odpušča, nas zelo ljubi.

Dejansko je bolj udobno imeti odmišljenega in oddaljenega boga, ki se ne vpleta v situacije in ki sprejema od življenja, problemov in družbe oddaljeno vero. Ali pa nam je všeč verjeti v boga »posebnih efektov, ki počenja samo izjemne stvari in vedno prebuja velika čustva. Ampak ne, dragi bratje in sestre, Bog se je učlovečil, Bog je ponižen, Bog je nežen, Bog je skrit ter nam je postal bližnji, ko je prebiva v normalnosti našega vsakdanjega življenja. Torej, lahko se zgodi nam, da kot Jezusovi rojaki tvegamo, ko bo šel mimo, da ga ne bomo prepoznali. Ponovil bom tisti lepi stavek sv. Avguština: »Bojim se Boga, Gospoda, ko gre mimo«. Toda Avguštin, zakaj se bojiš? »Bojim se, da ga ne bom prepoznal. Bojim se Gospoda, ko bo šel mimo, Timeo Dominum transeuntem.« Ne prepoznamo ga, še več pohujšamo se nad njim. Pomislimo, kakšno je dejansko naše srce.

Sedaj v molitvi prosimo Marijo, ki je sprejela skrivnost Boga v vsakdanjost Nazareta, da bi imeli oči in srce osvobojeno predsodkov in bi imeli oči odprte za čudenje: »Da te Gospod srečam!« in ko Gospoda srečamo, da bo to začudenje. Srečamo ga v normalnosti z očmi odprtimi za presenečenja Boga, za njegovo ponižno in skrito navzočnost v življenju vsakdanjika.

Manj ...

»Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)«, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani …

Več ...

»Na kratko se želim ustaviti ob današnjem nedeljskem odlomku, ob besedilu, iz katerega je vzet znamenit pregovor »Nemo propheta in patria (Nihče ni prerok v domačem kraju)«, kar pomeni, da noben prerok ni dobro sprejet med svojimi, ki so ga videli odraščati (prim. Mr 6,4). V resnici, potem ko je Jezus, okoli trideset let star zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so'strmeli' zaradi njegove modrosti in ker so ga poznali kot 'Marijinega sina' in'tesarja', ki je živel med njimi, namesto, da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali (prim. Mr 6,2-3). To dejstvo je razumljivo, saj domačnost na človeškem nivoju onemogoča iti preko in se odpreti božji razsežnosti. Jezus sam je dal glede tega za zgled izkušnjo prerokov v Izraelu, ki so bili ravno v svoji domovini predmet prezira in se poistovetil z njimi. Jezus zaradi te duhovne zaprtosti v Nazaretu 'ni mogel tam storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil' (Mr 6,5). Kristusovi čudeži namreč niso izkazovanje moči, temveč znamenja Božje ljubezni, ki pa se udejanji tam, kjer se ta sreča s človekovo vero. Origen piše: 'Kakor obstaja naravna telesna privlačnost enih do drugih in magneta privlačnost do železa, tako vera privlači božansko moč' (Razlaga Matejevega evangelija 10,19).

Torej zdi se, da je moral Jezus dati povod, kot pravimo, za negativni sprejem v Nazaretu. Vendar pa na koncu pripovedi najdemo opombo, ki pravi ravno nasprotno. Evangelist namreč piše, da se je Jezus 'čudil njihovi neveri' (Mr 6,6). Stremljenju krajanov, ki so se pohujšali, sledi Jezusovo čudenje. Tudi On se je v nekem smislu pohujšal. Kljub temu, da je vedel, da noben prerok ni dobro sprejet v domačem kraju,  je ostala zanj zakrknjenost src domačinov zastrnjena, nedostopna; kako to, da ne prepoznajo luč Resnice? Zakaj se ne odprejo Božji dobroti, ki jo je želel deliti z našo človeškostjo? Dejansko pa je človek Jezus iz Nazareta Božja prosojnost, v Njem Bog v polnosti prebiva. Medtem ko mi vedno iščemo druga znamenja, druge čudeže, ne opazimo, da je resnično Znamenje On, Bog, ki je postal meso in da je On največji čudež vsega vesolja, saj njegovo srce in njegovo obličje vsebuje v sebi vso Božjo ljubezen.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela to resničnost, zato blagor njej, ki je verovala (prim. Lk 1,45). Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako božjega. Učimo se od nje, naše Matere v veri, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.«

Benedikt XVI. je med katehezo o kontemplaciji (zrenju) ter moči molitve, spregovoril o 12. poglavju drugega pisma apostola Pavla Korinčanom, iz katerega je današnje drugo berilo.

»Vsakodnevno srečanje z Gospodom ter prijemanje zakramentov nam omogočita, da se naš razum ter naše srce odpre njegovi navzočnosti, njegovim besedam in njegovemu delovanju. Molitev ni samo dihanje duše, ampak je tudi, če uporabimo prispodobo, oaza miru, v kateri lahko zajemamo vodo, ki napaja naše duhovno življenje ter preoblikuje naše bivanje. Bog nas po tem vabi k sebi in nam omogoča vzpon na goro svetosti, da smo tako vedno bližje Njemu, ki nam na naši poti ponuja svetlobo in tolažbe. To, kar je tudi njegova osebna izkušnja, navaja sveti Pavel v 12. poglavju drugega pisma Korinčanom. Tistim, ki so oporekali legitimnost njegovega apostolata, ni naštel samo skupnosti, ki jih je ustanovil, kilometre, ki jih je prehodil, ni omenjal samo težav in nasprotovanj, s katerimi se je srečal med oznanjevanjem evangelija, temveč je predvsem predstavil svoj odnos z Gospodom. Za ta intenziven odnos so značilni tudi trenutki zamaknjenosti ter globokega zrenja (kontemplacije) (prim. 2Kor 12,1). Pavel se tako ne hvali s tem, kar je on storil s svojimi močmi, s svojimi dejavnostmi in uspehi, temveč se hvali s delovanjem, ki ga je Bog storil v njem in po njem. Zelo obzirno namreč pripoveduje o trenutku posebne izkušnje, ko je bil vzet v Božje nebo. Spominja namreč, da je bil štirinajst let, preden je poslal to pismo 'vzet do tretjega neba' (v. 2). Z izrazi ter na način tistega, ki pripoveduje nekaj, kar je nemogoče pripovedovati, sveti Pavel govori o tem dejstvu kar v tretji osebi. Trdi, da je bil neki človek vzet v Božji 'vrt', v raj.

Sveti Pavel pa nadaljuje, da ravno zato, da se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, nosi v sebi 'trn' (2Kor 12,7), torej trpljenje. Zato je z vso močjo prosil Vstalega, da ga osvobodi Satanovega sla, torej tega bolečega trna v mesu. Trikrat, pravi, je vztrajno prosil Gospoda, da odvrne od njega to preizkušnjo. In ravno v takšnem stanju med globokim zrenjem Boga, je 'slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti' (v. 4), ter prejel odgovor za svojo prošnjo. Vstali se obrne nanj z jasno in pomirjajočo besedo:'Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabosti izpopolnjuje' (v. 9).

Pavlova razlaga ter besed nas bo morda presenetila, a razodeva, kako je on razumel, kaj pomeni v resnici biti apostol evangelija. Tako je namreč vzkliknil:'Zelo rad se bom torej ponašal v svojih slabotnostih, da bi se nad menoj naselila Kristusova moč. Zato sem zadovoljen v slabotnostih, v žalitvah, v potrebah, v preganjanjih in stiskah za Kristusa. Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan' (vv. 9b-10). Ne hvali se torej s svojimi podvigi, temveč s Kristusom, ki deluje ravno takrat, ko je on slaboten.«

Manj ...