Božja beseda za nedeljo, 8. novembra 2020

Angel Gospodov 12. november 2017 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam evangelij (prim. Mt 25,1-13) nakaže pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. To stori s priliko o desetih devicah. Gre za tiste družice, ki so imele nalogo, da sprejmejo in spremljajo ženina med svatbeno slovesnostjo in ker so tisti čas svatbo obhajali ponoči, so družice imele svetilke. ...

Prilika pravi, da je bilo pet devic preudarnih in pet nespametnih, saj so preudarne prinesle s seboj olje za svetilke, medtem …

Več ...

Angel Gospodov 12. november 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo nam evangelij (prim. Mt 25,1-13) nakaže pogoj za vstop v nebeško kraljestvo. To stori s priliko o desetih devicah. Gre za tiste družice, ki so imele nalogo, da sprejmejo in spremljajo ženina med svatbeno slovesnostjo in ker so tisti čas svatbo obhajali ponoči, so družice imele svetilke.

Prilika pravi, da je bilo pet devic preudarnih in pet nespametnih, saj so preudarne prinesle s seboj olje za svetilke, medtem ko ga nespametne niso prinesle. Ker se je ženin mudil, so vse zaspale. Ob polnoči pa je naznanjen ženinov prihod. Tedaj so nespametne device ugotovile, da nimajo olja za svetilke, zato so ga prosile pri preudarnih. Toda te so odgovorile, da jim ga ne morejo dati, ker ne bo zadostovalo za vse. Medtem ko so nespametne iskale olje, je prišel ženin. Preudarne device so vstopile z njim v svatbeno dvorano in vrata so se zaprla. Pet nespametnih pa se je prepozno vrnilo in ko so potrkale na vrata, je bil odgovor: »Ne poznam vas« (v. 12). In ostale so zunaj.

Kaj nas Jezus želi poučiti s to priliko? Spominja nas, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. Jezus velikokrat v evangeliju opominja k čuječnosti in to stori tudi na koncu tega evangelija: »Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure!« (v. 13). S to priliko pa nam pravi, da čuti, ne pomeni bedeti, ampak biti pripravljeni, saj so vse device pred ženinovim prihodom spale, toda, ko so se zbudile, so bile nekatere pripravljene, druge pa ne. Tu je torej pomen tega, da smo modri in preudarni, saj gre za to, da ne čakamo na zadnji trenutek svojega življenja za sodelovanje z Božjo milostjo, temveč da to storimo sedaj. Lepo je malo pomisliti na to, da bo en dan zadnji. Če je danes, kako sem pripravljen, pripravljena. To in to moram storiti… Pripravljati se, kakor da je zadnji dan. To bo dobro delo.

Svetilka je simbol za vero, ki razsvetljuje naše življenje, medtem ko je olje simbol za dejavno ljubezen, ki poživlja ter nareja luč vere rodovitno in verodostojno. Pogoj za to, da smo pripravljeni na srečanje z Gospodom, ni samo vera, temveč krščansko življenje bogato z dejavno ljubeznijo, ljubeznijo do bližnjega. Če se pustimo voditi temu, kar se nam zdi bolj lagodno torej s iskanjem svojih interesov, postane naše življenje nerodovitno. S tem si ne nabiramo zaloge olja za svetilko naše vere. Vera bo tako ugasnila ob trenutku Gospodovega prihoda, ali pa morda že prej. Če pa smo čuječni in si prizadevamo delati dobro z dejanji ljubezni, podeljevanja, služenju bližnjemu v težavah, smo lahko mirni, medtem ko čakamo ženinov prihod, kajti Gospod lahko pride v katerem koli trenutku. Pri tem pa nas tudi spanec smrti ne plaši, saj imamo zalogo olja, zbranega z vsakodnevnimi dobrimi deli. Vera navdihuje dejavno ljubezen in dejavna ljubezen ohranja vero.

Devica Marija naj nam pomaga napraviti našo vero preko dejavne ljubezni vedno bolj dejavno, da bo lahko naša svetilka svetila že tu na zemeljski poti in potem za vedno na svatbeni gostiji v raju.

Angel Gospodov, nedelja, 8. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek te nedelje (Mt 25,1-13) nas vabi, da nadaljujemo z razmišljanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli s praznikom Vseh svetih in spominom na verne rajne. Jezus namreč pripoveduje priliko o desetih devicah, ki so bile povabljene na svatbo, kar je simbol nebeškega kraljestva.

V Jezusovem času je bil običaj, da se je svatba obhajala ponoči, zato je bilo potrebno, da se je sprevod povabljenih premikal s prižganimi svetilkami. Nekatere družice so nespametne, saj so vzele svetilke, niso pa vzele s seboj olja. Medtem ko so tiste pametne skupaj s svetilkami vzele tudi olje. Ženin je zamujal, zamujal s prihodom in vse so pospale. Ko jih nek glas opozori, da prihaja ženin, nespametne v tem trenutku opazijo, da nimajo olja za svoje svetilke, zato ga prosijo pri pametnih. Te pa odgovorijo, da ga ne morejo dati, ker ne bo dovolj za vse. Medtem ko neumne gredo kupovat olje, pride ženin. Pametna dekleta vstopijo z njim v svatbeno dvorano in vrata se zaprejo. Druge pa pridejo prepozno in so zavrnjene.

Jasno je, da nam s to priliko hoče Jezus reči, da moramo biti pripravljeni na srečanje z Njim. Ne samo na končno srečanje, temveč za vsakodnevna mala, velika srečanja s pogledom na to srečanje, za katero pa ne zadostuje svetilka vere, temveč je tudi potrebno olje dejavne ljubezni in dobra dela. Vera, ki nas resnično pridruži k Jezusu, je tista, kakor pravi apostol Pavel, »ki deluje po dejavni ljubezni« (Gal 5,6). To je to, kar predstavlja drža pametnih deklet. Biti modri in preudarni pomeni, da se ne čaka na zadnji trenutek za odgovor na Božjo milost, ampak se ga daje dejavno takoj, začeti sedaj. »Jaz, da…, potem, pozneje se bom spreobrnil.« »Danes se spreobrni! Danes spremeni življenje!« »Da, da, jutri«. Isto bo rekel jutri. Tako je. Nikoli ne bo prišel danes. Če želimo biti pripravljeni za zadnje srečanje z Gospodom, moramo od sedaj naprej sodelovati z njim ter opravljati dobra dela, ki so navdihnjena pri njegovi ljubezni.

Mi pa vemo, da se žal zgodi, da pozabimo na cilj svojega življenja, torej na dokončno srečanje z Bogom, tako da zgubimo občutek za pričakovanje ter absolutiziramo sedanjost. Ko nekdo absolutizira sedanjost, samo gleda na sedanjost, izgubi čut za pričakovanje, kar je nekaj zelo lepega. Pričakovati Gospoda je zelo potrebno, saj nas vrže ven iz trenutnih kontradiktornosti. Takšna drža zapre, ko se izgubi čut za pričakovanje, vsakršen pogled na onkraj. Vse se počne tako, kot da se ne bo potrebno odpraviti v drugo življenje. Tedaj se obremenjuje samo s tem, da se hlepi po imetju, da si vedno viden, zaposlen… Če se pustimo voditi temu, kar se zdi, da je bolj privlačno, temu kar mi je všeč, torej iskanju svojih interesov, bo naše življenje postalo nerodovitno. S tem si ne nabiramo nobene zaloge olja za našo svetilko in ta bo ugasnila pred srečanjem z Gospodom. Živeti moramo danes, toda danes, ki gre proti jutri, proti tistemu srečanju, torej danes, ki je poln upanja. Če pa smo čuječi in delamo dobro ter tako sodelujemo z Božjo milostjo, lahko z vso vedrostjo pričakujemo ženinov prihod. Gospod bo lahko prišel tudi, medtem ko spimo. To pa nas ne skrbi, saj imamo zalogo olja, ki smo si jo nabrali z vsakodnevnimi dobrimi deli, zbranimi med pričakovanjem Gospoda, ki bo kmalu prišel in me povedel s seboj.

Sveto Marijo prosimo za priprošnjo, da nam pomaga živeti, kakor je živela ona, dejavno vero. To je prižgana svetilka, s katero lahko prestopimo tudi noč smrti in prispemo na veliko življenjsko praznovanje.

Manj ...

Svetopisemska berila današnjega nedeljskega bogoslužja nas vabijo, da nadaljujemo s premišljevanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli z obhajanjem spomina vseh vernih rajnih. V tej točki je zelo jasna razlika med tistim, ki veruje in tistim, ki ne veruje, oziroma, kot lahko rečemo, med tistim, ki ima upanje in tistim, ki nima upanja. Sveti Pavel namreč piše Tesaloničanom: 'Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne …

Več ...

Svetopisemska berila današnjega nedeljskega bogoslužja nas vabijo, da nadaljujemo s premišljevanjem o večnem življenju, ki smo ga začeli z obhajanjem spomina vseh vernih rajnih. V tej točki je zelo jasna razlika med tistim, ki veruje in tistim, ki ne veruje, oziroma, kot lahko rečemo, med tistim, ki ima upanje in tistim, ki nima upanja. Sveti Pavel namreč piše Tesaloničanom: 'Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja' (1Tes 4,13). Vera v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, pripelje tudi na tem področju do odločilnega razpotja. Ponovno sv. Pavel spominja kristjane v Efezu, da so bili preden so sprejeli veselo sporočilo 'brez upanja in v svetu brez Boga' (Ef 2,12). Saj grško verovanje, poganski obredi in miti niso bili sposobni osvetliti skrivnosti smrti, kakor pravi starodavni napis: 'In nihil ab nihilo quam cito recidimus', kar pomeni 'Iz niča v nič bomo slej ko prej spet padli'. Če odmislimo Boga, če odmislimo Kristusa, bi svet znova padel v praznino in temo. To pa ponovno srečamo izraženo v sodobnem nihilizmu, s katerim se nehote žal okužijo številni mladi.

Vprašanje vstajenja, odpira nov pogled. To je pričakovanje Gospodove vrnitve. Zato nas vodi k premišljevanju o odnosu med sedanjim časom, časom Cerkve in Kristusovega kraljestva, ter prihodnjim časom (eshatonom), ki nas čaka, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu (prim. 1Kor 15,24). Vsak krščanski pogovor o poslednjih rečeh, ki ga imenujemo»eshatologija«, vedno izhaja iz dogodka vstajenja: v tem dogodku so se poslednje reči že začele in so v nekem smislu že navzoče.

Sveti Pavel je verjetno leta 52 pisal prvo svoje pismo, Prvo pismo Tesaloničanom, kjer govori o tej Jezusovi vrnitvi, ki se imenuje parousia - prihod, nova in dokončna ter očitna navzočnost (prim. 1 Tes 4,13-18). Tesaloničanom, ki imajo svoje dvome in težave, apostol piše tako: »Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so umrli, po Jezusu skupaj z njim pripeljal v slavo« (4,14). In nadaljuje: »Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu; nato bomo mi živeči, ki bomo ostali, obenem z njim odneseni na oblakih v višavo, Gospodu naproti, in tako bomo vedno z Gospodom« (4,16-17). Pavel opisuje Kristusov prihod, parousio, posebno živo in s simboličnimi podobami, ki posredujejo preprosto in globoko sporočilo: na koncu bomo vedno z Gospodom. To je bistveno sporočilo, onkraj podob: naša prihodnost je »bivanje z Gospodom«, kot verujoči smo že v svojem življenju z Gospodom; naša prihodnost, večno življenje, se je že začelo.

Eden od temeljnih elementov je pričakovanje, ki pa je istočasno tudi upanje. To nas spodbuja, da razumemo smisel časa in zgodovine kot 'kairos', kot ugodno priložnost za naše zveličanje. Jezus je to skrivnostno resničnost ponazoril s številnimi prilikami, med njimi tudi s priliko o devicah, ki čakajo na ženina. Človek je za časa svojega življenja v nenehnem pričakovanju: ko je otrok želi odrasti, ko odraste se želi uresničiti in uspeti, ko se postara, pričakuje zaslužen počitek. Toda pride čas, ko odkrije, da je premalo upal, če mu poleg službe in družbenega položaja ne ostane nič drugega, v kar bi polagal svoje upanje. Pot človeštva zaznamuje upanje, toda za nas kristjane to upanje vodi gotovost: Gospod je navzoč v minevanju našega življenja ter nas spremlja. Nekega, ne tako oddaljenega dne, bo vse to našlo dopolnitev v Božjem kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

Današnji evangelij pa je tista znana prilika o desetih dekletih, ki so bile povabljene na svatbo, ki predstavlja nebeško kraljestvo ter večno življenje (prim. Mt 25, 1-13). S to veselo prispodobo pa nas Jezus pouči o resnici, ki pa nas pretrese, saj jih od desetih pet lahko vstopi na svatbo, ker imajo ob ženinovem prihodu olje, da lahko prižgejo svoje svetilke, medtem ko ostalih pet ostane zunaj, ker neumnice, niso prinesle s seboj olja. Kaj torej predstavlja to 'olje', ki je nujno potrebno, da nas spustijo na svatbo? Sveti Avguštin, kakor tudi drugi starodavni avtorji razberejo v tem simbolu ljubezen, ki se je ne more kupiti, temveč se jo dobi kot dar, se jo ohrani v notranjosti ter se jo udejanja v dobrih delih. Prava modrost je v tem, da izkoristimo umrljivo življenje za izvrševanje del usmiljenja, saj po smrti to ne bo več možno. Ko pa bomo obujeni za poslednjo sodbo, bomo sojeni glede na ljubezen, ki smo jo udejanjali med zemeljskim življenjem (prim. Mt 25, 31,46). To ljubezen pa nam je podaril Kristus, ki jo je Sveti Duh izlil v nas. Kdor veruje v Boga-Ljubezen, nosi v sebi nepremagljivo upanje, kakor svetilko, s katero bo lahko prešel noč smrti ter prispel do velikega praznovanja življenja.

Sedaj pa, ko se spušča noč, nam Jezus pravi, naj bodo naše svetilke prižgane. In sicer luč vere, luč molitve, luč upanja in ljubezni! Nam, ki nismo luč, lahko samo Kristus pravi: »Vi ste luč sveta« ter nam tako zaupa skrb, da bo zasijala luč brezpogojne ljubezni, saj ko živimo krščansko ljubezen, vnašamo v ta svet Božjo luč ter tako kažemo na resnični izvor.

Marijo, Sedež modrosti prosimo, da nas uči resnične modrosti, tiste, ki je v Jezusu meso postala. On je Pot, ki vodi od tega življenja k Bogu, k Večnemu. On nam je dal spoznati Očetovo obličje ter nam tako podaril ljubezni polno upanje. Zato se Cerkev obrača na Gospodovo Mater z besedami: 'življenje, veselje in upanje naše'. Naučimo se od nje živeti in umreti v upanju, ki ne razočara.

Manj ...