Prerok graja ljudstvo, ker je odpadlo od Boga. Ko pa je v stiski, ga tolaži in usmerja k Bogu. V preizkušnji se ljudje ne ozrejo na Božje usmiljenje, zato jim ga prerok odkriva in napoveduje rešitev. V različnih okoliščinah bom iskal Božjo pomoč. Gospod, okrepi mi vero, da ne bom dvomil nad tabo, zlasti če ne bom takoj videl tvoje rešitve. Hvala, ker me tako modro vzgajaš. ...
Evangelij ...
Jezus uči, oznanja in ozdravlja. V svojem srcu čuti ljudi, ki so razkropljeni kot ...
…
Berilo
Prerok graja ljudstvo, ker je odpadlo od Boga. Ko pa je v stiski, ga tolaži in usmerja k Bogu. V preizkušnji se ljudje ne ozrejo na Božje usmiljenje, zato jim ga prerok odkriva in napoveduje rešitev. V različnih okoliščinah bom iskal Božjo pomoč. Gospod, okrepi mi vero, da ne bom dvomil nad tabo, zlasti če ne bom takoj videl tvoje rešitve. Hvala, ker me tako modro vzgajaš.
Evangelij
Jezus uči, oznanja in ozdravlja. V svojem srcu čuti ljudi, ki so razkropljeni kot ovce brez pastirja. Očeta prosi za oznanjevalce, da jim bodo spregovorili o njegovi milosti in ljubezni. Jezus me kliče, da bi začutil ljudi in jim spregovoril o rešitvi, ki jo prinaša. Gospod, pomagaj mi, da bom rastel v pozornosti in sočutju do ljudi, predvsem do vseh tistih, ki trpijo in si želijo rešitve.
Berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 30,19-21.23-26)
To govori Gospod Bog, Izraelov Sveti: Sionsko ljudstvo, ki prebivaš v Jeruzalemu, ne boš vedno jokalo. Gotovo se te usmili na tvoje glasno vpitje. Brž ko ga začuje, te usliši. Vsemogočni vam je dal kruh stiske in vodo nadloge. Tvoj učitelj se ne bo več skrival, ampak tvoje oči bodo videle tvojega učitelja. Tvoja ušesa bodo slišala za teboj klic: »To je pot, po njej hodíte!« če krenete na desno ali levo.
Potem ti da dežja za tvoje seme, s katerim poseješ njivo, in kruha kot pridelek polja; ta bo redilen in tečen. Tisti dan se bo tvoja živina pasla na širokem pašniku. Voli in osli, ki obdelujejo zemljišče, bodo jedli osoljeno zmes, prevejano z velnico in rešetom. Na vsaki visoki gori in na vsakem vzvišenem griču bodo potoki, tokovi vodá ob dnevu velikega poboja, ko padejo stolpi. Tedaj bo lunina svetloba kakor sončna svetloba in sončna svetloba bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, tisti dan, ko Gospod obveže poškodbo svojega ljudstva in ozdravi vsekane mu rane.
Psalm 147
Odpev: »Blagor vsem, ki zaupajo v Gospoda.«
Ps 147,1-2.3-4.5-6
Hvalite Gospoda, ker je dober,
spodobi se, da ga hvalimo.
Gospod zida Jeruzalem,
zbira Izraelove razkropljene.
Odpev: »Blagor vsem, ki zaupajo v Gospoda.«
Ozdravlja potrta srca
in obvezuje njihove rane.
Določa zvezdam število,
kliče sleherno po imenu.
Odpev: »Blagor vsem, ki zaupajo v Gospoda.«
Naš Gospod je velik in silen v moči,
njegova modrost je neizmerna.
Gospod dviguje ponižne,
brezbožne ponižuje do zemlje.
Odpev: »Blagor vsem, ki zaupajo v Gospoda.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Gospod, pridi, in nikar se ne múdi, razveži vezi svojega ljudstva. Aleluja.
Odrešenik se usmili množic
Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,35-38; 10,1.6-8)
Tisti čas je hodil Jezus po vseh mestih in vaseh: učil je v njih shodnicah, oznanjal blagovest kraljestva in ozdravljal vse bolezni in vse slabosti. Ko pa je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« In poklical je svojih dvanajst učencev ter jim dal oblast, izganjati nečiste duhove in ozdravljati vsaktere bolezni in vsaktere slabosti. Naročil jim je: »Pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Gredé oznanjajte: ›Približalo se je nebeško kraljestvo.‹ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.«
Dragi bratje in sestre! Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal ...
Dragi bratje in sestre! Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal njegov življenjepis, "njegovega glasu pa nismo slišali." V trenutku se je zazdelo, da se je položaj zasukal. Honorat, škof v Vercelliju, ki je bil tam v pomoč Ambrožu in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: "Vstani hitro! Ambrož umira ..." Honorat je v naglici šel dol, nadaljuje Pavlin, "in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zaužil, je Ambrož izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova duša, okrepljena z močjo te hrane, zdaj uživa angelsko družbo" (Življenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajočega Ambroža izražale njegovo mistično soudeleženost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v tišini brez besed je še govoril s pričevanjem življenja.
Ambrož ni bil star, ko je umrl. Ni še imel niti šestdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov oče prefekt obeh Galij. Družina je bila krščanska. Ob očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil še deček in ga pripravljala za državno službo s tem, da mu je zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega škofa Avksencija. Ambrož je posegel v spor, želel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izklicalo za milanskega škofa.
Do tistega trenutka je bil Ambrož najvišji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je brž lotil študija le-tega. Naučil se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra "aleksandrijske šole". Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel razmišljanje o Svetem pismu, ki ga je sprožil Origen, in tako na zahodu začel s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednjič obvladovala vse Ambroževo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prisluškovanja božji besedi. Znameniti začetek ene od njegovih katehez izvrstno pokaže, kako je sveti škof nanašal Staro zavezo na krščansko življenje: "Ko smo brali zgodbe o očakih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vprašanji - pravi milanski škof svojim katehumenom in novokrščenim - da bi nas oni izobrazili in poučili in bi se vi navadili hoditi po poti očakov in stopati po stezi pokorščine božjim zapovedim" (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokrščeni in katehumeni se lahko po mnenju škofa, potem ko so se navadili lepo živeti, čutijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambroževo oznanilo - ki je nosilno jedro njegovega obsežnega literarnega opusa - izhaja iz branja svetih knjig ("očakov", to je zgodovinskih knjig, in "prerokovi", to je modrostnih knjig), da bi živeli skladno z božjim razodetjem.
Očitno je, da osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila. S tega stališča je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština. V Milano je prišel kot učitelj govorništva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice. Srca mladega afriškega govornika in iskalca niso prignale k dokončnemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambroževe pridige (čeprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopaštvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet začela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslužje. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti - pripoveduje Avguštin - "je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim škofom." To pričevanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avguštinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: "Tudi jaz, čeprav duhovno še mlačen, sem bil sodeležen vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).
Iz življenja in zgleda škofa Ambroža se je Avguštin naučil verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afričanov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslužil, da so ga navedli v koncilski konstituciji o božjem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posvečajo službi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim študijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avguštinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslušalec od znotraj'.« Prav od Ambroža se je naučil, kako "poslušati od znotraj", kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, tako da se Besedo resnično sprejme v svoje srce in jo prisvoji.
Dragi bratje in sestre, pred vas želim postaviti še eno drugačno "patristično ikono", ki, če jo razlagamo v luči tega, kar smo povedali, učinkovito predstavlja "srce" Ambroževega nauka. V šesti knjigi Izpovedi Avguštin pripoveduje o svojem srečanju z Ambrožem, srečanju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno piše, da je milanskega škofa vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da bi govorili z Ambrožem, da bi pri njem našli tolažbo in upanje. Ko Ambrož ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke čase), si je ali okrepčal telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih krščanskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Začudenemu Avguštinu je Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo domač s Svetim pismom. V tem "branju zgolj z ustnicami", kjer se srce trudi doseči razumevanje božje besede - to je "ikona", o kateri govorimo - , je mogoče uvideti metodo Ambroževe kateheze: to je Sveto pismo sámo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.
Če se torej naslonimo na Ambrožev in Avguštinov nauk, je kateheza neločljivo povezana s pričevanjem življenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v krščanstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki "poklicno" odigra svojo vlogo. Prej mora - če uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambrož posebej cenil - biti kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se je tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi učenec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in učinkovit način.
Škof Ambrož, tako kot apostol Janez, - ki se nikoli ne naveliča ponavljati: "Omnia Christus est nobis! - Kristus nam je vse!" - ostaja pristna Gospodova priča. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaključujemo svojo katehezo: "Omnia Christus est nobis! Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč ... Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj zaupa" (O devištvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo blaženi in bomo živeli v miru.
Berilo iz Sirahove knjige (Sir 44,15-17.19-20.23; 45,1-4.15-16)
15 O njihovi modrosti pripoveduje občina
in njih hvalo oznanjuje skupščina.
16 Henoh je hodil z Gospodom in je bil vzet,
poučen zgled za vse rodove.
17 Pravični Noe je bil brez graje,
ob času pokončanja je bil obnovitelj.
Zaradi njega je preživel ostanek
in zaradi zaveze z njim je nehal potop.
19 Abraham, oče množici narodov,
ni omadeževal svoje časti;
20 on se je držal zapovedi Najvišjega
in sklenil z njim zavezo.
Na svojem mesu je potrdil zavezo
in je bil zvest v preizkušnji.
23 blagoslov je počival na Jakobovi glavi.
Priznal ga je v prvorojenstvu
in mu dal dediščino;
odločil jo je v njene dele
in jo razdelil med dvanajst rodov.
1 On je dal, da je iz njega izšel pobožen mož,
ki je našel naklonjenost pri vseh ljudeh,
ljubljen od Boga in ljudi,
Mojzes, čigar spomin je blagoslovljen.
2 On ga je počastil kakor svete
in mu dal moč s strašnimi deli.
3 Na njegovo besedo je pospešil čudeže
in mu pomagal pred kraljem.
Dal mu je povelja za ljudstvo
ter mu pokazal svoje veličastvo.
4 Zaradi njegove zvestobe in vdanosti
ga je izbral izmed vseh ljudi.
15 Mojzes ga je posvetil
in pomazilil s svetim oljem.
To mu je bilo v večno zavezo
in njegovim potomcem, dokler bodo dnevi neba,
da mu naj služi obenem in bo duhovnik
in blagoslavlja njegovo ljudstvo v njegovem imenu.
16 Izmed vseh živih ga je izbral,
naj daruje žgalne daritve in maščobe,
kadilo in prijetno vonjavo v spomin
in izvršuje spravo za svoje ljudstvo.
Psalm 88
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Ps 88,2-5.21-22.25.27
2 Gospod, moj Bog, podnevi vpijem,
ponoči tožim pred teboj.
3 Naj pride k tebi moja molitev,
nagni svoje uho k mojemu vpitju!
4 Zakaj moja duša je nasičena s hudim,
moje življenje se bliža kraljestvu smrti.
5 Štejejo me med pogrezajoče se v jamo,
postal sem kakor mož brez moči.
Evangelij
Jn 10,14
Aleluja
Aleluja. Jaz sem dobri pastir, govorí Gospod, in poznam svoje ovce in moje poznajo mene. Aleluja.
Dobri pastir da življenje za ovce
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-16)
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.
Svetnik za vsak dan
Luč Besede rodi življenje
Misli Benedikta XVI.