V spevu veselja Izaija napoveduje vrnitev izgnancev v domovino. Bog bo prinesel rešitev in življenje se bo obnovilo. Čeprav ni zunanjega suženjstva, se moram boriti proti vsaki obliki notranje zasužnjenosti. Tudi boj je dar. Gospod, prosim te za moč, da se bom rešil laži in zvezanosti ter se svobodno usmeril tja, kjer mi kažeš jasno pot poslanstva. ...
Evangelij ...
Okrog Jezusa je veliko ljudi. Zato, ko je v hiši, spustijo hromega skozi streho. Jezus ga ozdravi tako, da mu odpusti notranjo bolezen greha. ...
…
Berilo
V spevu veselja Izaija napoveduje vrnitev izgnancev v domovino. Bog bo prinesel rešitev in življenje se bo obnovilo. Čeprav ni zunanjega suženjstva, se moram boriti proti vsaki obliki notranje zasužnjenosti. Tudi boj je dar. Gospod, prosim te za moč, da se bom rešil laži in zvezanosti ter se svobodno usmeril tja, kjer mi kažeš jasno pot poslanstva.
Evangelij
Okrog Jezusa je veliko ljudi. Zato, ko je v hiši, spustijo hromega skozi streho. Jezus ga ozdravi tako, da mu odpusti notranjo bolezen greha. Zavedal se bom mnogih težav in grehov, ki kličejo po rešitvi in ozdravljenju od Gospoda. Gospod, pridi k meni in me osvobodi. Pošlji mi tudi ljudi, ki mi bodo pomagali priti do tebe.
Naj vriska puščava in goljava; raduje naj se pustinja, naj poganja kakor narcisa; krasno naj cvete, se raduje in vriska. Dana ji bo veličastnost Libanona, krasota Karmela in Sárona. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga. Okrepite onemogle roke, utrdite klecava kolena! Recite njim, ki so obupanega srca: »Močni bodite. Nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! Maščevanje pride, Božje povračilo. On sam pride in vas reši.«
Tedaj spregledajo slepim oči in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen in jezik nemega bo vriskal. Zakaj v puščavi začno izvirati vode, v pustinji potoki. Suha pokrajina postane jezero in žejna dežela vrelci vodá. Kjer so prebivali šakali v svojem brlogu, bo poganjala trava s trstjem in bičjem. Ondi bo cesta in pot; sveta pot se bo imenovala; nečisti ne hodi po njej, nevešči ne zablodijo na njej. Tam ne bo leva, huda zver ne pride nanjo, ne bo je najti ondi, samo rešeni smejo tam hoditi. Od Gospoda odkupljeni se povrnejo in pridejo vriskajoč na Sion. Večno veselje bo nad njihovo glavo, radost in veselje dosežejo, žalost in vzdihovanje pobegneta.
Psalm 85
Odpev: »Gospod, pridi in nas reši.«
Ps 85,9-10.11-12.13-14
Poslušam, kaj govori Gospod Bog:
Zares, o miru govori svojemu ljudstvu.
Blizu je rešitev tem, ki se ga bojijo
in slava bo prebivala v naši deželi.
Odpev: »Gospod, pridi in nas reši.«
Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala,
pravičnost in mir se poljubila;
zvestoba bo pognala iz zemlje,
pravičnost se sklonila z nebes.
Odpev: »Gospod, pridi in nas reši.«
Gospod bo dal blagoslov
in naša dežela bo obrodila svoj sad.
Pravičnost bo hodila pred njim
in zveličanje po sledi njegovih korakov.
Odpev: »Gospod, pridi in nas reši.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Rosite, nebesa, od zgoraj in oblaki naj dežijo Pravičnega! Odpre naj se zemlja in rodi Zveličarja! Aleluja.
Jezus danes dela čudovite reči
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,17-26)
Nekega dne je Jezus učil in sedé so ga poslušali farizeji in učitelji postave, ki so bili prišli iz vseh galilejskih in judovskih vasi; v njem je bila Gospodova moč, da je ozdravljal. In glej, možje so nesli na postelji človeka, ki je bil mrtvouden, in so iskali, da bi ga prinesli noter in postavili predenj. Ker zaradi množice niso našli, kod bi ga nesli noter, so šli na streho in ga med opeko spustili s posteljo vred v sredo pred Jezusa.
Ko je videl njihovo vero, je rekel: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pismouki in farizeji so začeli misliti: »Kdo je ta, ki govori bogokletno? Kdo more grehe odpuščati kakor edini Bog?« Jezus je spoznal njihove misli in jim odvrnil: »Kaj v srcu mislite? Kaj je laže reči: ›Odpuščeni so ti tvoji grehi‹, ali reči: ›Vstani in hodi‹? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe – je rekel mrtvoudnemu – ti pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!«
Takoj je vpričo njih vstal, vzel posteljo in odšel na svoj dom ter slavil Boga. Vsi so ostrmeli in slavili Boga in prevzel jih je strah in so govorili: »Videli smo danes čudovite reči.«
Dragi bratje in sestre! Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal ...
Dragi bratje in sestre! Sveti škof Ambrož, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu ponoči s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve ležeč na postelji in je razširil roke v obliki križa. Tako je bil v slovesnem velikonočnem tridnevju soudeležen pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pričuje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avguštinovo povabilo napisal njegov življenjepis, "njegovega glasu pa nismo slišali." V trenutku se je zazdelo, da se je položaj zasukal. Honorat, škof v Vercelliju, ki je bil tam v pomoč Ambrožu in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: "Vstani hitro! Ambrož umira ..." Honorat je v naglici šel dol, nadaljuje Pavlin, "in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zaužil, je Ambrož izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova duša, okrepljena z močjo te hrane, zdaj uživa angelsko družbo" (Življenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajočega Ambroža izražale njegovo mistično soudeleženost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v tišini brez besed je še govoril s pričevanjem življenja.
Ambrož ni bil star, ko je umrl. Ni še imel niti šestdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov oče prefekt obeh Galij. Družina je bila krščanska. Ob očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil še deček in ga pripravljala za državno službo s tem, da mu je zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega škofa Avksencija. Ambrož je posegel v spor, želel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izklicalo za milanskega škofa.
Do tistega trenutka je bil Ambrož najvišji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je brž lotil študija le-tega. Naučil se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra "aleksandrijske šole". Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel razmišljanje o Svetem pismu, ki ga je sprožil Origen, in tako na zahodu začel s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednjič obvladovala vse Ambroževo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prisluškovanja božji besedi. Znameniti začetek ene od njegovih katehez izvrstno pokaže, kako je sveti škof nanašal Staro zavezo na krščansko življenje: "Ko smo brali zgodbe o očakih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vprašanji - pravi milanski škof svojim katehumenom in novokrščenim - da bi nas oni izobrazili in poučili in bi se vi navadili hoditi po poti očakov in stopati po stezi pokorščine božjim zapovedim" (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokrščeni in katehumeni se lahko po mnenju škofa, potem ko so se navadili lepo živeti, čutijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambroževo oznanilo - ki je nosilno jedro njegovega obsežnega literarnega opusa - izhaja iz branja svetih knjig ("očakov", to je zgodovinskih knjig, in "prerokovi", to je modrostnih knjig), da bi živeli skladno z božjim razodetjem.
Očitno je, da osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila. S tega stališča je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština. V Milano je prišel kot učitelj govorništva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice. Srca mladega afriškega govornika in iskalca niso prignale k dokončnemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambroževe pridige (čeprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopaštvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet začela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslužje. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti - pripoveduje Avguštin - "je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim škofom." To pričevanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avguštinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: "Tudi jaz, čeprav duhovno še mlačen, sem bil sodeležen vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).
Iz življenja in zgleda škofa Ambroža se je Avguštin naučil verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afričanov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslužil, da so ga navedli v koncilski konstituciji o božjem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posvečajo službi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim študijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avguštinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslušalec od znotraj'.« Prav od Ambroža se je naučil, kako "poslušati od znotraj", kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, tako da se Besedo resnično sprejme v svoje srce in jo prisvoji.
Dragi bratje in sestre, pred vas želim postaviti še eno drugačno "patristično ikono", ki, če jo razlagamo v luči tega, kar smo povedali, učinkovito predstavlja "srce" Ambroževega nauka. V šesti knjigi Izpovedi Avguštin pripoveduje o svojem srečanju z Ambrožem, srečanju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno piše, da je milanskega škofa vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da bi govorili z Ambrožem, da bi pri njem našli tolažbo in upanje. Ko Ambrož ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke čase), si je ali okrepčal telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih krščanskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Začudenemu Avguštinu je Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo domač s Svetim pismom. V tem "branju zgolj z ustnicami", kjer se srce trudi doseči razumevanje božje besede - to je "ikona", o kateri govorimo - , je mogoče uvideti metodo Ambroževe kateheze: to je Sveto pismo sámo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.
Če se torej naslonimo na Ambrožev in Avguštinov nauk, je kateheza neločljivo povezana s pričevanjem življenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v krščanstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki "poklicno" odigra svojo vlogo. Prej mora - če uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambrož posebej cenil - biti kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se je tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi učenec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in učinkovit način.
Škof Ambrož, tako kot apostol Janez, - ki se nikoli ne naveliča ponavljati: "Omnia Christus est nobis! - Kristus nam je vse!" - ostaja pristna Gospodova priča. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaključujemo svojo katehezo: "Omnia Christus est nobis! Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč ... Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor človeku, ki vanj zaupa" (O devištvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo blaženi in bomo živeli v miru.
Berilo iz Sirahove knjige (Sir 44,15-17.19-20.23; 45,1-4.15-16)
15 O njihovi modrosti pripoveduje občina
in njih hvalo oznanjuje skupščina.
16 Henoh je hodil z Gospodom in je bil vzet,
poučen zgled za vse rodove.
17 Pravični Noe je bil brez graje,
ob času pokončanja je bil obnovitelj.
Zaradi njega je preživel ostanek
in zaradi zaveze z njim je nehal potop.
19 Abraham, oče množici narodov,
ni omadeževal svoje časti;
20 on se je držal zapovedi Najvišjega
in sklenil z njim zavezo.
Na svojem mesu je potrdil zavezo
in je bil zvest v preizkušnji.
23 blagoslov je počival na Jakobovi glavi.
Priznal ga je v prvorojenstvu
in mu dal dediščino;
odločil jo je v njene dele
in jo razdelil med dvanajst rodov.
1 On je dal, da je iz njega izšel pobožen mož,
ki je našel naklonjenost pri vseh ljudeh,
ljubljen od Boga in ljudi,
Mojzes, čigar spomin je blagoslovljen.
2 On ga je počastil kakor svete
in mu dal moč s strašnimi deli.
3 Na njegovo besedo je pospešil čudeže
in mu pomagal pred kraljem.
Dal mu je povelja za ljudstvo
ter mu pokazal svoje veličastvo.
4 Zaradi njegove zvestobe in vdanosti
ga je izbral izmed vseh ljudi.
15 Mojzes ga je posvetil
in pomazilil s svetim oljem.
To mu je bilo v večno zavezo
in njegovim potomcem, dokler bodo dnevi neba,
da mu naj služi obenem in bo duhovnik
in blagoslavlja njegovo ljudstvo v njegovem imenu.
16 Izmed vseh živih ga je izbral,
naj daruje žgalne daritve in maščobe,
kadilo in prijetno vonjavo v spomin
in izvršuje spravo za svoje ljudstvo.
Psalm 88
Odpev: »Gospodove milosti bom na veke opeval.«
Ps 88,2-5.21-22.25.27
2 Gospod, moj Bog, podnevi vpijem,
ponoči tožim pred teboj.
3 Naj pride k tebi moja molitev,
nagni svoje uho k mojemu vpitju!
4 Zakaj moja duša je nasičena s hudim,
moje življenje se bliža kraljestvu smrti.
5 Štejejo me med pogrezajoče se v jamo,
postal sem kakor mož brez moči.
Evangelij
Jn 10,14
Aleluja
Aleluja. Jaz sem dobri pastir, govorí Gospod, in poznam svoje ovce in moje poznajo mene. Aleluja.
Dobri pastir da življenje za ovce
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-16)
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.