Angelus, 9. marec 2008 Na naši poti skozi postni čas smo prišli do pete postne nedelje, ki jo zaznamuje evangelij o obujenju Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za zadnje veliko 'znamenje', ki ga je Jezus storil, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča božanstva Kristusa, Gospoda življenja in smrti. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. ...
Angelus, 9. marec 2008 Na naši poti skozi postni čas smo prišli do pete postne nedelje, ki jo zaznamuje evangelij o obujenju Lazarja (Jn 11,1-45). Gre za zadnje veliko 'znamenje', ki ga je Jezus storil, po katerem so veliki duhovniki sklicali sinedrij na katerem so se odločili, da ga bodo umorili, hoteli pa so umoriti tudi Lazarja, ki je postal živa priča božanstva Kristusa, Gospoda življenja in smrti. V resnici ta evangeljski odlomek razodene Jezusa kot pravega človeka in pravega Boga. Najprej evangelist vztraja pri Jezusovem prijateljstvu z Lazarjem ter njegovima sestrama Marto in Marijo. Evangelist Janez še poudari, da jih je imel zelo rad (prim. Jn 11,5), ter je zato hotel storiti veliki čudež. »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim« (Jn 11,11), tako je Jezus rekel svojim učencem ter tako s prispodobo spanca izrazil Božji pogled na fizično smrt: Bog jo pravzaprav vidi kot spanec, iz katerega nas lahko zbudi. Jezus je tako pokazal, da ima absolutno moč nad fizično smrtjo. To je pokazal, ko je obudil v življenje mladega sina vdove iz Naima (prim. Lk 7,11-17) in dvanajst letni deklici (prim. Mr 5,35-43). Ravno, ko je o njej rekel: »Deklica ni umrla, ampak spi«, so se mu začeli navzoči posmehovati. Vendar je v resnici tako; smrt je kot spanec iz katerega nas lahko Bog vsak trenutek zbudi.
Vendar pa to gospodovanje nad smrtjo ni Jezusu preprečilo, da ne bi imel sočutja do bolečine ob ločitvi od drage osebe. Ko je videl Marto in Marijo ter vse, ki so ju prišli tolažit, je bil tudi Jezus »v duhu pretresen« ter »se je vznemiril« in tudi »zjokal« (Jn 11,33.35). Jezusovo srce je božje–človeško. V Njem sta se Bog in človek popolnoma srečala, ne da bi bila ločena ali pomešana. On je podoba, še več učlovečenje Boga, ki je ljubezen, usmiljenje, očetovska in materinska nežnost Boga, ki je življenje. Zato je Jezus Marti slovesno izjavil: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« ter dodal, »Veruješ v to?« (Jn 11,25-26). To je vprašanje, ki ga Jezus postavlja vsakemu od nas. Res je to vprašanje, ki nas presega ter presega naše moči, da bi to razumeli, zato nas vabi, da bi mu zaupali, kakor je on zaupal Očetu. Martin odgovor je zgled za vse: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27). Da, Gospod! Tudi mi verujemo, navkljub našim dvomom, našim teminam. Verujemo vate, saj imaš besede večnega življenja. Hočemo verovati vate, ki nam daješ trdno upanje za življenje po življenju, resnično življenje v polnosti v tvojem kraljestvu luči in miru.
Angelus, 10. april 2011 Samo dve nedelji sta do velike noči. Vsa svetopisemska besedila današnje nedelje že govorijo o vstajenju. Ne še o Jezusovem vstajenju, ki bo kot nekaj popolnoma novega, temveč o našem vstajenju, po katerem mi hrepenimo ter nam ga je ravno Jezus podaril s tem, ko je vstal od mrtvih. Dejansko je za nas smrt kot zid, ki nam onemogoča videti čez. Vendar pa se naše srce steguje onkraj tega zidu, čeprav ne moremo vedeti za to, kar je onkraj pa lahko o tem razmišljamo, si predstavljamo ter tako s simboli izrazimo našo željo po večnosti.
Izraelskemu ljudstvu v izgnanstvu daleč od Izraelske dežele prerok Ezekijel naznanja, da bo Bog odprl grobove pregnancev ter jim bo omogočil vrnitev v njihovo deželo, kjer bodo v miru počivali (prim. Ez 37,12-14). To starodavno hrepenenje človeka, da bi bil pokopan skupaj s svojimi očeti, je hrepenenje po domovini, ki ga bo sprejela na koncu zemeljskega prizadevanja. To pojmovanje še ne vsebuje ideje o osebnem vstajenju od mrtvih, ki se je pojavila šele proti koncu Stare zaveze ter je v Jezusovem času še niso sprejeli vsi Judje. Sicer pa tudi med kristjani vero v vstajenje in večno življenje pogosto spremljajo dvomi, zmešnjava, saj dejansko gre za resničnost, ki presega meje našega razuma in zahteva dejanje vere. V današnjem evangeliju o Lazarjevem vstajenju poslušamo besede vere Marte, Lazarjeve sestre. Jezusu, ki ji pravi: »Tvoj brat bo vstal«, Marta odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (Jn 11,23-24). Na to ji Jezus odgovori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25-26). Poglejte, to je resnična novost, ki podre vsako oviro ter gre onkraj. Kristus je podrl zid smrti, saj v Njem prebiva vsa polnost Boga, ki je življenje, večno življenje. Zaradi tega smrt ni imela oblasti nad njim. Lazarjevo vstajenje je torej znamenje Jezusove polne oblasti nad fizično smrtjo, ki je za Boga kot spanec (prim. Jn 11,11).
Je pa še druga smrt, s katero se je moral Kristus krepko bojevati in plačati s križem. To je duhovna smrt, greh, ki grozi, da uniči bivanje vsakega človeka. Da je premagal to smrt, je Kristus umrl. Njegovo vstajenje pa ni več vrnitev k prejšnjemu življenju, temveč je odprl novo resničnost, novo zemljo, ki je končno pridružena Božjim nebesom. Sv. Pavel zato piše: »In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa« (Rim 8,11).
Dragi bratje, obrnimo se na Marijo, ki je že deležna tega Vstajenja, naj nam pomaga, da bomo lahko v veri rekli: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet« (Jn 11,27) ter da resnično odkrijemo, da je On naše zveličanje.
Cerkveni očetje so opazili, da je sv. Pavel z 9. vrstico osmega poglavja pisma Rimljanom začel opisovati, kaj je značilno za življenje v Duhu. Izhajajoč iz 8. vrstice so očetje razvili nasprotja med Duhom, ki deluje v vernikih ter smrtnostjo njihovih teles, ki bo presežena ravno zaradi Njegove oživljajoče navzočnosti. ...
Origen naobrača držo: »Jezus pa je povzdignil oči in rekel...« na molilca in pravi: »Kdor hoče moliti tako, da posnema Kristusovo molitev, mora povzdigniti oči duše tako, da jih odvrne ...
Cerkveni očetje so opazili, da je sv. Pavel z 9. vrstico osmega poglavja pisma Rimljanom začel opisovati, kaj je značilno za življenje v Duhu. Izhajajoč iz 8. vrstice so očetje razvili nasprotja med Duhom, ki deluje v vernikih ter smrtnostjo njihovih teles, ki bo presežena ravno zaradi Njegove oživljajoče navzočnosti.
Origen naobrača držo: »Jezus pa je povzdignil oči in rekel...« na molilca in pravi: »Kdor hoče moliti tako, da posnema Kristusovo molitev, mora povzdigniti oči duše tako, da jih odvrne od resničnosti tu spodaj, od spominov, od tukajšnjih sodb, in se obrniti v molitvi na Boga z velikimi in nebeškimi besedami.« Jezusovo zahvalo Očetu pa Origen takole razlaga: »Ko je Jezus že vedel, da je uslišan v tem, kar je nameraval prositi..., se je namesto prosilne Očetu zahvalil z zahvalno molitvijo. S tem je dosegel dvoje: zahvalil se je za to, kar je izprosil za Lazarja in pripeljal k veri množico, ki ga je obdajala. Želel je namreč, da bi sprejeli, da je sem prišel zato, ker ga je Bog poslal. Z močnim glasom je Jezus zaklical zato, da bi mu vlil moč, ki jo je Lazar potreboval. Tudi sedaj obstajajo Lazarji, ki so potem, ko so bili Jezusovi prijatelji, zboleli in umrli. So mrtvi med mrtvimi v grobovih in v deželi smrti. Tudi oni bodo po Jezusovi molitvi vstali v življenje ter bili po njegovem glasu poklicani, da pridejo ven iz groba. Kdor ga torej uboga, pride ven, ovit z vezmi prejšnjih grehov, zaradi katerih je umrl, zaradi česar ne vidi, ne more hoditi ali česar koli storiti, dokler Jezus ne zapove tistim, ki so sposobni to storiti: 'Razvežite ga in pustite, naj gre!'«
To govorí Gospod Bog: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobóv, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo. Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobóv, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govóril in stóril,« govorí Gospod.
Psalm 130
Odpev: »Pri Gospodu je obilje rešitve.«
Ps 130,1-2.3-4.5-6.7-8
Iz globočine, o Gospod, kličem k tebi,
Gospod, usliši moje klice.
Tvoja ušesa naj poslušajo
glas moje ponižne prošnje.
Odpev: »Pri Gospodu je obilje rešitve.«
Če boš gledal, o Gospod, na krivdo,
Gospod, kdo bo mogel obstati?
Toda pri tebi je odpuščanje,
da bi ti v spoštovanju služili.
Odpev: »Pri Gospodu je obilje rešitve.«
Upam v Gospoda, moja duša upa,
čakam na njegovo besedo.
Moja duša čaka na Gospoda
bolj kakor stražarji na jutro.
Odpev: »Pri Gospodu je obilje rešitve.«
Bolj kakor stražarji na jutro,
naj Izrael pričakuje Gospoda!
Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve.
On bo rešil Izraela vse njegove krivde.
Odpev: »Pri Gospodu je obilje rešitve.«
2. berilo
Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, prebiva v nas
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,8-11)
Bratje in sestre, tisti, ki živijo po měsu, ne morejo biti všeč Bogu. Vi pa ne živite po měsu, ampak po duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje sámo zaradi pravičnosti. In če prebiva v vas Duh njega, ki je obúdil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obúdil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.
Evangelij
Jn 11,25a.26c
Vrstica pred evangelijem
Jaz sem vstajenje in življenje, govorí Gospod; kdor vame veruje, vekomaj ne bo umrl.
Jezus je vstajenje in življenje
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 11,1-45)
Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«
Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.
Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.
Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«
Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsělej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«
In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj.
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov