Današnji evangelij in z njim Janez Krstnik nas vzpodbujata k spreobrnjenju. Kaj pomeni spreobrnjenje za nas kristjane? Spreobrnjenje pomeni, da svoj pogled obrnemo h Kristusu. In kaj nam želi Kristusov obraz razodeti za nas same, za današnji čas, za družbo in cerkev, v kateri živimo? Vedno bolj sem prepričan skupaj s papežem Frančiškom, da nam želi Kristusov obraz sporočiti, da danes zopet obudimo veselje. Temeljna poklicanost kristjanov v današnjem času je, da odkrijemo Kristusa, ki je vir veselja in upanja za vsakega človeka. Na prvi ...
Današnji evangelij in z njim Janez Krstnik nas vzpodbujata k spreobrnjenju. Kaj pomeni spreobrnjenje za nas kristjane? Spreobrnjenje pomeni, da svoj pogled obrnemo h Kristusu. In kaj nam želi Kristusov obraz razodeti za nas same, za današnji čas, za družbo in cerkev, v kateri živimo? Vedno bolj sem prepričan skupaj s papežem Frančiškom, da nam želi Kristusov obraz sporočiti, da danes zopet obudimo veselje. Temeljna poklicanost kristjanov v današnjem času je, da odkrijemo Kristusa, ki je vir veselja in upanja za vsakega človeka. Na prvi november, praznik vseh svetih, sem na pokopališču srečal dobrega prijatelja, ki mi je dejal, da je prejšnjo nedeljo duhovnik v pridigi dejal, da smo kristjani poklicani, da okrepimo veselje. "Strinjam se z duhovnikom," je dejal, "vendar, zakaj nam duhovniki nikoli ne povedo nič konkretnega, kako naj do tega veselja pridemo?" Tam na pokopališču mu nisem mogel na dolgo in široko razlagati, sam pri sebi pa sem dejal: "Saj res." Temu prijatelju želim povedati, kako priti k Jezusu, ki nam konkretno podarja veselje. Dragi prijatelj, hočem ti konkretno povedati, kako v svojem življenju odkriti več veselja. Prvič: predlagam ti, da v svojem življenju gojiš čim več hvaležnosti. Delam med mladimi. Nekateri mladi se znajo zahvaljevati za vsako malenkost. Za druge pa imam občutek, kakor da se jim zdi, da vse, kar dobijo, prejmejo, so obdarjeni, vse to jim je samoumevno. Med tistimi, ki se zahvaljujejo vidim pogosto več veselja. Zakaj? Zato, ker življenje doživljajo kot dar. Pomembno je za nas vse, da se znamo zahvaljevati za kosilo, lepo besedo, za prijaznost, ki smo jo deležni. Vse to mora v naše veselje prinašati hvaležnost in odbijati od nas tisto samoumevnost, ki dela naše življenje kot rutino. Smo tudi Božji otroci - od Boga prihaja vse dobro, vse lepo. Prepričan sem, da bi se morali Bogu za vse to, kar dobivamo, vsak dan, vsak večer vsaj deset minut zahvaljevati za vse lepo in dobro, ki smo ga v današnjem dnevu prejeli. Pa tudi za manj prijetne stvari in izkušnje se moramo znati Bogu zahvaljevati, kajti ravno preko njih duhovno in osebno najbolj zorimo. Drugič, kar ti predlagam je, da veselje deliš naprej. Ni dovolj, da veselje samo prejemaš, veseliti se je potrebno z drugimi. Jezus se je pogosto razveselil, če dobro bereš evangelij, ampak vedno se je razveselil zaradi drugih in nikoli zaradi sebe. Razveselil se je, ker se majhnim in ubogim oznanja Božje kraljestvo. Veselil se je zaradi tega, ker je naredil čudež in s tem drugemu omogočil lepše življenje. Ko delimo veselje, se veselje čudežno množi tudi za nas osebno. Kadar boš veselje delil, boš z njim tudi nagrajen. To je božja skrivnost. In še tretja stvar: veselje vedno prihaja iz čistega srca. Bog nam čisti srce najbolj pri sveti spovedi. Spovednica mora zopet postati kraj veselja in kraj obnovljenega človekovega dostojanstva. Sveti Janez Bosco je večkrat dejal: "Veselih ljudi se še hudič boji." Kdor ima čisto srce, ne more biti žalosten, ne more biti zagrenjen. Veselje vedno najdemo v ljudeh, ki so čistega srca. Dragi prijatelj, prepričan sem, če boš v tem adventnem času hodil po teh korakih, h katerim sem te danes povabil, k hvaležnosti, k deljenju veselja in pa k veselju, ki izhaja iz čistega srca, sem prepričan, da boš zopet srečal Kristusa, ki ti želi razodeti svoje veselo obličje. Kljub vsem težavam, problemom, ki jih imaš v osebnem življenju, kljub vsem težavam, ki jih srečujemo v družbi in v cerkvi, se nam Bog želi razodeti kot Bog veselja. Prav zaradi tega sem prepričan, da imajo evangeliji naslov vesela novica. Pa blagoslovljen adventni čas in vse dobro, dragi prijatelj!
Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa ...
Na drugo adventno nedeljo je med bogoslužjem evangeljski odlomek, s katerim sveti Luka, če lahko tako rečemo, pripravlja prizorišče, na katerem se bo pojavil Jezus in začel svoje javno poslanstvo (prim. 3,1-6). Pri tem je evangelist usmeril pozornost na Janeza Krstnika, Mesijevega predhodnika in z veliko natančnostjo zarisal tako krajevne kot časovne koordinate njegovega pridiganja. Luka takole piše: »V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Itureje in Trahonítide in Lizanija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja Beseda Janezu, Zaharijevemu sinu« (Lk 3,1-2). Pri tem dve stvari pritegneta našo pozornost. Prvo je obilno navajanje vseh političnih in verskih voditeljev Palestine leta 27/28 po Kristusu. Prav gotovo želi evangelist opozoriti tistega, ki bere ali posluša evangelij, da to ni legenda, temveč resnična pripoved ter da je Jezus iz Nazareta resnična zgodovinska osebnost, ki je bil v točno določenem prostoru in času. Drugi element, ki ga je vredno omeniti po tem obsežnem zgodovinskem uvodu, je to, da postane subjekt pripovedi 'Božja Beseda', ki jo evangelist predstavi kot moč, ki se je spustila in obstala na Janezu Krstniku.
Sveti Ambrož, veliki milanski škof, katerega god smo obhajali 7. decembra, razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda«. Poglejte, v čem je pomen tega: Božja Beseda je subjekt, ki premika zgodovino, navdihuje preroke, pripravlja pot Mesiju, zbere skupaj Cerkev. Jezus je ta Božja Beseda, ki je postala v Marijinem deviškem telesu meso. V njem se je Bog v polnosti razodel. Izrekel in dal nam je vse, saj je odprl svoje zaklade resnice in usmiljenja. Sveti Ambrož nadaljuje s svojo razlago: »Beseda se je torej spustila, da bi zemlja, ki je bila puščava, obrodila za nas svoje sadove«.
Dragi prijatelji, najlepši cvet, ki je vzklil iz Božje Besede je Devica Marija. Ona je prvina Cerkve, Božji vrt na zemlji. Toda, medtem ko je Marija Brezmadežna, pa je Cerkev potrebna nenehnega očiščenja, saj greh zalezuje vse njene člane. V Cerkvi nenehno poteka boj med puščavo in vrtom, med grehom, ki izsuši zemljo ter milostjo, ki jo namoči, da obrodi obilne sadove svetosti. Prosimo torej Gospodovo Mater, da nam pomaga med tem adventnim časom 'zravnati' naše poti ter se pustiti voditi Božji Besedi.
Bogoslužje adventnega časa še posebej predstavi dve osebnosti, ki sta pripravili Mesijev prihod: Devica Marija in Janez Krstnik. Danes nam sv. Luka predstavi to drugo osebnost z značilnostmi, ki se razlikujejo od drugih evangelistov. 'Vsi štirje evangelisti postavijo na začetek Jezusovega delovanja Janeza Krstnika, ki ga predstavijo kot njegovega predhodnika. Sveti Luka pa je povezavo med obema osebnostnima in njunimi poslanstvi predstavil že prej... Že s spočetjem ter rojstvom sta Jezus in Janez postavljena v medsebojni odnos.' (Benedikt XVI., Jezusovo otroštvo, str. 23). Iz tega lahko razumemo, da Janez kot sin Zaharija in Elizabete, oba pa iz duhovniške družine, ni samo zadnji izmed prerokov, temveč predstavlja celotno duhovništvo Stare zaveze in tako pripravlja ljudi za duhovno bogoslužje Nove zaveze, ki se je začelo z Jezusom (prim. ibid.27-28). Luka pa tudi ovrže vsako pogosto mitsko branje evangelijev tako, da postavi Janezovo življenje v zgodovinske koordinate: 'V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj ... ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa' (Lk 3,1-2). Znotraj tega zgodovinskega okvirja pa je postavljen resnično velik dogodek, Kristusovo rojstvo, ki ga sodobniki niso niti opazili. Bogu so mogočniki zgodovine za okvir majhnim!
Janez Krstnik je sebe označil kot 'glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!' (Lk 3,4). Glas izreka besedo, toda v tem primeru je bila Božja Beseda prej, saj se pred tem spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi (prim. Lk 3,2). On ima torej pomembno vlogo, a vedno v službi Kristusu. Sveti Avguštin razlaga: 'Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca'(Govor 293,3). Naša naloga je torej, da danes prisluhnemo temu glasu in tako pripravimo v srcu prostor in sprejem za Jezusa, Besedo, ki nas rešuje. V tem adventnem času se pripravljamo, da bomo videli z očmi vere, v skromni betlehemski votlini, Božje zveličanje (prim. Lk 3,6). Našo potrošniško družbo, ki skuša iskati veselje v stvareh, Krstnik poučuje, kaj je za življenje bistveno, da bomo Božič preživeli, ne kot zunanje praznovanje, temveč kot praznovanje Božjega Sina, ki je prišel, da bi prinesel ljudem mir, življenje ter resnično veselje.
Zaupajmo materinski priprošnji Marije, Device adventa, našo pot srečanja z Gospodom, ki prihaja, da bomo pripravljeni sprejeli v srce in tudi v vse svoje življenje, Emanuela, Boga z nami.
Sv. Gregor Veliki pravi: »S tem ko Luka postavi svojo pripoved v rimsko judovski zgodovinski kontekst, poudari, da je spust Božje Besede nad Janeza med kralji in duhovniki, pomemben dogodek zgodovine sveta in zgodovine zveličanja.« Sveti Ambrož, veliki milanski škof razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker ...
Sv. Gregor Veliki pravi: »S tem ko Luka postavi svojo pripoved v rimsko judovski zgodovinski kontekst, poudari, da je spust Božje Besede nad Janeza med kralji in duhovniki, pomemben dogodek zgodovine sveta in zgodovine zveličanja.« Sveti Ambrož, veliki milanski škof razlaga to evangeljsko besedilo takole: »Božji Sin je, preden je zbral skupaj Cerkev, najprej deloval v svojem ponižnem služabniku. Zato zelo dobro pravi sveti Luka, da se je Božja Beseda spustila na Janeza, Zaharijevega sina, v puščavi, ker Cerkve niso začeli ljudje, temveč Beseda.« Origen razlaga: »Jordan pomeni 'spust', saj se Božja reka za krst spušča iz Kristusa.« Sv. Gregor Veliki razlaga naprej: »Janez se je spustil k Jordanu in pridigal krst pokore, ki nas pripelje do odpuščanja grehov.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa k temu dodaja, da »je vera v Kristusa najvišja oblika skesanosti«, in sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Pripraviti pot Gospodu je isto kot obroditi sadove kesanja.« Origen to pojasni takole: »Gospodova pot je pot kateheze, je osebna pot življenja in dela Mesije, Jezusa, ki ni pot v 'dobesednem pomenu', temveč jo najdemo v srcu.« Sveti Avguštin pravi: »Janez je glas. O Gospodu pa je rečeno: 'V začetku je bila Beseda' (Jn 1,1). Janez je glas, ki mine. Kristus pa je večna Beseda, ki je bila na začetku. Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca« (Govor 293,3).
Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga, položi si na glavo venec veličastva Večnega! Kajti Bog bo vsej zemlji pod nebom pokazal tvoj sijaj. Bog ti bo za vekomaj dal ime: »Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja.« Vstani, Jeruzalem, in se postavi na višino in ozri se proti vzhodu: glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog. Peš so šli od tebe, in gnali so jih sovražniki; a Bog jih bo privedel k tebi nazaj; nosili jih bodo v slavi kakor kraljevski prestol. Bog je namreč ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi in naj se napolnijo globeli, da postane dežela ravna, da bo Izrael varno hodil v Božjem veličastvu. Gozdovi in vse vrste dišečih dreves bodo po Božjem povelju dajali Izraelu senco. Kajti Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
Psalm 126
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Ps 126,1-6
Ko je Gospod dal, da so se vrnili sionski jetniki,
smo bili kakor tisti, ki sanjajo.
Tedaj so bila naša usta polna smeha
in naš jezik vriskanja.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Tedaj so govorili med narodi:
»Velike reči je Gospod stóril zanje.«
Velike reči je Gospod za nas stóril,
vsi smo bili zato veseli.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Gospod, daj, da se vrnemo,
kakor se vrnejo potoki v puščavo.
Tisti, ki sejejo v solzah,
žanjejo z vriskanjem.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
Odhajajo, odhajajo z jokom,
ko nosijo seme za setev.
Prihajajo, prihajajo z vriskanjem,
ko nosijo svoje snope.
Odpev: »Velike reči je Gospod za nas stóril.«
2. berilo
Brez graje ob Kristusovem prihodu
Berilo iz pisma apostola Pavla Filipljanom (Flp 1,4-6.8-11)
Bratje in sestre, v sleherni svoji molitvi zmeraj z veseljem molim za vas vse zaradi vašega občestva v evangeliju od prvega dne do zdaj. Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa. Kajti Bog mi je priča, kako hrepenim po vas vseh v ljubezni Kristusa Jezusa. Molim pa tole: naj vaša ljubezen vedno bolj napreduje v spoznavanju in v vsakršnem dojemanju, da boste znali razlikovati, kaj je boljše, in boste tako čisti in neomadeževani za Kristusov dan, izpolnjeni s sadom pravičnosti, po Jezusu Kristusu, v slavo in hvalo Božjo.
Evangelij
Lk 3,4
Aleluja
Aleluja. Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje. Aleluja.
Vsi bodo deležni zveličanja
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,1-6)
V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Svetnik za vsak dan
#deliJezusa
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov