Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 11,1-9 ali 2 Mz 19,3-8.16-20 ali Ezk 37,1-14 ali Jl 3,1-5)
1 Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico.
2 Ko so odšli od vzhoda, so našli ravnino v senaarski deželi in se tam naselili.
3 Tedaj so rekli drug drugemu: »Dajte, delajmo opeko in jo žgimo v ognju!« Opeka jim je služila za kamen in zemeljska smola za malto.
4 Potem so rekli: »Dajte, sezidajmo si mesto in stolp z vrhom do neba in si naredimo ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji!«
5 Gospod pa je stopil dol, da bi videl mesto in stolp, ki so ga postavili človeški sinovi.
6 In rekel je Gospod: »Glej, vsi so eno ljudstvo in imajo en jezik in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi storili, kar koli jim pride na um.
7 Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik, zato da drug drugega govorice ne bodo razumeli!«
8 In razkropil jih je Gospod od ondod po vsej zemlji in nehali so zidati mesto.
9 Zato se je imenovalo njegovo ime Babel, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in jih je od ondod Gospod razkropil po vsej zemlji.
ali
3 Mojzes je stopil k Bogu in Gospod mu je zaklical z gore: »Tako povej Jakobovi hiši in oznani Izraelovim sinovom:
4 Sami ste videli, kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in vas privedel k sebi.
5 Če boste sedaj radi poslušali moj glas in spolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh narodov, kajti moja je vsa zemlja;
6 in boste mi kraljestvo duhovnikov in svet narod. To so besede, ki jih povej Izraelovim sinovom!«
7 Mojzes je prišel in sklical starešine ljudstva ter jim predložil vse te besede, ki mu jih je Gospod zapovedal.
8 Vse ljudstvo je soglasno odgovorilo: »Vse, kar je Gospod govoril, bomo storili.« Mojzes je sporočil besede ljudstva Gospodu.
16 Ko je zasvital tretji dan, je pričelo grmeti in se bliskati, gost oblak je pokrival goro in tromba je močno zabučala; vztrepetalo je vse ljudstvo, ki je bilo v šotorišču.
17 Tedaj je Mojzes popeljal ljudstvo iz šotorišča Bogu naproti; postavili so se ob vznožju gore.
18 Vsa gora Sinaj pa se je kadila, zato ker je Gospod stopil nanjo v ognju; in njen dim se je dvigal kakor dim topilne peči in vsa gora se je silno tresla.
19 In glas trombe je bil čedalje močnejši. Mojzes je govoril, Bog pa mu je odgovarjal z gromom.
20 Gospod je torej stopil na goro Sinaj, na vrh gore, in Gospod je poklical Mojzesa na vrh gore. Mojzes je stopil gor.
ali
1 Roka Gospodova je prišla nadme. Gospod me je peljal ven ter me postavil sredi doline, ki je bila polna mrtvaških kosti.
2 Vodil me je krog in krog mimo njih. In glej, bilo jih je silno veliko po dolini; bile so zelo suhe.
3 Vpašal me je: »Sin človekov, ali bodo te kosti oživele?« Odgovoril sem: »Vsemogočni Gospod, ti veš.«
4 Tedaj mi je rekel: »Prerokuj nad temi kostmi in jim reci: Suhe kosti, čujte Gospodovo besedo!
5 Tako govori vsemogočni Gospod tem kostem: Glejte, pošljem duha, da oživite!
6 S kitami vas obdam in storim, da zraste na vas meso; prevlečem vas s kožo ter dam v vas duha, in oživite. Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod.«
7 Prerokoval sem, kakor mi je bilo ukazano. Ko sem prerokoval, je nastalo šumenje; glej, nastalo je šelestenje, in kosti so se približale druga k drugi.
8 Gledal sem, glej, kite so prišle, meso je zraslo in koža se je razpela čeznje po vrhu; a duha ni bilo v njih.
9 Tedaj mi je rekel: »Prerokuj duhu, prerokuj, sin človekov, in reci duhu: Tako govori vsemogočni Gospod: Od štirih vetrov pridi, duh, dihni v te pobite, da oživé!«
10 Ko sem prerokoval, kakor mi je bilo ukazano, je prišel duh vanje; oživele so in se postavile na svoje noge: silno velika vojska.
11 Rekel mi je: »Sin človekov, te kosti so vsa hiša Izraelova. Oni pravijo: ‚Naše kosti so usahnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo.‘
12 Zato prerokuj in jim reci: Tako govori vsemogočni Gospod: ‚Glejte, odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov in vas privedem v deželo Izraelovo.
13 Tedaj spoznate, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove, in vas, svoje ljudstvo, izpeljem iz vaših grobov.
14 Dam svojega duha v vas, da oživite in vas zopet naselim v vaši deželi. Tedaj spoznate, da sem jaz, Gospod, to rekel in izpolnil,‘« govori Gospod.
ali
1 Po tem bom izlil svojega Duha
na vse človeštvo;
in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali,
vaši starčki bodo sanje imeli,
vaši mladeniči bodo prikazni gledali;
2 tudi na vaše hlapce in na vaše dekle
bom v tistih dneh izlil svojega Duha.
3 Delal bom na nebu in na zemlji čudovita znamenja:
kri in ogenj in stebre dima;
4 sonce se bo spremenilo v temo, luna v kri,
ko pride Gospodov dan
veliki in strašni.
5 In zgodilo se bo:
vsi, ki bodo klicali ime Gospodovo, bodo rešeni,
kajti na gori Sionu in v Jeruzalemu bo rešitev,
kakor je govoril Gospod,
in med rešenimi bodo, katere Gospod pokliče.
Psalm 104
Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Ps 104,1-2.24.35.27-30
1 Slávi, moja duša, Gospoda!
Gospod, moj Bog, zelo si velik!
Veličastvo in sijaj si oblekel,
2 ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.
Razpel si nebo kot šotor,
24 Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod!
vsa si z modrostjo naredil;
zemlja je polna tvojih zakladov.
35 Z zemlje naj izginejo grešniki,
brezbožnih naj ne bo več!
Slávi moja duša, Gospoda! Aleluja!
27 Vsa bitja pričakujejo od tebe,
da jim daš jesti ob svojem času;
28 kadar jim daješ, pobirajo;
kadar odpreš svojo roko, se z dobrotami nasičujejo.
29 Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo,
če jim vzameš dih, preminejo
in se v svoj prah povrnejo.
30 Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena
in prenoviš obličje zemlje.
2. berilo
Duh prosi za nas z neizrekljivimi vzdihi
Berilo iz pisma apostola Pavla Rimljanom (Rim 8,22-27)
22 Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah.
23 Pa ne le ono, ampak tudi mi, ki imamo prvine Duha; tudi mi sami pri sebi zdihujemo, ko čakamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa.
24 Za to upanje smo bili namreč rešeni. Upanje pa, ki se vidi, ni upanje. Kajti kar kdo vidi, čemu bi to še upal?
25 Če pa upamo, česar ne vidimo, pričakujemo v potrpežljivosti.
26 Prav tako pa tudi Duh podpira našo slabotnost; kaj naj bi namreč prosili, kakor je treba, ne vemo, marveč sam Duh prosi za nas z neizrekljivimi zdihi.
27 On pa, ki preiskuje srca, vé, kaj je namen Duha, ker po božji volji prosi za svete.
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni! Aleluja.
Tekle bodo reke žive vode
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 7,37-39)
37 Zadnji, véliki dan praznika, pa je Jezus stal in klical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije,
38 kdor v mene veruje. Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode, kakor pravi pismo.«
39 To pa je rekel o Duhu, ki naj bi ga potlej prejeli tisti, ki so verovali vanj. Sveti Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan.
Binkošti - dnevna maša (leto A)
»Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20b)
Binkošti - dnevna maša - Slavko Rebec - Podraga v Vipavski dolini (8.6.2014 ob 10h, dolžina: 7:48)
Radio Ognjišče vsako nedeljo prenaša sv. mašo iz ene izmed slovenskih župnij.
Prišel je binkoštni dan. Dan "D" - Dan Duha! Dan, ko so bili vsi zbrani na enem kraju. Že dejstvo, da so bili vsi zbrani na enem kraju, je čisto delo milosti. Je dar. Pomeni, da nas Milost v življenju prehiteva, da se pravzaprav zaradi same milosti o njej sploh pogovarjamo, nanjo mislimo, zanjo prosimo. Sveti Duh je že v nas. Prebiva, izlit v naša srca, obrnjen k Očetu v nenehnih, nežnih vzklikih: "Abba, Oče!" Prebiva v nas, ki smo največje ...
Prišel je binkoštni dan. Dan "D" - Dan Duha! Dan, ko so bili vsi zbrani na enem kraju. Že dejstvo, da so bili vsi zbrani na enem kraju, je čisto delo milosti. Je dar. Pomeni, da nas Milost v življenju prehiteva, da se pravzaprav zaradi same milosti o njej sploh pogovarjamo, nanjo mislimo, zanjo prosimo. Sveti Duh je že v nas. Prebiva, izlit v naša srca, obrnjen k Očetu v nenehnih, nežnih vzklikih: "Abba, Oče!" Prebiva v nas, ki smo največje svetišče njegove slave. Dovolj je, da mu pustimo, da moli, se obrača za nas k Očetu tudi z neizrekljivimi vzdihi in nas nenehno ohranja v odnosu ljubezni med Očetom in Sinom. Objeti v Sveti Trojici ne moremo biti sami! Nikoli. Apostolska dela opisujejo, kako je prihod Duha spominjal na šum, kot bi se bližal silovit vihar. Spominjal je na veter. To je tisti veter, o katerem je Jezus pripovedoval Nikodemu. Potrebno se je roditi odzgoraj, znova, za svobodo. Da bi bili odprti in notranje prosti za to, da nas ta Veter lahko tudi preseneti. Kajti veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. To pomeni zaupati Bogu, se roditi iz Duha in mu prepustiti vodstvo ter zaupati njegovi ljubezni, ki ve, kaj dela. Prihod Svetega Duha je opisan tudi s podobo plamena. Nad vsakim se je ustavil po en plamen. Ogenj spominja na srce, ki gori, srce, ki oživi, srce, ki zaplameni ob Besedi, ko ta spregovori. Srci učencev, ki sta potovala v Emavs, sta takrat, ko jima je sam Jezus razodeval Pisma, v njima goreli. To je delovanje Svetega Duha, ki oživlja, ki prebuja in deluje. Povabljeni smo torej k zaupanju in odprtosti. K zaupanju v Veter, ki vodi in k odprtosti za milost, ki se želi izliti v srca, da bi jih omehčala in naredila rodovitna. Prihod Svetega Duha je bil očiten, Njegovi sadovi se niso mogli skriti. Vsi ljudje, ki so se tedaj mudili v Jeruzalemu, so vedeli, da se "nekaj dogaja". Nekaj velikega. Zakaj se torej mi tako trudimo, da Sveti Duh ne bi preveč deloval? Zakaj ga kličemo in hkrati želimo utišati takoj, ko pride? Ga zapreti v neprodušne zgornje sobe, da se ne bi opazilo njegovega delovanja? A prav zato je tu. Da bi deloval! Sveti Duh ne more biti ujet. Deluje in hoče delovati, v vsakem drugače, a vedno za skupno dobro. Za izgradnjo Telesa, ki je Cerkev. Nihče ne prejme daru samo zase, temveč zato, da bi bil podarjen naprej. Zato dar. Duh prihaja, da bi omehčal, zalil, osvežil, prebudil, obudil. Da bi na nas izlil največji dar - odpuščajočo ljubezen. Prihaja kot Jezus, skozi zaprta vrata, pod noč, v temino našega življenja, v izgubljenost, v naše strahove in stiske, v dvome in skrbi. Prihaja in ponavlja: "Mir vam bodi!" Nato pokaže roke in stran. Pride in pokaže, da je vse zlo, ki ga doživljamo, že vzeto na Njegovo telo. Je že tam, premagano in poveličano. Ni več razloga za prepir, ni več razloga za sovraštvo, za izdajstva in zamere. Vse to je použito v Telesu, v tej odpuščajoči ljubezni. Podarjeno nam je odpuščanje. Dar, izdihnjen na nas, da bi ga tudi mi izdihovali in dihali med seboj. Sveti Duh je tisti, ki podarja dar jezikov. Uči nas govoriti jezik, ki ga konkretna oseba ob nas lahko razume. On je tisti, ki združuje, kar je človeško razbito, oživlja, kar je človeško ubito, opogumlja, kar je človeško prestrašeno in zaklenjeno. To je Sveti Duh, ki že prebiva v naših srcih, da bi vsi ponovno postali eno, ljubljeni Božji otroci, poslani v ta svet, da bi s svojim življenjem pričevali o velikih Božjih delih. Zato ... Pridi, Sveti Duh, Luč naši temi, Milina naši trdosti, dež naši suši. Pridi, Resnica našim lažem, pridi Lepota našim ugaslim pogledom. Ti, ki te nobena beseda ne more obseči. Pridi!
Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb s katerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25). ...
Ta skupnost je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj ...
Knjiga apostolskih del poudarja, da so vsi zbrani v dvorani zadnje večerje »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Molitev je torej osnovna dejavnost porajajoče se Cerkve, saj po njej od Gospoda prejema enotnost in se pusti voditi Njegovi volji, kot o tem pričuje žreb s katerim so izbrali kdo bo prevzel Judovo mesto (prim. Apd 1,25).
Ta skupnost je bila ponovno zbrana na istem kraju, v dvorani zadnje večerje, zjutraj na judovski praznik Binkošti, to je praznik Zaveze, med katerim so se spominjali dogodka na Sinaju, ko je Bog predložil po Mojzesu, da bi Izrael postal njegova lastnina izmed vseh ljudstev, kot znamenje njegove svetosti (prim. 2Mz 19). Kakor je zapisano v 2 Mojzesovi knjigi, se je sklepanje zaveze dogajalo med mogočnim razodevanjem Gospodove moči: »Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je GOSPOD v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla« (2Mz 19,18). Prvini vetra in ognja se pojavita tudi za binkošti v Novi zavezi, vendar tako, da ne vzbujata več strahu. Ogenj se pojavi v obliki jezikov in obstane nad vsakim učencem po eden in »vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom« in so začeli zaradi učinka tega izlitja »govoriti v tujih jezikih« (Apd 2,4). Gre za resničen krst skupnosti z ognjem, neke vrste novo stvarjenje. Na binkošti je bila Cerkev ustanovljena, ne iz človeške volje temveč iz moči Božjega Duha. Takoj se opazi, da je Duh dal življenje skupnosti, ki je istočasno ena in vesoljna, ter je tako prerasla prekletstvo Babela (prim. 1Mz 11,7-9). Dejansko lahko samo Sveti Duh, ki ustvarja edinost v ljubezni in medsebojnem sprejemanju različnosti, osvobodi človeštvo nenehne skušnjave po zemeljski moči, ki hoče vse nadvladati in uniformirati.
Na binkoštni praznik se je Cerkev v minulih dneh pripravljala z molitvijo, z vztrajno in ponavljajočo prošnjo Bogu za ponovno izlitje Svetega Duha nad nas. Tako je Cerkev ponovno doživela to, kar se je zgodilo na njenih začetkih, ko so apostoli zbrani v dvorani zadnje večerje v Jeruzalemu ‘enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati’ (Apd 1,14). Zbrani so bili v ponižnem in zaupljivem pričakovanju, da se bo izpolnila Očetova obljuba o kateri jim je govoril Jezus: ‘Vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu ... prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas' (Apd 1,5.8).
To kar nam želi reči Cerkev je, da je Duh stvarnik vseh stvari ter Sveti Duh, ki ga je Kristus poslal od Očeta nad skupnost njegovih učencev eden in isti Duh. Stvarjenje in odrešenje sta povezana med seboj in dejansko izražata eno in isto skrivnost ljubezni in zveličanja. Vera v Duha Stvarnika in vera v Duha, ki ga je Vstali Kristus podaril apostolom in ga podarja vsakemu od nas, sta tako neločljivo povezani. V Svetem Duhu namreč prepoznamo v Kristusu Gospoda in v njem lahko tudi izpovemo vero Cerkve: da je 'Jezus Gospod'.
Božji dih je življenje. Sedaj Gospod dahne v našo dušo novi dih življenja, Svetega Duha, svoje najgloblje bistvo in nas tako sprejme v Božjo družino. Z krstom in birmo nam je na poseben način dal ta dar, z zakramentoma evharistije in svete spovedi pa to nenehno ponavlja. Gospod dahne v našo dušo dih življenja. Vsi zakramenti, vsak na lasten način, dajejo po delovanju Svetega Duha v njih, človeku Božje življenje.
V današnji liturgiji pa najdemo še eno povezavo. Sveti Duh je Stvarnik in je prav tako Duh Jezusa Kristusa na način, da so Oče, Sin in Sveti Duh en in edini Bog. V luči današnjega prvega berila lahko dodamo: Sveti Duh poživlja Cerkev. Ta ne izhaja iz volje, premisleka in sposobnosti človeka ter njegove organizacijske sposobnosti, saj če bi bilo tako, bi že zdavnaj zamrla, kakor mine vsaka človeška stvaritev. Ona je namreč Kristusovo telo, ki ga oživlja Sveti Duh... Od prvega trenutka jo je Sveti Duh ustvaril, kot Cerkev vseh narodov. Tako objema ves svet, presega vse meje ras, slojev in narodov. Podira vse ovire ter združuje ljudi v izpovedi vere v Troedinega Boga. Od vsega začetka je Cerkev ena, katoliška in apostolska. To je njena resnična narava in kot takšno jo moramo priznati. Ona je sveta, ne zaradi sposobnosti njenih članov, temveč ker jo Bog sam s svojim Duhom ustvarja in nenehno posvečuje.
Ob tem naj dodam besedo iz Janezovega evangelija, ki je zelo povezana s skrivnostjo Cerkve ustvarjene po Duhu. Beseda, ki jo je vstali Jezus dvakrat izgovoril, ko se je zvečer na veliko noč prikazal učencem v dvorani zadnje večerje: 'Shalom - Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21). Izraz 'shalom' ni samo pozdrav, ampak je veliko več. Je dar obljubljenega miru (prim. Jn 20,14,27), ki ga je osvojil Jezus za ceno svoje krvi. Je sad zmage v boju proti duhu zla. To je mir, 'ne kakor ga daje svet', temveč kakor ga lahko da samo Bog.
Živeti moramo v skladu z Duhom edinosti in resnice; in za to moramo moliti, da bi nas Sveti Duh razsvetlil in nas vodil, da bi premagali navdušenje nad sledenjem lastnih resnic in sprejeli Kristusovo resnico, ki jo posreduje Cerkev. Binkošti je praznik povezanosti, razumevanja in občestva. V današnjem svetu pa opažamo, kako sta razumevanje in občestvo med osebami pogosto površinska in otežena. Pomenljiva je pripoved o gradnji babilonskega stolpa, s katerim so ljudje sami hoteli zgraditi pot v nebesa in stopiti na mesto Boga. A medtem ko so postavljali stolp, so se postavili eden proti drugemu, izgubili so temeljni element, ki pripada človeški osebi, to je zmožnost sporazumevanja, razumevanja in skupnega dela. Ta svetopisemska zgodba vsebuje trajno resnico, ki jo lahko vidimo tudi v današnjem času. Z znanstvenim in tehničnim napredkom smo prišli do tega, da obvladujemo naravne sile, manipuliramo z elementi, proizvajamo živa bitja. V takem stanju se zdi, da je prositi Boga nekaj zastarelega in nekoristnega, saj lahko sami zgradimo vse. A ne zavedamo se, da živimo izkušnjo babilonskega stolpa. Res je sicer, da so se povečale možnosti komuniciranja, informiranja in posredovanja novic, ampak ali lahko rečemo, da se je povečala tudi sposobnost medsebojnega razumevanja ali pa se razumemo vedno manj? Odgovor najdemo v Svetem pismu: »Edinost lahko obstaja samo z darom Božjega Duha, ki nam bo dal novo srce in nov jezik, novo zmožnost sporazumevanja. To je tisto, kar se je zgodilo na binkošti.« Petdeseti dan po veliki noči je nad zbrane učence prišel plamen Svetega Duha in jih napolnil z božjim ognjem, z ognjem ljubezni, ki spreminja. Izginil je strah, srce je začutilo novo moč in začeli so govoriti v tujih jezikih, tako da so vsi lahko razumeli oznanilo Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega. Na binkošti sta se tam, kjer sta bila ločitev in odtujenost, rodili edinost in razumevanje.
Jezus je rekel: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico« (Jn 16,13). Delovati kot kristjani pomeni ne biti zaprti v lastni 'jaz', ampak se usmeriti proti vsemu; pomeni vase sprejeti celotno Cerkev oziroma notranje pustiti, da nas Cerkev sprejme. Duh nas uvaja v vso resnico, ki je Jezus, vodi nas, da jo poglobimo in razumemo. V znanju ne rastemo, če se zapremo v lastni 'jaz', ampak samo če postane zmožni poslušati in deliti, samo v 'mi' Cerkve in z držo globoke notranje ponižnosti. Kjer ljudje hočejo postati Bog, se lahko postavijo samo drug proti drugemu. Kjer pa se postavijo v Gospodovo resnico, se odprejo za delovanje njegovega Duha, ki jih podpira in povezuje.
Sv. Pavel je dejal: »Dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa«(Gal 5,16). Naše osebno življenje je zaznamovano z notranjim konfliktom med težnjami, ki prihajajo iz mesa, in tistimi, ki prihajajo iz Duha. Ne moremo slediti obojih; nenehno moramo izbirati, katere bomo sledili; in pravilno lahko izberemo samo s pomočjo Kristusovega Duha. Sv. Pavel našteva dela mesa: to so grehi egoizma in nasilja, kot so sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, to so misli in dejanja, ki ne pomenijo zares človeškega in krščanskega življenja v ljubezni. Gre za smer, ki vodi v izgubo lastnega življenja. Sveti Duh pa nas vodi k Bogu, da bi že na tej zemlji lahko živeli zametek božjega življenja, ki je v nas. Kot pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir,« (Gal 5,22).
V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, ...
V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzočih narodov in čudenje množice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslušalcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odrešenih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teološki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izročitev nove sinajske postave na binkošti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so prišla v Jeruzalem, torej se novi Izrael v moči Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni očetje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'začetek evangelija', kar bi pomenilo začetek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa povežejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi Častitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru kaže na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo še sv. Avguštin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor.
»Societas Spiritus«, družba Duha. Tako je sv. Avguštin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). Že pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Božji Duh in kjer je Božji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izključiti iz življenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).
1 Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.
2 Tedaj je nastal nenadoma z neba šum, podoben bližajočemu se silnemu viharju, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli.
3 Prikazali so se jim jeziki kakor plameni, ki so se porazdelili ter obstali nad slehernim po eden.
4 In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so začeli govoriti v drugih jezikih, kakor jim je dajal Duh, da so govorili.
5 Bili so pa v Jeruzalemu Judje izmed vsakega naroda pod nebom, bogaboječi možje.
6 Ko je ta glas nastal, se je zbrala množica in se zavzela, ker jih je vsak slišal govoriti v svojem jeziku.
7 Vsi so strmeli in se čudili ter govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govoré, Galilejci?
8 Kako da mi slišimo vsak svoj jezik, v katerem smo se rodili:
9 Parti, Medi in Elamiti in kateri smo iz Mezopotamije in Judeje in Kapadocije, Ponta in Azije,
10 iz Frigije in Pamfilije, Egipta in libijskih krajev pri Cireni in mi iz Rima,
11 Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci? Slišimo jih v naših jezikih oznanjati velika božja dela.«
Psalm 104
Odpev: »Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.«
Ps 104,1.24.29-30.31.34
1 Slávi, moja duša, Gospoda!
Gospod, moj Bog, zelo si velik!
Veličastvo in sijaj si oblekel,
24 Kako mnogotera so tvoja dela, Gospod!
vsa si z modrostjo naredil;
zemlja je polna tvojih zakladov.
29 Če skriješ svoje obličje, se prestrašijo,
če jim vzameš dih, preminejo
in se v svoj prah povrnejo.
30 Ko pošlješ svoj dih, so ustvarjena
in prenoviš obličje zemlje.
31 Naj bo slava Gospodova na veke;
naj se veseli Gospod svojih del!
34 Naj mu bo prijetna moja pesem;
jaz se bom veselil v Gospodu.
2. berilo
V enem Duhu smo bili vsi krščeni v eno telo
Berilo iz 1. pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 12,3-7.12-13)
3 Zato vam v vednost dajem, da nihče, ki govori v božjem Duhu, ne pravi: »Preklet bodi Jezus«, in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu.
4 Različni so duhovni darovi, isti pa je Duh.
5 In različne so službe, isti pa je Gospod.
6 In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh.
7 Slehernemu pa se razodetje Duha daje v korist.
12 Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus.
13 V enem Duhu namreč smo bili mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom.
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Pridi, Sveti Duh! Napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni! Aleluja.
Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam
Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-23)
19 Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«
20 In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda.
21 Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.«
22 In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha;
23 katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov