Božja beseda za nedeljo, 4. aprila 2010

  ...

Homilija, nedelja, 1. april 2018 ...

  ...

  ...

Potem ko smo poslušali Božjo besedo, ta evangeljski odlomek, bi rad rekel tri stvari. Najprej oznanilo. V tem je oznanilo. Gospod je vstal. To oznanilo se je v prvih časih krščanstva prenašalo od ust do ust, saj je bilo pozdrav: »Gospod je vstal«. ...

  ...

  ...

Žene so šle mazilit Gospodovo telo in so se znašle pred presenečenjem. Presenečenje. Božja oznanila so vedno presenečenja, saj je naš Bog, Bog presenečenj. Tako je od začetka zgodovine zveličanja, od našega očeta Abrahama. …

Več ...

Homilija, nedelja, 1. april 2018

Potem ko smo poslušali Božjo besedo, ta evangeljski odlomek, bi rad rekel tri stvari. Najprej oznanilo. V tem je oznanilo. Gospod je vstal. To oznanilo se je v prvih časih krščanstva prenašalo od ust do ust, saj je bilo pozdrav: »Gospod je vstal«.

Žene so šle mazilit Gospodovo telo in so se znašle pred presenečenjem. Presenečenje. Božja oznanila so vedno presenečenja, saj je naš Bog, Bog presenečenj. Tako je od začetka zgodovine zveličanja, od našega očeta Abrahama. Ga preseneti: »Pojdi…, pusti, pojdi…, zapusti svojo zemljo in pojdi.« Vedno je presenečenje za presenečenjem. Bog ne zna oznaniti, ne da bi nas presenetil. Presenečenje te gani v srcu, se te dotakne ravno tja, kjer ti ne pričakuješ. Če rečem z jezikom mladih, je presenečenje nizki udarec, ki ga nisi pričakoval. On gre in te gane. Prvo oznanilo je storjeno s presenečenjem.

Druga je naglica. Žene so tekle reči: »Tam smo našle tole.« Božja presenečenja nas takoj spravijo na pot, ne da bi čakali. Tekle so torej, da bi videle. Tudi Peter in Janez tečeta. Pastirji so v božični noči tekli: »Gremo v Betlehem pogledat to, kar so nam rekli angeli.« In Samarijanka teče, da bi povedala svojim ljudem: »To je novost, saj sem našla človeka, ki mi je povedal to, kar sem storila.« Ljudje so vedeli, kaj je ona storila. In tisti ljudje tečejo, pustijo vse kar so počeli, tudi gospodinja pusti krompir v loncu - našla ga bo sicer zažganega – a pomembno je iti, teči, da bi videli tisto presenečenje, tisto oznanilo. Tudi danes se to dogaja. Po naših četrtih, po naših vaseh ljudje, ko se kaj zgodi tečejo, da bi videli. Iti torej v naglici. Andrej ni zgubljal časa, saj je v naglici šel do Petra, da bi mu rekel: »Našli smo Mesija.« Presenečenja, dobre novice se prenašajo vedno tako, torej v naglici. V evangeliju je eden, ki si želi vzeti čas, saj ne želi tvegati. Toda Gospod je dober in ga z ljubeznijo čaka. Tomaž. »Veroval bom, ko bom videl rane.« Toda Gospod ima tudi potrpežljivost s tistimi, ki ne gredo takoj, v naglici.

Oznanilo, presenečenje, odgovor v naglici in tretje, kar vam želim danes reči je vprašanje: »In jaz, kaj? Imam odprto srce za Božja presenečenja, sem sposoben iti v naglici ali vedno z isto pesmijo: »Bom jutri videl, jutri… Kaj mi pravi presenečenje? Janez in Peter sta tekla h grobu. O Janezu pravi evangelij, da je veroval. Tudi Peter, a na svoj način, z vero pomešano z očitkom vesti, da je zatajil Gospoda. Presenetljivo oznanilo, iti v naglici, ter vprašanje: »In jaz danes, na to veliko noč 2018, jaz kaj? Ti, kaj? Jaz, kaj?«

Urbi et Orbi, 27. marec 2016

Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč! Jezus Kristus, učlovečenje Božjega usmiljenja, je iz ljubezni umrl na križu in je iz ljubezni vstal. Zato danes oznanjamo: Jezus je Gospod!

Njegovo vstajenje v polnosti udejanja prerokbo iz psalma: Božje usmiljenje traja vekomaj, njegova ljubezen je večna, nikoli ne umre. Popolnoma mu lahko zaupamo in se mu zahvaljujemo, ker je za nas sestopil v brezno vse do dna.

Pred duhovnimi in moralnimi prepadi človeštva, pred prazninami, ki se odpirajo v srcih in povzroča sovraštvo in smrt, nam lahko samo neskončno usmiljenje prinese resnično zveličanje. Samo Bog lahko s svojo ljubeznijo zapolni to praznino, ta brezna in nam omogoči, da ne zabredemo, ampak da skupaj hodimo dalje proti deželi svobode in življenja.

Veselo oznanilo velike noči: Jezusa, križanega, ni tu, vstal je (prim. Mt 28,5-6), nam nudi tolažilno gotovost, da je prepad smrti premoščen in da so z njim premagani žalovanje, vpitje in bolečina (prim. Raz 21,4). Gospod, ki je prestal, da so ga zapustili njegovi učenci, da so mu naložili krivično obsodbo, da so ga osramotili z nečastno smrtjo, nam zdaj podarja, da smo lahko deležni njegovega nesmrtnega življenja. Namenja svoj nežen in sočuten pogled nam, lačnim in žejnim, tujcem in zaprtim, odrinjenim in izvrženim, žrtvam zlorab in nasilja. Svet je poln ljudi, ki trpijo v duhu in na telesu, medtem ko se dnevne kronike polnijo z novicami o krutih zločinih, ki se neredko godijo med domačimi stenami, in o oboroženih spopadih v velikem merilu, ki cela ljudstva podvržejo neizrekljivim preizkušnjam.

Z našimi brati in sestrami, ki jih preganjajo zaradi vere in zvestobe Kristusovemu imenu, in vpričo zla, za katero je videti, kakor da prevladuje v življenju toliko ljudi, ponovno prisluhnimo tolažilnim besedam Gospoda: »Ne bojte se! Jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Danes je bleščeči dan te zmage, ker je Kristus poteptal smrt in s svojim vstajenjem dal, da je zasvetilo življenje in nesmrtnost (prim. 2 Tim 1,10). »On nam je dal, da smo prešli iz suženjstva v svobodo, iz žalosti v veselje, iz žalovanja v praznovanje, iz teme v luč, iz suženjstva v odrešenje. Zato recimo pred njim: Aleluja!« (Meliton iz Sarde, Velikonočna homilija).

Vsem, ki so v naši družbi izgubili sleherno upanje in življenjski polet, utrujenim ostarelim, ki čutijo, kako jim v samoti pojemajo moči, mladim, ki čutijo, kot da jim uhaja prihodnost, vsem še enkrat ponavljam besede Vstalega: »Glejte, vse delam novo … Kdor je žejen, mu bom zastonj dal vode iz studenca življenja« (Raz 21,5-6). To pomirjujoče Jezusovo sporočilo naj vsakemu od nas pomaga, da se bo še pogumneje in večjim upanjem lotil gradnje poti sprave z Bogom in z brati. To tako zelo potrebujemo.

Urbi et Orbi, nedelja, 21. april 2019

»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč!«

Danes Cerkev obnavlja oznanilo prvih učencev: »Jezus je vstal!« In od ust do ust in od srca do srca odmeva povabilo k hvalnici: »Aleluja! … Aleluja!« Na to jutro velike noči, ki je večna mladost Cerkve in celotnega človeštva, bi rad vsakemu od vas poslal začetne besede nedavne apostolske spodbude, posvečene posebej mladim: Kristus živi. On je naše upanje in najlepša mladostnost tega sveta. Vse, česar se on dotakne, postane mlado, postane novo, se napolni z življenjem. Zato so prve besede, s katerimi se želim obrniti na vsakega mladega

Manj ...

»In resurrectione tua, Christe, caeli et terra laetentur – V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja«. ...

Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih …

Več ...

»In resurrectione tua, Christe, caeli et terra laetentur – V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja«.

Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.

Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Mr 16,9-14).

Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije, mističnega izkustva; je dogodek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.

Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.

“V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja.” Na to vabilo k hvalnici, ki se danes dviga iz srca Cerkve, se “nebesa” v polnosti odzivajo: množice angelov, svetnikov in blaženih se enodušno pridružujejo našemu radovanju. V nebesih je vse mir in veselje. Žal pa ni tako na zemlji! Tukaj, v tem našem svetu velikonočna aleluja doživlja nasprotje v tožbah in krikih, ki prihajajo iz tolikih bolečih okoliščin: iz bede, lakote, bolezni, vojn, nasilja. In vendar je prav zato Kristus umrl in vstal! Umrl je tudi zaradi naših grehov danes in je vstal tudi za odrešenje naše zgodovine danes. Zato hoče moje sporočilo doseči vse in kot preroška napoved zlasti ljudstva in skupnosti, ki preživljajo uro trpljenja, da bi jim Kristus odprl pot svobode, pravičnosti in miru.

Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!

Dragi bratje in sestre! Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji (prim. Raz 21,1), kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo.

Blagoslovljeno veliko noč vsem!

Manj ...