Božja beseda za nedeljo, 4. decembra 2011

Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnosti, čas priprave na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivat med padlo človeštvo, da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju hkrati pa v sedanjosti prepoznavamo znamenja Boga z nami. Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda vsebuje ganljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja ...

Več ...

Že en teden živimo advent, ki je čas, da se odpremo Božji prihodnosti, čas priprave na božič, ko je On, Gospod, kar je popolna novost, prišel prebivat med padlo človeštvo, da bi nas od znotraj prenovil. V bogoslužju adventnega časa odmeva sporočilo, ki nas polno upanja vabi, da povzdignemo pogled k zadnjemu obzorju hkrati pa v sedanjosti prepoznavamo znamenja Boga z nami. Na današnjo drugo adventno nedeljo Božja Beseda vsebuje ganljive besede tako imenovanega Drugega Izaija, ki je Izraelcem, desetletja preizkušenim v izgnanstvu, končno naznanil osvoboditev: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite hčeri jeruzalemski na srce in ji kličite, da je njena tlaka dokončana« Gospod želi storiti v adventen času ravno to; govoriti na srce svojemu ljudstvu ter po njem celotnemu človeštvu, da bi naznanil zveličanje. Tudi danes se dviguje glas Cerkve: »V puščavi pripravite pot Gospodu« (Iz 40,3). Ljudstvom izčrpanim od revščine in lakote, številnim beguncem, ki trpijo zaradi težkih ter sistematičnih kršenj njihovih pravic, se Cerkev postavi kot straža na visoki gori vere ter naznanja: »Glejte, vaš Bog! Glejte, Gospod Bog prihaja z močjo« (Iz 40,11).

To preroško oznanilo se je uresničilo v Jezusu Kristusu. On je s svojim oznanjevanjem ter nato s svojo smrtjo in vstajenjem izpolnil starodavne obljube in sicer na globlji ter vesoljni ravni. Začel je, ne več zemeljski, zgodovinski izhod, ki je bil začasen, temveč korenit in dokončen prehod iz kraljestva zla v Božje kraljestvo, iz oblasti greha ter smrti v moč ljubezni in življenja. Zato se krščansko upanje steguje onkraj upravičenega pričakovanja družbene in politične osvoboditve. Saj je to, kar je Jezus začel, novo človeštvo, ki prihaja 'od Boga', a ki istočasno klije na tej naši zemlji in sicer toliko, kolikor se pusti oploditi Gospodovemu Duhu. Gre torej za to, da v polnosti vstopimo v logiko vere: verovati v Boga, v njegov zveličavni načrt, hkrati pa si prizadevati za ustvarjanje njegovega kraljestva. Pravičnost in mir sta pravzaprav Božji dar, za katerega pa je potrebna dobra zemlja mož in žena, ki so pripravljeni sprejeti dobro seme njegove Besede.

Prvenec tega novega človeštva je Jezus, Božji Sin ter Marijin sin. Ona, Devica in Mati je 'pot', ki si jo je Bog sam pripravil, da bi prišel na svet. Marija z vso svojo ponižnostjo hodi na čelu novega Izraela pri izhodu iz vsakega izgnanstva, vsakega zatiranja, vsake moralne in materialne sužnosti, »v nova nebesa in na novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2Pt 3,13).

Današnji odlomek iz Markovega evangelija je osredotočen na Janeza Krstnika. Opisuje namreč osebnost in poslanstvo Kristusovega predhodnika (prim. Mr 1,2-8). Začne z zunanjim videzom, ko predstavi Janeza, kot zelo asketskega. Oblečen je bil namreč v kameljo dlako. Jedel je kobilice in divji med, ki jih je našel v judovski puščavi (prim. Mr 1,6). Jezus sam ga je enkrat prikazal nasproti tistim, 'ki se v mehko oblačijo' ter 'živijo v kraljevskih hišah' (Mt 11,8). Način življenja Janeza Krstnika naj bi kristjane vabil, da izberejo zmernost kot način življenja, še posebno v pripravi na praznovanje božiča, ko je namreč Gospod, kot bi rekel apostol Pavel »bogat kot je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu » (2Kor 8,9).

Janezovo poslanstvo pa je bilo, da je pozival k spreobrnjenju. Njegov krst je namreč vezan na goreče povabilo k novemu načinu razmišljanja ter delovanja, ter je hkrati naznanilo Božje sodbe in skorajšnjega prihoda Mesije, kot tistega, ki je 'močnejši od mene' in 'vas bo krstil v Svetem Duhu' (Mr 1,7.8). Janezov poziv je torej globlji in gre onkraj preprostega poziva po zmernem načinu življenja. Kliče namreč k notranji spremembi, ki se začne priznanjem in izpovedjo lastnega greha. Medtem ko se pripravljamo na božič, je pomembno, da vstopimo vase in resnično preverimo svoje življenje. Pustimo tudi, da nas osvetli svetloba, ki prihaja iz Betlehema, luč Njega, ki je 'Največji' a je postal najmanjši, on ki je 'Najmočnejši' a je postal najslabotnejši.

Ko vsi štirje evangelisti opisujejo pridiganje Janeza Krstnika, se sklicujejo na odlomek iz preroka Izaija: 'Glas kliče: V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!' (Iz 40,3). Marko pa je navedel tudi odlomek preroka Malahija, ki pravi: 'Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot' (Mr. 1,2; Mal 3,1). To sklicevanje na Sveto pismo stare zaveze nam spregovori o zveličavnem posegu Boga, ki je izstopil iz območja nedoumljivosti, da bi sodil in zveličal. Njemu je potrebno odpreti vrata, pripraviti pot.

Materinski priprošnji Marije, Device pričakovanja, zaupajmo srečanje z Gospodom, ki prihaja, medtem ko hodimo po naši adventi poti, da bi pripravili svoje srce ter svoje življenje za prihod Emanuela, Boga z nami.

Manj ...

Origen pravi, da »je začetek evangelija notranje povezan s preroškimi obljubami judovskega Svetega pisma.« Sveti Ciril Jeruzalemski ter sv. Irenej trdita, da »ni večjega preroka, kot je Janez Krstnik.« »Samotni glasnik v puščavi, kakor je napovedal prerok Malahija« dodajata Evzebij iz Cezareje in Tertulijan, ki nadaljuje: »Ta je bil poklican, da naznani Kristusov prihod.« Sveti Ambrož pa o Kristusu, ki mora priti pravi, da bo »govoril s pravičnostjo in usmiljenjem, s pozivom h kesanju in veri.« Tertulijan ...

Več ...

Origen pravi, da »je začetek evangelija notranje povezan s preroškimi obljubami judovskega Svetega pisma.« Sveti Ciril Jeruzalemski ter sv. Irenej trdita, da »ni večjega preroka, kot je Janez Krstnik.« »Samotni glasnik v puščavi, kakor je napovedal prerok Malahija« dodajata Evzebij iz Cezareje in Tertulijan, ki nadaljuje: »Ta je bil poklican, da naznani Kristusov prihod.« Sveti Ambrož pa o Kristusu, ki mora priti pravi, da bo »govoril s pravičnostjo in usmiljenjem, s pozivom h kesanju in veri.« Tertulijan in sv. Hieronim nadalje pravita: »Janezov krst je pripravil pot drugačnemu krstu, ki bo v prihodnosti pripeljan do dopolnitve ter bo v resnici odpuščal grehe, saj bo do tega prišlo s smrtjo tistega, ki ga je Janez sam krstil.« Sv. Avguštin o moči Janezovega krsta pravi, da je »notranje povezan s pravičnostjo pravičnega in hkrati pobožnega človeka, saj je Janez prejel Gospodovo milost še pred njegovim prihodom.« Sv. Ciprijan pa pravi, da se »učlovečeni Gospod ni obotavljal poistovetiti se z grešniki, ki v resnici potrebujejo ponovno rojstvo.«

Manj ...