Božja beseda za nedeljo, 4. oktobra 2020

Homilija, nedelja, 5. oktober 2014 ...

Danes tako Izaija kakor evangelij uporablja podobo Gospodovega vinograda. Gospodov vinograd so njegove 'sanje', načrt, ki ga On obdeluje z vso svojo ljubeznijo, kakor viničar svojo brajdo. Trta je namreč rastlina, ki potrebuje veliko pozornost. Božje 'sanje' je njegovo ljudstvo. On ga je zasadil, ga obdeloval s potrpežljivo ter zvesto ljubeznijo, da bi postal sveto ljudstvo, ljudstvo, ki bi prinašalo dobre sadove pravičnosti. Toda tako v antični prerokbi, kot v Jezusovi priliki, je Bog glede na …

Več ...

Homilija, nedelja, 5. oktober 2014

Danes tako Izaija kakor evangelij uporablja podobo Gospodovega vinograda. Gospodov vinograd so njegove 'sanje', načrt, ki ga On obdeluje z vso svojo ljubeznijo, kakor viničar svojo brajdo. Trta je namreč rastlina, ki potrebuje veliko pozornost. Božje 'sanje' je njegovo ljudstvo. On ga je zasadil, ga obdeloval s potrpežljivo ter zvesto ljubeznijo, da bi postal sveto ljudstvo, ljudstvo, ki bi prinašalo dobre sadove pravičnosti. Toda tako v antični prerokbi, kot v Jezusovi priliki, je Bog glede na svoje 'sanje' razočaran. Izaija pravi, da je tako ljubljen in skrbno obdelovan vinograd 'dal viničje' (Iz 5,2.4), medtem ko je Bog pričakoval, 'da bo pravica, pa glej, prelivanje krvi, da bo pravičnost, pa glej, vpitje zatiranih' (v. 7). V evangeliju pa so viničarji tisti, ki so uničili Gospodov načrt, saj ne opravljajo svojega dela, temveč mislijo na lastno korist.

Jezus se s svojo priliko obrne na voditelje duhovnikov ter starešine ljudstva, torej na 'modre', na vodilni sloj. Njim je Bog še posebej zaupal svoje 'sanje', torej svoje ljudstvo, da bi ga obdelovali, skrbeli zanj, ga varovali pred divjimi živalmi. Naloga voditeljev ljudstva je, da svobodno, ustvarjalno in marljivo obdelujejo vinograd.

Jezus pa je rekel, da so se tisti viničarji polastili vinograda. Iz svojega pohlepa ter napuha želijo iz njega narediti to, kar hočejo ter tako Bogu odvzamejo možnost, da bi uresničil svoje sanje glede ljudstva, ki si ga je izbral.

Skušnjava pohlepa je vedno navzoča. Najdemo jo tudi v veliki Ezekijelovi prerokbi o pastirjih (prim. Ezk 34), ki jo je komentiral sv. Avguštin v svojem znanem Govoru, ki smo ga med molitveno uro pravkar prebrali. Pohlep po denarju ter po oblasti. Da bi pa nasitili ta pohlep, hudobni pastirji nalagajo na ramena ljudi neznosna bremena, sami pa se jih niti s prstom ne dotaknejo (prim. Mt 23,4).

Tudi mi smo med škofovsko sinodo poklicani delati v Gospodovem vinogradu. Sinodalna zasedanja niso zaradi razprav o lepih in izvirnih idejah, ali da bi se pokazalo, kdo je bolj pameten, temveč so zato, da bi bolje obdelovali in varovali Gospodov vinograd ter sodelovali pri njegovih sanjah, pri njegovem načrtu ljubezni do svojega ljudstva. V našem primeru nas Gospod prosi, naj poskrbimo za družino, ki je že od vsega začetka sestavni del njegovega načrta ljubezni za človeštvo.

Vsi mi smo grešniki. Tudi mi bi lahko prišli v skušnjavo, da se iz pohlepnosti polastimo vinograda, saj te pri človeških bitjih nikoli ne zmanjka. Božje sanje pa včasih naletijo na hinavščino nekaterih njegovih služabnikov. Sanje Boga lahko 'razočaramo', če se ne pustimo voditi Svetemu Duhu. Duh nam podarja modrost, ki je nad vsako znanostjo, da bi lahko s svobodno in ponižno ustvarjalnostjo velikodušno delali.

Sinodalni bratje, da bi dobro obdelovali in varovali vinograd, je potrebno, da naša srca ter naš razum varuje Jezus Kristus z »Božjim mirom, ki presega vsak um« (Flp 4,7). Tako bodo naše misli ter naši načrti v skladu z Božjimi sanjami, torej oblikovati sveto ljudstvo, ki mu pripada ter rodi sadove Božjega kraljestva (prim. Mt 21,43).

Angel Gospodov nedelja, 5. oktober 2014

Današnja Božja Beseda nam predstavlja podobo vinograda kot simbol ljudstva, ki si ga je Gospod izbral. Kakor vinograd tako tudi ljudstvo zahteva veliko skrbnost, zahteva potrpežljivo in zvesto ljubezen. Tako kot Bog dela z nami, smo tudi mi pastirji poklicani delati. Tudi to, da skrbimo za družino, je en način dela v Gospodovem vinogradu, da bo ta obrodila sadove Božjega kraljestva (prim. Mt 21,33-43).

Angel Gospodov, nedelja, 8. oktober 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje nedelje nam ponuja priliko o vinogradnikih, katerim je gospodar zaupal vinograd, ki ga je zasadil in je zatem šel (prim. Mt 21,33-43). S tem je postavil na preizkušnjo lojalnost teh vinogradnikov, saj jim je bil izročen vinograd, da bi ga varovali, obdelovali, da bi obrodil sadove in bi gospodarju izročili pridelek.

Ko je prišel čas trgatve, je gospodar poslal svoje služabnike, da bi zbrali sadove. Toda vinogradniki so zavzeli posesivno držo. Niso se več imeli za preproste upravitelje temveč za lastnike in niso hoteli izročiti pridelka. S služabniki so grdo ravnali tako, da so jih ubili. Gospodar pa je bil z njimi potrpežljiv. Poslal je druge služabnike, še več kot prvič, toda izid je bil isti. Na koncu se je odločil poslati svojega sina. Toda ti vinogradniki, jetniki svojega posesivnega obnašanja, so ubili tudi sina, da bi imeli njegovo dediščino.

Ta pripoved na alegoričen način pripoveduje opomine prerokov, ki so jih izrekli skozi zgodovino Izraela. Ta zgodovina pripada tudi nam, saj gre za zavezo, ki jo je Bog hotel skleniti s človeštvom in je k temu poklical tudi nas. Ta zgodovina zaveze, kakor vsaka ljubezenska zgodovina, pa ima svoje pozitivne trenutke, pa tudi izdaje in zavrnitve. Da bi razumeli, kako Bog Oče odgovarja na zavrnitev in zavračanje njegove ljubezni ter predloga njegove zaveze, evangeljski odlomek položi na ustnice gospodarja vinograda vprašanje: »Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (v. 40). To vprašanje poudari, da Božje razočaranje glede zlobnega obnašanja ljudi ni zadnja beseda! Tu je torej velika novost krščanstva, saj torej Bog, kljub temu, da je razočaran nad našimi napakami in grehi, ne prelomi svoje besede, se ne zaustavi, predvsem pa se ne maščuje! Bratje in sestre, Bog se ne maščuje. Bog ljubi in nas čaka, da nas objame.

Preko 'zavrženih kamnov' – in Kristus je prvi kamen, ki so ga zidarji zavrgli – preko stanja slabosti in greha, Bog še naprej daje v obtok 'novo vino' iz svojega vinograda, to je usmiljenje. To je novo vino iz Gospodovega vinograda. Samo ena ovira je lahko pred to vztrajno in nežno Božjo voljo in to je naša nadutost, ošabnost, ki včasih postane tudi nasilna! Pred takšno držo in kjer ni sadov, pa Božja Beseda ohrani svojo moč grajanja in opominjanja: »Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove« (v. 43).

Nujnost, da s sadovi odgovorimo na Gospodov klic, nas kliče postati njegov vinograd, pomaga nam razumeti, kaj je novo in izvirno v krščanstvu. To ni predvsem skupek moralnih predpisov in norm, temveč je predvsem predlog ljubezni, ki jo je Bog po Jezusu storil in še naprej dela človeštvu. Je povabilo, da vstopimo v to zgodovino ljubezni in postanemo živ in odprt vinograd, bogat s sadovi in upanjem za vse. Zaprt vinograd lahko postane divjina ter rodi divje grozdje. Poklicani smo, da gremo ven iz vinograda in začnemo streči bratom, ki niso z nami, da bi jih pretresli in opogumili ter tako same sebe spomnili, da moramo biti Gospodov vinograd v vsakem okolju, tudi v tistem najbolj oddaljenem in bednem. Prosimo za priprošnjo Sveto Marijo, da nam bo pomagala biti povsod, posebej na obrobjih družbe, Gospodov vinograd, ki ga je posadil za dobro vseh in bomo tja prinesli novo vino usmiljenja.

Angel Gospodov, nedelja, 4. oktober 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju (prim. Mt 21,33-43) Jezus, potem ko je napovedal svoje trpljenje in smrt, pripoveduje priliko o morilskih vinogradnikih in s tem posvari velike duhovnike in starešine ljudstva, da so se napotili po napačni poti. Ti namreč gojijo slabe namene do njega in iščejo način, kako bi se ga znebili.

Alegorična pripoved opisuje gospodarja, ki je potem, ko je zelo poskrbel za svoj vinograd (v. 33) ter moral odpotovati, zaupal svoj vinograd viničarjem. Potem je ob času trgatve poslal svoje služabnike, da bi pobrali sadove. Toda ti vinogradniki so služabnike sprejeli z udarci, nekatere pa so celo umorili. Gospodar je poslal druge številčnejše služabnike, s katerimi so enako ravnali (prim. vv. 34-36). Do viška pride takrat, ko se gospodar odloči, da pošlje svojega sina. Vinogradniki nimajo do njega nobenega spoštovanja, še več, mislijo, da če se ga znebijo, se bodo lahko polastili vinograda in tako ubijejo tudi njega (prim. vv. 37-39).

Podoba vinograda je jasna, predstavlja ljudstvo, ki si ga je Gospod izbral in ga z veliko skrbnostjo vzgajal. Služabniki, ki jih je poslal gospodar, so preroki, ki jih je Bog poslal, medtem ko je sin podoba Jezusa. In kakor so bili zavrnjeni preroki, tako je bil tudi Kristus zavrnjen in ubit.

Ob sklepu pripovedi Jezus vpraša voditelje ljudstva: »Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo storil s temi viničarji?« (v. 40). In oni, ker jih je prevzela logika pripovedi, sami izgovorijo svojo obsodbo. Gospodar bo, pravijo, ostro kaznoval hudobneže in zaupal vinograd drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (v. 41).

S to zelo kruto priliko postavi Jezus svoje sogovornike pred njihovo lastno odgovornost. To stori z izjemno jasnostjo. Toda nikar ne mislimo, da svarilo velja samo za tiste, ki so Jezusa v njegovem času zavrgli. Velja za vsak čas, tudi za naš. Tudi danes Bog pričakuje sadove svojega vinograda od tistih, ki jih je poslal delati vanj, vseh nas.

V vsakem obdobju so lahko tisti, ki imajo avtoriteto, kakršno koli avtoriteto, tudi v Cerkvi v Božjem ljudstvu, skušani, da delajo za lastne interese in ne za tiste Boga samega. Jezus pravi, da je prava avtoriteta tista, ki postane služenje, je v služenju, ne v izkoriščanju drugih. Toda vinograd je Gospodov, ne naš. Avtoriteta je v služenju in kot takšno jo je potrebno izvajati za dobro vseh in za širjenje evangelija. Grdo je videti, ko v Cerkvi osebe z avtoriteto iščejo svoje lastne interese.

Sv. Pavel nam v drugem berilu današnjega bogoslužja pove, kako smo lahko dobri delavci v Gospodovem vinogradu: kar je resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to naj bo vsakodnevni predmet našega prizadevanja (prim. Flp 4,8). Ponavljam: kar je resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to naj bo vsakodnevni predmet našega prizadevanja, predmet drže avtoritete, tudi naše. To je drža avtoritete in tudi vsakega od nas, saj vsak izmed nas, četudi v svoji majhnosti ima neke vrste avtoriteto. Tako bomo vedno bolj postali Cerkev, ki je bogata s sadovi svetosti. Tako bomo dali slavo Očetu, ki nas ljubi z neizmerno nežnostjo, Sinu, ki nam še naprej podarja zveličanje, Svetemu Duhu, ki nam odpira srce in nas potiska proti polnosti dobrega.

Sedaj se obrnimo na Sveto Marijo, duhovno povezani z verniki, zbranimi svetišču Pompei zaradi Prošnje in v mesecu oktobru obnovimo obvezo molitve rožnega venca.

Manj ...

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril najprej duhovnikom nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.
»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15). ...

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri …

Več ...

Benedikt XVI. je med apostolskim potovanjem v Kamerunu marca 2009 pri večernicah spregovoril najprej duhovnikom nato pa še osebam, ki so se odločile za posvečeno življenje.
»Množici in svojim učencem je Jezus razodel: 'Kajti eden je vaš Oče' (Mt 23,9). Resnično ni drugega očetovstva kot je očetovstvo Boga Očeta, edinega Stvarnika 'vidnega in nevidnega sveta'. Vendar je tudi človek, ustvarjen po Božji podobi, postal deležen tega edinega Božjega očetovstva (prim. Ef 3,15).

Dragi bratje duhovniki, to očetovstvo ste poklicani živeti pri vašem vsakodnevnem služenju. Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium pravi: duhovniki 'naj skrbijo kakor očetje  v Kristusu za vernike, ki so jih s krstom in poučevanjem duhovno rodili' (C 28).  Čemu se torej ne bi stalno vračali h korenini našega duhovništva, Gospodu Jezusu Kristusu? Odnos z njim, kot osebo, je osnova za to, kar hočemo živeti, torej odnos z Njim, ki nas je imenoval za svoje prijatelje, ker nam je razodel vse, kar je slišal od Očeta (prim. Jn 15,15). Če boste živeli to globoko prijateljstvo z Kristusom, boste našli v svojem srcu resnično svobodo in veselje. Službeno duhovništvo pa vključuje tudi globoko povezanost z Kristusom, ki se nam je daroval v evharistiji. Če je evharistija središče vašega duhovniškega življenja, bo tudi središče vašega cerkvenega poslanstva. Dejansko nas je Kristus za vse življenje poklical k deležnosti pri njegovem poslanstvu in k pričevanju, da bo lahko njegova Beseda oznanjena vsem. Ko duhovnik obhaja v Gospodovem imenu in v njegovi osebi, ni duhovnik tisti, ki je v ospredju, temveč kot služabnik, kot preprosto orodje ki kaže na Kristusa, saj se Kristus sam daruje za zveličanje sveta. »Voditelj naj bo kakor strežnik«, pravi Jezus.«

»Za življenje Cerkve je zelo pomemben in nepogrešljiv tudi duhovni prispevek posvečenih oseb. Poklicanost v hojo za Kristusom je dar za vse Božje ljudstvo. K tej poklicanosti hoditi za Kristusom čistim, ubogim in pokornim, ki se je popolnoma posvetil delovanju v slavo svojega Očeta ter ljubezni do bratov in sester, pa pripada tudi poslanstvo biti priče v svetu za prvenstvo Boga in obljubo prihodnjih dobrin. Z brezpogojno zvestobo pri vaših prizadevanjih ste v Cerkvi kot klica življenja, ki raste v službi Božjega kraljestva. Posvečeno življenje je radikalno posnemanje Kristusa.«

Angelus, 2. oktober 2011
Evangelij današnje nedelje se zaključi s še posebej strogim Jezusovim opozorilom namenjenim duhovnikom in starešinam ljudstva: 'Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove' (Mt 21,43). To so besede, ki dajo misliti, kako veliko odgovornost ima tisti, ki je bil poklican delat v Gospodov vinograd, še posebej tisti, ki je prijel oblast, ter spodbujajo k obnovi popolne zvestobe Kristusu. On je 'kamen, ki so ga zidarji zavrgli' (prim Mt 21,42), saj so ga imeli za nasprotnika postave in kalivca javnega reda. Vendar ravno On, zavržen, križan ter vstali, je postal 'vogalni kamen' na katerega lahko s popolno gotovostjo postavimo temelje človeškega bivanja in vsega sveta. O tej resničnosti govori prilika o nezvestih vinogradnikih, katerim je neki človek zaupal svoj vinograd, da bi ga obdelovali in pobirali sadove. Lastnik vinograda je Bog sam, medtem ko vinograd prestavlja njegovo ljudstvo, kakor tudi življenje, ki nam ga je On dal, da bi z njegovo milostjo in našim prizadevanjem, delali dobro. Sveti Avguštin razlaga, da 'nas Bog obdeluje kakor njivo, da bi postali boljši' (Sermo 87, 1, 2: PL 38, 531). Bog ima za svoje prijatelje načrt, toda žal je človekov odgovor pogosto usmerjen v nezvestobo ter končno v zavrnitev. Ošabnost in sebičnost preprečujeta, da bi prepoznali ter sprejeli najdragocenejši dar, ki ga Bog daje: svojega edinorojenega Sina. Saj, ko je 'poslal k njim svojega sina', piše evangelist Matej, 'so ga (vinogradniki) zgrabili, vrgli iz vinograda in ubili' (Mt 21,37.39). Bog izroča samega sebe v naše roke. Sprejme, da na nedoumljiv način postane slaboten ter razodeva svojo vsemogočnost v zvestobi načrtu ljubezni, ki pa na koncu predvideva tudi pravično kazen za hudobneže (prim. Mt 21,41).

Trdno zasidrani v veri na 'vogalnem kamnu', ki je Kristus, ostajamo na Njem kot mladika, ki sama ne more obroditi sadu, če ne ostane na trti. Samo v Njem, po Njem in z Njim se gradi Cerkev, ljudstvo nove zaveze. O tem je zapisal Božji služabnik, Pavel VI.: 'Prvi sad poglobljenega samorazumevanja Cerkve je ravno odkritje življenjske povezanosti s Kristusom. Tako očitno, temeljno, nujno a nikoli dovolj poznano, premišljeno ter obhajano' (Enc. Ecclesiam suam, 6. avgust, 1964: AAS 56

Manj ...