Božja beseda za nedeljo, 31. julija 2022

V današnji liturgiji odmeva izzivalna Pridigarjeva beseda: »Nečimrnost čez nečimrnost... vse je nečimrnost!« (Prid 2,1). Mladi so še posebej občutljivi na praznoto smisla in vrednot, ki jih pogosto obkrožajo. In žal za to tudi plačajo posledice. Med tem pa jih srečanje z živim Jezusom v njegovi veliki družini Cerkvi, v srcu napolni z resničnim veseljem, z resničnim življenjem, s to globoko dobrino, ki ne mine in ne izgine. V Riu smo to videli na

V današnji liturgiji odmeva izzivalna Pridigarjeva beseda: »Nečimrnost čez nečimrnost... vse je nečimrnost!« (Prid 2,1). Mladi so še posebej občutljivi na praznoto smisla in vrednot, ki jih pogosto obkrožajo. In žal za to tudi plačajo posledice. Med tem pa jih srečanje z živim Jezusom v njegovi veliki družini Cerkvi, v srcu napolni z resničnim veseljem, z resničnim življenjem, s to globoko dobrino, ki ne mine in ne izgine. V Riu smo to videli na obrazih mladih. Toda ta izkušnja se mora soočiti z vsakodnevno nečimrnostjo, s strupom praznine, ki prodira v naše družbe, ki temeljijo na dobičku in imetju, ki zavajajo mlade s potrošništvom. Evangelij današnje nedelje nas spomni na nesmiselnost utemeljevanja lastne sreče na imetju. Bogataš je namreč rekel samemu sebi: Moja duša, na razpolago imaš veliko dobrin, počivaj, jej, pij in se zabavaj! Toda Bog mu je rekel: Neumnež! To noč bom zahteval tvoje življenje. In to, kar si si pridobil, čigavo bo (prim. Lk 12,19-20).

Dragi bratje in sestre, resnično bogastvo je Božja ljubezen, ki jo delimo z brati in sestrami, tista ljubezen, ki prihaja od Boga in si jo mi delimo ter si med sabo pomagamo. Kdor ima to izkušnjo se ne boji smrti in ima v srcu mir. Izročimo ta namen, da sprejmemo Božjo ljubezen in jo delimo z brati in sestrami, v priprošnjo Devici Mariji.

Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnji evangelij (prim. Lk 12,13-21) se začne s prizorom nekoga, ki se je vstal med množico in prosil Jezusa, da bi razrešil pravo vprašanje glede družinske dediščine. Toda On se v odgovoru ne sooči s tem vprašanjem, ampak opominja, da se je potrebno držati stran od pohlepnosti, torej od lakomnosti po posedovanju. Da bi odvrnil svoje poslušalce od zasoplega iskanja bogastva, je Jezus povedal priliko o neumnem bogatašu, ki verjame, da je srečen zato, ker je imel srečo pri izjemni letini in se počuti varnega zaradi nabranih dobrin. Lepo bi bilo, če bi jo danes vi prebrali. Je v 12 poglavju Lukovega evangelija, od 13. vrstice naprej. Lepa prilika je, ki nas veliko nauči. Pripoved pride do živega takrat, ko se pojavi nasprotje med tem, kar bogataš načrtuje zase in tem, kar mu predoči Bog.

Bogataš postavi pred svojo dušo, torej pred sebe, tri preudarke: veliko nakopičenih dobrin; veliko let, ki jih bodo te dobrine zagotovile; in tretjega: mirnost in nepotešeno blagostanje (prim. v. 19). Toda beseda, ki mu jo je namenil Bog, izniči vse te njegove načrte. Namesto »veliko let«, mu Bog nakaže neposrednost s »to nočjo«, »nocoj boš umrl«; namesto »uživanja življenja« mu predstavi »vrnitev življenja, vrniti življenje Bogu«, s temu posledično sodbo. Kar zadeva realnost množice nabranih dobrin, na katere bi moral bogataš utemeljiti vse, je ta razgaljena v sarkazmu vprašanja: »In kar si pripravil, čigavo bo?« (v. 20). Pomislimo na boje za dediščino, tolikih bojev po družinah tolikih ljudi. Vsi vemo za kakšno takšno zgodbo, ki se začenja ob smrtni uri, ko se pojavijo nečaki, da bi videli, kaj pripada njim. »Kaj pripada meni?«, in odnesejo vse. V tem nasprotju je namreč opravičljiv naziv »neumnež«, saj misli na stvari, za katere verjame, da so konkretne, a so le fantazija, ki ga je Bog dal temu človeku. Ta je neumen zato, ker je v praksi zanikal Boga, ni namreč napravil obračuna z Njim.

Zaključek prilike, ki ga je oblikoval evangelist, ima še poseben učinek: »Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom« (v. 21). Gre za opomin, ki razkriva obzorje, proti kateremu smo vsi mi poklicani gledati. Materialne dobrine so potrebne, a so dobrine, torej so sredstvo za pošteno življenje - le sredstvo so - in za podelitev s še bolj potrebnimi. Jezus nas danes vabi k premisleku, da bogastvo lahko srce vklene v verige in ga odvrne od resničnega zaklada, ki je v nebesih. Na to nas spomni tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu. Tako pravi: »Iščite to, kar je zgoraj… Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,1-2).

To pa, se razume, ne pomeni odtegniti se resničnosti, temveč iskati stvari, ki imajo resnično vrednost: pravičnost, solidarnost, gostoljubnost, bratstvo, mir, vse tisto, kar tvori resnično dostojanstvo človeka. Gre za to, da se stegujemo po življenju, ki je uresničeno, ne po posvetnem stilu, temveč po evangeljskem stilu, ki je, ljubiti Boga z vsem svojim bitjem in ljubiti bližnjega, kot ga je ljubil Jezus, torej v služenju in podaritvi samega sebe. Pohlep po dobrinah, hotenje po imetju, ne nasiti srce, nasprotno povzroči še večjo lakoto! Pohlep je kot tisti bomboni. Vzameš enega: »O, kako je dober« in vzameš še drugega, eden pritegne še drugega. Takšen je pohlep. Nikoli se ne nasiti. Pazljivi bodite! Tako razumljena in živeta ljubezen, je vir resnične sreče, medtem ko je čezmerno iskanje materialnih dobrin in bogastva pogosto vir nemira, sovraštva, goljufanja in vojn. Veliko vojn se začne zaradi pohlepa.

Devica Marija naj nam pomaga, da se ne bomo pustili zapeljati gotovostim, ki minejo, temveč da bomo vsak dan verodostojni pričevalci večnih vrednot evangelija.

Božja beseda današnje 18. nedelje med letom nas torej spodbuja k razmišljanju, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin. Bogastva, čeprav je samo po sebi dobrina, ga ne smemo imeti za absolutno dobrino. Predvsem ne zagotavlja zveličanja, nasprotno, lahko ga resno ogrozi. Ravno na to tveganje Jezus v današnjem evangeliju opozori svoje učence. Modrost in krepost je, da ne navezujemo svojega srca na stvari tega sveta, saj je vse minljivo in bo vsega naenkrat konec. Resnični zaklad, ki

Božja beseda današnje 18. nedelje med letom nas torej spodbuja k razmišljanju, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin. Bogastva, čeprav je samo po sebi dobrina, ga ne smemo imeti za absolutno dobrino. Predvsem ne zagotavlja zveličanja, nasprotno, lahko ga resno ogrozi. Ravno na to tveganje Jezus v današnjem evangeliju opozori svoje učence. Modrost in krepost je, da ne navezujemo svojega srca na stvari tega sveta, saj je vse minljivo in bo vsega naenkrat konec. Resnični zaklad, ki ga moramo neprestano iskati, je za nas kristjane »to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Očetovi desnici«. To nas danes spominja sveti Pavel v Pismu Kološanom in dodaja, da je naše življenje »že skrito s Kristusom v Bogu« (prim. Kol 3,1-3).

Jezusov nauk iz evangelija današnje nedelje govori o pravi modrosti. Začne se z vprašanjem enega izmed množice: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj« (Lk 12,13). V odgovoru Jezus poslušalce posvari, naj se varujejo pohlepa po zemeljskih dobrinah s priliko o nespametnem bogatašu, ki je potem, ko si je nabral oblilo imetja, nehal delati ter začel uživati svoje dobrine ter se zabavati. S tem se je varal, da lahko tako odvrne stran tudi smrt. Toda Bog mu je rekel: »Neumnež, ! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?« Nespameten človek v Svetem pismu je tisti, ki se ne želi zavedati iz izkušnje vidnih stvari, da ni nič večno, temveč vse mine: mladost, ko smo fizično močni, udobnosti, kakor tudi, ko smo v vlogi oblasti. Neumnost je torej imeti svoje življenje odvisno od takih prehodnih resničnosti. Nasprotno pa se človek, ki zaupa v Gospoda, ne boji nasprotovanj v življenju, niti se ne boji neizogibne resničnosti: smrti; je tisti, ki je prišel do srčne modrosti, kot svetniki.

Na koncu naj še spomnim, da bomo 5. avgusta obhajali posvetitev bazilike Marije Velike. Počastili bomo Božjo Mater Marijo. Naziv, da je Marija Božja Mati, so sprejeli na koncilu v Efezu leta 431. V torek, na praznik Gospodovega spremenjenja na gori, se bomo spomnili obletnice smrti papeža Pavla VI. Praznik Gospodovega spremenjenja so na vzhodu praznovali že v V. stoletju, tisoč let pozneje pa ga je papež Kalist III. razglasil za vso Cerkev. Datum 6. avgust, kot višek poletne svetlobe, je bil izbran z namenom, da poudari, kako sijaj Kristusovega obličja razsvetljuje ves svet.