Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62). ...
Evangelist Luka v današnjem odlomku predstavlja Jezusa, ki medtem, ko hodi po poti namenjen v Jeruzalem, sreča nekaj mož, verjetno mladih, ki mu obljubljajo, da bodo hodili za njim, kamorkoli bo šel. Do njih pa je zelo zahteven, saj jih opozarja, da 'Sin človekov' torej On, Mesija, nima, kamor bi'glavo' položil, ali drugače rečeno, nima svojega lastnega stalnega bivališča in še, kdor izbere, da bo delal z Njim na Božji njivi, se ne more umakniti nazaj (prim. Lk 9,57-58. 61-62). Nekomu drugemu pa sam Kristus pravi: 'Hodi za menoj' in od njega zahteva, da popolnoma pretrga družinske vezi (prim. Lk 9,59-60). Te zahteve se zdijo morda preveč trde, vendar v resnici izražajo novost in popolno prednost za Božje kraljestvo, ki je postalo navzoče v osebi Jezusa Kristusa. Pravzaprav gre za tisto radikalnost, ki smo jo 'dolžni' ljubezni Boga, kateremu je Jezus prvi pokoren. Kdor se odpove vsemu, celo sebi, da bi hodil za Jezusom, vstopi v novo razsežnost svobode, ki jo sveti Pavel opredeli kot 'hojo v Duhu' (prim. Gal 5,16). »Kristus nas je osvobodil za svobodo«, piše apostol in razloži novo obliko svobode, ki nam jo je zadobil Kristus in ki je v»služenju drug drugemu v ljubezni« (Gal 5, 1.13). Svoboda in ljubezen sovpadata, medtem ko poslušnost lastni sebičnosti vodi v rivalstvo in spore.
Svetopisemska berila pri maši današnje nedelje nas vabijo k razmišljanju o zelo privlačni temi, ki jo lahko takole povzamemo: svoboda in hoja za Kristusom. Evangelist Luka namreč pripoveduje, da se je Jezus, »ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem« (Lk 9,51). V izrazu 'trdno odločil' lahko zaznamo Kristusovo svobodo. On namreč ve, da ga v Jeruzalemu čaka smrt na križu, toda iz ljubezni v pokorščini Očetovi volji ponudi samega sebe. Jezus namreč ravno v tej pokorščini Očetu v zavestni izbiri, ki jo vodi ljubezen, uresniči svojo svobodo. Kdo je pravzaprav bolj svoboden kot je On, ki je Vsemogočen? Vsekakor je On ni živel kot samovoljo ali kot nadvlado. Živel jo je kot služenje. Na ta način je z vsebino 'napolnil' svobodo, ki bi drugače ostala kot 'prazna'možnost, delati nekaj ali pa ne delati. Kakor človekovo življenje, tako tudi svoboda dobi smisel v ljubezni. Kdo je bolj svoboden? Tisti, ki ohrani vse možnosti iz strahu, da bi jih izgubil ali tisti, ki se trdno odločen použiva v služenju in tako ponovno najde polnost življenja, ki ga je iz ljubezni podaril ali prejel?
Apostol Pavel piše kristjanom v Galacijo, kjer je današnja Turčija: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,1). Živeti po mesu pomeni, slediti sebični težnji človeške narave. Živeti po Duhu pa pomeni, pustiti se voditi namenom in delom Božje ljubezni, ki nam jo je Kristus podaril. Krščanska svoboda je nekaj povsem drugega kot samovoljnost, je namreč hoja za Kristusom, ki je daroval sebe vse do žrtvovanja na križu. »Resnica vas bo osvobodila«. Kdor namreč pripada resnici, ne bo nikoli suženj oblasti, ampak bo vedno znal svobodno biti služabnik bratom.«
Sv. Ciril Aleksandrijski o prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka pravi, da »predstavlja v Lukovem evangeliju obrat, saj Jezus začne svojo pot v Jeruzalem. To, da bo vzet iz sveta, se nanaša na vse tisto, kar počne za naše odrešenje: smrt, vstajenje in vnebohod.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje z razlago odlomka, ki sledi temu obratu: »Jezus je pred seboj poslal učence, da so ti lahko izkusili zavrnitev in bili zatem deležni Jezusove graje. Vse to pa je v dobro ...
Sv. Ciril Aleksandrijski o prvem stavku današnjega evangeljskega odlomka pravi, da »predstavlja v Lukovem evangeliju obrat, saj Jezus začne svojo pot v Jeruzalem. To, da bo vzet iz sveta, se nanaša na vse tisto, kar počne za naše odrešenje: smrt, vstajenje in vnebohod.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje z razlago odlomka, ki sledi temu obratu: »Jezus je pred seboj poslal učence, da so ti lahko izkusili zavrnitev in bili zatem deležni Jezusove graje. Vse to pa je v dobro njim, saj je vključeno v vzgojo, da se bodo lahko soočili s tem, kar bo sledilo. Učenci bodo namreč imeli čast pridigati evangelij, a bodo tudi zavrnjeni, zato se morajo naučiti sprejemati to s potrpežljivostjo ter krotkostjo, brez kakršnega koli maščevanja.« Sv. Maksim Torinski pa pravi: »Učenec začetnik, ki razglaša, da bo sledil Jezusu povsod, kamor bo šel, je preprosto domišljav. Lisice simbolično predstavljajo tiste kristjane, ki izpovedo Gospoda s svojimi usti, zanikajo pa ga v dejanjih.« Sv. Bazilij iz Cezareje pojasnjuje, da »se morajo učenci naučiti dajati prednost božjemu pred človeškim ter da človeške zahteve ne smejo zavirati učenčeve poti.« Sv. Ciril Aleksandrijski ponovno pravi: »Poklicani smo ljubiti Boga bolj kot očeta in mater.«
Tiste dni je Gospod rekel Elíju: »Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle mazili za preroka namesto sebe!« Ko je šel Elíja od tam, je našel Šafátovega sina Elizeja, ki je oral. Pred njim je bilo dvanajst parov volov, sam pa je bil pri dvanajstem. Ko je šel mimo njega, je vrgel nanj svoj plašč. In zapustil je vole, stekel za Elíjem in rekel: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Rekel mu je: »Pojdi, vrni se, kaj imam s teboj še opraviti?« In Elizej je šel od njega spet nazaj, vzel par volov in ju zaklal. Z volovskim jarmom je skuhal njuno meso in ga dal ljudem jesti. Nato je vstal, šel za Elíjem in mu stregel.
Psalm 16
Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«
Ps 16,1-2.5. 7-11
Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.
Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod,
delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.«
Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«
Slavim Gospoda, ki mi svetúje,
tudi ponoči me moje srce opominja.
Vedno imam pred očmi Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.
Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«
Zato se moje srce veselí, moja duša se raduje;
tudi moje telo bo prebivalo varno.
Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.
Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«
Daješ mi spoznati pot življenja,
polnost veselja pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici,
večne radosti na tvoji desnici.
Odpev: »Gospod, ti si delež moje dediščine.«
2. berilo
Kristus nas je poklical k svobodi
Berilo iz pisma apostola Pavla Galačanom (Gal 5,1.13-18)
Bratje in sestre, za svobodo nas je Kristus osvobódil. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti. Vi ste bili namreč poklicani k svobodi, bratje. Glejte le, da vam svoboda ne bo pretveza za mesenost, temveč služíte drug drugemu v ljubezni. Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate. Pravim torej: dajte se voditi duhu in nikar ne strezite poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper duha, duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi duhu, niste pod postavo.
Evangelij
1 Sam 3,9; Jn 6,68c
Aleluja
Aleluja. Govôri, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša. Ti imaš besede večnega življenja. Aleluja.
Jezusove zahteve do učencev
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,51-62)
Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa, se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.
Nato so odpotovali v drugo vas. Ko so potovali, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«
Svetnik za vsak dan
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov