Vsi vemo, kako lahko bolečina udari in razdvoji. Pretrese in zmede. Prestraši in odbije.Učenci so se po tistem krutem Velikem petku razkropili na vse strani. Gledamo žene, zmedene in prestrašene, Marijo Magdaleno, ki še ne dojame. Petra in Janeza, ki tečeta h grobu, a ostajata zbegana. Dva učenca, ki se od vsega hudega, odpravita v Emavs. Tomaža, ki blodi po svoje. Dokler ... v to razdvojenost in ta dvom ne vstopi Vstali: "Mir vam bodi!" V ta naš kaos in zmedo, ...
Vsi vemo, kako lahko bolečina udari in razdvoji. Pretrese in zmede. Prestraši in odbije.Učenci so se po tistem krutem Velikem petku razkropili na vse strani. Gledamo žene, zmedene in prestrašene, Marijo Magdaleno, ki še ne dojame. Petra in Janeza, ki tečeta h grobu, a ostajata zbegana. Dva učenca, ki se od vsega hudega, odpravita v Emavs. Tomaža, ki blodi po svoje. Dokler ... v to razdvojenost in ta dvom ne vstopi Vstali: "Mir vam bodi!" V ta naš kaos in zmedo, v razkropljenost in razpršenost, kjer vsak govori svoj jezik bolečine in krivde, vsak nosi svojo težo izgubljenosti in osamljenosti, prihaja On, ki vse ponovno združuje, obnavi in dokončno postavi - bčestvo učencev, ki ga vrata podzemlja ne bodo premagala ( 16,18). Vstali ne prihaja samo enkrat, ampak vstopa večkrat, ker ve, da smo nestanovitni in da radi skupaj s Petrom in ostalimi odplavamo v staro: "Ribe grem lovit." A tudi tam ponovno stoji na obali in kliče, nazaj v novo, nazaj v realnost odrešenih. Bog svojo neizmerno ljubezen izkazuje tudi po svoji vztrajnosti in milini, s katero išče razkropljene in izgubljene ter kakor koklja zbira svoja piščeta pod peruti. Njegova milina je osupljiva. Danes se približa učencema, ki utrujena in razočarana zapuščata Jeruzalem, kraj izdajstva in trpljenja. Hočeta v novo, zato bežita. Stran od drugih, stran od občestva, stran od spominov, preprosto stran ... Tako kot mi, ko se skregamo, ko zaboli in zapeče, ko v odnos vdre bolečina in celo izdajstvo. Razbije nas in razkropi. Učenca sta tako lahko tudi simbol zakoncev, ki ne najdeta več skupnega jezika. Gledata se, a ne vidita več. Poslušata se, a se več ne slišita. Pogovarjata se in vprašujeta na poti, a ne najdeta več odgovora. Dokler ... Dokler ne vstopi Tretji. Nežno, tiho, skorajda neopazno in preoblečen v tujca. Poišče ju tam, kjer sta - na dnu. Razočarana in obupana potem, ko so še zadnja hrepenenja umrla. In se pomeša z njunimi koraki. Napoti se na beg skupaj z njima. In od tam, kjer sta, povabi naprej. Tako, da najprej prisluhne. Pusti, da izbruhata vse, kar je zasičevalo njun odnos in preprečevalo, da bi se še slišala in uspela prepoznati resnico. Jezus hodi z njima tako dolgo, kolikor je potrebno. In hodi s hitrostjo, ki jo določata učenca in ne On. Ali hitrostjo, ki jo zmoreta zakonca ali prijatelja ali sleherni človeški odnos. Nato pa v nekem trenutku začne razlagati vse, kar se je pripetilo, vso zgodovino, od Mojzesa in vseh prerokov naprej, z drugačnimi očmi, z drugačnim pogledom. Vsemu pripiše drug pomen. Iz zgodbe, polne razočaranja, postopoma nastaja zgodba, polna največjega izdajstva in krivice, nastaja zgodba veselja in zagona. Iz nesmisla, nastaja do potankosti urejena zgodba odrešenja. Tako deluje Bog, ko ga spustimo v naše odnose in naše življenje. Vse, kar smo doživeli, vse, kar je bolelo, vse, kar se zdi popolni nesmisel, preoblikuje in da popolnoma nov pomen. Pomen upanja in veselja, pomen sreče in moči. Tako razbita učenca obrne in počasi vrne v občestvo ostalih. Vrne ju v Jeruzalem, od koder bežita iz strahu pred obupom in bolečino. Kajti z Njegovim pogledom ni več ne obupa ne bolečine, Jeruzalem, kraj krivice in trpljenja, pa postane središče novega, začetek občestva, ki za vedno spremeni vse. Dokler ga nista prepoznala po lomljenju kruha, ni šlo. Dokler nista spoznala, da razlomljenost v rokah Boga postane blagoslov in občestvo, nista razumela. Dokler mi sami ne vstopimo v logiko Boga, ki še tako kruto razlomjenost obrne v hrano, nenehno bežimo iz bolečine, nenehno bežimo stran od vsega, kar spominja na bolečino. A takrat je življenje goli beg. On pa je prišel, da nas osvobodi strahu, da bi nehali bežati drug od drugega, pred seboj inpred Njim, ampak bi obrnili smer in iz osamljenosti stopili v (O)dnos. Učenca sta po tem srečanju prejela poslanstvo. Enako mi. Ko se Jezus dotakne naših zgodb in naših oči, da zmorejo videti in prepoznati zgodbo odrešenja znotraj lastne zgodovine, dobimo poslanstvo. Lahko gremo oznanjat Vstajenje, ampak po Njegovo! Skorajda neopazno, kot tujci, ki spremljajo in poslušajo, nato pa prinašajo pogled upanja in vrnejo smer. V odnos. In nenazadnje, ko na svoji lastni poti in v svojih lastnih odnosih izkusimo moč Vstalega, moč ljubezni, ki je odpustila, lahko gremo z ognjem Petra do istih ljudi, ki so nekoč ranili. On pred te iste ljudi ni stopil kakor tisto noč na dvorišče palače velikega duhovnika, ampak kot nekdo, ki je tega Vstalega okusil in ljudi ni stopil več kot poraženi grešnik, ampak kot odpuščeni grešnik. To pa je razlika. Učenca sta ob vračanju iz Emavsa naredila isto pot. A njun korak je bil tako zelo drugačen. Prišla sta k istim ljudem, od katerih sta prej bežala, a njun prihod je bil tako zelo drugačen. V tem je skrivnost odpiranja oči, ki se ne more zgoditi dokler ... dokler ne vstopi On, ki razlomljeno spreminja v samega sebe. Vedno!
Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, ...
Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.
Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli, mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani. Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga. Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom, ki je možno tudi danes, podarja pristno in golobjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.
Ta čudovit evangeljski odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi, se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas spreminja.
Homilija v Benetkah, 8. maja 2011 Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti.« Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.«
Za vsakogar izmed nas je torej nujno, da se tako kot se je zgodilo učencema iz Emavsa, pustimo učiti Jezusu: predvsem s poslušanjem in ljubeznijo do Božje besede, brane v luči velikonočne skrivnosti, da bi razvnela naša srca in razsvetlila naš razum ter nam pomagala razlagati dogodke življenja in jim dati smisel. Potrebno pa se je tudi usesti k mizi z Gospodom, postati njegovi povabljenci, da bi njegova ponižna prisotnost v Zakramentu njegovega telesa in njegove krvi v nas obudila pogled vere, s katerim bi vse in vsakogar videli z očmi Boga, v luči njegove ljubezni.«
Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Spodbujam vas, da nikoli ne popustite ponavljajočim se skušnjavam hedonistične kulture in vabam materialistične potrošniške miselnosti (...) Bodite sveti! V središče svojega življenja postavite Kristusa! Na Njem zgradite stavbo svojega obstoja. V Jezusu boste našli moč, da se odprete drugim in iz sebe po njegovem zgledu naredite dar za celo človeštvo.
Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator. ...
Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze ...
Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator.
Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.« Evzebij iz Cezareje (263 - 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalmske Cerkve po letu 70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.
14 Vstal je tedaj Peter z enajsterimi, povzdignil svoj glas in jih nagovoril: »Judje in vsi vi, ki prebivate v Jeruzalemu! To vam bodi znano in poslušajte moje besede!
22 Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami spričal z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je po njem storil sredi med vami, kakor sami veste:
23 njega, po določenem sklepu in previdnosti božji izdanega, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili;
24 toda Bog ga je oprostil bolečin smrti in ga obudil, zakaj nemogoče je bilo, da bi ga imela v oblasti.
25 David namreč o njem pravi:
‚Vedno vidim pred seboj Gospoda,
ker je ob moji desnici, da ne omagam.
26 Zato se moje srce veseli in moj jezik raduje
in v upanju bo počivalo moje telo.
27 Saj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih
in svojemu Svetemu ne boš dal trohneti.
28 Dal si mi spoznati pot življenja,
napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.‘
29 Bratje, naj vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: Umrl je in bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne.
30 Ker pa je bil prerok in je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da posadi potomca njegovega rodu na njegov prestol,
31 je s pogledom v prihodnost povedal o Kristusovem vstajenju, da ne bo puščen v kraljestvu mrtvih in da tudi njegovo telo ne bo trohnelo.
32 Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.
33 Z božjo desnico torej povišan in, ko je prejel od Očeta obljubljenega Svetega Duha, ga je razlil, kakor vidite in slišite.
Psalm 16
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
Ps 16,1-2.5.7-11
1 Himna, Davidova.
Varuj me, o Bog; zakaj k tebi se zatekam!
2 Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,
sreče zame ni brez tebe.«
5 Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha,
ti vodiš mojo usodo.
7 Slavim Gospoda, da mi svetuje,
in celo ponoči me opominja moje srce.
8 Vedno imam pred seboj Gospoda;
ker je na moji desni, ne omahnem.
9 Zato se veseli moje srce in raduje moja duša;
tudi moje telo bo počivalo varno.
10 Zakaj moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih
svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.
11 Pokazal mi boš pot življenja,
polnost veselja pri sebi,
večne radosti na svoji desnici.
2. berilo
Odrešeni smo s Kristusovo krvjo
Berilo iz 1. pisma apostola Petra (1 Pt 1,17-21)
17 In če kličete za Očeta njega, ki ne gledé na veljavo ljudi sodi vsakogar po njegovem delu, preživíte v strahu čas svojega bivanja v tujini,
18 ker veste, da niste z minljivimi rečmi, s srebrom ali zlatom, odkupljeni iz svojega praznega življenja, ki ste ga imeli od očetov,
19 marveč z dragoceno krvjo Kristusa kot nedolžnega in brezmadežnega Jagnjeta.
20 On je bil izbran pred začetkom sveta, razodet pa poslednji čas zaradi vas.
21 Vi po njem vérujete v Boga, ki ga je obudil od mrtvih in mu dal veličastvo, da je vaša vera tudi upanje v Boga.
Evangelij
prim. Lk 24,32
Aleluja
Aleluja. Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami. Aleluja.
Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)
13 In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema.
14 Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo.
15 Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima,
16 njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala.
17 Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala.
18 Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?«
19 In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom:
20 kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali.
21 Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.
22 Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu
23 in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi.
24 In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.«
25 On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki!
26 Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?«
27 In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih.
28 Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje.
29 In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima.
30 Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal.
31 In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju.
32 In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?«
33 In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi;
34 in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.«
35 Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov