Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, ...
Evangelij današnje tretje velikonočne nedelje je tista znana pripoved o dveh učencih na poti v Emavs (prim. Lk 24, 13-35). V njej je, da sta dva Kristusova učenca, dan po soboti, torej tretji dan po njegovi smrti, žalostna in potrta zapustila Jeruzalem ter se namenila v bližnjo vas imenovano Emavs. Na poti se jima je pridružil vstali Jezus, toda nista ga prepoznala. Ker sta bila potrta, jima je na podlagi Svetega pisma razlagal, kako je moral Mesija trpeti in umreti, da je prišel v svojo slavo. Nato je z njima vstopil v hišo, se usedel za mizo, blagoslovil kruh, ga razlomil... V tem trenutku sta ga prepoznala, toda on je izginil izpred njunih oči. Vsa začudena sta zrla v razlomljen kruh, novo znamenje njegove navzočnosti. Takoj sta se vrnila v Jeruzalem in drugim učencem pripovedovala, kaj se jima je zgodilo.
Kraj Emavs niso mogli čisto za gotovo določiti kje je. So različna predvidevanja in ravno to morda namiguje na nekaj drugega. Tako si lahko predstavljamo, da je pravzaprav Emavs v resnici vsak kraj. Pot, ki vodi do njega je pot vsakega kristjana, še več vsakega človeka. Na naših poteh nas vstali Jezus spremlja ter ponovno prižiga v naših srcih ogenj vere in upanja ter lomi kruh za večno življenje. Med pogovorom učencev z neznanim popotnikom se nas dotakne v srce izraz, ki ga evangelist Luka položi v usta enemu izmed njiju: »Mi pa smo upali...« (Lk 24, 21). Ta glagol v pretekliku pove vse: mi smo verjeli, mi smo hodili za njim, mi smo upali..., toda sedaj je vsega konec. Tudi z Jezusom iz Nazareta, ki je bil mogočen prerok v besedah in dejanjih, je konec in mi smo razočarani. Ta drama učencev na poti v Emavs je kakor ogledalo stanja številnih kristjanov današnjega časa, ki se jim zdi, da je bilo upanje vere zaman. Ta kriza vere se pojavi zaradi negativnih izkušenj, v katerih se zdi, da je Gospod zapustil človeka. Toda pot v Emavs po kateri hodimo, lahko postane pot očiščevanja in zorenja našega verovanja v Boga. Tudi danes lahko vstopimo v pogovor z Jezusom ter poslušamo njegovo besedo. Tudi danes lomi kruh za nas in se nam daje kot naš Kruh. Tako nam srečanje z vstalim Kristusom, ki je možno tudi danes, podarja pristno in golobjo vero, utrjeno, če tako rečemo, v ognju velikonočnih dogodkov. Ta močna vera se ne hrani z človeškimi zamislimi, temveč z Besedo Boga in njegovo resnično navzočnostjo v Evharistiji.
Ta čudovit evangeljski odlomek že vsebuje sestavo svete maše. V prvem delu je poslušanje Besede po besedah Svetega pisma, v drugem pa je evharistično bogoslužje ter obhajanje s Kristusom navzočim v zakramentu svojega Telesa in svoje Krvi. Cerkev, ki se hrani ob tej dvojni mizi, se iz dneva v dan gradi in obnavlja v veri, upanju in ljubezni. Po priprošnji Svete Marije prosimo, da bi vsak kristjan in vsaka skupnost ponovno podoživela izkušnjo učencev na poti v Emavs ter tako odkrila milost srečanja z vstalim Gospodom, ki nas spreminja.
Homilija v Benetkah, 8. maja 2011 Evangelij tretje velikonočne nedelje predstavlja dogodek na poti učencev v Emavs, pripoved, ki nas nikoli ne neha čuditi in ganiti.« Ta dogodek prikazuje spreobrnjenje iz obupa v upanje, spreobrnjenje iz žalosti v radost in tudi spreobrnjenje k skupnostnemu življenju. O spreobrnjenju se pogosto govori kot o nečem napornem, kot o odpovedi. Nasprotno, krščansko spreobrnjenje je tudi in predvsem izvir veselja, upanja in ljubezni. Vedno je delo vstalega Kristusa, Gospoda življenja.«
Za vsakogar izmed nas je torej nujno, da se tako kot se je zgodilo učencema iz Emavsa, pustimo učiti Jezusu: predvsem s poslušanjem in ljubeznijo do Božje besede, brane v luči velikonočne skrivnosti, da bi razvnela naša srca in razsvetlila naš razum ter nam pomagala razlagati dogodke življenja in jim dati smisel. Potrebno pa se je tudi usesti k mizi z Gospodom, postati njegovi povabljenci, da bi njegova ponižna prisotnost v Zakramentu njegovega telesa in njegove krvi v nas obudila pogled vere, s katerim bi vse in vsakogar videli z očmi Boga, v luči njegove ljubezni.«
Učenca sta se po srečanju z Gospodom takoj vrnila v Jeruzalem, da bi pripovedovala o svoji izkušnji. Spodbujam vas, da nikoli ne popustite ponavljajočim se skušnjavam hedonistične kulture in vabam materialistične potrošniške miselnosti (...) Bodite sveti! V središče svojega življenja postavite Kristusa! Na Njem zgradite stavbo svojega obstoja. V Jezusu boste našli moč, da se odprete drugim in iz sebe po njegovem zgledu naredite dar za celo človeštvo.
Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator. ...
Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze ...
Sv. Beda pravi: »Ta je prvi od misijonarskih in evangeljskih govorov v Apostolskih delih. Očetje so občutljivi glede pomembnosti Petrove vloge«, »glede teme o stalni apostolski molitvi, saj na osnovi te, je vse, kar se je zgodilo, bilo po volji Boga«, pa dodaja Arator.
Sv. Ciril Aleksandrijski o emavškima učencema pravi, da »nista bila iz skupine Enajstirih, temveč najverjetneje iz skupine sedemdesetih«. Sv. Avguštin pravi: »Ne bosta ga prepoznala, dokler ne bo na poti minil čas daljše kateheze in še potem oči učencev ne morejo prepoznati Jezusa, saj se da prepoznati samo po lomljenju kruha.« Evzebij iz Cezareje (263 - 339) razlaga, da je »starodavno izročilo, ki izhaja iz začetkov Cerkve, videlo v Kleopu Jožefovega brata in tako Jezusovega strica ter v neimenovanem učencu Simeona Kleopovega sina, ki je bil zatem drugi jeruzalemski škof, torej na čelu jeruzalmske Cerkve po letu 70.« Evzebij še dodaja, da je Simeon umrl mučeniške smrti.
Na binkoštni dan je vstal Peter z enajstérimi, povzdignil glas in spregovóril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam! Jezusa Nazaréčana, ki ga je Bog pred vami potŕdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročíli vam, vi pa ste ga po rokah krivičnikov pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obúdil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim. David namreč pravi o njem: ›Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem. Zato se je razveselilo moje srce in vzradóstil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso, ker moje duše ne boš prepústil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe. Dal si mi spoznati pota življenja, napólnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.‹ Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. Ker pa je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posádil na njegov prestol. Videl je v prihodnost in govóril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo telo ni videlo trohnobe. Tega Jezusa je Bog obúdil in mi vsi smo temu priče. Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite.«
Psalm 16
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
Ps 16,1-2.5.7-11
Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.
Gospodu pravim: »Ti si moj Gospod, zame sreče ni brez tebe.«
Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
Slavim Gospoda, ki mi svetúje,
tudi ponoči me moje srce opominja.
Vedno imam pred očmi Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje telo bo prebivalo varno.
Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
Daješ mi spoznati pot življenja,
polnost veselja pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici,
večne radosti na tvoji desnici.
Odpev: »Gospod, daj mi spoznati pot življenja.«
2. berilo
Odrešeni smo s Kristusovo krvjo
Berilo iz 1. pisma apostola Petra (1 Pt 1,17-21)
Preljubi, če kličete za Očeta tistega, ki vsákogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju, preživíte v spoštljivem strahu čas svojega bivanja v tujini. Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, jagnjeta brez graje in brez madeža. Že pred stvarjenjem sveta je bil spoznan, razodél pa se je poslednji čas za vas. Vi po njem verujete v Boga, ki ga je obúdil od mrtvih in mu dal slavo, tako da sta vaša vera in upanje v Bogu.
Evangelij
prim. Lk 24,32
Aleluja
Aleluja. Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma, vžgi nam srce, ko govoriš z nami. Aleluja.
Učenca spoznata Jezusa po lomljenju kruha
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)
Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Misli Benedikta XVI.
Komentar cerkvenih očetov