Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da …
Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov stil. Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:
1) Klic iz slabega v dobro
Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu" spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.
2) Klic iz nebistvenega v bistveno
Ta klic srečamo v drugem berilo, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."
V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.
3) Klic iz dobrega v boljše.
Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.
Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.
4) Klic iz ranjenosti v odrešenje
Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.
Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.
Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.
Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre)obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.
Pisec razmišlja o veri, po kateri sem prepričan, da bom dosegel, kar Bog obljublja. Tako so živeli svojo vero Abel, Henoh, Noe, Abraham. Popolnoma je zaupal Bogu in v vsem sprejemal njegovo previdnost. Okrepil bom vero in se zanesel na Gospoda v vsem, kar mi govori in kamor me kliče. Gospod, hvala za dar vere. Razsvetli mojo vsakdanjost, da ti bom zaupal, tudi takrat, ko bo težko. ...
Evangelij ...
Nevihta povzroči strah, Jezus poseže in z močno besedo ustavi besnenje narave. S prestrašenimi ...
…
Berilo
Pisec razmišlja o veri, po kateri sem prepričan, da bom dosegel, kar Bog obljublja. Tako so živeli svojo vero Abel, Henoh, Noe, Abraham. Popolnoma je zaupal Bogu in v vsem sprejemal njegovo previdnost. Okrepil bom vero in se zanesel na Gospoda v vsem, kar mi govori in kamor me kliče. Gospod, hvala za dar vere. Razsvetli mojo vsakdanjost, da ti bom zaupal, tudi takrat, ko bo težko.
Evangelij
Nevihta povzroči strah, Jezus poseže in z močno besedo ustavi besnenje narave. S prestrašenimi učenci začne pogovor o njihovi majhni veri, da še vedno ne zaupajo. Marsikdaj me prime skušnjava, da bi Gospodu očital, da me pusti samega v težavi. Gospod, daj mi moči, da se bom v stiski in nasploh v odločitvah obračal nate in tvojo pomoč. Pridi na pomoč moji šibki veri, da bom zares veroval.
Bratje, vera je trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po njej so namreč stari dosegli hvalo. Po veri je bil poslušen Abraham, ko je bil poklican, naj gre v deželo, ki naj bi jo prejel v delež; in odšel je, ne vedoč, kam gre. Po veri se je naselil v obljubljeni deželi kakor v tujini ter se z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, nastanil v šotorih. Kajti pričakoval je mesta s trdnimi temelji, katerega graditelj in stvaritelj je Bog.
Po veri je tudi Sara dobila moč, da je vkljub starosti spočela, ker je verovala, da je zvest, kateri je bil to obljubil. Zato je tudi bilo od enega, in to od omrtvelega, toliko potomcev, kakor je zvezd na nebu in kakor je brezštevilnega peska ob kraju morja. V veri so vsi ti pomrli, ne da bi bili dosegli obljube; toda od daleč so jih gledali ter so pozdravljali in priznavali, da so tujci ter priseljenci na zemlji. Kateri namreč tako govorijo, razodevajo, da iščejo domovino. In ko bi bili mislili na tisto, iz katere so prišli, bi bili imeli priliko, se vrniti. Tako pa hrepenijo po boljši, to je po nebeški. Zato se Bog ne sramuje imenovati se njihov Bog; zakaj mesto jim je pripravil.
Po veri je Abraham, ko je bil skušan, v dar prinesel Izaka; in hotel je edinorojenca darovati on, ki je bil prejel obljube in ki mu je bilo rečeno: »Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.« Pomislil je namreč, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je tudi prejel kot podobo.
Spev z odpevom
Odpev: »Hvaljen Gospod, ki je obiskal svoje ljudstvo.«
Lk 1,69-70.71-72.73-75
Gospod je pripravil zveličanje
v hiši svojega služabnika Davida,
kakor je govoril po svojih prerokih
v davnih časih:
Odpev: »Hvaljen Gospod, ki je obiskal svoje ljudstvo.«
Da nas bo rešil naših sovražnikov
in iz rok vseh, ki nas sovražijo,
da skaže usmiljenje našim očetom
ter se spomni svoje Svete zaveze.
Odpev: »Hvaljen Gospod, ki je obiskal svoje ljudstvo.«
Kakor je prisegel našemu očetu Abrahamu,
da bomo iz rok sovražnikov rešeni
in mu služili v svetosti in pravičnosti
vse dni življenja.
Odpev: »Hvaljen Gospod, ki je obiskal svoje ljudstvo.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Svetíte kakor luči na svetu, držeč se besede življenja. Aleluja.
Kristus ima oblast nad vso naravo
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)
Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran.« Pustili so množico ter ga odpeljali s seboj v čolnu, kakor je bil; in še drugi čolni so bili z njim. In nastal je silen vihar, in valovi so pljuskali v čoln, tako da je čoln že zalivalo. On pa je bil na krmi in je na vzglavnici spal. Zbudijo ga ter mu rečejo: »Učenik, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni, umiri se!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. Rekel jim je: »Kaj ste tako boječi? Kako da še nimate vere?« In prevzel jih je velik strah in so govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna veter in morje?«
Avdio posnetek dnevne Božje besede
Poslušajte kot 
Svetnik za vsak dan
3. nedelja med letom
Luč Besede rodi življenje