Božja beseda za nedeljo, 29. julija 2012

Angel Gospodov, nedelja, 26. julij 2015 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan. Evangelij današnje nedelje (Jn 6,1-15) predstavi veliko znamenje pomnožitve kruha, kakor jo pripoveduje evangelist Janez. Jezus je na obali Galilejskega jezera in obkroža ga velika množica, ki so jo privabila znamenja, ki jih je storil nad bolniki (v. 2). V njem namreč deluje usmiljenja moč Boga, ki ozdravlja vsako zlo tako na telesu kot na duhu. Toda Jezus ni le zdravitelj, je tudi učitelj, saj se je povzpel na ...

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 26. julij 2015

Dragi bratje in sestre, dober dan. Evangelij današnje nedelje (Jn 6,1-15) predstavi veliko znamenje pomnožitve kruha, kakor jo pripoveduje evangelist Janez. Jezus je na obali Galilejskega jezera in obkroža ga velika množica, ki so jo privabila znamenja, ki jih je storil nad bolniki (v. 2). V njem namreč deluje usmiljenja moč Boga, ki ozdravlja vsako zlo tako na telesu kot na duhu. Toda Jezus ni le zdravitelj, je tudi učitelj, saj se je povzpel na goro in je sedel z tipično držo učitelja, ko poučuje. Povzpel se je na tisto naravno 'katedro', ki jo je ustvaril njegov nebeški Oče. V tem trenutku Jezus, ki točno ve, kaj bo storil, preizkuša svoje učence. Kaj storiti, da nasitimo toliko množico? Filip, eden izmed Dvanajsterih, je na hitro preračunal, če organizirajo nabirko, lahko zberejo največ dvesto denarijev za kruh, ki pa ga vsekakor ne bo dovolj, da nasitijo pet tisoč oseb.

Učenci razmišljajo 'tržno', toda Jezus logiko kupovanja za menja za tisto drugo, logiko dajanja. In potem Andrej, še eden od apostolov, brat Simona Petra, predstavi dečka, ki je pripravljen dati na razpolago vse, kar ima, torej pet hlebov in dve ribi. Andrej še doda, da to ni nič za toliko množico (prim. v. 9). Jezus pa je pravzaprav pričakoval ravno to. Ukazal je učencem naj posedejo množico, potem je vzel tiste hlebe in tisti ribi, se zahvalil Očetu in jih razdelil (prim. v. 11). Te geste so tiste iz zadnje večerje, ki dajo Jezusovemu kruhu resničen pomen. Božji kruh je namreč Jezus sam. Ko se z Njim obhajamo, prejmemo njegovo življenje ter postanemo otroci nebeškega Očeta in bratje med sabo. Ko prejmemo obhajilo, srečamo resnično živega in vstalega Jezusa! Udeleževati se evharistije, pomeni vstopiti v Jezusovo logiko, v logiko zastonjskosti in podelitve. In četudi smo revni, lahko vsi vsaj nekaj podarimo. 'Prejeti obhajilo' pomeni tudi zajemati od Kristusa milost, ki nam daje sposobnost podeliti z drugimi to, kar smo in to, kar imamo.

Množica je bila začudena nas pomnožitvijo hlebov, toda dar, ki ga Jezus ponuja, je polnost življenja za sestradanega človeka. Jezus ne poteši samo telesno lakoto, temveč tudi tisto globljo, lakoto po smislu življenja, lakoto po Bogu. In kaj lahko storimo mi, ko se soočimo s trpljenjem, osamljenostjo, revščino in težavami tolikih ljudi? Z godrnjanjem ne bomo rešili ničesar, lahko pa ponudimo tisto malo, kar imamo, kakor deček iz evangelija. Prav gotovo imamo kakšno uro časa, kakšen talent, kakšno pristojnost… Kdo med nami nima svojih 'pet hlebov in dve ribi'? Vsi jih imamo! Če smo pripravljeni izročiti jih v Gospodove roke, bodo dovolj za to, da bo na svetu nekaj več ljubezni, miru, pravičnosti in predvsem veselja. Bog je sposoben pomnožiti naša majhna dejanja solidarnosti in nas napraviti soudeležene pri svojem daru.

Naj naša molitev prispeva k skupnemu prizadevanju, da ne bo nikoli nikomur manjkalo nebeškega kruha, ki podarja večno življenje in vse, kar je potrebno za dostojno življenje, ter da se bo uveljavila logika podeljevanja in ljubezni. Naj nas Devica Marija spremlja s svojo priprošnjo.

Angel Gospodov, nedelja, 29. julij 2018

Dragi bratje in sestre, dober dan! Pogumni ste ob tem soncu na trgu. Kompliment! Današnji evangelij (prim. Jn 6,1-15) nam predstavlja pripoved o pomnožitvi hlebov in rib.

Ko je zagledal veliko množico, ki mu je sledila vse do Tiberijskega jezera, se je Jezus obrnil na apostola Filipa in ga vprašal: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« (v. 5). Tistega nekaj denarja, ki so ga imeli Jezus in apostoli, ni zadostoval, da bi nasitili to množico. In glej, Andrej, še eden izmed Dvanajsterih, je k Jezusu pripeljal dečka, ki mu je ponudil to, kar je imel: pet hlebov in dve ribi, ki pa vsekakor, kakor je rekel Andrej, niso nič za tako množico (prim. v. 9). Dober je ta deček! Pogumen je ta deček! Tudi on je videl množico, videl pa je tudi pet hlebov in je rekel: »Tole imam, če je potrebno, so na razpolago«. Ta deček nam da malo misliti. Ta pogum, mladi so takšni, imajo pogum. Pomagati jim moramo, da bodo ostali tako pogumni. Kljub temu pa je Jezus naročil učencem naj posedejo ljudi. Zatem je vzel tiste hlebe in tisti ribi, se zahvalil Očetu in jih razdelil (prim. v. 11), in vsi so imeli hrane do sitega. Vsi so jedli toliko, kot so hoteli.

S tem evangeljskim odlomkom nas bogoslužje pripelje do tega, naj ne odvrnemo pogleda od tistega Jezusa, ki je prejšnjo nedeljo v Markovem evangeliju, potem, ko je videl veliko množico, je imel sočutje z njimi (prim. Mr 6,34). Tudi ta deček s petimi hlebi je razumel to sočutje in je rekel: »Ubogi ljudje… Jaz imam tole.« Sočutje ga je pripeljalo do tega, da je ponudil to, kar je imel. Danes nam Janez ponovno pokaže Jezusa, ki je pozoren do osnovnih potreb ljudi. Dogodek izhaja namreč iz konkretnega dejstva, kajti ljudje so lačni in Jezus vplete svoje učence, da bi bila ta lakota potešena. To je konkretno dejstvo. Množicam Jezus ni dal samo tega, ponudil jim je svojo Besedo, svojo tolažbo, svoje zveličanje in končno svoje življenje, ampak jim je seveda dal tudi to, da je poskrbel za telesno hrano. In mi, njegovi učenci, se ne moremo pretvarjati, da to ni nič. Samo če bomo prisluhnili najpreprostejšim zahtevam ljudi in jim bili ob strani pri njihovih konkretnih bivanjskih situacijah, nam bodo prisluhnili, ko bomo govorili o višjih vrednotah.

Nikoli ne preneha Božja ljubezen do človeštva, ki je lačno kruha, svobode pravičnosti, miru in predvsem njegove božanske milosti. Jezus tudi danes nasičuje, postaja živo navzoč in tolažeč, to pa stori po nas. Zato nas evangelij vabi, naj bomo pripravljeni in dejavni, kot tisti deček, ki je opazil, da ima pet hlebov in je rekel: »Jaz imam to, ti pa boš videl…« Pred krikom lakote, vsake vrste lakote, tolikih bratov in sester po vseh predelih sveta, ne smemo ostali le oddaljeni in nepremični opazovalci. Oznanilo Kristusa, kruha večnega življenja, zahteva velikodušno prizadevanje za solidarnost do revnih, slabotnih, zadnjih, nezaščitenih. To dejanje bližine ter dejavne ljubezni je najboljše preverjanje kvalitete naše vere in sicer tako na osebni ravni kot na nivoju skupnosti.

Na koncu pripovedi, ko so bili nasičeni, je Jezus rekel učencem, naj poberejo koščke, ki so ostali, da se kaj ne bi izgubilo. Želim vam predlagati ta Jezusov stavek: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi« (v. 12). Pri tem mislim na ljudi, ki so lačni in koliko preostale hrane mi vržemo. Vsakdo med nami naj pomisli: hrana, ki ostane po kosilu, večerji, kam gre? Kaj storimo pri nas doma s tem, kar je ostalo od kosila? Se vrže? Ne. Če imaš to navado, ti dam nasvet, da govoriš s starimi starši, ki so živeli po vojni in jih vprašaj, kaj so storili z obrokom, ki je ostal. Nikoli ne meči hrane, ki je ostala. Ali se jo ponovno uporabi ali pa se jo da tistemu, ki jo lahko poje, ki jo potrebuje. Nikoli metati proč hrane, ki je ostala. To je nasvet in tudi spraševanje vesti, torej, kaj storiti z hrano, ki je ostala.

Prosimo Devico Marijo, da bi na svetu prevladali programi namenjeni razvoju, prehranjevanju, solidarnosti in ne tisti za sovraštvo, oboroževanje in vojno.

Po molitvi in blagoslovu se je sveti oče ponovno zaustavil ob podobi dečka in ob spraševanju vesti glede hrane: »In ne pozabite na dve stvari. Na podobo, na ikono in na stavek, vprašanje. Podobo pogumnega mladeniča, ki je dal malo, kar je imel, da bi nasitil množico. Vedno imejte za to pogum. Stavek, ki je vprašanje, spraševanje vesti: ''Kaj storimo doma s hrano, ki je ostala?'' Hvala!«

Angel Gospodov, nedelja, 25. julij 2021

Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslužja te nedelje pripoveduje znan dogodek o pomnožitvi kruha in rib, s katerimi je nasitil okoli pet tisoč oseb, ki so prišle ga poslušati (prim. Jn 6,1-15).

Zanimivo je videti, kako pride do tega čudeža. Jezus ne ustvari kruha in rib iz nič, ampak izhaja iz tega, kar mu prinesejo učenci. Eden izmed njegovih mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« (v. 9). Malo je, skoraj nič, a Jezusu zadostuje.

Poskušajmo se postaviti na mesto tega dečka. Učenci so ga prosili, da razdeli vse, kar ima za jesti. Zdi se, da je nespameten predlog, celo krivičen. Zakaj odvzeti neki osebi, toliko bolj, ker je deček, nekaj, kar si je prinesel s seboj od doma in ima pravico zadržati zase? Zakaj nekomu vzeti vse, ki vsekakor ne zadostuje za potešitev lakote vseh. Človeško je nelogično. Toda za Boga ni. Še več, ravno zaradi tega majhnega zastonjskega daru in zato junaškega, Jezus lahko nasiti vse. To je za nas velik poduk. Pravi nam, da lahko Gospod iz malega naredi veliko to, kar mu damo na razpolago. Vsak dan bi se bilo dobro vprašati: »Kaj danes prinašam Jezusu?« On lahko veliko stori z našo molitvijo, z našim majhnim dejanjem dejavne ljubezni do drugih, celo tudi z našo borno izročitvijo njegovemu usmiljenju. Naše majhnosti Jezusu in on iz njih naredi čudeže. Bog rad deluje tako, da stori velike reči izhajajoč iz majhnih, zastonjskih.

Vsi veliki protagonisti v Svetem pismu – od Abrahama do Marije in celo do današnjega dečka – kažejo na to logiko majhnosti in daru. Gre za logiko majhnosti in daru. Kako zelo drugačna je logika daru od naše logike. Mi skušamo zbirati in povečati to, kar imamo, Jezus pa nasprotno zahteva podaritev, manjšanje. Mi bi radi dodajali, saj so nam všeč dodatki, Jezusu pa je všeč odtegniti, kaj odvzeti in dati drugim. Mi hočemo pomnožiti zase, Jezus pa ceni to, kar podelimo z drugimi, ko razdelimo. Zanimivo je, da se v pripovedih v evangelijih o pomnožitvi kruha, nikoli ne pojavi glagol »pomnožiti«. Uporabljeni glagoli so pomensko nasproti: »razlomiti«, »dati«, »razdeliti« (prim. v. 11; Mt 14,19; Mr 6,41; Lk 9,16), ne uporablja pa se glagola pomnožiti... Resnični čudež, pravi Jezus, ni pomnožitev, ki povečuje bahaštvo in moč, temveč delitev, podelitev, ki poveča ljubezen in omogoči Bogu, da naredi čudež. Poskusimo več podeliti, poskusimo to pot, o kateri nas Jezus uči.

Tudi danes množitev dobrin brez pravične podelitve ne reši nobenega problema. Na misel prihaja tragedija lakote, ki zadene predvsem najmanjše. Uradno je bilo izračunano, da vsak dan na svetu umre zaradi podhranjenosti okoli sedem tisoč otrok, starih manj kot pet let, ker nimajo potrebne hrane za življenje. Pred takšnim pohujšanjem tudi nam Jezus namenja povabilo, podobno povabilo kot ga je verjetno prejel deček iz evangelija, ki pa nima imena, zato se lahko v njem vidimo vsi: »Pogum, podari to malo, kar imaš, svoje talente, svoje dobrine in jih daj na razpolago Jezusu ter bratom. Ne boj se, nič ne bo izgubljeno, saj če podeliš, Bog pomnoži. Preženi lažno skromnost, da se čutiš neprimernega, zaupaj. Verjemi v ljubezen, veruj v oblast služenja in veruj v moč zastonjskosti«.

Devica Marija, ki je odgovorila z »da« na neverjeten predlog Boga, naj nam pomaga odpreti srce Gospodovim povabilom ter za potrebe drugih.

Manj ...

»Na današnjo nedeljo smo začeli z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Na začetku poglavja je prizor pomnožitve kruha, ki jo zatem Jezus razloži v shodnici v Kafarnaumu, ko pokaže nase kot na 'kruh', ki daje življenje. Dejanja, ki jih je Jezus pri pomnožitvi izvršil, so podobna dejanjem med zadnjo večerjo. 'Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče' (Jn 6,11). Vztrajanje pri tematiki 'kruha', ki je bil razdeljen ter pri 'se zahvalil' (grško eucharistesas), se izrecno navezuje na evharistijo, Kristusovo žrtvijo …

Več ...

»Na današnjo nedeljo smo začeli z branjem šestega poglavja Janezovega evangelija. Na začetku poglavja je prizor pomnožitve kruha, ki jo zatem Jezus razloži v shodnici v Kafarnaumu, ko pokaže nase kot na 'kruh', ki daje življenje. Dejanja, ki jih je Jezus pri pomnožitvi izvršil, so podobna dejanjem med zadnjo večerjo. 'Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče' (Jn 6,11). Vztrajanje pri tematiki 'kruha', ki je bil razdeljen ter pri 'se zahvalil' (grško eucharistesas), se izrecno navezuje na evharistijo, Kristusovo žrtvijo za zveličanje sveta.

Evangelist omenja, da je bila blizu velika noč (prim. v. 4). S tem se pogled usmeri proti križu, na popolno daritev ljubezni ter proti evharistiji, ponavzočanju tega daru. Kristus tako postaja za ljudi kruh življenja. Sveti Avguštin razlaga: 'Kdo je, če ne Kristus, kruh iz nebes? Da bi lahko človek jedel angelski kruh, je Gospod angelov  postal človek. Če ne bi to postal, ne bi imeli njegovega telesa. In če torej ne bi imeli njegovega lastnega telesa, ne bi mogli jesti oltarnega kruha' (Sermone 130,2). Evharistija je trajno, veliko srečanje človeka z Bogom, med katerim Gospod postane naša hrana, daje samega sebe, da nas v sebe preobrazi.

V opisu dogodka pomnožitve je omenjen tudi deček, ki je v tej zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, dal v skupno dobro to malo, kar je imel; pet hlebov in dve ribi (prim. Jn 6,8). Čudež se ni zgodil kar iz nič, temveč iz prve skromne razdelitve tega, kar je preprosti deček imel pri sebi. Jezus ne zahteva tistega, kar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. Bog je namreč sposoben pomnožiti vsako naše majhno dejanje ljubezni ter nas napravi soudeležene pri njegovem daru. Čudež je na množico napravil velik vtis. V Jezusu je namreč videla novega Mojzesa, vrednega te oblasti ter novo mano in s tem zagotovljeno prihodnost. Toda ustavili so se samo ob materialnem vidiku, zato se je Jezus 'ker je spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, spet sam umaknil na goro' (Jn 6,15). Jezus ni namreč zemeljski kralj, ki bi gospodoval, temveč kralj, ki streže in se sklanja nad človeka, da bi nasitil ne samo materialno lakoto, temveč predvsem tisto globljo, lakoto po pravi smeri, po smislu, po Bogu.

Dragi bratje in sestre, prosimo Gospoda, da nam ponovno razodene, kako pomembno je hraniti se s Kristusovim, zvesto in popolnoma zavestno udeleževati se evharistije, da bi bili vedno bolj notranje povezani z Njim. Saj'ni evharistična hrana, ki se v nas spremeni, marveč smo mi tisti, ki nas ta hrana skrivnostno spremeni. Kristus nas hrani, da nas pridruži sebi ter nas pritegne vase ' (Evharistija zakrament ljubezni, CD 115,70). Prav tako pa želimo prositi, da bi vsakdo imel dovolj potrebnega kruha za dostojno življenje, da bi se tako odpravile neenakosti in sicer ne z nasilnim orožjem, temveč z razdelitvijo dobrin in ljubeznijo. Izročimo se Devici Mariji ter jo prosimo za njeno materinsko priprošnjo zase ter za naše drage.«

Benedikt XVI. je v letu duhovnikov razložil naloge duhovnikov, ki so po izročilu v bistvu tri: poučevati, posvečevati in voditi. V duhovnih mislih za prejšnjo nedeljo smo slišali o prvem od teh poslanstev, poučevanju, oznanjanju resnice, oznanjanju Boga, ki se je razodel v Kristusu ali – z drugimi besedami – o preroški nalogi, da postavijo človeka v stik z resnico, da mu pomagajo spoznati, kaj je bistveno v njegovem življenju, v samem svetu. »Danes pa bi se rad z vami na kratko ustavil pri drugi nalogi, ki jo ima duhovnik, in sicer nalogi posvečevanja ljudi, zlasti s pomočjo zakramentov in bogoslužja Cerkve.«

Duhovnik – služabnik evharistije
»Dragi duhovniki, živite bogoslužje in obrede z veseljem in z ljubeznijo: to je delovanje, ki ga izvršuje Vstali v moči Svetega Duha v nas, z nami in po nas. Rad bi ponovil nedavno povabilo, da 'se vrnete v spovednico kot na kraj, kjer se obhaja zakrament sprave, pa tudi kraj, kjer pogosteje 'prebivate', da bo vernik lahko našel usmiljenje, nasvet in tolažbo, da se bo čutil ljubljenega in razumljenega od Boga in bo izkusil navzočnost božjega usmiljenja poleg resnične navzočnosti v evharistiji' (Govor Apostolski penitenceriji, 11. marca 2010). Rad bi tudi povabil vsakega duhovnika, naj obhaja in intenzivno živi evharistijo, ki je v srcu naloge posvečevanja; to je Jezus, ki hoče biti z nami, živeti v nas, dati samega sebe, nam pokazati neskončno božje usmiljenje in nežnost. To je edinstvena žrtev Kristusove ljubezni, ki se ponavzočuje, se uresničuje med nami in dospe do samega prestola milosti, božje navzočnosti, objema človeštvo in nas združuje z Bogom (prim. Govor rimski duhovščini, 18. februarja 2010). In duhovnik je poklican, da je služabnik te velike skrivnosti, in to v zakramentu in v življenju. Če 'je veliko cerkveno izročilo upravičeno pretrgalo vez med zakramentalno učinkovitostjo in konkretno bivanjsko situacijo posameznega duhovnika in so tako ustrezno zaščitena upravičena pričakovanja vernikov,' pa to v ničemer ne zmanjšuje 'potrebnosti, še več, neizogibnega teženja k moralni popolnosti, ki mora prebivati v vsakem pristno duhovniškem srcu.' Božje ljudstvo pa tudi upravičeno pričakuje od svojih pastirjev zgled vere in pričevanje svetosti (prim. Govor plenarnemu zasedanju Kongregacije za duhovščino, 16. marca 2009). In prav v obhajanju svetih skrivnosti najde duhovnik temelj svoje posvečenosti (prim. 2. vat k. D 12–13).

Dragi prijatelji, zavedajte se velikega daru, kar so duhovniki za Cerkev in za svet; prek njihovega služenja Gospod še naprej odrešuje ljudi, se ponavzočuje, posvečuje. Naučite se zahvaljevati Bogu in predvsem bodite blizu svojim duhovnikom z molitvijo in podporo, zlasti ko so v težavah, da bodo vedno bolj pastirji po Božjem srcu. Hvala.«

Manj ...