Božja beseda za nedeljo, 29. novembra 2020

Angel Gospodov, nedelja, 3. december 2017 ...

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko ...

Več ...

Angel Gospodov, nedelja, 3. december 2017

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes začenjamo pot adventa, ki bo svoj višek dosegla v Božiču. Advent je čas, ki nam je dan, da sprejmemo Gospoda, ki nam prihaja naproti in preverimo svojo željo po Bogu ter da gledamo naprej in se pripravimo na Kristusovo vrnitev. K nam se bo vrnil med Božičnim praznikom, ko se bomo spominjali njegovega prihoda v zgodovino z vso ponižnostjo človeške pogojenosti. Prihaja pa tudi v nas vsakič, ko smo pripravljeni sprejeti ga. Prišel pa bo ponovno ob koncu časov »sodit žive in mrtve«. Zato moramo biti vedno čuječi ter ga v upanju pričakovati, da ga bomo srečali. Današnje bogoslužje nas uvede v to prepričljivo tematiko o čuječnosti in pričakovanju.

Jezus nas v evangeliju (prim. Mr 13,33-37) opominja naj pazimo in čujemo, da ga bomo pripravljeni sprejeti ob njegovi vrnitvi. Tako nam pravi: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj je ta čas…, čujte torej da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih« (prim. vv. 33-36). Pozorna oseba se v hrupu sveta ne pusti premagati raztresenosti ali površinskosti, ampak živi polno in zavestno, z zaskrbljenostjo namenjeno predvsem drugim. S takšno držo se bomo zavedali solza in potreb bližnjega ter bomo lahko doumeli njegove človeške in duhovne sposobnosti in kvalitete. Pozorna oseba je obrnjena tudi proti svetu, saj se skuša upreti v njem navzoči ravnodušnosti ter krutosti in se razveseliti zakladov lepote, ki tudi obstajajo in jih je potrebno ohraniti. Gre za to, da imamo razumevajoči pogled, s katerim prepoznamo tako bedo ter revščino posameznikov in družbe, kakor tudi bogastvo, skrito v majhnih vsakodnevnih stvareh, torej ravno tam, kamor jih je Gospod postavil.

Čuječa oseba pa je tista, ki sprejme povabilo k čuječnosti in se ne pusti prevladati spancu malodušnosti, brezupju, obupu in hkrati zavrne privlačnosti tolikšnih nečimernosti, ki jih je svet poln in zaradi katerih se žrtvuje tako čas kot osebno in družinsko vedrino. To je boleča izkušnja Izraelskega ljudstva, o kateri pripoveduje prerok Izaija: Zdi se, da je Bog pustil svojemu ljudstvu, da je zašlo daleč od njegove poti (prim. Iz 63,17), a je to bil le učinek nezvestobe ljudstva samega (prim. 64,4b). Tudi mi se pogosto znajdemo v tem stanju nezvestobe Gospodovemu klicu, kajti on nam kaže dobro pot, pot vere in ljubezni, a mi pogosto iščemo svojo srečo drugje.

Biti pozorni in čuječi sta predpostavki, da ne blodimo »daleč od Gospodovih poti«, izgubljeni v svojih grehih in svoji nezvestobi in pogoja, da dovolimo Bogu vstopiti v svoje bivanje in nam s svojo navzočnostjo polno dobrote in nežnosti povrne smisel in vrednote. Sveta Marija, zgled pričakovanja Boga in podoba čuječnosti, naj nas vodi k srečanju z njenim sinom Jezusom in poživi našo ljubezen do Njega.

Homilija, nedelja, 29. november 2020

Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo se začenja novo bogoslužno leto. V tem času Cerkev prebira preko obhajanj bistvene dogodke Jezusovega življenja in zgodovine zveličanja. Tako nam bo kot mati razsvetljevala pot našega upanja, nas podpirala v vsakodnevnih skrbeh in nas usmerila proti končnemu srečanju s Kristusom.

Današnje bogoslužje nas vabi, da živimo prvi »močen čas«, ki je advent in prvi v liturgičnem letu, advent torej, ki pripravlja na božič. Za to pripravo je torej čas pričakovanja in upanja. Pričakovanje in upanje.

Sv. Pavel (prim. 1Kor 1,3-9) nakazuje predmet pričakovanja. Kateri je? Razodetje Gospoda« (v.7). Apostol vabi korintske kristjane in tudi nas, da osredotočimo pozornost na srečanje z Jezusom osebno. Za kristjana je najpomembnejše nenehno srečanje z Gospodom, biti z Gospodom. Tako navajeni biti z Gospodom življenja se pripravljamo na srečanje, ko bomo z Gospodom v večnosti. Ta dokončen cilj bo prišel ob koncu sveta in ki prihaja vsak dan, da bi lahko z njegovo milostjo v svojem življenju in v življenju drugih delali dobro. Naš Bog je Bog-ki prihaja. Ne pozabite tega. Bog je Bog-ki prihaja, nenehno prihaja. On ne razočara našega pričakovanja! Gospod nikoli ne razočara. Morda nas pusti čakati. Pustil nas bo kakšen trenutek čakati v temi, da bi zorelo naše upanje, toda nikoli ne razočara. Gospod vedno pride, vedno je ob nas. Včasih se ne da videti, vendar vedno pride.

Prišel je v točno določenem zgodovinskem trenutku ter je postal človek, da bi nase sprejel naše grehe. Božični prazniki obhajajo ta Jezusov prvi prihod v zgodovinskem trenutku. Prišel bo ob koncu časov kot sodnik vesoljstva. Prihaja pa tudi tretjič, na tretji način. Prihaja tudi vsak dan obiskat svoje ljudstvo, obiskat vsakega moškega in vsako žensko, ki ga sprejme v Besedi, v zakramentih, v bratih in sestrah. Jezus, kot pravi Sveto pismo je pred vrati in trka. Vsak dan je pred vrati našega srca. Trka. Ti znaš prisluhniti Gospodu, ki trka? Danes je prišel nas obiskat, zato trka na tvoje srce z nemirom, z idejo, z navdihom. Prišel je v Betlehem, prišel bo ob koncu sveta. Toda vsak dan prihaja k nam. Bodite pozorni, glejte, kar čutite v srcu, ko Gospod trka.

Dobro vemo, da je življenje sestavljeno iz višin in nižin, iz svetlobe in senc. Vsakdo od nas doživlja trenutke razočaranj, neuspehov in zbeganosti. Poleg tega pa stanje, ki ga živimo, zaznamovano s pandemijo, poraja v mnogih zaskrbljenost, strah in pobitost. Pri tem se tvega, da se zapade v pesimizem, tveganje, da se zapade v to zaprtost in apatičnost. Kako moramo odreagirati pred vsem tem? Današnji psalm nam tole predlaga: »Naša duša pričakuje Gospoda, on je naša pomoč in naša obramba. Zares, v njem se naše srce raduje, kajti v njegovo sveto ime zaupamo« (Ps 32,20-21). Duša v pričakovanju, torej zaupljivo pričakovanje Gospoda naleti na uteho in pogum v temnih trenutkih bivanja. Od kod izvira ta pogum in zaupljivo zanašanje? Od kod se rodita? Rodita se iz upanja. Upanje pa ne razočara. To je vrlina, ki nas vodi naprej gledajoč na srečanje z Gospodom.

Advent je nenehno sklicevanje na upanje. Spominja nas na navzočnost Boga v zgodovini, da jo pripelje do njenega poslednjega smisla in pripelje do njene polnosti, da je Gospod Bog, da je Jezus Kristus Gospod. Bog je navzoč v zgodovini človeštva, je »Bog z nami«. Bog ni daleč, vedno je z nami do takšne mere, da večkrat trka na vrata našega srca.

Bog hodi ob nas, da bi nas podpiral. Gospod nas nikoli ne zapusti. Spremlja nas med našimi pripetljaji življenja, da bi nam pomagal odkriti smisel poti, pomen vsakdanjika in vlivati pogum med preizkušnjami in bolečinami. Med nevihtami življenja nas Bog vedno drži za roko ter nas rešuje pred grožnjami. To je lepo, zares lepo. V Peti Mojzesovi knjigi je zelo lep odlomek, ki ga prerok izreka ljudstvu: »Pomislite, katero ljudstvo ima svoje bogove tako blizu sebi, kot imaš ti Mene?« Nihče, samo mi imamo to milost, da imamo Boga tako blizu sebe. Mi pričakujemo Boga, upamo, da se razodene. Tudi On upa, da se mu razodenemo.

Sveta Marija, žena pričakovanja, spremljaj naše korake v tem novem bogoslužnem letu, ki ga začenjamo in nam pomagaj uresničiti nalogo Jezusovih učencev, ki jo je nakazal apostol Peter. Katera je ta naloga? Dati razlog našega upanja, ki je v nas (prim. 1 Pet 3,15).

Manj ...

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga …

Več ...

Danes vsa Cerkev začenja novo bogoslužno leto, novo pot vere, ki jo bomo živeli skupaj v krščanskih skupnostih, pa tudi, kakor vedno, prehodili znotraj zgodovine sveta, da bi se odprli Božji skrivnosti ter odrešenju, ki prihaja iz njegove ljubezni. Bogoslužno leto se začenja z adventnim časom. Ta čudoviti čas prebuja v srcih pričakovanje Kristusovega prihoda ter spomin njegovega prvega prihoda, ko je slekel svojo božansko slavo ter prevzel naše umrljivo meso.

'Čujte!' To je Jezusov poziv iz današnjega evangelija. Ne nameni ga samo svojim učencem, temveč vsem: 'Čujte!' (Mr 13,37). To je koristen opomin, ki nas spomni, da življenje nima samo zemeljske razsežnosti, temveč se razteza 'onkraj', kakor rastlina, ki klije iz zemlje ter se odpira proti nebu. Kot razmišljujoča rastlina bo vsak človek, obdarjen s svobodo in odgovornostjo, poklican, da bo dal obračun, kako je živel in kako je uporabljal svoje sposobnosti. A jih je obdržal zase ali pa jih je uporabil tudi za dobro sobratov.

Tudi Izaija, prerok adventa, nam danes daje misliti s svojo užaloščeno molitvijo, s katero se v imenu ljudstva obrača na Boga. Prerok spoznava napake svojega ljudstva ter v določenem trenutku pravi: 'Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebudil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepustil si nas môči naše krivde' (Iz 64,4). Nemogoče, da se nas ta opis ne dotakne? Zdi se, da odseva nekatere razsežnosti postmodernega sveta: mesta, v katerih je življenje postalo skrito, površinsko ter se zdi, da je Bog odsoten in je človek edini gospodar. Kakor, da je on edini ustvarjalec in režiser vsega: gradenj, dela, ekonomije, prometa, znanosti, tehnike. Vse se zdi, da je odvisno le od človeka. Občasno pa se v tem svetu, ki se zdi, da je popoln, zgodijo pretresljive stvari tako v naravi kot v družbi, zaradi katerih mislimo, da se je Bog umaknil, da nas je, če tako rečemo, prepustil nam samim.

V resnici pa pravi 'gospodar' sveta ni človek, temveč Bog. Evangelij pravi: 'Čujte torej, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori –, da vas, če pride nenadoma, ne najde spečih' (Mr 13,35-36). Vsako leto nas adventni čas spomni na to, da naše življenje spet najde pravo smer k Božjemu obličju, ki pa ni obličje'gospodarja', temveč Očeta in Prijatelja. Z Devico Marijo, ki nas vodi na poti adventa, sprejmimo za svoje naslednje prerokove besede: 'Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok' (Iz 64,7).

S prvo adventno nedeljo torej začenjamo novo bogoslužno leto. To dejstvo nas vabi, da razmislimo o razsežnosti časa, ki nas navdaja z neko skrivnostnostjo. Rad bi spregovoril o zelo konkretni ugotovitvi. Pravimo namreč, da 'nam zmanjkuje časa', saj je vsakodnevni ritem za vse postal dokaj divji. Tudi glede tega, Cerkev prinaša 'veselo novico'. Bog nam podarja svoj čas. Mi imamo vedno premalo časa. Še posebej za Gospoda ga včasih ne znamo ali nočemo najti. Pa vendar, Bog ima čas za nas! To je prvo, kar na začetku bogoslužnega leta vedno znova z začudenjem odkrijemo. Da, Bog nam podarja svoj čas, saj je vstopil v zgodovino s svojo besedo ter s svojimi zveličavnimi deli, da bi naš čas odprl za večnost ter bi tako ta postal zgodovina zaveze. S tega vidika je čas že sam po sebi znamenje Božje ljubezni. Čas je dar, ki ga človek, kakor vsako drugo stvar, zna ceniti ali pa ga v zamolkli površnosti zapravi.

Tri so velika središča časa, ki zaznamujejo zgodovino zveličanja. Na začetku je stvarjenje, v središču je učlovečenje in odrešenje ter na koncu paruzija, končni prihod z vesoljno sodbo. Vendar pa teh treh velikih trenutkov ne smemo razumeti v kronološkem zaporedju. Stvarjenje je sicer na začetku vsega, a se še vedno nadaljuje in uresničuje v nastajanju vesolja vse do konca časov. Prav tako učlovečenje in odrešenje, ki se je sicer zgodilo v točno določenem zgodovinskem trenutku, ko je bil Jezus na zemlji, a se njegovo delovanje razširja bodisi na čas pred tem dogodkom bodisi po tem dogodku. Podobno tudi drugi prihod in poslednja sodba, za katera ima vnaprejšen odločilen pomen Kristusov križ, vplivata na obnašanje ljudi vseh časov.

V bogoslužnem času adventa obhajamo dvojni Božji prihod. Najprej nas advent vabi, da prebudimo pričakovanje Kristusove vrnitve v slavi. Vedno bliže ko bomo božiču pa nas bo advent vabil, da sprejmemo Besedo, ki je zaradi našega zveličanja postala človek. Sicer pa Gospod neprestano prihaja v naše življenje. Zato je zelo dobrodošel je Jezusov poziv, ki nam ga na prvo adventno nedeljo z vso močjo predlaga: »Čujte« (Mr 13,33.35.37). Namenjen je učencem, a hkrati vsem, saj bo vsak ob uri, ki jo samo Bog pozna, poklican, da bo dal obračun o svojem bivanju. Ta vključuje pravšnjo držo do zemeljskih dobrin, resnično obžalovanje lastnih napak, dejavno ljubezen do bližnjega, predvsem pa ponižno in zaupljivo izročitev v roke Boga, našega nežnega in usmiljenega Očeta.

Manj ...