Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da …
Čas se je dopolnil. Pride čas; in pri živem človeku je ta čas nenehno prisoten, ko je potrebno preveriti, v katero smer smo zazrti, kam je usmerjeno naše življenje in iz katerega temelja črpamo.
Čas se je dopolnil, da zapustimo nekatere naše gotovosti in se obrnemo k tistemu, ki prihaja in kliče. Za tiste 4 ribiče je bilo Galilejsko jezero njihovo delovno mesto. Kristus je prišel k njim v službo in jih poklical tam, kjer so preživljali svoj povprečen vsakdan. Da bi jim dal pravi temelj in vrnil okus. Še več, človek, ki prejme notranji okus, posledično postane ribič ljudi, ker postane užiten in privlačen.
Če je Jezus pred 2000 leti izbral tak stil, ne vem, zakaj danes mislimo, da ne prihaja v naše službe, na naša delovna mesta, v naše vsakdane in naše odnose... To je vendar Njegov stil. Da bi nam obrnil pogled in nas potegnil iz naših ujetosti:
1) Klic iz slabega v dobro
Jona je bil poslan v Ninive, veliko mesto, da bi jim oznanil resnico in jih povabil k izbiri dobrega. V prvem berilu srečamo Klic, ki človeka vabi iz slabega v dobro, iz greha v svobodo.
Ninivljani so verovali in se spreobrnili. Spreobrnili so se prej kakor Jona, kajti Jona na koncu še vedno ostaja "daleč" in se jezi nad usmiljenjem in dobroto Boga. Še potrebuje spreobrnjenje, ki so ga Ninivljani že sprejeli. To je tudi za nas, ki mislimo, da smo "blizu" spodbuda in opozorilo. Spodbuda, da lahko Gospod po nas dela dobro celo, ko smo sami še daleč, opozorilo pa, da smo mi prvi poklicani k spreobrnjenju in ne toliko tisti, katere bi mi radi spreobrnili in jih naredili take, da bi ustrezali nam.
2) Klic iz nebistvenega v bistveno
Ta klic srečamo v drugem berilo, v katerem Pavel z jasnimi in močnimi besedami spodbuja: "To pa rečem, bratje, da je odmerjeni čas kratek. Odslej naj bodo tisti, (...), ki jočejo, kakor da ne bi jokali, tisti, ki (...) kupujejo, kakor da ne bi nič imeli, in tisti, ki ta svet uporabljajo, kakor da ga ne bi izrabljali, kajti podoba tega sveta mineva."
V vsem, kar se okrog nas vrti in svetlika, v ritmu, ki je bistveno hitrejši kot je bil še dve generaciji nazaj, ob vseh ponudbah, ki trdijo, da so temeljne za našo srečo, se človek hitro izgubi v nebistvenem. Doktorira na nalepkah, spregleda pa vsebino. Poglablja se v stvari, ki minevajo in spregleda cilj, za katerega je ustvarjen. Spregleda večnost in spregleda odnose, ki so ustvarjeni za večnost.
Drugi Klic nas tako kliče od nebistvenega, ki uspava z udobjem, k bistvenemu, ki prebuja z življenjem.
3) Klic iz dobrega v boljše.
Tretji Klic doživita Simon in Andrej, ki sta ob obali jezera metala mreže v vodo. Najverjetneje sta spirala svoje mreže po celonočnem lovu, ki je bil bolj ali manj uspešen. Jezus tako vstopa v njuno dokončano delo, katerega uspeh ali neuspeh sta pripisovala sebi in jima obrne smer ter pokliče na pot, na kateri bo Drug vodi in pokazal morje, iz katerega bo potrebno rešiti ljudi. Drug bo odslej akter, ona dva pa sodelavca.
Poklicana sta od dela, ki je dobro in ki sta ga dobro opravljala, v delo, v katerem bosta morala prav tako zavihati rokave, vendar ne več kakor bi sama hotela, temveč kakor bo usmerjal Drug.
Bog tudi danes nemalokrat vstopa v naše dobre stvari, dobra dela, dobre lastnosti in nas pokliče v drugo smer, v boljše, v tisto, kar gre "čez". Ker ve, da je samo tam naša sreča in izpolnjenost.
4) Klic iz ranjenosti v odrešenje
Četrti klic je Klic, ki ga prejmeta Zebedejeva sinova, ki skupaj s svojim očetom popravljata mreže. Popravljata in rešujeta odnose in tisto, kar se je na poti pretrgalo, strgalo in ranilo. Vsi imamo vsaj nekaj lukenj v svojih mrežah in vsi mi si želimo, da teh prask in raztrganin ne bi bilo. In zato največkrat porabimo ogromno časa in moči za to, da bi te rane rešili, ozdravili ali celo izbrisali.
Gospod pa nas ne kliče iz ranjenosti v ozdravljenje, ampak v odrešenje. To ne izključuje, da so nekatere rane deloma ali v celoti ozdravljene in vendar se ne ustavi pri tem. Premalo je to. On nas kliče v odrešenost bivanja, v odrešen pogled, ki nam omogoča, da težke stvari svojega življenja nič več ne gledamo z očmi, ki le ocenjujejo, kaj še manjka ali celo nosijo zamero do tistih, ki so mreže trgali, temveč z očmi, ki vidijo, kako je ta mreža - ponekod cela in ponekod potrgana - ljubljena in poklicana ljubiti.
Poklicani smo namreč naprej, iz ujetosti nenehnega reševanja v nov pogled, ki je zazrt v poslanstvo, ki ga daje Klic. Prav je, da se znamo ustaviti in popraviti, kar se popraviti da, prav pa je tudi, da znamo ob pravem času naprej, kajti odrešenost je več kot ozdravljenost, saj vključuje tudi rane.
Večkrat se na poti ozdravi, kar mora biti ozdravljeno, kar ostane "nepopravljeno", pa preko Njegove milosti postane vir okusa in celo blagoslova. Skrivnost, ki jo obvlada Bog.
Kako aktualen je torej danes Klic, ki nas vabi, da se naučimo umetnosti vsakdanjega življenja, ki vključuje nešteto dejanj odpuščanja. Odpuščanje pa pomeni prav to - (spre)obrniti se od nenehnega popravljanja lastnih mrež, k Pogledu, ki kliče onkraj in dlje.
Naslovljence Pisma Hebrejcem so doletela huda preganjanja. Veliko so pretrpeli, izgubili imetje, bili ponižani. Junaško so vztrajali in se bodrili med seboj. Nekateri so izgubili potrpljenje in padli. Pisatelj jih spodbuja, naj znova vstanejo in vztrajajo. Boril se bom za vero in vztrajal na začeti poti. Gospod, podpri mojo krščansko pripadnost, da bom napredoval v zvestobi tebi in podpiral še druge. ...
Evangelij ...
Kmet poseje njivo, potem pa pusti, da seme raste. Seme je majhno, vendar živo in z jasnim načrtom. Ob vlagi ...
…
Berilo
Naslovljence Pisma Hebrejcem so doletela huda preganjanja. Veliko so pretrpeli, izgubili imetje, bili ponižani. Junaško so vztrajali in se bodrili med seboj. Nekateri so izgubili potrpljenje in padli. Pisatelj jih spodbuja, naj znova vstanejo in vztrajajo. Boril se bom za vero in vztrajal na začeti poti. Gospod, podpri mojo krščansko pripadnost, da bom napredoval v zvestobi tebi in podpiral še druge.
Evangelij
Kmet poseje njivo, potem pa pusti, da seme raste. Seme je majhno, vendar živo in z jasnim načrtom. Ob vlagi in soncu bo skalilo in pognalo novo rastlino. Povabljen sem, da na podoben način razvijem svoje življenje, da bi se vsi darovi in sposobnosti postavili v službo novemu življenju. Gospod, naj se ne zaprem pred tvojo milostjo. Pomagaj mi dejavno sodelovati pri rasti tvojega življenja v meni.
Bratje, spominjajte se prejšnjih dni, v katerih ste razsvetljeni prestali velik boj v trpljenju: zdaj v sramoti in stiski stavljeni v zgledovanje, zdaj tovariši tistih, katerim se je tako godilo. Tudi z ujetniki ste imeli sočutje in z veseljem ste prenesli zaplenitev svojega imetja, vedoč, da imate boljšo in neminljivo posest. Ne zavrzite torej zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Potrpežljivosti vam je namreč treba, da izvršite Božjo voljo ter dosežete obljubo: »Še malo, malo, in prišel bo, kateri mora priti, in ne bo odlašal. Moj pravični pa bo živel iz vere. Če se pa odtegne, ne bo z njim zadovoljna moja duša.« Mi pa nismo izmed tistih, ki se v svojo pogubo odtegujejo, ampak izmed tistih, ki verujejo, da si tako rešijo življenje.
Psalm 37
Odpev: »Rešitev za pravične pride od Gospoda.«
Ps 37,3-4.5-6.23-24.39-40
Upaj v Gospoda in delaj dobro
pa boš prebival v deželi in užival varnost!
Imej veselje v Gospodu
in dal ti bo, česar si želi tvoje srce.
Odpev: »Rešitev za pravične pride od Gospoda.«
Izroči svojo pot Gospodu,
upaj vanj in on bo storil!
Dal bo, da zasije kakor luč tvoja pravičnost
in tvoja pravica kakor opoldanska jasnina.
Odpev: »Rešitev za pravične pride od Gospoda.«
Gospod utrjuje korake pravičnemu
in njegova pot mu je všeč.
Četudi pade, ne obleži,
Gospod mu namreč podpre roko.
Odpev: »Rešitev za pravične pride od Gospoda.«
Rešitev za pravične pride od Gospoda,
ki je njihovo pribežališče v stiski;
Gospod jim pomaga in jih rešuje,
ker se zatekajo k njemu.
Odpev: »Rešitev za pravične pride od Gospoda.«
Evangelij
Aleluja
Aleluja. Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetli oči našega srca, da bi vedeli, kakšno je upanje, v katero nas je poklical. Aleluja.
Božje seme raste v duši neopazno
Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,26-34)
Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam spi ponoči in bdi podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dozori, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«
In govoril je: »Čemu naj primerjamo Božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko se pa vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse.